Novembrsko romanje v Kočevski rog

N

Pred prvim novembrom – praznikom vseh svetih, dnevom spomina na mrtve, dnevom mrtvih, dnevom … – vlada v Sloveniji obsedno stanje. To je prava selitev narodov in prepeljevanje z enega konca države na drugega. Tik pred praznikom se ljudje spomnijo, da bi bilo dobro urediti grobove pokojnih sorodnikov, čeprav imajo vse leto dovolj priložnosti za to opravilo. Nihče nima časa, vsem se mudi po nakupih in v takem vzdušju organizira društvo NSZ romanje v Kočevski Rog v spomin na pobite povojne žrtve komunizma.

Stalnici, se pravi Jami pod Krenom, je sledil še obisk brezna Jama pod Macesnovo gorico. To morišče je bilo vedno v senci brezna pod Krenom. Nekako spregledano, namerno odrinjeno iz zavesti ljudi, da je tu pravi kraj za izražanje bolečine svojcev. Tu ležijo pomorjeni Slovenci. Še sedaj naletim na ljudi, ki tega ne vedo. Radi bi si ogledali to lokacijo, pa kaj, ko je ravno takrat praznik in imajo veliko obveznosti. Po letu dni obisk sorodnikov, nakupovanje hrane, kot da bo vojna, obisk grobov, odhod na dopust … in Kočevski Rog potegne »ta kratko«.

Za 31. oktober 2019, na dan reformacije, je bilo običajnemu programu dodano presenečenje. Dela pri raziskovanju brezna pod Macesnovo gorico leta 2019 nam bo predstavil geograf in jamar dr. Andrej Mihevc. Na račun tega je bilo 48 prijavljencev. Med vožnjo smo se ustavili v Hrovači pri Ribnici, kjer smo bili domenjeni z našim vodičem, speleologom in krasoslovcem dr. Mihevcem. Nekateri smo kratek postanek izkoristili za obisk grobišča žrtev oktobra 1943 iz Grčaric, Jelendola in Bavdel. Domobranci so jih leta 1944 prekopali sem, na novo vojaško pokopališče (Aleš Nose: Domobranci, zdravo – Bog daj, str. 337).

Dr. Mihevc dela na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni, ki je v sklopu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Med vožnjo nam je razlagal o delu jamarjev, o katastru jam Jamarske zveze, ki ima evidentiranih približno trinajst tisoč jam, ki so v glavnem raziskane. Je član Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč in sodeluje pri arheološkodetektorskem pregledu in sanitarnem izkopu posmrtnih ostankov.

Za naše jame in brezna uporabljajo Italijani besedo »fojba«, ki v beneškem narečju pomeni jamo. Ta beseda se je začela uporabljati leta 1943, po italijanski kapitulaciji, ko so prišli v Istro partizani – borci za partijo. Po koncu II. svetovne vojne je italijanski policijski oficir Umberto De Giorgi avgusta 1947 raziskal fojbe na takratnem italijanskem ozemlju. Zbral je jamarje in gasilce, ki so izvlekli iz fojb petsto do šeststo ljudi in jih pokopali na tržaškem pokopališču. Med njimi je bilo veliko nemških vojakov. Najbolj oddaljena fojba je bila v Štanjelu. V jami Jelenca pri Kobjeglavi, ki je prišla pozneje pod Jugoslavijo, je De Giorgi našel 156 trupel in jih leta 1947 odpeljal. To pomeni, da je bila jama pregledana in so bile odstranjene vse žrtve. V letih 2008/2009 so se slovenski jamarji spustili v štirideset metrov globoko jamo Jelenco in našli ostanke okostij trideset oseb. Ali razumete? Od kod so se ljudje znašli tu, kdo jih je vrgel v jamo? Odgovorite si sami. Italijanska politika izkorišča fojbe kot politično orožje in ga bodo lahko uporabljali še desetletja. Fojbe, polne trupel, predstavljajo svetu kot genocid slovenskega in hrvaškega naroda nad Italijani. Slovenci smo zanje genociden narod. Mislim, da je slovenska zločinska organizacija KPS kot mlinski kamen okoli vratu slovenskega naroda, ki mu še sedaj ne da dihati. Zahrbtno, potuhnjeno mažejo ves čas dobro ime Slovencev.

Med razlago je čas hitro minil in zapeljali smo se na območje Kočevskega Roga. Peljali smo se mimo obcestnega brezna Jame v Debliških livadah. Tu se je okoli leta 1995 odprla v zemlji luknja, v kateri so se videli zagozdeni

[Stran 119]

odpadki. Zato je bilo nevarno vstopati vanjo. Dr. Mihevc in sojamar sta v letu 1995/1996 izmerila jamo in naredila načrt. Ni si mislil, da bo po toliko letih sodeloval tu zaradi sanitarnega izkopa 2018/2019.

Leži malo niže od visokega granitnega Jarmovega križa blizu Jame pod Krenom, kjer ob junijskih komemoracijah obiskovalci prižigajo sveče. Sama sem vedno prižigala svečo raje pri tem Breznu v Debliških livadah, da ne bi bili pozabljeni ljudje tudi tu. Po zaslugi vodiča sem ugotovila, da sem prižigala svečo odpadkom iz tovarne Tekstilana in Autotransport iz Kočevja. Med odpadki v količini 27 kubičnih metrov oz. 18 ton je bil tudi koledarček iz leta 1966. Po odstranitvi odpadkov so našli veliko predmetov, ki so bili leta 1945 pobrani ujetnikom na cesti, kjer so jih iztovorili iz tovornjakov. Našli so tudi sploščene menažke, kar je dokaz, da so ležale na cesti in so jih povozili tovornjaki. Naknadno so jih vrgli v jamo, ki je oddaljena samo šest metrov od glavne povezovalne ceste čez Kočevski Rog. Pod temi predmeti ni bilo nobenih kosti. Predmeti so kazali na izvor njihovih lastnikov. Cirilica je potrjevala prisotnost pravoslavnih Srbov in Črnogorcev, nemške čutarice na Nemce, Hrvate. Slovencev tu niso iztovarjali.

Peljali smo naprej do že znane obcestne table s tremi črnimi križi, ki je kazala pot do dvesto metrov oddaljene Jame pod Macesnovo gorico. Vsako leto smo, prej še z dr. Tinetom Velikonjem, hodili po tej poti v prepričanju, da so tu gnali izmučene ujetnike do jame. Detektorski pregled te poti pa ni odkril nobenih ostankov dogajanja leta 1945. Pravo pot so arheologi ugotovili sto metrov naprej od našega izstopa. Pot je dolga tristo metrov, za sto metrov daljša od sedanje.

31. oktobra 2019, brezno Jama pod Macesnovo gorico in morišče Figure 1. 31. oktobra 2019, brezno Jama pod Macesnovo gorico in morišče Nada Krmec

Detektor kovin je zaznal kovino v globini dvajset do trideset centimetrov. Kjer je zaznal predmete, so v zemljo zabodli zastavico. Dva

[Stran 120]

arheologa sta se spustila na kolena in previdno izkopavala svetinjice, rožne vence … Predmet so na mestu samem fotografirali. GPS-meritve oz. določitev zemeljskih koordinat so vnesli na karto. Na osnovi teh točk so odkrili dohodno pot do jame. Na začetku poti, ob cesti, kjer so ujetnike iztovarjali, so našli pod sprhnelim listjem v zemlji belo plast nečesa. Ugotovili so, da je bila to pozabljena vreča apna, s katerim so posipavali trupla. Zaradi boljšega razumevanja napisanega preberite knjigo Nemoč laži, Poročilo 4, str. 519.

Šli smo mimo granitnega spominskega križa, ki ga je postavila NSZ pri Jami pod Macesnovo gorico. Pred že obstoječo varovalno ograjo je bila okoli in okoli razpeta visoka oranžna mreža, ki je preprečevala morebitne padce v jamo. To območje je mesto zločina. Zato je policija namestila pred oranžno mrežo svoj trak Stop policija, prehod prepovedan. Trak je ležal na tleh in naša skupina se je usula čez kot ovce. Ustavili smo se nad levo stranjo jame, tik ob mreži. Pod seboj, na skalni steni smo zagledali tri delavce s čeladami, ki so viseli na kovinski mreži kot pajki. Pred začetkom zime so dokončevali zaščito skalnega oboda jame z mrežami zaradi padajočega kamenja, ki bi padalo na delavce pri nadaljnjem odkopavanju. Razpeta je bila že okoli in okoli jame.

SLIKA

31. oktobra 2019, brezno Jama pod Macesnovo gorico in morišče Foto: Nada Krmec

To je delala posebna skupina delavcev, ki se ukvarja s polaganjem mrežaste zaščite ob prometnih poteh. Ni mi jih bilo prijetno gledati pri delu na taki višini. Na celotnem območju brezna je bilo do sedaj izkopanega tri tisoč kubičnih metrov materiala, ki so ga uporabili za veliko ploščad, na kateri lahko v krogu obrne avtobus, pa še ostane dovolj prostora. V globini dvajset metrov so prišli do stranskega vodoravnega rova, kjer je bilo šest okostij. Od tega so bila tri v anatomski legi. Dr. Mihevc pričakuje še en stranski rov dolžine osem do deset metrov, v katerem naj bi bilo 16 skeletov, kot je opisano v knjigi Ušli so smrti. Izkop bi morala delati forenzična policija. Naredili so kompromis in se sedaj dela na način arheološkega izkopavanja. Edino arheologi so potrpežljivi ter počasi in previdno odstranjujejo plast za plastjo. Več o tukajšnjem dogajanju leta 1945 je opisano v člankih Iva Žajdela v reviji Reporter, septembra in oktobra 2019.

Štirideset metrov niže od Jame pod Macesnovo gorico je v dnu kraške vrtače še ena jama. Sama sem se že spustila do nje, vstopila pa nisem. Ta jama se imenuje Spodmol pod Macesnovo gorico in je nastala z udrtjem stropa velike kraške jame. V dvajset do trideset metrov dolgem rovu je dr. Mihevc leta 1991 našel:

– raznesene človeške kosti, domnevno iz časa pobijanja ljudi leta 1945 pri breznu. Arheologi so leta 2017 med kostmi moškega, starega okoli 19 let, našli 3 tulce nabojev. Odkrita je bila tudi izstreljena krogla. Posmrtne ostanke so odpeljali v kostnico na pokopališče Dobrova pri Mariboru (Nemoč laži, Poročilo 4, str. 390).

– arheološke najdbe iz bronaste dobe (2200–800 pr. Kr.). Natančnejše datiranje ni bilo možno. Ob izkopavanju so našli veliko glinenih posod. Vse so bile v črepinjah. Sklepa se, da so se skupine ljudi v tistem času zaradi preživetja premikale po Rogu in Suhi krajini s kratkotrajnimi postanki v jamah.

Leta 2018 je bila o teh najdbah razstava Notranjskega muzeja v Postojni in Kočevju. Izdana je bila tudi brošura z naslovom Spodmol pod Macesnovo gorico – dva dotika zgodovine. Mišljeno je bilo srečanje bronaste dobe in 20. stoletja.

Medtem ko je dr. Matija Ogrin bral odlomek iz knjige Ušli so smrti, sem opazila spodaj na ploščadi dva obiskovalca. Zaradi fotografiranja sem se še jaz spustila po hribu na ploščad, iz katere je šele vidno, kako neznansko veliko materiala so odstranili iz jame. Med tem časom, ko smo stali na vrhu jame, so ljudje-pajki preplezali steno jame počez in se že približali smetnjaku, vidnem na fotografiji. Škoda, da nisem gledala, kako so to izvedli. Pet minut po mojem odhodu se je pripeljal policijski

[Stran 121]Vrtača pri morišču pod Macesnovo gorico Figure 2. Vrtača pri morišču pod Macesnovo gorico Nada Krmec

avto. So mislili, da bo kdo skočil v jamo ali kaj?

Tam, kjer smo stali, so razvezovali ujetnike, da so se lahko slekli, in jih nato spet zvezali. Vsi smo bili obrnjeni proti govorniku in kazali hrbet vrtači za seboj. V to vrtačo so metali slečeno obleko in jo najprej pregledali zaradi morebitnih skritih ur, prstanov. Kar je bilo neuporabnega, so zažgali. Našli so staljene žlice, čutarice, veliko denarnic. Vsak vojak je moral imeti v denarnici glavnik, iglo, sukanec in ogledalce zaradi britja.

V teh denarnicah so našli veliko razbitih ogledalc. Leta 1991 je dr. Mihevc s palico samo pobrskal in pet centimetrov pod površjem zemlje že našel ostanke predmetov. Leta 2004 je bila v tej vrtači delana sondaža dr. Mitje Ferenca s študenti. Našli so petdeset kilogramov različnih predmetov. Najdeni predmeti so bili nato razstavljeni v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Pri ponovnem pregledu vrtače leta 2017 so jih našli še 18 kilogramov (Reporter, 4. novembra 2019). Morda je fotografija vrtače nejasna. Pomagajte si s primerjavo debel, ki izraščajo na različnih višinah in dobite predstavo o globini te plitve vrtače.

Še ideja za amaterske raziskovalce. Ali je bila jama minirana, je možno ugotoviti edinole tako, da se na jamskem bregu odlušči s skal plast mahu. Če je kamen zaobljen, se ni tam nič dogajalo. Če bi imeli kamni ostre robove, je to posledica miniranja. Skale apnenca se zaradi dežja zaoblijo v milijonu let ali dveh. Preprosto, ne? Samo vedeti je treba! Na Krasu je zaradi apnenčastih kamenin veliko brezen, to je navpičnih globokih jam. Odtekajoča meteorna voda, ki je odtekala vertikalno, je v milijonih let topila apnenec in izdolbla ta brezna.

Okoli leta 1960 so minirali steno Jame pod Macesnovo gorico. Pod kotom so zvrtali luknje in s tem je pet do šest centimetrov

[Stran 122]Razpelo nad grobiščem Jama pod Macesnovo gorico, Kočevski Rog Figure 3. Razpelo nad grobiščem Jama pod Macesnovo gorico, Kočevski Rog Nada Krmec

roba zdrknilo v brezno in s svojo težo pod seboj zdrobilo okostja. Kar je bilo, je bilo. Sedaj je okolica jame popolnoma spremenjena v vseh pogledih. Okoli jame je rastla bukova monokultura. Ko smo bili tam z dr. Velikonjo leta 2007, nam je pravil, da je bila 1990 jama posedena za en meter, leta 2007 že za sedem metrov. Domneval je, da teče spodaj voda, ki odnaša material. Vodilni komunisti so izdali navodila, da:

– se mora ubijati tam, kjer bo skrito in nikoli odkrito,

– je treba na zasutje posaditi hitro rastoče drevnine.

Zato so sadili akacijo, ki ni avtohtona in jo je prerasla smreka. Pod smrekami so rastle zakrnele veje akacije, ki je običajno hitro rastoče drevo. Kjer je. Tega tukaj nisem opazila. Po nasajenih smrekah se je vedelo, koliko je ura. Tukaj so jih sadili v obdobju 1952–1960. Sadike smrek so sejali in vzgajali v drevesnici. Ko so bile stare tri do štiri leta, so jih prenesli sem. Ob podiranju drevja 2019 so od vsake smreke vzeli kolut lesa zaradi določitve starosti smrek. Z branjem letnic je bila uganka rešena. Gozdarski amaterji so hoteli to področje čim prej ozeleniti in prikriti zločin. Smreke in akacije sredi bukovine? To je pamet!

Predsednik društva za urejanje zamolčanih grobov Franc Perme (1926–2014) je leta 2000 montiral na steno brezna lesen križ s Kristusom in spominsko ploščo. Leseni kip Kristusa in križ z napisi je naredil sam z veliko ljubeznijo in empatijo do umorjenih v breznu. Običajno postane nekaj zanimivo, ko propade, izgine, ga ni več. Tako je tudi v tem primeru. Križ, pritrjen na steno, je bil kake štiri metre pod nivojem varovalne lesene ograje za obiskovalce. Tik nad nasutjem usedlega miniranega skalovja pokritega z listjem. Na križu je nad glavo Kristusa v polkrogu latinski napis: Ultra cineres hostium ira non superest (Prek prahu žrtev jeza ne seže), nato mala ploščica I.N.R.I., kar pomeni Iesus Nazarenus Rex Iudeorum (Jezus Nazarečan kralj Judov). Pod nogami na okrogli

[Stran 123]

ploščici pa: Tudi mi smo umrli za domovino. Križ je Komisija pustila in koristi sedaj za orientacijsko točko. Gledamo ga lahko samo od daleč, visoko v steni. Prej smo se ga lahko dotaknili. Desno od križa je bila odstranjena spominska plošča z napisom: »V usodnih dneh za očetnjavo na povelje slovenski domobranci šli smo v boj, a neupogljivi s smrtnim strelom v tilnik, obležali smo v tem mrzlem breznu. Vendar ne za večno, samo za čas, da s svojimi dušami, s svojimi junaki nad zvezdami kot bratje bomo se združili. Društvo za ureditev zamolčanih grobov l. 2000«

Sneta plošča in bakreni valj z gongom sta spravljena in čakata na boljše čase. Komisija je na Vlado RS vložila predlog za dveletni program dela za Jamo pod Macesnovo gorico. Sedaj čakajo na odgovor. Če bo program odobren, bodo spet izbrali gradbeno in arheološko skupino in delo bo steklo.

Bližal se je čas molitve pri morišču Jama pod Krenom, ki jo vodi vedno kočevski župnik. Najprej pride sem. Tudi tokrat je prišel do naše skupine. Z jasnim in odločnim glasom je župnik Damijan Štih povzel molitev. Nato smo skupaj zapustili morišče Jama pod Macesnovo gorico in se odpeljali nazaj k Jami pod Krenom, kjer so bili že zbrani ljudje. Nagovor in molitev sta trajala pol ure. Za zaključek je g. Štih namignil, da smo bili tukaj morda zadnjič. Se popolnoma strinjam z njim. Dovolj mi je farse. O lokaciji morišča Slovencev v Kočevskem Rogu niso vedeli ne Ivan Maček – Matija, ne Mitja Ribičič, ne Milan Kučan, ne mnogi drugi izigranci ideologije zla, ki je že na smetišču zgodovine. O tem niso vedeli ne morilci, ne klavci ljudi, ne gozdarji, ne lovci, ne gozdni delavci. Nihče nič ne ve že trideset let. Še pomnite tovariši? Na vas čaka brezno v Ušivih jamah, rudnik Pečovnik pri Celju in še in še, o čemer se nam ne sanja.

Te ljudi je in očitno še vedno držijo skupaj mržnja, sovraštvo, moralna izprijenost, hudobija in zavratnost, zahrbtnost, potuhnjenost, nesramnost. Slovenske besede za tujko – perfidnost. In na koncu sla po uničevanju lastnega naroda. Kajti po Leninovem svetem pismu je lastni narod nepomemben v primerjavi s prevlado svetovnega komunizma. Ste slučajno to že opazili? Začel se je spuščati mrak in zapustili smo roške Katinske gozdove, vsak zatopljen v svoje misli.

[Stran 124]

Avtor Nada Krmec