Za uvod navajam krajši izsek pričevanja Janeza Marolta s Korena,21 ki nam govori o tem, kako je vojni in povojni čas prizadel njega in njegovo družino.
Oče Štefan je bil prvi v horjulski občini, ki so ga zaprli Italijani. Mama je odšla k škofu Rožmanu, da je posredoval zanj in je bil nato izpuščen. Ker so mu partizani grozili s smrtjo, je stopil k vaškim stražarjem in kasneje k domobrancem. Tik pred koncem vojne ni bil več vojni obveznik in je kot civilist zapustil rodni kraj ter se s številnimi domačini iz Horjula in okolice odpravil na Koroško. Že od nastopa revolucije dalje je bil na seznamu za odstranitev, zato je bilo begunstvo zanj edina rešitev. 8. maja 1945, ko je zapuščal Koreno, si ni mislil, da se ne bo več vrnil domov in da ga bo pot peljala daleč čez morje. Mesec dni po njegovem odhodu se je rodila najmlajša hčerka Lojzka. Decembra istega leta je zaradi bolezni umrla hčerka Rezka, stara komaj dve leti. Za njeno smrt je izvedel šele čez pol leta. Doma je pustil ženo in šest otrok. S stricem in teto so ostali sami na kmetiji in so morali prevzeti skrb za družino in obdelavo zemlje. Doletela jih je zaplemba premoženja (gozd so dobili nazaj šele po letu 1990) in številne obvezne oddaje. Otroci so bili v šoli šikanirani in prezirani, ker je bil oče označen kot narodni izdajalec. Kot se spominja sin Janez, mu je učiteljica pri zgodovini dala slabo oceno in ga ni hotela spustiti v naslednji razred, ker ni hotel sprejeti njenega mnenja.
Po dobrih štirih letih begunskega taborišča je šel oče decembra 1949 v ZDA, v Cleveland. Tam si je poiskal delo in po svojih močeh skrbel tudi za družino doma. Po desetih letih so šli za njim otroci Štefan, Micka in Lojzka (stari 20, 18 in 14 let). Nato sta se jim leta 1962 pridružila še mama Micka in sin Andrej.
Da bi se kmetija obdržala, je Janez ostal doma. Prvič so bili kot družina skupaj šele po 23 letih, ko je šel Janez na obisk v Ameriko. Do takrat nima nobene skupne fotografije z očetom.
Pričevanje Janeza Marolta nam prinaša pretresljivo zgodbo, ki je za vedno zaznamovala Andrejeve s Korene. Pa ta ni edina taka zgodba iz Horjula in okolice. S tako ali podobno usodo so ostale zaznamovane mnoge družine. Zaznamovanost je doletela celotno dolino in jo spremlja do danes. To je del horjulske zgodovine, ki ne sme in ne more biti pozabljena.
Zakaj je ta zgodba – ena od mnogih – pomembna za poznavanje preteklosti, sedanjosti in kaj nam prinaša za prihodnost?
Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo (SCNR = Study Center for National Reconciliation) že od ustanovitve zbiramo pričevanja političnih zapornikov, izgnancev in drugih žrtev totalitarnih režimov ter njihovih svojcev, ki so trpeli zaradi izvajanja nasilja ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so jih nad Slovenci zagrešili totalitarni sistemi v 20. stoletju. Na podlagi sistematičnega zbiranja pričevanj je bil oblikovan Arhiv Študijskega centra za narodno spravo, v katerem je shranjenih čez 400 pričevanj v pisni, zvočni in video obliki. O vsakem zbranem pričevalcu vodimo evidenco z vsemi zbranimi podatki in medijskimi zapisi.
Pričevalci so praviloma starejši, pričujejo pa o dogodkih, ki so jih doživeli kot mladostniki ali otroci. Nekateri pričevalci so pri pogovoru zelo odprti in brez zadržkov nizajo ▶ številne, tudi travmati
ne dogodke, drugi pa bole
e spomine potisnejo v pozabo in jim oživljanje prizorov iz preteklosti zbudi ponovne travme in bolečine. Mnogi so dolga leta molčali, in sicer zaradi strahu pred reakcijami na delovnem mestu, med sosedi, prijatelji, in ne nazadnje tudi zaradi ohranjanja ‘miru’ med sorodniki in v družini, da se ne bi komu zamerili. Prav tako utihnejo, kadar zaznajo, da jim družbena klima ni naklonjena in so njihove pripovedi označene kot »drugorazredne«. Ko postanejo v starejših letih od zunanjih dejavnikov neodvisni, pa so pripravljeni zgodbo deliti tudi s širšo javnostjo. Pomemben moment pri izpovedi predstavlja prav primarna družina. Če so se v njej o preteklih dejanjih več pogovarjali in odprto govorili o svojih spominih in travmah, se lažje odprejo tudi izven družinskega okvira in zgodbo predstavijo širšemu krogu. V nasprotnem primeru je izpoved težja. Mnogi pravijo, da jih v poznem življenjskem obdobju žene neka notranja sila, ki jim pomaga, da spregovorijo in to čutijo tudi kot dolžnost. Razbremenili so se mnogih skrbi za preživetje družine in imajo več časa za razmišljanje. V olajšanje sta jim tudi večja časovna oddaljenost dogodkov in demokratizacija družbe po osamosvojitvi Slovenije. Velika spodbuda za posameznike so oddaje, članki, knjige in razprave, v katerih so objavljena pričevanja, podobna njihovim.
Uporaba pričevanj
Pričevanja na SCNR uporabljamo za različne namene, pri čemer se v prvi vrsti upošteva želja pričevalca. Namenjena so za objavljanje v prispevkih in raziskovalnih nalogah, kot dopolnjevanje arhivskih dokumentov ter za objavljanje v dokumentarnih filmih. Do sedaj smo izdali 21 knjig, od tega jih kar dve tretjini vključuje pričevanja. Pričevanja predstavljajo pomembno gradivo za nadaljnje raziskave in analize, predvsem zaradi dejstva, ker je ogromno dokumentarnega in arhivskega gradiva iz polpretekle slovenske zgodovine uničenega oziroma še ne dostopnega.22 Med sestopanjem z oblasti je stara politična garnitura v Sloveniji uničila kar okoli 80 odstotkov arhivskih dokumentov, iz česar posledično izhaja, da je na podlagi samo pisnega gradiva, dokumentov in literature težko sestaviti verodostojno sliko polpretekle zgodovine. Pričevanja vključujemo v vzgojnoizobraževalno delo in druge oblike sodelovanja z mladimi (gostovanja na šolah, zgodovinska poletna šola, pričevanjska srečanja v zaporniških celicah …). Prav tako so pričevalci sopotniki na okroglih mizah in konferencah, kjer smo uvedli prakso, da je eden od panelov navadno posvečen pogovoru s pričevalci ali je predvajan krajši izsek vnaprej posnetega pričevanja. Pričevanja redno objavljamo v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče.23
Pričevanja, predvajana v tem kontekstu, so zelo odmevna, na kar kažejo tudi odzivi poslušalcev, ki se nam na podlagi objavljenih pričevanj kasneje oglasijo, dodajo pripombe, priporočijo nove pričevalce, skratka, pomagajo širiti krog tistih, ki jih nagovarjamo. Na Radiu Ognjišče deluje tudi spletna stran, kjer je možno pričevanja spremljati v avdio obliki in prisluhniti posnetim oddajam za nazaj.
Naši pričevalci prihajajo praktično iz celotnega slovenskega ozemlja, snemamo pa tudi zamejce in Slovence po svetu. Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo aktivno sodelujemo s slovenskimi skupnostmi v Argentini, Združenih državah Amerike in Kanadi. Med njimi smo posneli precej pričevanj in pridobili nekaj arhivskega gradiva iz osebnih zbirk. Tudi ta pričevanja redno objavljamo na Radiu Ognjišče ali jih uporabljamo pri izdajanju knjig in prispevkov.
Kljub tehnično skromnejšim izdelkom (razpolagamo z nekaj amaterskimi kamerami, diktafoni, fotoaparati) skušamo zagotoviti čim večjo uporabnost posnetih pričevanj, predvsem se trudimo, da bi leta v kakršnikoli obliki dosegla čim večjo strokovno in širšo zainteresirano javnost.
Izzivi
Pridobiti pričevalca ni vedno lahko. Osebna izpoved zahteva precej napora od tistega, ki zgodbo pripoveduje, prav tako pa je potrebna ▶
Figure 1. Predavateljsko omizje
posebna spoštljivost in sočutje tistega, ki sprašuje ali posluša. Mnogi pričevalci svojih zgodb do sedaj niso zaupali nikomur, niti svojim prijateljem, sorodnikom ali najbližjim družinskim članom. Niso redki pojavi, ko mož in žena drug drugemu več let nista upala spregovoriti o nasilju, ki sta ga preživeli njuni družini. Zgodbe so zakopane globoko v posamezniku in jih pričevalci niso pripravljeni deliti s komerkoli. Prav tako starši svojim otrokom večkrat zamolčijo bolečo preteklost, v želji, da zaradi tega ne bi imeli težav pri šolanju, iskanju službe in podobnem.
Največ naših sogovornikov prihaja iz vrst medvojnega in povojnega protikomunističnega tabora. Sledijo jim obsojeni na sodnih procesih, politični zaporniki, tisti, ki so tr peli kot otroci, begunci v taboriščih na Koroškem in v Italiji, izseljenci ter prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Zelo malo pa je takih, ki so bili na strani partizanov ali ki so v povojnem času sodelovali z novim političnim sistemom.
Med ljudmi je še vedno prisoten strah in ne vedo, kdaj, kako in ali sploh spregovoriti. Razmere v slovenski družbi tudi dobrih 70 let po koncu druge svetovne vojne ne nudijo dovolj varnega okolja, kjer bi si ljudje upali spregovoriti o kočljivih in bolečih dogodkih življenja pod totalitarizmi, brez strahu, da bodo utrpeli kakršnekoli posledice. Mnogi čutijo, da je bolje molčati.
Opažamo, da število pričevalcev niha tudi sorazmerno s trenutno politično situacijo v Sloveniji. V primeru, da je ta bolj dramatična in napeta (npr. v času pred volitvami, pred napovedanimi množičnimi shodi …) se število pričevalcev zmanjša. Čeprav smo bili z določenimi za snemanje že dogovorjeni, so nam sodelovanje naknadno odpovedali. V odgovoru in opravičilu so nam sporočijli, da trenutno ni primeren čas za to, da bi podali pričevanje, da bodo še nekoliko počakali, da npr. nimajo zgodbe, ki bi bila vredna objave in podobno. Strah in negotovost jih odvrneta od tega, da bi svojo zgodbo zaupali raziskovalcem ali celo širši javnosti.
Naša generacija je ena zadnjih, ki lahko prisluhne neposrednim pripovedim žrtev in njihovih svojcev, ki so trpeli med drugo svetovno vojno in po njej. Zato je toliko pomembneje, da zberemo čim več osebnih in družinskih zgodb, ki so, poleg tega, da imajo veliko pričevanjsko vrednost, tudi pomemben zgodovinski vir (1). Predstavljajo dopolnitev in osvetlitev tistih dogodkov, o katerih ni ohranjenih dokumentov ali pa so dokumenti uničeni. Sive lise so velike predvsem pri gradivu, ki se nanaša na medvojno revolucionarno nasilje partizanskih enot, na množične povojne usmrtitve političnih nasprotnikov, na lokacije številnih grobišč, na delovanje tajne politične policije, na izvensodne procese in pri gradivu, ki kaže na privilegiran položaj nosilcev oblasti in njihovih sodelavcev po drugi svetovni vojni.
Drugi pomemben razlog za zbiranje zgodb je soočenje posameznika s svojo osebno preteklostjo (2), težkimi dogodki, ki jih je preživel, z bolečinami, s spominom, travmami, ki jih je doživljal še dolga leta po tem, ko se je na zunaj nasilje sicer že končalo. Kot ugotavljata družinska terapevta zakonca Erzar in mnogi drugi raziskovalci s tega področja, se travme, če niso izpovedane, prenašajo iz generacije v generacijo in »… pri tem zdravljenje spomina ni odvisno od let, ki so pretekla od travme, temveč od količine solz, ki so bile pozneje lahko izjokane v varno naročje.«24 Torej potrebujemo varno okolje, zaupanje in sočutje človeka, da mu lahko razkrijemo svoje težke spomine. Šele izpoved in razkrivanje bolečine omogoča začetek zdravljenja in osvobajanje od težkih preživelih dogodkov. Povedano velja enako za žrtve, ki so nasilje trpeli, kot za rablje, ki so nasilje izvajali. Ugotavljamo, da je molk še mnogo globlji na partizanski kot na protikomunistični strani. Duša slovenskega človeka je globoko zakopana v molk. Procesa žalovanja mnogi niso zaključili oziroma niso imeli prilike, da bi ga sploh za čeli.
Tretji, prav tako pomemben moment pri zbiranju zgodb je ozaveščanje mlade generacije z dogodki iz preteklosti. Samo človeku je lastno, da ima zgodovino in da se spominja svoje preteklosti.25 Če je zgodovina učiteljica življenja, mora biti prav poznavanje narodove zgodovine temelj za gradnjo vrednostnega sistema, za učenje in spoznavanje o tem, kaj sploh so človekove pravice in kam vodi njihovo grobo kršenje. Na SCNR kopije posnetkov vedno damo tudi pričevalcu, da jih shrani v svoj družinski arhiv. Tako je na voljo tudi njegovim potomcem.
Prizadevanja sodelavcev Študijskega centra za narodno spravo gredo v smeri, da bi v bližnji prihodnosti postavili spletno stran, na kateri bi bilo mogoče spremljati video posnetke pričevanj, ki bi bili opremljeni s fotografijami, dokumenti in širšim zgodovinskim orisom. Zgodbe žrtev in njihovih svojcev bodo na ogled tudi v kletnih prostorih nekdanjih zaporniških celic na Beethovnovi 3 v Ljubljani, kjer načrtujemo odprtje muzeja totalitarizmov. Poleg slikovnega gradiva bomo predvajali zvočne in video posnetke.
Pričevalci iz Horjula
Ko sem nekoliko brskala po posnetkih, arhivu in objavljenih zgodbah, sem zasledila, da je o Horjulu zapisanih kar nekaj spominov. Najprej moram omeniti Zavezo, glasilo Nove Slovenske zaveze, ki je začela prva v Sloveniji objavljati spominske zgodbe. Eden njenih najbolj vestnih in zvestih zapisovalcev osebnih zgodb za horjulsko dolino je gotovo Janko Maček, prav tako Vanja Kržan in Justin Stanovnik. Sledijo jim še drugi.
Izrednega pomena za sodobno horjulsko zgodovino so zapisi Justina Stanovnika, Janeza Zdešarja in Marice Cerar Bastič, objavljeni v različnih publikacijah. O dogajanju v horjulski dolini med drugo svetovno vojno in po njej je zbranih tudi več video in avdio pričevanj. Med njimi so osebne in družinske zgodbe, ki so jih na Radiu Ognjišče in v oddaji Pričevalci na RTV Slovenija predstavili Franc Lončar, Antonija in Bernard Marolt, Janez Marolt, Frančišek Slabe, Ivanka Košir (rojena Urbančič), Nežka Tominec in verjetno še kdo.
Vse zgodbe, ki jih hranimo v arhivu Študijskega centra za narodno spravo, govorijo o krutosti totalitarnih režimov, o hudih posledicah, ki so jih prinesle kršitve človekovih pravic in dostojanstva in ne nazadnje o vojni kot izjemnem času, ki je za dolga desetletja zaznamoval slovensko narodno telo v domovini, zamejstvu in po svetu. Kljub težkim okoliščinam pa so se ljudje soočili z danim položajem, se spoprijeli s težavami, iz njih izšli močnejši in si poiskali način življenja, ki jim je omogočil preživetje. ■