Figure 1.
Lani na praznik sv. Štefana je na svojem domu na Dobračevi pri Žireh umrl naš član in prijatelj Alfonz Zajec. Rodil se je 1. januarja 1932 očetu Ivanu Anžetu in Mariji, roj. Oblak, Žunarjevi iz Stare vasi. Poleg Alfonza, ki je bil šesti po vrsti, so bili v družini še trije bratje (Polde, Tone in Viktor) in štiri sestre (Marta, Irena, Vida, Metka).
Iz otroških let se je Alfonzu vtisnila v spomin birma leta 1943. Birmovalec je bil celovški škof Rohracher. Birmo je tedaj v Žireh prejelo okrog tristo otrok. Med kandidati so bili tudi trije Anžetovi otroci, ki jih je oče tik pred birmo obvestil: „Vi boste šli k birmi, ko bo v Žiri prišel slovenski škof.“ Alfonza in Vido je potem leta 1946 birmal beograjski škof dr. Ujčič, Ireni pa je v begunskem taborišču Servigliano zakrament birme podelil italijanski škof. ▶
Partizani so 29. novembra 1943 ubili očeta Anžeta. Alfonza tisti nesrečni večer ni bilo doma, ker je oče že zjutraj Ireno in njega poslal k teti v Rovte. To je verjetno pripomoglo k temu, da se je Alfonz s travmo v zvezi z očetovo smrtjo spoprijemal laže kot drugi bratje in sestre. Vest o smrti Anžeta Zajca je v zgodnjih jutranjih urah obšla celo žirovsko kotlino in okolico. Očeta so v domači hiši položili na mrtvaški oder in ljudje so ga v velikem številu prihajali kropit. Alfonz je prišel na pogreb, ki je bil v sredo, 1. decembra 1943. Za družino so se začeli težki dnevi. Mati je za nekaj časa izgubila vso voljo do dela in življenja. Za nikogar in za nobeno stvar se ni več zanimala. Tako je moral Alfonz kot najstarejši od tistih otrok, ki so ostali doma, prevzeti očetovsko vlogo za mlajše otroke, kmalu pa tudi vlogo gospodarja – moškega v hiši.
Koliko otrok je pa sploh še ostalo doma pri materi? Polde, kasnejši duhovnik, Marta in Irena so šli v emigracijo, brat Viktor je bil po vrnitvi iz Vetrinja ubit, brat Tone pa je bil v ruskem ujetništvu in se je šele leta 1947 za krajši čas vrnil domov. (Podrobneje o družini si lahko preberete v naši reviji Zaveza, številka 54, september 2004.) Doma pri materi so ostali torej le Alfonz, Metka in Vida, ki pa je bila leta 1952 zaradi načrtovanja pobega čez mejo obsojena na dve leti in pol zapora. Hišo in trgovino so jim podržavili in v hiši dodelili stanovanje dvema družinama. Ko je Alfonz hotel postati trgovski vajenec, ga zaradi „slabega obnašanja med vojno“ niso sprejeli. Končno pa se je izučil za čevljarja in postal vesten uslužbenec Alpine. Od začetka decembra 1964 do konca avgusta 1965 je bil Alfonz na obisku v Argentini. Obiskal je brata, obe sestri, strica, teto ter druge sorodnike in znance, saj je želel vedeti, v kakšnih razmerah živijo, in se srečati z njimi kot z odraslimi osebami. Takrat ni vedel, da se je z Marto († 2015) in Poldetom († 1975) srečal zadnjič. S sorodniki po vsem svetu je želel ostati v stiku in je vztrajno pisal pisma, čeprav niso vedno prispela na cilj ali pa odgovorov nanje ni bilo. (Mnogo let kasneje se je razveselil internetne povezave, ki je pa skoraj ni uporabljal.)
Po vrnitvi se je leta 1967 poročil in v srečnem zakonu s Pavlo Kavčič so se rodile tri hčere. Kljub zahtevni službi v Alpini in skrbem za družino ter dom pa je Alfonz še našel čas in moči za mnoge druge dejavnosti na kulturnem, verskem in verjetno še kakem področju. Zelo se je trudil, da bi se našli posmrtni ostanki brata Viktorja, ki je menda svojo pot končal v Lovrenški grapi. Žal identifikacija ni odkrila tega, kar je pričakoval. Kljub temu se je udeleževal komemoracij, ki jih je Nova Slovenska zaveza priredila ob kostnici na pokopališču Lipica pri Škofji Loki.
Nova Slovenska zaveza mu je hvaležna za popis vseh žrtev druge svetovne vojne in komunističnega nasilja na Žirovskem ter za prizadevanje za postavitev posebnega znamenja zamolčanim žrtvam žirovske fare. Bil je tudi stalno pripravljen pomagati, da se ugotovi in ohrani resnica o naši polpretekli zgodovini. Prav objektivnost je bila vodilo, ki je Alfonza vedno znova spodbujala, da je neutrudno iskal in s pomočjo gradiva dokazoval, kaj in kako se je dejansko zgodilo v vsakem primeru posebej. To je delal s požrtvovalnostjo in se za vsak primer zavzel, kot bi šlo za njegovega lastnega. Kot član Združenja lastnikov razlaščenega premoženja je marsikomu pomagal tudi na tem področju.
Vsem svojcem gospoda Alfonza Zajca izrekamo ob njegovem odhodu iskreno sožalje, njemu pa naj Bog obilno poplača njegovo delo in mu da večni mir. ■