V. Mafijska avantgarda in mafijski novi razred
Stanje v slovenski državi toliko bolj zbuja skrb, ker je delovanje novega razreda in njegove avantgarde nezanemarljivo razširjeno in poglobljeno na prikrito mafijsko področje. Se pravi na posebno organizirano protizakonito dejavnost, ki se je bila z vzporedno ekonomijo Udbe najprej intenzivno razrasla v nekdanji komunistični državi. O tem, o mafiji in udbomafiji, govorijo razni verodostojni viri. Prvi je spregovoril kar eden izmed njih, njen pomembni predstavnik Niko Kavčič, vodja ekonomske komisije pri slovenski Udbi.8Njeno dejavnost rekonstruira finančni strokovnjak Rado Pezdir.9Govor je o paradržavnih strukturah, poimenovanih udbomafija, to je z izrazom, ki ga je očitno daljnosežno pred dobrima dvema desetletjema uvedel Edo Ravnikar.10Udba je kot mafija delala to, kar bi morala preganjati: tihotapila je droge in cigarete, navajajo se tudi orožje in avtomobili, in to že od leta 1946 ter še vse v leto 1989, zatem se je usmerila v igralništvo, in to v povezavi z italijansko mafijo.11Doma in v tujini je ustanavljala podjetja in banke za pranje denarja. Ta je bil namenjen visokemu standardu avantgardnih veljakov, umetno vzdrževanim podjetjem, udbovskim proizvodnim podjetjem, ki so po osamosvojitvi propadala, in tudi tihotapskim podjetjem. Skratka zajedavska država v državi, ki je bila odgovorna samo centralnemu komiteju zveze komunistov. Denar so po posebnem navodilu nakazovali na skrivne račune v tujino.
Dolga tradicija z inercijo kontinuitete pomeni, da neformalna Udba deluje še naprej, da deluje vse do danes, seveda skrivno, zato govorimo o domnevah, a za poznavalce dovolj nedvoumno.12Tako naj bi z denarjem iz kriminalnih transakcij nadzirala precejšen del politike in družbe na Slovenskem, denimo korupcijo oziroma preplačila medicinske opreme, vplivala na javna občila, pravosodje in tudi banke. Sem spada do nedavna prikrivano milijardno pranje iranskih dolarjev v NLB med letoma 2008 in 2010,13ob vseh velikih okostnjakih, ki lahko še padejo iz bančnega sektorja. Skratka, mafijska država se nadaljuje. Tudi če vse to ne bi neposredno obremenjevalo nekdanje Udbe ali udbomafije, se vse dosledno dogaja znotraj privilegiranega novega razreda. Znova smo tedaj pri njem.
Razumljivo seveda tu ne more iti za tipične mafijske povezave z vrhom oblasti, ker je to
[Stran 107]
sama ista neformalna postkomunistična oblast v ozadju. Nasprotno lahko z gotovostjo domnevamo, da gre denimo z vrhom te neformalne oblasti v ozadju za tajne povezave s srbsko narkomafijo, delujočo s tukajšnjo ekspozituro, to je s tu živečimi državljani večidel srbske narodnosti. To potrjujejo nadvse presenetljive oprostilne sodbe za te predstavnike narkomafije v Sloveniji, ki so jo obsodili tako v Srbiji kot v Italiji.14Drugi primer, s prejšnjim najverjetneje povezan, je triletni pripornik dr. Milko Novič. Nedavno je bil domala dosmrtno obsojen kot nadomestni morilec direktorja Kemijskega inštituta,15ker pravega skrivajo, da se ne razkrije celotno narkopodzemlje v Sloveniji, in kar je poglavitno, še predvsem njihove povezave s slovenskim političnim vrhom. Ta mafija je najverjetneje potrebovala usluge Kemijskega inštituta za pripravo droge.
Zakaj mafija v Sloveniji?
Zaradi vseh teh dejstev in indicev istovetimo obravnavano neformalno, nelegalno in nelegitimno oblast v ozadju, poosamosvojitveno avantgardo z novim razredom, kot mafijsko združbo. Prvo načelo zanjo je: »Partijski režim je bil sistem mafije na oblasti.« In druga zakonitost: »… za vsemi propadlimi režimi«, mišljeni so totalitarni, še naprej ostajajo mafije, le prenovijo se.16Poglejmo, kaj tedaj določa mafijo na Slovenskem:
njeni vodilni člani niso izvoljeni na volitvah;
mafijci niso odgovorni nikomur, razen sebi;
v primerjavi s klasično mafijo si pridobijo monopolni položaj v celotni slovenski družbi, ki jo obvladujejo;
delujejo podtalno, ne na očeh javnosti;
govorimo o njenih posamičnih umorih (primer Ivan Kramberger, na predsedniških volitvah sokandidat Milana Kučana; kakšna priča kar »pade z lestve« in se ubije;17klasičen mafijski umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, pravega morilca skrivajo; za ohranjanje oblastnih monopolov mafije lahko tožilstvo in sodstvo katerega koli političnega nasprotnika obtoži, sproži afero, zapre; o poskusih politične likvidacije Janeza Janše podrobneje v nadaljevanju);
osrednja dejavnost je komaj pregledna materialna in tudi oblastna skrb za mafijsko združbo na račun skupnosti (vzpostavitev omrežja organiziranega bančnega kriminala – pod njenim nadzorom se krivci ščitijo in zato skrivajo; podobno je z izčrpavanjem podjetij ali njihovim propadom – denar se odtuji v tujino in tudi tu nihče ne odgovarja, za delavce tem t. i. socialistom ni mar; po vsej Sloveniji organizirana vsiljena prodaja mnogo dražjih medicinskih pripomočkov bolnišnicam je klasična mafijska korupcija);
[Stran 108]
deluje kot hierarhična nelegalna in nelegitimna združba, kot država v državi.
Poseben in posebno sistematično voden primer mafijskega kriminalnega odzivanja so konstantni poskusi političnega umora prvaka slovenske opozicije. Kot vemo, so mu po pričanju prizadetega Janeza Janše v ta namen organizirali 160 afer z vsemi mogočimi obtožbami, diskvalificiranjem in demoniziranjem, s konstrukti, ki so bili vsi zavrženi. Neposredno pred volitvami 2014 so ga zaprli in tako onemogočili SDS volilno zmago za državni zbor. S svojimi mafijskimi konstrukti so povzročili velikansko škodo njemu, stranki in slovenskemu narodu, ki je ostajal pod vsiljeno nelegalno in nesposobno vlado še naprej talec mafijskih voditeljev iz ozadja in obsojen na slabše življenje. Rdeči mafiji je jasno, da si ne more dovoliti fizične smrti prvaka opozicije, ker ne bi povzročila le afere na nacionalni, marveč na evropski ravni in širše. Govorimo o vodji slovenske opozicije in dvakratnem slovenskem premierju, ki je pol leta stal na čelu Evropskega sveta, o njegovem najuspešnejšem vodstvu te evropske ustanove dotlej, skratka, o mednarodno priznani politični osebnosti. Vse te afere vključno z zaporom že prej in še pozneje so bile nadomestilo, kompenzacija za mafijski umor.
Prav zato zadevi ni videti konca. Pred državnozborskimi volitvami leta 2018 so znotraj državnih organov pregona botri državne mafije oblikovali posebno skupino za obračun z Janševo stranko.18A niti to ni zadoščalo. Poglavitno vprašanje za opazovalce pred volitvami leta 2018 je bilo, kako bodo tokrat poskušali onemogočiti največjo opozicijsko stranko in njenega vodjo. Ker ni uspela nova afera s predvolilnim posojilom SDS, se je mafijska država odločila za politično izključitev. Po modelu enopartijske samozadostnosti in sovraštva do opozicije ni smela nobena njihova stranka iti v koalicijo z Janševo SDS. Tako prvaka opozicije ni bilo treba več niti zapreti, kar bi lahko povzročilo že tako nasproten učinek. Predsedniki teh strank so se z nedvoumnimi izjavami, da ne gredo v koalicijo z Janševo SDS, usklajeno pokorili zahtevi iz ozadja, da največjo opozicijsko stranko s pričakovano volilno zmago politično povsem izolirajo že v predvolilnih soočenjih in naj na povolilnih koalicijskih pogajanjih s stranko onemogočijo še Janšo kot mandatarja. Tako so podzavestno demonstrirali komunistični pogojni refleks regresije v enopartijski sistem. In s tem še izločili vse Slovence, ki so podprli SDS – jih potrdili kot drugorazredne državljane.
Janša žrtev mafije in tisti, ki jo identificira
Prizadeti prvak opozicije ima zato prvi pravico povedati svoje mnenje o staro-novem slovenskem režimu, mnenje, ki ga obravnavamo kot objektivno stališče za javno mnenje. Na Facebooku je leta 2017, ob predsedniških volitvah, v obsežnem zapisu pojasnil, zakaj bo opustil govorjenje o »stricih iz ozadja« in jih bo imenoval mafija.19V svojem kritičnem odzivu je razkril, da ga je k tej načelni spremembi spodbudil odvetnik Drago Demšar. Ta je na omizju Nove revije »nekaj časa poslušal napore sogovornikov, ki so se trudili opisati aktualno dogajanje, nato pa je posegel vmes in dejal: ‚Mafija!‘« in na začudenje navzočih to še ponovil. Ker da ima tako delovanje v svetu že dolgo ime.20To omizje je bilo verjetno najpozneje leta 2010, ko je Nova revija po osemindvajsetih letih prenehala
[Stran 109]
izhajati. Po tu dokumentiranem Janševem navajanju stricev iz ozadja na Radiu Ognjišče še v letu 2012 sklepamo, da je do spremembe v Janševih pogledih prišlo najpozneje v letu 2017 ali prav v tem letu. Svoje prepričanje je lahko prav v istem letu 2017 še dodatno utemeljil: »Od odkritja pranja 1000 milijonov (milijarda) evrov za Iran, največjega državnega sponzorja terorizma na svetu, razumnim ljudem najbrž ni treba več dokazovati, da v Sloveniji obstaja in celo vlada mafija. Da je ta v veliki meri ugrabila državo in da skuša svoje interese uveljavljati in varovati tudi preko vpliva na volitve in njih rezultate.« V tem kontekstu opozicijski prvak opozarja, kdo stoji ne le za predsedniškima kandidatoma Pahorjem in Šarcem: »Še bolj jasno kot pred (predsedniškimi, op. a.) volitvami se danes kaže želja mafije po uravnavanju političnega prostora za naslednji mandat (državnega zbora od 2018, op. a.)«, kar po Janši pomeni ponovitev starega modela za večino v državnem zboru z osrednjo stranko t. i. levice SD in še LMŠ ter s »kanibalizirano« SMC.21
Janša spregleduje tudi »dvojno igro« Boruta Pahorja s spravo ter celo spomenikom in navaja povratne informacije »več tujih državnikov in diplomatov« Janši, ker da je Pahor »do skrajnosti olepševal stanje pri urejanju povojnih morišč« in je »ob vsakem pomembnejšem zunanjepolitičnem pritisku na koncu klonil pred mafijo«.22Spomnil je nadalje na nesprejemljivo dejstvo: »Mafija je s pomočjo Pahorja izločila daleč najbolj kvalificiranega kandidata za ESČP«, to je dvojnega harvardskega in oxfordskega doktorja prava Klemna Jakliča.23Govori tudi o »mafijskih arhitektih« in »mafijskih strojevodjih« pri manipuliranju z volitvami in o »mafijskem šefu«, seveda o glavnem mafijskem botru Milanu Kučanu.24Ob predsedniških volitvah se je Janez Janša oglasil še na Twitterju: »Italija ima mafijo – v Sloveniji pa ima mafija državo.« Razliko med Slovenijo in Italijo je ponazoril s slikama. Na levi strani je objavljen posnetek Milana Kučana z nadnapisom: »SLOVENIJA: Šef udbomafije na položaju.« Na desni je posnetek človeka za rešetkami: »ITALIJA. Šef mafije v zaporu.«25
K temu dodajmo podoben glas in potrditev iz samega mafijskega podzemlja, od skesanega jugoslovanskega mafijca in predhodnega udbovca Anastazija Martinčića, ki prestaja trinajstletno zaporno kazen v Urugvaju. Za Demokracijo je poznavalsko povedal: »Slovenija nima mafije, mafija ima Slovenijo.«26In ima jo slovenski Corleone, večni predsednik, večni komunist in mafijec številka ena.
V zadnjem času je Janez Janša podal kar najbolj preprosto in obenem prodorno definicijo mafije na Slovenskem. Izhaja iz trditve, da globoka država »ni politična tvorba. To je mafija.«[1]
Mafija sistematično obvladuje Slovenijo
Gledano načelno, mafijsko naravo združbe ali organizacije na Slovenskem potrjuje, kot pri klasični mafiji, njena hierarhija. Obe sta tajni
[Stran 110]
Figure 1. Kdo sistematično obvladuje Slovenijo? arhiv Zaveze [Stran 111]
kriminalni organizaciji z izsiljenim monopolom na določenih področjih in na splošno nasiljem, tudi političnim, ki delujeta zgolj za svoje koristi. Kadar govorimo o slovenski mafiji kot klasičnem zajedavcu družbe, govorimo o hierarhični organizaciji in kriminalni združbi na najvišji ravni, ki jo zajema v njeni prvi fazi označitev Danila Slivnika Kučanov klan.27Vendar Slivnik v svoji jasno pisani knjigi pred dobrima dvema desetletjema vidi v današnji čas, ga predvideva. Govori o širini »neformalne združbe, ki praviloma hitro prehaja iz ene oblike v drugo in se ob brezbrižnosti države in javnosti lahko konča daleč v polju nezakonitosti: v določenih okoliščinah tudi pri čistih mafijskih poslih«.28Toda kar se je dogajalo pozneje še posebno z bančnim ropom, zdaj že drugim izstavljenim računom slovenskemu narodu – in ne kaže, da bo zadnji, nadalje s tajkunskim lastninjenjem, pranjem milijarde iranskih dolarjev in zraven kake »nedolžne« smrti, morda tudi Slivnikove, in seveda z ekscesnimi poskusi političnega umora Janeza Janše, prav tako sistematično organiziranimi poskusi političnega umora nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja,29je to že delo oblastne mafije. Njene temeljite prepredenosti, mafijske omreženosti od vrha do množice izvajalcev, ki vsi prizadevno delajo za skupni cilj, v končni posledici za svoj obstoj.
Hierarhično organiziranost neformalne skupine je priznal tudi njihov neformalni vodja Milan Kučan, ko je v intervjuju za tednik Mladina leta 1993 omenjal krog okoli sebe, zanj seveda nadvse nedolžen, ki naj bi temeljil »na neformalnem sistemu znanstev in zvez«, ki izhajajo iz »medsebojnega zaupanja in življenjskih izkušenj«.30To je, sledeč že tedanji Slivnikovi presoji, klan, »ki je daleč najvplivnejši krog prijateljev in političnih somišljenikov‘ v Sloveniji in največja neformalna organizacija v državi«.31Po zgledu mafije ga določa hierarhija, ki je, sledeč navedbam Slivnika, dvojna: »osnovno jedro, ki ga sestavljajo najtesnejši Kučanovi sodelavci, prijatelji in zaupniki, in širši krog članov, ki sodelujejo na podlagi ‚skupnih interesov‘«. Neformalni tretji krog sestavljajo tisti, ki »so samo sopotniki«, lahko »zelo pomembni«, »vendar največkrat ne vedo natanko, za kaj gre«.32Znova smo tedaj pri več kot očitni hierarhični piramidni mafijski organiziranosti s sodelavci na dnu piramide, ki ne vedo natanko, kaj uresničujejo, in se praviloma tudi med seboj ne poznajo.
Ob tem ne smemo prezreti še posebne tajne združbe, poimenovane Organizacija, v katere podrobnosti se v tem obsegu ne moremo spuščati. Nastala bi lahko že iz teroristične organizacije VOS, vsekakor znotraj partije oziroma ZKS, in po Kardeljevi smrti (1979) in odhodu Mačka (izdaja spominov leta 1981) naj bi jo prevzel Kučan in iz nje izbral in izoblikoval svoj klan.33Ta Organizacija je bila »oblast nad oblastjo« in »najbolj varovana skrivnost«, ki je skrbela za ohranitev komunistične oblasti z vsemi sredstvi in za materialno preskrbljenost – povedano po Slivniku – njene »najvišje nomenklature«, vrednostno rečeno psevdoelite.34Za Slivnika že pred dobrimi dvajsetimi leti tudi ni bila skrivnost, da je Kučan »človek, ki v ozadju obvladuje vse politično dogajanje v državi in še posebno neprizanesljivo nadzoruje
[Stran 112]
gospodarsko tranzicijo«.35Je po dvajsetih letih kaj drugače? O tem je Kučan sam spregovoril. O svojem vplivu: »Tega ne zanikam.« In: »Kako velik je moj vpliv, še danes težko presojam. Nedvomno obstaja.«36
VI. Mafijske združbe v Sloveniji
Po načelni ugotovitvi o obstoju mafije na Slovenskem moramo biti pozorni na njena temeljna, najpomembnejša področja delovanja. Razlikovati moramo med bančno mafijo, menedžersko ali tajkunsko mafijo, medicinsko mafijo, sodno mafijo in posebno in obenem skupno in nadrejeno jim politično ali tudi režimsko mafijo. Prva imenovana je organizirana kriminalna mreža v vodstvih državnih bank, ki je s svojimi komitenti načrtno izropala iz največjih slovenskih bank blizu pet milijard evrov, kar presega polovico državnega proračuna. Odgovorni za to doslej niso bili procesirani, do nedavnega so bili anonimni in povsem zaščiteni ter še naprej krožijo na vodstvenih položajih, medtem ko se sodno preganjajo minorne tatvine ali se drugorazrednim za neplačan minoren dolg na dražbi proda hiša. Vlada je največje banke in tudi obe zasebni že dvakrat v celoti dokapitalizirala – kar je spodoben izraz mafije za prikrite prisilne nadomestitve pokradenega denarja z denarjem nič krivih davkoplačevalcev. Kljub vsemu temu poraznemu stanju v bankah je šokiralo odkritje pranja milijarde dolarjev v največji slovenski banki za iransko državo v embargu. Ker te banke, NLB, kljub zavezi Evropski komisiji slovenska mafija nikakor noče prodati, to lahko vodi v njeno tretjo »dokapitalizacijo«, se pravi v nov rop slovenskega naroda. Vodi lahko tudi k že izraženi domnevi, da hoče ta mafija pred slovensko javnostjo skriti še kako svoje močno obremenjujoče oškodovanje slovenskega naroda. Kritična javnost jih je že spregledala, banka je postala »bankomat« za »banksterje«, plačnik je slovenski narod.37
Mnogo manj pregledno in tudi skrivano je področje menedžerske mafije s t. i. menedžerskimi prevzemi in tajkunskim izčrpavanjem podjetij. Nenaključno je bila ustvarjena posebna klima »lastninjenja«, za kar je politična mafija v Drnovškovi vladi pripravila poseben mafijski zakon, ki je omogočal podeljevanje bančnih kreditov za nakup podjetij tajkunom po polovični ceni in brez gotovine. Ti so za kredit zastavili delnice, ki so jih s kreditom šele nameravali kupiti. Kot že vemo, je tako partijska državna lastnina prehajala in prehaja v njihove roke v kapitalski obliki. To je bila mafijsko organizirana kraja skupne slovenske lastnine. Posebna oblika je izčrpavanje podjetij do stečaja in nakazovanje tako nepošteno pridobljenega denarja v tujino. Tudi to je
[Stran 113]
njihov socializem, v katerem se komunistična mafija okorišča na račun delavcev, ki jih naženejo na cesto in skupen račun predložijo slovenskemu narodu.
Posebnost te privatizacije v režiji globoke države je, da se kot po naključju med kupci znajde kak Srb ali Rus. Presenetljivo, ker ga v slovenskem poslovnem okolju vidimo kot tujek. Presenetljivo tem bolj, ker izbranec praviloma kupuje po nerealno nizki ceni, nesorazmerni predhodni visoki kapitalski sanaciji. Za mafijo tudi nič ne de, če je kandidat neverodostojen špekulant. Mogoče ga na razpis kar povabijo in eventualne druge kandidate, posebno ideološko nezaželene z razvitega Zahoda, odslovijo. Gre za načrtno nadaljevanje politične in gospodarske navezave prav na državi njihovih kupcev, kar pomeni ideološko povezavo z dvema imperialističnima državama pravoslavne civilizacije in sovražnicama slovenskega naroda, ki sta Slovenijo že obe hoteli okupirati. Večja ostaja za slovenske komuniste ideološki idol prve dežele komunizma, druga nepozaben garant skupne komunistične države, to je dominirajoče Srbije, ki je slovenski narod nacionalno zatirala in ekonomsko izkoriščala – nikar ne pozabimo, da s pomočjo slovenskih komunistov.
Prva nam je še kot Sovjetska zveza grozila z okupacijo v obdobju informbiroja, danes kot Rusija vodi agresivno politiko proti Evropski uniji. Druga nas je s srbskim klavcem in projektom Srboslavije napadla takoj po osamosvojitvi, vendar so vojaško pripravljeni slovenski domoljubi njeno armado hitro obvladali, porazili in za vedno izgnali iz Slovenije. Simptomatično je tudi, da slovenski komunisti niso sklenili mirovnega sporazuma niti od pravne naslednice federacije Srbije zahtevali plačila vojnih reparacij, se pravi na brionskih pogajanjih ugotovljeno terjatev treh milijard dolarjev. Skratka, še eno razmerje, ki je moralno, politično, ekonomsko in civilizacijsko postavljeno na glavo. Manjkajo le še muslimani, diktatorski režimi, ki jim je stregel s slovenskim denarjem jugoslovanski množični morilec, danes pa njihove vernike na veliko spuščajo v nezaščiteno Slovenijo kot potencialne teroriste in jutrišnje okupatorje. Komunistično povezovanje s slovenskimi sovražniki je skrajno sprevrženo, je komunistično zlo na zlo, je neposreden napad na temeljno slovensko moralo ter slovensko in zahodnoevropsko identiteto. Znova smo pri nepreseženem refrenu: komunistična veleizdaja slovenskega naroda.
Spet na drug način so oškodovani slovenski bolniki za stoinstomilijonske zneske pri močno preplačani medicinski opremi, zdravilih, storitvah itd. Letno naj bi šlo mafiji štiristo milijonov evrov.38Paradoks postkomunističnega zdravstva je, da si zato v dolgih in predolgih čakalnih vrstah za medicinsko obravnavo v zdravstvenih ustanovah kvarijo zdravje in tudi umirajo, namesto da bi se tu zdravili. Na njihov račun se podlo okorišča medicinska mafija, ki hoče imeti še naprej monopol državne medicine z vsiljevanjem socialistične ideologije omejevanja koncesionarjev oziroma zasebnikov, ki so na medicinskem in tudi šolskem področju praviloma cenejši in kakovostnejši, a ideološko nezaželeni in zato omejeni. V socializmu mora biti vse pod nadzorom režimske mafije, ob prikritem bistvu seveda, da se le v javnem zdravstvu lahko ohranja korupcijska veriga s krajo denarja, namenjenega bolnikom.39Brezobzirna mafijska združba v medicini, izbrani oziroma pripuščeni monopolistični preprodajalci medicinske opreme postavljajo tudi nekajkrat višje cene od evropskih, ki jih podkupljeni predstavniki zdravstvenih
[Stran 114]
ustanov preplačujejo z našim denarjem. To je že dolgo uvedena in dobro organizirana medicinska mafija na obeh straneh »trgovanja«. Posel je tako donosen in trdno zastavljen, da jih ni še nihče sankcioniral, celo bojijo se jih. So zelo zaščiteni in si dovolijo celo groziti poslanki, ki vodi parlamentarni odbor za preiskavo korupcije z žilnimi opornicami.
In kdo stoji za vsem tem? To je mafijska globoka država s svojimi eksponenti. Zato je bila za uspešno ohranitev korupcijske verige nastavljena premišljeno izbrana ministrica, ki ji je hrbet kril etični premier, ter za njima, kot opozarja intervencijski kardiolog dr. Blaž Mrevlje, pred časom zaposlen v UKC, še politika: »Dejan Židan in Karl Erjavec osebno ter njuni stranki branijo zdravniško-dobaviteljsko mafijo.«40
Mafija na sodiščih je najtesneje povezana s politično mafijo, tudi zaradi kadrovske politike nastavljanja starega preverjenega kadra in njihovih takoj po osamosvojitvi sprejetih trajnih mandatov, prav tako tu znotraj zaprtega kroga, ki velja poleg sodnega še posebno za bančni sektor. Delo je že vpeljano, tožilci in sodniki dobro vedo, kako obtožiti naše in jim soditi ter kako nasprotnikom, to je sovražnikom postkomunistične države, če je treba, lahko tudi z dodatnimi navodili mafijskih vodij odgovornim v sodstvu. Taka je, denimo, skrajno nasprotna obravnava sodne mafije, ko gre za vodjo opozicije brez dokazov, in pri ljubljanskem županu, ki z vrsto malverzacij, kričečih primerov okoriščanja, korupcije, tudi dokumentirane spolne korupcije ostaja nedotakljiv. Desetletni primer Patria proti vodji opozicije je šolski primer tesnega sodelovanja politične in sodne mafije s sodbami brez dokazov in odločilnega, natanko terminsko načrtovanega vplivanja na državnozborske volitve, vključno z zaporom vodje opozicije med volilno kampanjo. Sodna mafija je tako politično instrumentalizirana, da lahko s konstruiranimi sodbami poljubno in bistveno posega v politiko kot njena podaljšana roka. Z evidentnimi dvojnimi merili za naše in naše sovražnike.41
Kot vemo, se tudi zlahka vzpostavijo mafijske povezave. Tako povezana bančno-sodna mafija je ovirala komisijo za preiskavo bančnih malverzacij. Banke nočejo izročiti dokaznega arhivskega gradiva, sodna mafija pa izročitev kolikor mogoče uradno preprečuje.
Osrednja mafija in pranje milijarde iranskih dolarjev
Bilo je že nakazano, da je politična ali režimska mafija avtonomno delujoča in obenem vrhovna, se pravi nadrejena doslej obravnavanim mafijam. Za svoj politični obstoj nadzira celoten državni aparat, nadzira oblast in narod v državi. Zato še posebno obnavlja razklanost slovenskega naroda in še naprej vzdržuje latentno državljansko vojno. Kot že vemo, v izhodišču obvladuje javna občila, oblikuje postkomunistične politične stranke, ki so po Janševem mnenju z novimi obrazi reciklaža starih strank za navidezno nove, postavlja volilne prioritete, nastavlja tudi vlade in še drugače kadruje. Skrbi predvsem za to, da se politično ohranja status quo. Govoreč konkretno, stoji v zadnjem času za očitnim koruptivnim vladnim drugim tirom, stoji za že navajanimi povezavami s slovenskimi predstavniki srbske narkomafije, stoji za neprodajo NLB, za ropanjem zdravstva s preplačilom medicinskih pripomočkov
[Stran 115]
in zdravil, za novimi obtožbami SDS in njenega predsednika ter za zadnje volitve ključno za navodilom vodstvom poslušnih strank, da vnaprej izločijo največjo opozicijsko stranko tudi iz vsakršnih povolilnih koalicijskih povezav.
Še posebno opozorimo na vrhovno mafijo z #IranNLBgate. Ob bančni je morala biti osrednji akter te velikanske mednarodno nedovoljene operacije pranja denarja. Očitno ni bil na delu noben anonimen Iranec v vrsti pred bančnim okencem NLB, kjer naj bi izrazil željo, da želi oprati milijardo dolarjev za proliferacijo in terorizem, ter prosil za razumevanje, ker je Iran pod embargom. Pobuda je morala priti neposredno s samega iranskega političnega vrha do slovenskega političnega vrha v ozadju – seveda v obojestransko materialno korist. Očitno je iranska stran prepoznala spodbudno mafijsko okolje postkomunistične Slovenije, zaznala »verodostojno« udbomafijsko tradicijo in še iskano idealno kombinacijo s Slovenijo, članico EU. Znano je celo, da so slovenski bančniki inštruirali iransko stran,
Figure 2. Koliko časa še, slovenski narod? Lovro Stanovnik[Stran 116]
kako operacijo proliferacije tehnično korektno izvesti. Skratka, nedvomno je šlo za tajen dogovor najvišjih političnih predstavnikov Irana in Slovenije za kriminalni posel stoletja.
Po oceni Logarjeve parlamentarne komisije je na slovenski strani pri tem mafijskem pranju denarja sodelovalo okoli dvesto ljudi, ki jih je angažiral in organiziral vrh režimske mafije. Sestavljali so znano mafijsko piramido sodelavcev, v kateri naj ne bi kot podrejeni izvajalci poznali bistva. Končno vprašanje slovenskim mafijskim botrom je, kje so visoke provizije med tridesetimi in šestdesetimi odstotki (s katerimi je mogoče kupiti volitve) in kdo bo prevzel odgovornost za ta doslej največji politični in bančni mafijski kriminal na Slovenskem.
Vendar spomnimo, da je ta politična ali režimska mafija s prvim botrom Kučanom na čelu avtonomno delovala že, ko se je razkrila njihova odločitev izročiti četverico JBTZ jugoslovanski vojski, da navidezno preloži vso odgovornost s slovenske oblasti na JLA. Čeprav je za aretacijo Janeza Janše stal Milan Kučan s svojo mafijo, po njegovih navodilih ga je aretirala slovenska SDV in ga naslednji dan, to je 1. junija 1988, izročila okupacijski jugoslovanski armadi v zapor in sojenje (v srbščini). Pred slovensko javnostjo se je Kučan dolgo pretvarjal, da nima nič s tem – kdor je pač verjel njemu in njegovemu Forumu 571. Nazadnje se je izkazalo, da se je o zadevi Janša celo pogovarjal s tedanjim zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo generalom Kadijevićem. Izražena je bila najbrž utemeljena domneva, da sta se pogajala, koliko let ječe bo Janši prisodilo vojaško sodišče.42
Dvajset let pozneje – vmes ne pozabimo vsaj Kučanovega konstrukta Depala vas – spet Kučan in tokrat »Kučanov veliki pok iz Finske« z novo, domala desetletno afero Patria. Se pravi še en in nov Kučanov konstrukt ter lažna ovadba za obvladovanje volitev ter Janšev zapor.43Obtožbo je ustavno sodišče končno ovrglo in s tem znova razgalilo velikega mafijca in zločinca Kučana. Leto pozneje je Janez Janša opozoril na komunistovo »minulo delo« in zaokrožil njegov moralno-politični lik: »Kučan je zločinec prve kategorije, na vesti ima večje zločine od Mustača.«44Kot je značilno za komuniste, »gre za zakrknjenega zločinca, ki se doslej ni še nikoli niti malo pokesal ali vsaj obžaloval silnega trpljenja, ki ga je povzročil ali podaljšal deset tisočim«.45Zgovorno za slabo vest medijsko zaščitenega, nedotakljivega Kučana je, da se nenehno izmika Janševemu pozivu za javno soočenje.
Koliko časa še, slovenski narod?
Za sklep moramo ugotoviti, da prepredenost Slovenije z organiziranimi mafijskimi skupinami in vrhovno politično mafijo povsem onemogoča njen normalni razvoj. Neposredno govorimo o mafijskih zajedavcih slovenske družbe, po Edu Ravnikarju o notranjem kolonializmu.46Govorimo o nesvobodi, nedemokraciji družbe, ki zato ekonomsko ne more biti uspešna. Po obdobju komunizma je še vedno poglavitna ekskluzivnost ohranitve oblasti. Posledica je vsesplošno zaostajanje slovenske družbe, najneposredneje merljivo v ekonomiji (kljub trenutni konjunkturi), zaradi katerega
[Stran 117]
Slovenijo dohitevajo in prehitevajo v razvoju zaostale nekdanje komunistične države. Te so z bolj ali manj dosledno lustracijo izšle iz totalitarizma v demokracijo, kar jim omogoča pospešen razvoj. Po skrajno preprostem načelu: svoboda omogoča ekonomski razvoj. In nasprotno: če ni ekonomskega napredka, pomeni, da v družbi ni svobode. Kot je ni v Sloveniji.
Ker oblastna mafijska avantgarda iz ozadja deluje na ravni celotne države, govorimo o t. i. ugrabljeni ali globoki državi. Njeni cilji so maksimalni, oblastni in materialni: imeti z vsemi sredstvi neformalno oblast nad celotnim narodom in državo ter k temu še formalno ali navidezno legalno oblast in hkrati imeti stalno možnost ropati slovenski narod. Pogoj za vse to je njegovo zatiranje, manipuliranje z njim, življenje v laži.
V Sloveniji smo nedvomno identificirali tako novi razred kot avantgardo, ki sta se znova vsilila slovenskemu narodu. Imamo njun diktat in diktaturo in imamo mafijski novi razred in mafijsko avantgardo z njunim diktatom in diktaturo, z identificiranimi mafijskimi zajedavci slovenskega naroda. Ta »koalicija parazitov na oblasti«47dela vse za ohranitev oblasti in večanje svoje moči ter materialne podpore zanjo. Govorimo o restavraciji režima, ki bi že moral biti na smetišču zgodovine. Njihovo temeljno mafijsko retrogradno vodilo je: kapital je moč, je politična moč. Plačnik tega projekta zla in uničevanja slovenskega naroda je slovenski narod.
Koliko časa bo ta še pripravljen v svoji trpni vlogi na zatiranje in ropanje? Na nacionalno in versko zatiranje, ideološko in medijsko nasilje, drugorazrednost in brezpravje, izključenost opozicije in večjega dela naroda ter prav tako na krajo sadov svojega dela prek bank, s korupcijo, z davki, velikimi projekti? Koliko časa naj še omogoča legitimnost zločinskih vrednot in invalidno formalno demokracijo? Kdaj bo končno dočakal odrešujoče življenje v resnici in svobodi, nacionalno in versko svobodo, kdaj nov materialni in duhovni razcvet slovenske družbe, in to v demokratični Evropi 21. stoletja? Sedemdeset let je že minilo. Slovenski narod, prebudi se in vzemi usodo v svoje roke!
[Stran 118]