Figure 1. Viktor Tominec – prvi z leve na jesen 1945 med šentjoškimi skrivači
Na svojem domu v Clevelandu je 22. novembra 2017 v 99. letu starosti v krogu svoje družine umrl Viktor Tominec, edini še živeči član prve šentjoške vaške straže in branitelj Šentjošta ob znanem napadu v noči na 25. julij 1942. Bil je seveda tudi v patrulji, ki je popoldne pred napadom odšla v Rovte, pa je na poti srečala otroke, ki jih je prav on poznal, s sporočilom o napadu in se še pravi čas vrnila v postojanko.
Ko so 7. maja 1945 šentjoški domobranci in civilisti, ki so se odločili za umik, odšli proti Vetrinju, je Viktor s še petimi drugimi ostal in se skrival, dokler niso konec septembra 1945 odšli prek Zavratca in Trnovskega gozda čez mejo v Italijo. Med skrivanjem v šentjoških gozdovih in pohodom skozi neznani Trnovski gozd so bili večkrat v nevarnosti, vendar se je vse srečno končalo. Na poti v Italijo jih je bilo sedem, saj se jim je v šentjoškem skrivališču pridružil Pavle Žakelj: kot domobranec je bil iz Vetrinja prek Škofje Loke vrnjen v Šentvid, od koder je v neki viharni noči pobegnil in prek polhograjskih hribov prišel domov. Do tedaj so skrivači sicer nekaj slišali o vračanju domobrancev, vendar tem vestem niso verjeli; šele Pavletov prihod jim je odprl oči. V Italiji se je Viktor kmalu ločil od skupine in odšel v Avstrijo. Ko se je leta 1961 poročil, je ob družinskem ognjišču včasih morda skoraj pozabil na grenkobo begunstva. Njegova življenjska sopotnica Nežka Logar je bila doma iz Zaklanca pri Horjulu in tudi ona je bila begunka, saj so partizani novembra 1942 prav iz njene vasi odpeljali sedem vaščanov, med njimi štiri dekleta, tako rekoč njene vrstnice, in jih umorili.
Leta 1994 je bil Viktor prvič na obisku v Sloveniji. Obisk je bil organiziran in ameriški Slovenci so v Ljubljano prileteli s posebnim letalom, se udeležili spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, obiskali Teharje in še nekatere druge kraje. Viktor se je tedaj povezal z Novo Slovensko zavezo in po vrnitvi v Cleveland napisal pismo, ki je bilo objavljeno v 12. številki revije Zaveza. „Mogoče vas bo zanimalo, kako živi in dela naša mala skupnost tu v Clevelandu. Vedno manj nas je, pa vendar skušamo obdržati tradicijo prireditev in srečanj, ki je stara že več kot štirideset let … Vsako leto na spominski dan konec maja imamo mašo v cerkvi Lurške Matere Božje v predmestju Clevelanda, pri kateri se spominjamo predvsem pomorjenih žrtev komunističnega nasilja, pa tudi drugih naših rajnih. Septembra romamo k Žalostni Materi Božji, kakih sto kilometrov zahodno od mesta. Tudi to romanje je posvečeno predvsem žrtvam komunističnega nasilja. Udeležba je vedno velika in pridejo tudi Slovenci iz Kanade.
Slovesnost v Rogu me je pretresla. Odpuščanje da, toda pozabiti ne smemo. Najbolj žalosten kraj zame so bile Teharje. Sramotenje ▶
teharskih žrtev se še vedno nadaljuje z odlaganjem vseh vrst odpadkov.
Ko sem se pripravljal za odhod nazaj v Ameriko, me je sestra vprašala: ‘Kam zdaj greš? Domov?’ Odgovoril sem: ‘Da, domov.’ Čutil sem, da je bila užaljena. Toda Amerika mi je postala druga domovina, molim pa še vedno po ‘naše’, po slovensko.“
Zadnja leta gospod Viktor ni več prišel v domovino, saj so njegova častitljiva leta s seboj prinesla tudi marsikatero tegobo, je pa še vedno prišlo od njega kako pisemce s „prilogo“, ki je bila več kot članarina ali naročnina za Zavezo. Bolelo ga je, ko so drug za drugim pred njim odhajali še zadnji sočlani DSPB (Društva slovenskih protikomunističnih borcev); ob smrti Franka Šege (7. februarja 2013) je na primer takole pisal: „Odšel je Frank Šega, skoraj edini še aktiven član našega društva, zato je prav, da se ga spomnite tudi v Zavezi. Ko te ni več, te tukaj kar hitro pozabijo. Tudi s škofom Rožmanom bi lahko bilo tako, saj že sedaj napolnimo komaj en avtobus za romanje v Lemont. In tudi na drugih srečanjih ter romanjih nas je vsako leto manj, mlajši rod ima pa svoje potrebe in skrbi.“
„Everything ceases, only God remains – Vse mine, samo Bog ostane!“ Na te besede, napisane v obvestilu o Viktorjevi smrti, se spomnimo ob gornjem njegovem pismu. Lahko si predstavljamo, da je v tistih zadnjih zemeljskih urah Viktor na nekem ovinku v Trnovskem gozdu še enkrat srečal sestro, ki ga je vprašala: „Kam greš zdaj? Domov?“ Odgovor je bil isti kot pred leti, le pomen je bil drugačen. Trnovski gozd pa je nenadoma izginil in Viktor se je videl v Šentjoštu na prostoru med obema cerkvama. V „ta mali“ cerkvi je klenkal stari zvon, on pa je po „naše“ molil: „Oče naš, ki si v nebesih …“
Svojcem in prijateljem gospoda Viktorja Tominca izrekamo iskreno sožalje, njemu pa se zahvaljujemo za vse njegovo delo in zvestobo. Naj uživa večno srečo v nebeškem domu! ■