Spoštljiv pozdrav najprej vsem domačinom,48vsej tej na veliko načinov preskušani župniji, gostom, ki z iskrenimi nameni služite resnici, jo odkrivate in gojite. Posebej spoštljiv spomin pa na vse pobite, ker so branili dom, domovino, slovensko kulturo in vero. To je bil cvet naroda, ki je veliko obetal, pa so ga objestno pohodili in ni mogel roditi življenjskega sadu. Po človeško govorim, kajti po Božje velja: »Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih.«. Vse želimo povezati v spominu in v srcu ter jih zaupno položiti s to daritvijo v Božje srce. Da bi bili srečni v večnosti življenja, ki se razodeva onkraj smrti.
Ne boste mi zamerili, da sem pridenem tudi svojega očeta. Ko so menili, da je mrtev in odšli, se je zavedel, tako da je potem še enkrat doživljal umiranje, pred smrtjo pa je svoje razočaranje strnil v besede ženi: »Napačnim ljudem sem zaupal.«
Zgodovinarji iščejo resnico o dogodkih v preteklosti, filozofi pa poskušajo ugotavljati, kakšen duh je deloval v njih, da bi jih tako čim bolj pravično ovrednotili. Včasih to traja cela desetletja. Zakaj smo Slovenci v tem tako počasni, niti sociologi ne vedo razložiti. Naloga Cerkve, ki je varuhinja zaklada vere, pa je, da iz tega išče naprej in nakazuje rešitve, ki naj znova ustvarijo čim večjo enovitost naroda in polnost njegovega življenja. Naj le dodam misel škofa Antona Mahniča, tega slovenskega svetniškega kandidata, ker sodi sem zraven: »Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kot je Bog v nebesih.«
Dogodki, ki nanje obujamo spomin, se časovno oddaljujejo, pa ne bodo izzveneli, ker smo vsi njihovi dediči, ves naš narod. Ne samo da jih obnavljamo, moramo jih celo poglabljati. Dokler nam ne uspe odkriti njihove prave vrednosti, jih bomo vedno nosili s seboj le kot breme. Pozabiti jih ne bi bila nikakršna rešitev. Pa to niti ni mogoče, ker so duhovna dediščina. V dušah storilcev ležijo in to jih jezi. Na srcih žrtev, pomorjenih in živih ležijo, in to nas boli. In samo tam, v svojih srcih, jih lahko tudi razrešimo, sicer ostanejo zaviti v jezo, zamero ali celo sovraštvo. Mislim, da nam prav po teh spominskih slovesnostih želi Bog pomagati, da bi prišli do popolne svobodnosti spomina in do očiščene vedrine srca. To so res trenutki, ko nam je resnica blizu in se nam ponuja odpuščanje.
V Rogu smo se poklonili veličini zadnjega dejanja neznanske slovenske tragedije, tu ste jo doživljali vse od začetka do konca vojne in še dolgo potem. In zato se mi zdi, da je Šentjošt tudi najbolj primeren za iskanje rešitve, pravega odgovora na preteklost in iskanje pravšnje poti v prihodnost. Vem, da ne bežite pred resnico, tudi če je boleča. In ne smemo prezreti, da iskanje rešitev sodi k celovitosti resnice. Nekje sem prebral misel, ki je lepa ilustracija tega. Ko je Adam našel mrtvega sina Abela, naj bi rekel: »Ubogi Abel.« Eva pa naj bi tiho dodala: »Pa še bolj ubogi Kajn.«
Teologija ne zna odgovoriti na to vprašanje, ve pa, da je edini odgovor v ponižno spoštljivem priklonu skrivnosti Kristusovega križa; samo v njem je ključ do spoznavanja zadnjih, večnostnih skrivnosti in zakonitosti življenja.
Zato se nekoliko po zgodovinsko spomnimo časov v letih od 64 do 69 po Kr., zadnjih let vladanja cesarja Nerona. Samo zato, da bomo videli, kako duh, ki je navdihnil in režiral takratne dogodke, živi in dela v vseh časih, tudi v tem našem. In začutili bomo, da gre v tem tudi za temeljno izbiro in odločitev, kateremu duhu se bomo dali voditi.
Današnji dan, 30. junij, je v koledarju Cerkve posvečen spominu na prve
[Stran 125]
Figure 1. Homilija prelata Antona Slabeta Vid Klančar
rimske mučence. Neron je veljal za grobega in zlobnega, med ljudmi pa je hotel veljati za kulturnega in spoštovanja vrednega, štel se je celo za umetnika. Videti je, da so se ga podložni bali in se tudi zato tako divje znašali nad kristjani. Videli so, kako rad je cesar Neron to gledal in v tem užival. Za ona štiri leta govore o tisočih pobitih; med njimi sta bila tudi apostola Peter in Pavel. Zabavali so se z okrutnim mučenjem v cirkuški areni in v cesarskih vrtovih. Papež Klemen je trideset let kasneje kot zgodovinar opisal tisti čas: »Prestali so mnogo muk in trpljenja zaradi ljubosumnosti (pokvarjene poganske okolice) in so postali nam najlepši zgled.« In nadaljuje: »Preganjali so tudi krščanske žene. Te so prestale grozne in strašne muke, a vendar so prišle na varno pot vere in prejele vzvišeno plačilo, dasi so bile slabotne po telesu.« To se je dogajalo pod gričem Janikula, kjer je danes Vatikan.
Poganski zgodovinar Tacit, ki je bil tudi dober psiholog, pa je v istem času opravil nalogo filozofa. Odkrival je, da so podtaknili sodne postopke, da so določili najhujše kazni; obtožili so jih, da so sovražniki človeštva. Osovraženi so bili zaradi svojih navad, posebej zato, ker so živeli čisto zakonsko in družinsko življenje, ker so gojili skromnost in ker so izkazovali usmiljenje. In svet okrog njih jih je sovražil, ker niso bili istega duha. Drugega razloga ni našel. In ta svet je prešel, Cerkev pa je ostala in v njej posebej svet spomin na te mučence. Tudi v tem je razlika med časom in večnostjo.
[Stran 126]
In samo mimogrede kot paradoks: Ko so se začeli po mnogih krajih ljudje upirati samovolji in krutosti cesarja Nerona, je senat nazadnje njega razglasil za sovražnika naroda in življenje je dokončal s samomorom.
Danes smo namreč pred neko podobno resničnostjo. Naša domovina ima dolg do velike množice ljudi, ne samo do pobitih, ki nimajo ne spomenikov ne domovinske pravice in časti, pač pa tudi do dolge vrste drugih, ki so bili prav tako zamolčani in zatajeni in doslej niso smeli biti omenjeni v zgodovini našega naroda. Tudi če bi pri tem pomislili le na žene in otroke, ki so po vojni ostali v teh bregovih, da bi nadaljevali življenje domačij in vasi, pa je za njimi še veliko mož in žena, ki so za Slovenijo in njen blagor delali in trpeli, študirali, pisali in ustvarjali – z veliko ljubeznijo do naroda in domovine. In do Boga. Ko bi nam družba postregla tudi z njihovim bogastvom, sem prepričan, bi bil slovenski narod danes boljši – duhovno in kulturno.
In kot bi bili dogovorjeni, nam Božja beseda daje misliti, kot bi bila posebej izbrana
Ob prvem berilu: Elija, ki je na gori Karmel z močjo svoje vere opravil s poganskimi duhovniki, je moral bežati v tujino pred jezo kraljice Jezabele, da si je rešil življenje. In tam se je v samoti srečal z Bogom. V pogovoru z njim je spoznal, kaj je najbolj bistveno v njegovem poslanstvu. Zdaj se vrača, zdaj ve, da je njegova prva naloga ta, da oživi preroško službo v svojem narodu. Le tako bo narod našel zdravo miselnost in pravo čutenje. Ne najprej vojska, niti ne gospodarstvo, srce naroda mora biti zdravo in močno. Mladega Elizeja bo vzgojil, da bo za njim lovil istega preroškega duha. Tudi Elijeve spoznanja in izkušnje mu bodo pomagale gledati v prihodnost. In bo res advokat in poslanec Boga, iskalec poti Božje misli.
Ko bo mladi slovenski rod to odkril, kaj lahko tudi iz tragedije in iz polomije preteklosti spozna, in kaj lahko danes naredi za svoj narod, za njegovo resnično kulturo, bo postal odrasel. Preteklosti ne bo več čutil kot obremenitev duha, mirno se bo lahko vračal vanjo in se iz nje učil. Jo bo spoštoval in cenil, ne bo pa njen ujetnik. Skrb za duhovno izročilo mlademu rodu je temelj zdravja naroda, temelj kulturnosti in kulture, ki človeka plemeniti. Ne navade, ne le tradicija, pač pa življenjska spoznanja, ki so zrasla iz stikov z Bogom in iz izkušenj vseh prejšnjih rodov, ta imajo težo. To ohranja narod v zdravi narodni zavesti in v odgovorni ljubezni do domovine.
Zato mi je žal in se mi zdi nepošteno, da je ob proslavljanju dneva državnosti Slovenija okradla Cankarja. Iz trojice besed, ki je v njih Cankar videl osnovne odrešujoče stvarnosti: mati, domovina, Bog, je vzela le dve. Sramovala se je sprejeti in imenovati tudi Boga. Odrešenje, sprava in edinost pa so prav njegovi darovi. Če se ne naučim spoštovanja do matere in s tem tudi do vsega, iz česar sem zrasel, če ne znam ceniti svoje domovine in z njo vsega, kar sestavlja mojo sedanjost, in če se ne učim ljubiti Boga ki iz njega vse dobro in vse življenje izvira, kaj bom dejal gospe smrti na njeno vprašanje, za kaj in za koga sem porabil svoje življenje.« To je celovitost Cankarjeve misli.
Saj tudi ni edina razlaga barv slovenske zastave, da predstavljajo kri in morje in zasnežene planine, ampak je prav tako ali še bolj tudi rdečina gorečnosti Svetega Duha, pa belina čistega, poštenega življenja in modrina življenjskih spoznanj, ki obsegajo čas in večnost.
In le dotaknimo se misli evangelija. Slovenija ne najde poti v vsaj približno edinost; v njej čutimo razdvojenost in marsikje načrtno in načelno nasprotovanje. Res je, samo z ene strani ni mogoče zgraditi mostu, če z druge strani ni sprejemljivosti. Zato pa nam Jezus s svoje poti skozi Samarijo dopoveduje nekaj, kar utegne odločilno oblikovati kulturo našega naroda v prihodnje.
Ljudje v samarijski vasi niso hoteli sprejeti Jezusa. Kako hitro je to sprožilo jezo tudi v obeh učencih. »Ne vesta, kakšnega duha sta,«
[Stran 127]
jima je poočital Jezus. Če pustimo čustvom, da gredo po svoje in ne skozi presojo pameti in vere, bomo kar naprej v konfliktih, pa vedno v nevarnosti, da slabo vračamo s slabim in tako razdiramo. Niti tega brez vere ne moremo prerasti. Ves evangelij je pravzaprav Jezusova težnja, da ustvarja pravičnost in s tem mir v človeku in v človeški družbi. Delati dobro tudi tem, ki so nam škodili, biti pošten tudi med nepoštenimi, delati za povezanost med sprtimi. To ni naivnost, ampak moč in lepota vere.
»Pojdimo drugam,« nakazuje naš Gospod rešitev. Poiščimo, izberimo drugo pot. Vedno iskati tisto drugo pot, ki vodi v mir, odpira možnost sprave, povezuje ljudi. To je Božji duh, ki življenje ustvarja, razvija. Saj smo slišali v drugem berilu, kako je to Pavel dopovedoval Galačanom.
Tu je svojo modrost hranil škof Vovk in javno jo je v pridigi v svetem letu 1950 izpovedal: »Koliko gorja se je razlilo v zadnjih 50, 25 in tudi le 10 letih preko človeške družbe in tudi naš narod. Ko bi vse te rane celili le s človeškimi zdravili, samo s človeško pravico, bi se zmeraj bolj prisajale in gnojile. V soncu Božje pravice, dobrote in ljubezni pa te rane lahko zacelimo.« In ob neki drugi priliki: »Časi, v katerih živimo, so veliki, zato moramo biti veliki tudi mi, veliki v žrtvah in delih ljubezni, veliki v poklicnem delu in nesebični pomoči pri vsem, kar je človeku resnično potrebno in koristno.« In je dodal: »Naj bo sveto leto leto popravljenih krivic, leto sprave in odpuščanja za vsa strašna leta vojne in sovraštva, leto resnične ljubezni. Naj bo sveto leto za nas in za ves svet leto velike vrnitve k Bogu.«
In naj bo takó veliko in sveto tudi tole naše srečanje!
Figure 2. Vanja Kržan prejema Ehrlichovo priznanje Vid Klančar [Stran 128]