Nekrolog gospodu Stanetu Štrbenku

N

slika Figure 1. slika

Rodil se je leta 1927 na trdni kmetiji v vasi blizu Trebnjega. Domači so ga poslali na Škofijsko klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem domu pri lazaristih na Taboru. Ob koncu leta 1943, imel je šele šestnajst let, je iz domoljubja oblekel domobransko uniformo, da bi branil dom pred komunističnimi teroristi. Po vojni se je z množico ubežnikov znašel v Vetrinju in bil vrnjen v šentviško koncentracijsko taborišče. Šele tam je spoznal, da so se partizani borili za zločinski režim in samo za prevzem oblasti. Zaradi mladoletnosti je bil pomiloščen. Vendar osebne izkaznice zanj ni bilo: bil je ‘nihče’. Od doma se je želel vrniti v dijaški dom k lazaristom, a ga ni bilo več. Šolanje je nadaljeval na državni klasični gimnaziji, toda mature ni mogel končati, ker so ga med pisnim delom skupaj z Justinom Stanovnikom in Tonetom Drobničem odgnali na prisilno delo v Kidričevo, v Medvode ali v kočevske gozdove. Delo v hidrocentrali Medvode, medtem ko je stal v ledeno mrzli vodi, je bilo uničujoče. Tokrat se je še bolj zbližal z Justinom in vse življenje sta ostala prijatelja. Po prestani kazni in opravljeni maturi so mu dovolili vpis na pravno fakulteto, vendar s pripombo, da ne bo nikoli sodnik. Življenje je vedno jemal z dobre plati in njegovo življenje je bilo kljub temu resnično bogato, je ugotavljal ob koncu življenja. Zaposlil se je na Republiški upravi za ceste in tam ostal do upokojitve. Bil je vodja pravne službe in izobraževalnega centra. Delal je za dva. Vsi so ga spoštovali; celo tehnični direktor, partijec, se mu je opravičil za prizadeto krivico, ko mu je iz užaljenosti oponesel domobranstvo. Verjetno je zaradi obilice dela zbolel na očeh, želodcu in z vnetjem slinavke izzival smrt. In spet se je vse dobro končalo. Takrat je bil že poročen in imel družino.

Ko so bili g. Štrbenk in njegovi prijatelji domobranci še študentje in politično zreli, jih je prodorni duh Justina Stanovnika združil v zavesti, da ne smejo otopeti, ampak morajo oživiti spomin na pomorjene soborce in njihove ideale. To je bil zametek kasnejše organizacije Nova Slovenska zaveza. G. Štrbenk je postal njen prvi tajnik in se spopadal z organizacijskimi in administrativnimi težavami in zadržki. Pri tem mu je neutrudno pomagala njegova žena Zofija in skupaj sta opravila ogromno potov, velikokrat delala pozno v noč, preložila in popisala gore papirjev. G. Štrbenk je postal tudi član Komisije za popravo krivic, ki jo je ustanovilo Ministrstvo za pravosodje. Treba je bilo ugotoviti status žrtve in preveriti upravičenost zahtevkov. Vodil je na stotine sej, se srečeval s tisoči, ki so zahtevali odškodnine, tudi neupravičeno; svetoval tisočim, ki so po arhivih brskali za dokumenti o izginulih svojcih. Mladim, ki danes vodijo Novo Slovensko zavezo, v pogovoru, objavljenem v reviji Zaveza št. 105, želi, naj ohranijo idealizem, vztrajnost, premočrtnost in pravilno usmerjenost. Naj sledijo idealom slovenstva, slovenskega domobranstva, slovenske kulture in civilizacije. Naj ostanejo vedno enotni, brez večjih in usodnejših nesoglasij. G. Štrbenk je ničkolikokrat občutil, da ga v življenju spremlja Božja previdnost. Rad je živel in bil hvaležen, da je v

[Stran 131]

toliko usodnih trenutkih ostal pri življenju. Od nas je odšel 10. decembra 2019 po plačilo k Očetu.

Pisanje nekrologa ni prijetno, ker nas žalosti smrt pokojnika. Tokrat pa pišem v hvaležnem spominjanju na gospoda Staneta Štrbenka. Bil je pošten, resnicoljuben, požrtvovalen, izredno delaven, sočuten s posluhom za sočloveka, dobrohoten in spravljiv z vsakim, odpuščal je številne krivice. Vse to se najlaže razbere iz pogovora z njim v omenjeni številki revije Zaveza.

Spoštovani g. Stane!

Z veliko hvaležnostjo smo tudi člani Nove Slovenske zaveze še zadnjikrat z Vami. Bili ste njen ustanovni član, njen steber in dolgoletni tajnik. Skoraj 30 let ste bili temu delu predani z vso dušo in res požrtvovalno delali za dobro Nove Slovenske zaveze. Našim članom ste se razdajali tudi v Komisiji za popravo krivic. Zvesto Vam je stala ob strani žena Zofka in Vam nesebično pomagala. Za vse delo, napore, skrbi, za zvestobo in prijateljstvo, za pokončnost in zgled smo Vam neizmerno hvaležni. Pri Novi Slovenski zavezi bo ostal živ spomin na Vas in Vaše delo. Naj Vam Vsemogočni obilno poplača! Zdaj so Vas veselo pozdravili naši pobiti in umrli člani in prijatelji Nove Slovenske zaveze.

Ko je Gospod videl, da je pot predolga in prestrma in dihanje pretežko, Vas je poklical in rekel: »Stane, pridi domov!«

V imenu Nove Slovenske zaveze vsem njegovim iskreno sožalje!

Marija Zgonc

Vsakdo izmed nas, ki se danes poslavljamo od pokojnega Staneta Štrbenka, ga pozna na svoj edinstven način, kakor ga je doživel v sobivanju ali sodelovanju z njim. Menim, da je prav, da ga takega ohranimo v sebi še naprej. Zato tega trenutka ne želim obremenjevati z ganljivimi spomini ali z naštevanjem zaslug ali podrobnosti iz njegovega življenja. Na tem mestu je prostor samo za zahvalo:

– dragi ata, v imenu najožjih sorodnikov se ti zahvaljujem, da si nam omogočil, da smo to, kar smo. In na enem od naših srečanj si rekel, da si kar zadovoljen s tem;

– vas pa vabim, da se za trenutek ozrete vase in zahvale domislite sami.

Slovo je čas za odpuščanje. Prosim za odpuščanje vse, ki jim je naš dragi ata morda storil krivico. Zagotovo tudi naš ata odpušča vsem, ki so mu tako ali drugače grenili življenje, ga zlorabljali in izkoriščali. Njegova duša je sedaj daleč nad tuzemskimi zamerami. Njegova duša sedaj uživa mir in tega miru ni brez odpuščanja. Spravljeni ga ohranimo v spominu.

Hvala vsem, ki ste ga pospremili na zadnjo tuzemsko pot, in vsem, ki ste darovali to mašo za njegovo dušo.

Peter Štrbenk

[Stran 132]

Avtor Vanja Kržan