Aleš Nose, II. udarni ali Rupnikov bataljon

A

Ustanova Memores, Ljubljana, 2019

Aleš Nose z novo knjigo II. udarni ali Rupnikov bataljon nadaljuje častivredno tradicijo zapisovanja prikrite zgodovine protikomunističnega tabora na Slovenskem v času 2. svetovne vojne. Obsežno delo, ki je izšlo lansko leto v založbi Memores, dobro predstavi okoliščine, vzroke in duhovno razpoloženje, ki je pripeljalo do nastanka domobranstva. Pokaže odpor zdravega jedra tedanje mladine, ki je v partizanstvu intuitivno prepoznalo nekaj slovenstvu povsem tujega. Nose kratko prikaže sestavo in načela domobranske vojske (natančnejši vpogled dajejo Nosetova pretekla dela), saj se osredotoča zlasti na udarni bataljon W (od julija 1944 II. udarni bataljon), ustanovljen sredi maja 1944 na Rakeku, ki ga je vodil sin divizijskega generala Leona Rupnika in njegove žene Marije Vuk Rupnik. Slednji je veljal za izrednega stratega in odličnega poveljnika, ki je užival posebno spoštovanje tako med moštvom kot tudi pri nemškem okupacijskem poveljstvu, zato so se mu podredili tudi nemški oficir in bataljonski inštruktorji. Bataljona se je tako prijelo ime Rupnikov bataljon.

V knjigi, za katero je spremno besedo prispeval dr. Jože Dežman, sta skrbno prikazani sestava in oborožitev bataljona (podatki za skoraj 1200 vojakov), njegovo vojaško delovanje

slika Figure 1. slika [Stran 135]

pa je podano v kronološkem redu od začetkov pa do angleške prevare in strahotnega pomora več kot sedemstotih fantov bataljona. Nosetova knjiga jih po več kot sedemdesetih letih načrtne pozabe znova obuja v življenje.

Avtor je pri svojem delu uporabil tako protirevolucionarne kot tudi revolucionarne monografije, dnevniške zapiske, pisemske korespondence, periodično gradivo in različne arhivske fonde, ki dajejo knjigi več kot le fizično težo, ki so jo pri tedniku Mladina celo stehtali in knjigo označili za »težko orožje«. Bolj resni bralci in iskalci zgodovinske resnice pa bodo v njej odkrili tudi znanstveno težo in bogat bazen podatkov. Spremljali bodo lahko zgodovinsko dogajanje od okupacije, revolucije, pa do protikomunističnega boja. Aleš Nose sicer pri zapisovanju ne skriva naklonjenosti protikomunističnemu taboru, vendar ob tem nikoli ne podleže skušnjavi idealiziranja in estetizacije vojne, kar je bilo značilno za pisce na strani NOB, ampak jo predstavi realistično z vsemi slabimi vidiki, ki jih vojna prinaša vojskujočim se stranem in civilistom. Poleg obilice podatkov knjigo odlikuje bogato fotografsko gradivo, ki ga je avtor dolga leta skrbno zbiral in s pomočjo katerega stopajo pred nas konkretne osebe – nasmejani, ponosni fantje čistih pogledov, ki jih je fotograf ujel v najrazličnejših situacijah: v bojni pripravljenosti, postroju, ob praznovanju, slavju ob zmagah in žalovanju ob odprtih grobovih. In nazadnje v ujetništvu pred pobojem. Vsak bralec, če premore vsaj kanček zdrave pameti in sočutja, bo pretresen ob spremljanju konca II. udarnega bataljona, ki je predstavljal cvet protikomunističnih borcev. Zelo malo jih je namreč padlo v boju. Več kot 60 odstotkov fantov iz Rupnikovega bataljona (tudi mladoletne) so partizani nizkotno pobili po vojni, ko so bili vrnjeni domobranci razoroženi, izstradani in mučeni.

Če bo avtor kdaj pripravil dopolnjeno izdajo svojega dela, bi si kot bralec želel samo še nekoliko dodelanega znanstvenega aparata, seznam virov in literature ter krajevni in osebni indeks za lažjo preglednost. A ne glede na to lahko knjigo samo priporočam, čeprav je realno pričakovati, da bodo po njej posegali predvsem tisti, ki jim je materija domača.