Pisateljica je Flamka. Flandrija ima dvakrat toliko prebivalcev kot Slovenija in nima svoje države. Roman se ne ubada s tem, posveča se človeškim vrednotam. To je zelo obrabljen pojem. Še bolj je oguljeno vprašanje: Imaš kaj, za kar bi umrl? Naš ata se je v zmedi vojnega časa uprl nekim formalnim družbenim zahtevam. Mama se je zelo ustrašila: »Ubili nas bodo!« Ata pa: »Pa naj nas. Tako pa ni vredno živeti!« Kako sem bila ponosna na takega očeta. Na novo me je rodil. Komaj sem čakala (desetletna!), da bi nas ubili. Imela sem se za izbrano. Zato sem tako začutila živost te knjige! Naj dam besedo njenemu junaku: »Rad bi naredil nekaj lepega … nekaj dobrega, nekaj, kar mi bo dalo krila.«
O muziki
Veliko težo ima tukaj saksofon. Nobena reč človeka tako ne sleče kakor glasba. Uspešen dirigent Marko Gašperšič se je navdušeno veselil, kako je muzika nekaj imenitnega, ker ne dopušča laži. Kaj se ni Lenin prestrašil Beethovnove Appassionate? »Muzika je nevarna,«
[Stran 136]
je njegova izjava. V tem našem primeru je prav z dojemanjem muzike razkrita diagnoza značajev.
O veri in narodnosti
V zvezi s tem smo pred nedavnim na straneh te revije brali razmišljanje o teh prvinah, ki še najbolj razkrivajo identiteto pojava slovenstva; na kratko bi to označili s pojmom Višarje. V našem romanu smo priče otroško zaupljivemu izpolnjevanju verskih obrazcev. Ne morem se ubraniti vtisa, da je tukaj iz davnine posegel prisrčni ljudsko pobožni Felix Timmermans. Seveda mnoge razjeda moderni čas: pekel in nebesa so se preselila v človekovo srce. Evropa ceni uniformiran diktiran dolgočasni ateizem, zato je skrbno posekala krščanske korenine, da ja ne bi prišlo do kakšnih neprimernih, čeprav slikovitih poganjkov.
O družboslovju
Dejanje je postavljeno v obdobje 2. svetovne vojne. Flandrija preživlja nemško okupacijo. Ob splošnem pasivnem odporu prebivalcev je aktivno delovala le peščica ljudi v Flamski nacionalni zvezi, ki je nagajala okupatorju z manjšimi diverzantskimi akcijami, prava operetna OF, brez pobojev. Krščanstvo še ni bilo na udaru, zato sta patra, mentorja mladine, agitirala za pomoč nemški vojski v boju proti večjemu zlu: ruskemu brezbožnemu komunizmu. Komur se je upiralo strahopetno ždenje
Figure 1. slika [Stran 137]
doma, je prijel za vabo. Tej kolaboraciji, ki ni bila preživetvena nujnost kot naša, so po vojni strogo sodili ob splošnem pljuvanju vseh, do tedaj ob strani stoječih.
O družini
Vemo, da je družina celica družbe. Nehru pa je bil (v pismih hčerki Indiri Gandhi) zahtevnejši: posameznik se mora odrekati zaradi družine, družina pa zaradi skupnosti.
Pred nami je družina Claessen: starši in trije otroci od 10 do 18 let. Nimajo velikega spektra, razen najmlajšega. Oče je zavzel spričo okupacije skrajno previdno stališče: nobenega vmešavanja! Srednja, hči Renée, takole razloži svoj pogled na svet: »Naši ljudje so bili moja mama in ata, Remi in Jef (najstarejši) ter Ward.« Ta je bil njen fant. Kaj bi s Flandrijo! Iz te zakoličenosti prihajajo samo h godbi. Šestnajstletna Renée igra na trobento, dobro igra, ve pa, da nima presežka, kot ga ima njen mali brat Remi, ki tudi sicer prekipeva v človeški toplini in s tem prebitkom začuti genialnega saksofonista in izjemnega človeka Warda. Rene kar hitro in hladno reagira, ko nastanejo v zvezi z Wardom nove okoliščine. Njen mali brat pa ga ne bo nikoli pozabil. Da pa ne omenjam medlega in kratkotrajnega Jefovega trobentanja! In tako plitko je tudi prijateljevanje s sošolcem Wardom, ki sta se še najbolj našla pri ribolovu.
O Wardu Dusoleilu alias Martinu Lenzu
To pa je drugačen material. Iz drobovja prihaja njegovo muziciranje na saksofonu in prav tako njegove odločitve. Z Nemci na fronto za Flandrijo! Nima očeta, kot ga ima Jef, da bi ga zadržal. Tukaj moram vriniti flamsko ikono: Brueghelovo Zimo, polno domačnosti, varnosti in veselih opravil, ki jo zamenja za neobvladljivo mrzlo prostranost Rusije. Kakšen zdrs iz sanj, ko spozna, da je zmanipuliran. Zave se nove dileme: kaj je pogum tukaj? Ostati ali oditi? Ne dezertira, ampak po spletu okoliščin z žensko svojih sanj, bolničarko Iso, pristane v njenem rodnem Kölnu. V njeni družini Ward stke zaupljivo vzdušje. Pod peklensko sceno na nebu doživi »ni lepšega, kot je to« in najhujše … Saj, kako naj verjamemo Erosu, če ni Tanatosa. (Zapis na zvonu mavzoleja družine Račić na Cavtatu: Saznaj tajno ljubavi i saznat ćeš tajnu smrti i živjet ćeš vječno.) Martina Lenza srečamo dve leti po koncu vojne na podeželskem posestvu, kjer Katrina zaman čaka na moževo vrnitev. Martin nadomešča moško roko. Oba sta preveč prizadeta, da bi si lahko ustvarila prihodnost brez senc. Martin mora stopiti iz svoje kože: »Stran moram. Ugotoviti, kaj je ostalo. In ali je še vredno življenje.« Poravnati hoče svoj življenjski račun, čeprav ve, da ga v najboljšem primeru čaka dosmrtni zapor, kajti bremeni ga še uboj, ki ga je v resnici zagrešil prijatelj Jef. Ampak prijatelja se ne izdaja! Zgodba doživi zasuk, kjer pridejo do užitka tudi bralci kriminalk.
O vrednotah
Zakaj se tako na vso moč navdušim, ko začutim, da še marsikomu ni vse to golo, minljivo življenje! Že Charles Peguy pravi: »Ne tekati za srečo in užitkom, ampak ohraniti čast.« V šoli sem navdušeno pripovedovala kolegom o filmu Človek za vse čase, kjer je glavni akter sv. Tomaž More. Napeto so poslušali do tam, kjer se mož odpove donosni in častni službi in nazadnje še življenju, ne odpove pa se svojemu prepričanju. Omalovažujoče so se nasmehnili, češ: kaj pa mu je, saj ni pri pameti. Moja mama s tremi razredi osnovne šole pa je začutila vzvišenost velike tragike ob banalnosti vsakdanjosti. Imela je sočutje za vse okrog sebe.
Omenila sem že svojo doto. Želja po preseganju življenja pa ima tu obe značilni izpeljavi: ad rem in ad personam – narediti nekaj,
[Stran 138]
kot je naredil Ward, ali postati nekaj, kar je želel Jef; to je Stalinova pot in pot njemu podobnih.
Ward je hotel narediti nekaj dobrega, hotel je spremeniti svet. Izbral si je »ozko pot«. Ni se ustrašil nevarne, naporne in materialno nekoristne odločitve. Nikogar ni bilo, ki bi spoznal njegovo veličino: da je bil za svoje prostovoljno priznanje krivde pripravljen dati tudi življenje. Nikogar ni bilo, ki bi se mu čisto preprosto kot človek zasmilil. Sploh pa ne med tistimi, ki so vojno preživeli previdno na varnem.
Zdaj smo spet na celjskem kolodvoru leta 1945.
Pa pri uspešno uprizorjenem skupinskem pljuvanju po izjemnem človeku Jožetu Pučniku v času osamosvajanja naše Slovenije. Gledala sem Smoletovo Antigono, ki so jo uprizarjali v času Pučnikovega mučnega zasliševanja. Za to so vedeli samo redki njegovi prijatelji. Čutilo pa se je, da je nekaj v zraku, da se v ozadju nekaj neznanskega dogaja. Tako moč imajo umetnine, če so porojene iz hude prizadetosti, če »ščijejo kri«.
Mi Slovenci imamo dovolj snovi za take zgodbe. Komaj kdo pa si upa »to noč videti« to precej predrzno aristokratko. Kdo se bo zmenil za prave ponižane in razžaljene? Zdi se, da je vsako prizadevanje za dobro zaman. Vendar: če prisluhnemo Webrovemu Requiemu, tam na koncu sredi vsesplošnega trušča lahko slišimo droben glasek, ki uporno ponavlja: Lux eterna.