Naša teta

N

V tem kraju je težko govoriti. Prav zato je treba govoriti. Spomin nam ne sme opešati, kajti brez njega ni prihodnosti. Iskreno se zahvaljujem organizatorjem za častno priliko, da lahko z nekaj besedami prispevam k dolžni pozornosti do znane in v javnosti zamolčane posebne vrste žrtev revolucije in vojne. Tu, v Šentjoštu ni treba razlagati, kdo so tete, vendar vseeno recimo, da si njihovega pojava ne moremo pojasniti brez razlage časa, v katerem so se pojavile. Bile so družice tistih, ki so se komunističnemu nasilju med drugo svetovno vojno postavili v bran za življenje, vero, dom in domovino. Vendar tete niso nekakšen stranski produkt revolucije in vojne. Ti dve sta jim vzeli fante, tete pa so postale z lastno odločitvijo, da se ne bodo poročile. Kulturi smrti so se uprle z večno zvestobo. Ostale so v ljubezenskem odnosu, katerega fizični del je kruto prekinilo nasilje. Sklenile so zavezo. Izgubo najdražjih, bolečino, osamljenost in uradno zaznamovanost so z vero, upanjem in ljubeznijo preobražale v podarjenost družinam in širši skupnosti. Bile so svetilniki, ki so krepili življenje. Bile so skromne, a pogumne in vztrajne. Živele so iz vrednot, ki so močnejše od iger moči in oblasti. Pomenile so etično gostoto brez primere. Vem, kaj pomeni biti teta, ker sem imel čast poznati Marijo Tominec, Štefančevo Mici. Bila je ena od tistih, ne redkih v teh krajih, ki se je po nasilni smrti svojega fanta zaobljubila, da se ne bo poročila. Bila je zgled vere in življenjske vedrine.

Naše tete niso bile samo vezivo skupnosti, v kateri so živele. Bile so motnja režimu, ki je

Slavnostni govornik Lojze Peterle Figure 1. Slavnostni govornik Lojze Peterle Vid Klančar [Stran 129]Fant je odšel in dekle je za vedno ostala teta ... Figure 2. Fant je odšel in dekle je za vedno ostala teta … Vid Klančar

obljubljal raj brez Boga. Njihova življenjska pričevanja so preživela in presegla vse ideologije nasilja. Živele so za druge. Prav je, da se jim danes posebej poklanjamo za vse, kar so dale svojim bližnjim in širši skupnosti. Prav je, da jim izrečemo javno priznanje, iskreno hvaležnost in jih ohranimo v spoštljivem in trajnem spominu. Iskrena hvala, drage tete, za vaše osmišljeno trpljenje, vaše molitve, misli, besede in dejanja, za vaše nesebično razdajanje drugim. Samo še nekaj tet živi. Generacija, ki je doživela tri totalitarizme in revolucijo, se je skoraj v celoti poslovila.

Ni se pa poslovila slovenska nespravljenost. Problem teh, ki so si stali nasproti, je postal problem celotnega naroda. Sredi Ljubljane stoji bel kamen, ki ga nismo sposobni popisati s pravimi besedami, niti prav razložiti. Da ne bi rekli nič o naši vojni in naši revoluciji, se klanjamo žrtvam vseh vojn. Kjer ni logike, tudi ni etike. Preteklost nas ne osvobaja, ampak še vedno deli. Tako bo, dokler ne bomo pustili prostora resnici in sočutju, dokler nas ne bo zanimala bolečina drugega.

Dovolite, da moj zadnji govor v svojstvu evropskega poslanca sklenem zelo osebno. Prej nisem povedal, da se je pokojna teta Mici zaobljubila, da ne bo nikoli več plesala. Ko pa smo se nekoč v družbi prešernih praznovalcev slovenske samostojnosti srečali v Velikih Laščah, me je prosila za ples. Takrat nisem vedel za njeno zgodbo, sem pa čutil, da ne gre za navaden ples. Prepričan sem, da ji ta odmik od zaobljube ni omajal zasluženega mesta na desnici Gospodovi. Mici, hvala Vam za povabilo na ples brez primere. Jaz bi še kar plesal. Hvala tudi za vse lepe naklekljane stvari.

Ko gledam, kako malo je veselja do življenja v Sloveniji in po Evropi, Šentjoštu z veseljem čestitam za močne družine, močne tudi zaradi ljubezni tet. Bog vam povrni, drage tete, in Bog vas živi!

[Stran 130]

Avtor Lojze Peterle