Na velikonočni ponedeljek — 29. marca — je pripeljala ladja »Santa Cruz« nekaj stotin Slovencev imigrantov iz Evrope, beguncev pred komunističnim nasiljem v domovini, da si v Argentini ustanove novo bodočnost v miru, osebni svobodi in delu. Z veseljem so stopali na tla jutranjega »dobrega zraka« …
Ko je ta ladja še stala v luki, pa je 1. aprila prispela titovska ladja »Partizanka«, da odpelje nekaj sto Jugoslovanov, od tega 120 Slovencev, nazaj v Titovo Jugoslavijo, da po dolgi ločitvi zažive od prislužka svojega dela tujcu med domačimi v udobnem počitku. Z veseljem so vstopali na brod v siju večerne »rdeče zvezde« …
Pomembno srečanje v buenosaireškem pristanišču.
Prvi, beže iz kraja, ki je drugim »podoba raja«: dva svetova sta se srečala in si tu pogledala iz oči v oči.
Kaj vidim v njih dnu?
V očeh prvih, ki so prihajali z ladjo, nosečo tako pomembno ime »Sveti križ«, je ležalo veliko razočaranje nad domovino, žalost nad tisočimi mrtvimi, ki so ostali tam; trpljenje sedem mukepolnih let: štirih let dveh okupacij in državljanske vojne ter treh let begunskega tavanja; razočaranje nad živimi v domovini, zaradi česar so jo zapustili zavestno, premišljeno, s samoodločbo volje, da nočejo živeti še pod tretjo okupacijo najhujšega nasilstva in najodvratnejšega azijskega zdvojevalstva. Oči se jim svetle od radosti, da stopajo na tla osebne svobode prav na praznik Vstajenja, ki jih bo odrešil beračije za milost sveta ter jih postavil zopet kot ljudi med ljudi.
V očeh drugih pa je ležalo hrepenenje po domovini. Videl si ljudi, ki so vsa ta kruta, leta svetovne morije preživeli v udobnosti in delu zase in za svoje družine v upanju, da bo razpal fašizem, ki jih je pognal v svet, in se bo znova odprla pot domov, kjer bodo s prislužki svojih rok zopet zaživeli v naročju svojih družin in doma mirno udobnost kot Amerikanci rentirji, pa tudi kot navdušeni narodnjaki v dobi vstajajočega velikega vseslovanstva in vsebratstva čez celine vsega sveta … Hej, zlata doba, ko se bo trpki kruh tu spremenil v belo pogačo doma; ko bodo žulji, dobljeni za tujca, rodili blagostanje v počitku domače peči v »svobodni« domovini, delu »velike slovanske bodočnosti« … Oči se jim svetle od pričakovanja nečesa velikega, močnega, kar so jim kot mavrični sen slikale hlastajoče besede časopisov in govornikov, vabečih domov, domov … v raj pod rdečo zvezdo …
Pri prvih — razočaranje in beda, pri drugih — pričakovanje in bogastvo, pri obeh pa sreča; sreča, da stopajo z ladje iz Evrope na ameriška tla, in sreča, da stopajo na ladjo v Evropo z ameriških tal … Ladji, zasidrani v luki, pa gledata to srečanje, ki je slovo: ena s svetlim imenom na boku »Sveti križ«, druga z »rdečo peterokrako zvezdo« na dimniku.
Mnenja smo, da je vse čisto prav in v redu.
Kdor ne verjame razočarancem nad domovino, naj gre sam tja in naj položi svoj prst v njeno rano. Prav na dan odhoda »Partizanke« — (Bela nedelja) je govoril evangelij: »Blagor njim, ki niso videli, pa so verjeli!« Toda ljudje so Tomaži in prav je in v redu, da gredo tja, kamor gredo. Mi jim želimo samo: Srečno pot! Prav malo pa imamo vere, da bi se mogli vrniti kaj kmalu nazaj in nam podati pričevanje o svojem videnju in izkustvu.
Drugim pa želimo prav tako: Srečen prihod! Naj se jim muka sedmih let spremeni v udobnost tistih, ki odhajajo!
Križajo se ladje in zamenjavajo se usode.
Kje bo prihodnje srečanje? In kakšno bo?
[Stran 133]
Mnogo vere imamo, da bodo potnikom »rdeče zvezde« blestele oči od solza razočaranja, potnikom »svetega križa« pa od veselega pričakovanja nečesa velikega, mogočnega, kar pride po vsakem razpetju na križ —, od vere, da vstajajo tudi grobovi in se trgajo še tako železne zavese na dvoje …
Gledam obe ladji v naši luki: prva je kot bela dlan, oklepajoča se križa, druga pa kot krvava, v nebo dvignjena pest … Na krovih obeh je slovenski človek — in se pogledata. Rumen val pod njima je kot moten čas, ki ju vežoč razdvaja, kot da sta na različnih obalah. Kaj lahko vodo zjasni?
Zato pa so — razočaranja: čistijo zrak in vodo in oči, da se vidimo na čistem valu in spoznamo jasno kot po viharju.
»Santa Cruz« je priplula iz take burje … »Partizanka« s harmoniko zavija v ciklon …
* *
Ta članek je prinesel v svoji 8. številki pod naslovom »Pomembno srečanje« tednik naših izseljencev — beguncev Svobodna Slovenija v Buenos Airesu dne 15. aprila 1948.
Nam se krči srce ob pogledu na številne slovenske begunce, ki zapuščajo domovino in Evropo, da si najdejo nekoliko oddiha, človeka vredne svobode in poštenega kruha v daljni Ameriki. Naša bolest je toliko večja, ker med njimi odhaja največ takih ročnih in duševnih delavcev, katerih bi domovina najbolj potrebovala. To so po večini ljudje, ki jim je postala domovina pod oblastjo rdečega nasilja kruta brezsrčna vprav radi njihovega poštenja, radi njihove ljubezni do resnične svobode, radi njihove zvestobe do naroda in vere, radi zaskrbljenosti za krščansko vzgojo otrok, katerih niso hoteli izročiti v roke brezvestnemu brezboštvu, pokončevalcu mladega rodu in vseh rodov.
In še to nas navdaja z nepopisno žalostjo, da zatiralci in preganjalci svoje lastne krvi, katera noče žrtvovati svojega človeškega ponosa, neprestano bruhajo za temi begunci vnebovpijoče krivične psovke »izdajalci«, »vojni zločinci«, »hlapci tujih imperialistov« itd., ko so vendar naši begunci vse žrtvovali vprav zato, ker so vse to obsojali in ker so hoteli nekateri izmed njih svoj narod pred vsem tem obvarovati samo z moralno dovoljenimi sredstvi.
Ob pogledu na vse gorje poštenega dela našega naroda doma in v tujini nas tolaži le misel na Boga, ki edini natančno ve, zakaj vse to gorje, in ki ima gotovo le najboljše namene s tistimi, ki so iz ljubezni do Njega in Njegove postave sprejeli nase tako težak križ. — Vsem beguncem naj velja naša želja in tolažba: Vztrajajte v zvestobi do Boga do konca preizkušnje, ohranite po zgledu Abrahamovem trdno upanje, čeprav se zdi brezupno vaše gorje, kajti toliko trpljenja vam bo gotovo prineslo take sadove, da boste vriskali od veselja.
Tudi misel na dosedanje izseljence, ki se vračajo s tolikim optimizmom iz tujine domov, nas navdaja z žalostjo. Žalostni smo, ker vemo, koliko razočaranje jih čaka; ker vemo, da bodo našli prav nasprotno od tistega, česar si tako srčno želijo in kar si skozi naočnike zvijačne propagande tako rožnato predstavljajo. Toda tudi zanje imamo besedo upanja in tolažbe. »Osvobodite resnico in resnica bo osvobodila vas«. Tako je govoril Gospod. Kdor je v zmoti, je suženj laži. In duševno suženjstvo je najhujše. Prav je, da se vračate; prav je, da se vrnete vsi, da se vam oči odpro in da boste namesto odišlih vi pomagali v solzah in trpljenju graditi boljšo in resnično svobodno domovino. Prav je, da se trpljenje porazdeli med vse Slovence in da tako ves narod, prekaljen v strašnem trpljenju, dozori za pravo vstajenje, resnično svobodo in veličino v zboru narodov.
[Stran 134]