Letos je Slovenijo obiskalo veliko število slovenskih izseljencev. Največ je bilo takih, ki so prišli domov prvikrat po 47 1etih. 47 let je dolga doba. V tem času so se spremenili oni sami in tudi stara domovina. Zaradi tega mnogi niso več našli ne svojih starih domov ne ljudi, ki so jih poznali in razumeli in ki so razumeli nje. Ko bi bili prihajali bolj pogosto, bi se polagoma privajali na spremembe, tako pa je ta prvi obisk prenekateremu pomenil razočaranje. Vsi pa so lahko obiskali grobove staršev in sorodnikov pa prijateljev, s katerimi so bili nekoč skupaj mladi in polni upanja.

Sprejeli smo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Sprejemali smo vse enako, ne glede na njihovo pripadnost emigrantskim političnim organizacijam oziroma društvom v tujini in tako bomo ravnali tudi v bodoče. Nova slovenska zaveza želi in pričakuje namreč prijateljske odnose in sodelovanje z vsemi slovenskimi emigrantskimi organizacijami, ki tako ali drugače ohranjajo svojo tradicijo in ki želijo sodelovati pri vzpostavitvi svobodne in demokratične Republike Slovenije. To pričakuje tudi zato, ker ima v svojem programu tudi skrb za odpravo krivic, storjenih med državljansko vojno in po njej tudi Slovencem iz politične emigracije.

Tako smo letos prisrčno sprejeli med drugimi tudi skupino 150 izseljencev, članov Slovenskega ameriškega sveta. Z njimi je prišel tudi moški pevski zbor iz Clevelanda »Fantje na vasi.« Pričakali smo jih na pristajalni stezi letališča Brnik s slovenskimi narodnimi nošami in harmoniko. Pozdravil jih je s kratkim nagovorom predsednik NSZ dr. Tine Velikonja in jim zaželel dobrodošlico v Sloveniji in med nami. Dr. Roesmann, predsednik Slovenske ameriške zveze, kateremu smo izročili slovenski šopek rož, se je ganjen zahvalil za sprejem in izrazil srečo vseh, da stojijo zopet na slovenski zemlji. Med potjo do letališkega poslopja, kjer jih je pričakovalo veliko svojcev in prijateljev, ob čudovitem pogledu na slovenske gore in pokrajino, je bilo slišati besede: »To je moja domovina,(in »sedeminštrideset let je od tedaj«. Tej skupini, ki je svoj obisk v Sloveniji deklarirala kot romanje v Slovenijo, smo posvetili še posebno pozornost in jo spremljali skoro po vseh poteh osemdnevnega skupinskega romanja. Udeležili smo se srečanja na Bledu, spremljali smo jih po Gorenjski in po Ljubljani, kjer so na Orlovem vrhu s krajšim spominskim programom položili venec. Toda že naslednji dan je bil venec raztrgan in razmetan, tako kot vsi do sedaj.

Ljubljanski župan je našim emigrantom v Mestni hiši pripravil prisrčen sprejem. Tam jih je v imenu NSZ pozdravil z daljšim nagovorom tudi glavni urednik našega glasila ZAVEZA prof. Justin Stanovnik. Nagovor je bil tako globok, stvaren in prijateljsko domač, da je do solz ganil navzoče in da ploskanja ni hotelo biti konec. Tu so gostje doživeli kanček prave domovine in občutek, da imajo v domovini še veliko prijateljev, ki jih sprejemajo kot enakopravni del svojega narodovega telesa. Žal je sprejem na nadškofijskem ordinariatu odpadel.

Figure 1. Letališka uprava na Brniku je poskrbela za sodoben sprejem

Naslednji dan, v nedeljo 5. julija, so vsi naši obiskovalci prišli na spominsko slovesnost v Kočevski Rog. To je bil pravzaprav cilj njihovega romanja. Na vse je močan vtis naredila velika množica ljudi, maša in kulturni program. Pred mašo so položili venec ob breznu pod Krenom; sodelovali pa so tudi pri oblikovanju maše ter v kulturnem programu z govorom in pevskim zborom.

Naslednje dni smo jih spremljali še na romanje v Teharje, kjer so položili venec in se udeležili spominske maše. Tu so [Stran 052]spremljevalci doživeli trenutke časa, ki se ga medlo še spominjajo iz mladih let. Skoro ni besed, s katerimi bi opisali to družbo, zbrano v cerkvi pri maši. Spoštljiva resnost, ponižnost, zbranost, ena sama molitev in pesem vseh, glasna in brez sramu, odpuščajoča na kolenih in na kraju obhajilo vseh brez izjeme. Lepo versko in tudi kulturno doživetje.

Na koncu našega skupnega romanja smo jih povabili še na Prežganje, da bi se pogovorili o skupnih problemih in interesih. Srečanja so se udeležili vodilni predstavniki Slovenskega ameriškega sveta in drugih emigrantskih organizacij v svetu ter NSZ in Društva Slovenije za ureditev zamolčanih grobov.

Na sestanku smo predstavili vsak svojo organizacijo, svoje probleme in interese ter svoja kritična stališča do SSK in SIM.

Dogovorili smo se, da bo NSZ v bližnji prihodnosti o tej problematiki organizirala v Ljubljani posebno predavanje. V zvezi s predhodnimi predlogi društva Vestnik je bil sprejet sklep, da naj bi glasilo NSZ ZAVEZA postalo glasilo vseh udeležencev protikomunističnega odpora tako v domovini kot v poltični emigraciji. Pri tem naj bi ZAVEZA obdržala dosedanjo programsko zasnovo, dodajale pa naj bi se ji tudi informacije za Vestnik in Tabor. S tem bi postopoma povezali ves slovenski protikomunistični tabor. Dogovorjeno je bilo, da naj bi vsaka organizacija o tem čimpreje razpravljala in sprejela ustrezno dokončno odločitev.

Figure 2. Ameriški Slovenci so položili tudi venec na Orlovem vrhu

Glede včlanjevanja članov Tabora, Vestnika in drugih emigrantskih organizacij v Novo slovensko zavezo je bil sprejet sklep, da se le-ti lahko včlanjujejo v NSZ, da pa naj še naprej ostajajo člani teh organizacij, dokler bodo obstojale. V primeru, da bi društvi Vestnik ali Tabor prenehali obstojati kot samostojni društvi, bi lahko obstajali še naprej kot organizacijske enote NSZ z imeni, o katerih bi se dogovorili. Ne oziraje se na navedeno pa je nujna tesna povezava in sodelovanje emigrantskih organizacij z NSZ, tako glede skupnih programov in skupnega financiranja teh programov. O vsem tem naj bi organizacije čimpreje razpravljale in sprejele vsaka za sebe ustrezno odločitev.

Na srečanju je bilo tudi več razprav o slovenski spravi. Sprejeto je bilo stališče, da vsi dosedanji verbalni poskusi sprave niso privedli nikamor, saj so temeljili le na odpuščanju in pozabi, ne pa tudi na priznanju in popravi storjenih krivic. Zato je bilo ponovno sprejeto stališče, da je resnična slovenska sprava možna le med živimi, to je med preživelimi udeleženci državljanske vojne ob istočasnem priznanju in popravi storjenih krivic, deklariranih v ustreznem dokumentu parlamenta Republike Slovenije. Vrsto in obseg pravic, izhajajočih iz storjenih krivic, bo NSZ opredeli1a skupno in sporazumno z organizacijami slovenske politične emigracije. Brez njih in mimo njih ni pristojen nihče, spravljati se in postavljati okvire in pogoje sprave.

Udeleženci srečanja tudi nismo mogli mimo obstoja in delovanja dveh društev v Sloveniji z delno istim ali podobnim programom, to je NSZ in Društvo za ureditev zamolčanih grobov. Izrazili so mnenje, da bi se morali čimpreje združiti ali pa delovati skupno in enotno z istim programom ter enotno politiko. Obe društvi sta izrazili pripravljenost in dobro voljo, da storita vse za enovitost ali enotnost v programu in sodelovanje pri poslovanju in oblikovanju skupne politike. To naj bi se pokazalo tudi pri postavljanju spominskih plošč padlim in pomorjenim domobrancem in drugim udeležencem protikomunističnega odpora.

Na koncu so naši gostje pozdravili odločitev NSZ, da bo prevzela zastopniške posle naših izseljencev v zadevah državljanstva in vračanja premoženja ter izrazili željo za nadaljnje tesno sodelovanje in medsebojno pomoč.

S tem smo se poslovili od naših gostov, obojestransko zadovoljni in z obljubo, da bomo tako prisrčno in slovensko gostoIjubno sprejemali vsakega in vse skupine iz slovenske politične emigracije, ki bodo prihajale v domovino, če nas bodo le obvestili in izrazili željo po srečanju.

Ob obletnici smrti

Dne 10. junija 1991 je po skoraj enoletni hudi bolezni v 78. letu starosti umrl v Clevelandu Jože Melaher. Rak mu je razjedel jetra, zato je več zadnjih tednov prebil v bolnišnici. Njegovo smrt smo pričakovali že v marcu in aprilu, a volja do življenja mu ga je za dva meseca podaljšala.

Melaher je bil javni delavec v polnem pomenu besede. Bil je garač na kulturnem, socialnem in političnem področju. Vse to že pred drugo svetovno vojno doma v Sloveniji v okolici Maribora in v Slovenskih Goricah, pa tudi drugje po Štajerskem, saj je bil član tajništva SLS za Štajersko. Vse to delo je nadaljeval po svojem prihodu v Združene države v Cleveland. Dolga leta je bil tajnik Vestnikove organizacije bivših domobrancev (DSPB), zlasti v letih, ko je bil Karel Mauser predsednik. Bil je duša in vodja Baragovega odbora in Slovenske pisarne, urednik slovenskega dela Amerikanskega Slovenca, ki je glasilo Slovenske katoliške jednote. Po potrebi je včasih uredil tudi angleški del, velikokrat pa pomagal pri Ameriški domovini, pri tej je sem pa tja uredil celo številko. Pred leti je bil tajnik Lige slovenskih Amerikancev. Po smrti dr. Kreka pa je kot somišljenik SLS in krščanske demokracije skušal nadaljevati njegovo politično delo.

Nemalo dela je imel pokojni Melaher z raznimi prireditvami v Baragovem domu. In vedno je našel primerno besedo za obiskovalce od vsepovsod, tudi za tiste iz Slovenije. S svojim delom in zgledom v neposredni bližini fare Sv. Vida je bil tej aktiven podpornik. Ni čuda, da ga je prišlo kropit izredno veliko slovenskih ljudi. Tudi zbor mladih se je prišel s slovensko pesmijo poslovit od njega.

Melaher je imel za svoje delo potrebne talente, ki jih je večal s samoizobraževanjem. Njegova razgledanost je bila tolikšna, da se je z njim lahko pogovarjal vsak inteligent, kot je nekoč rekel msgr. Matija Škerbec. (Podobno je mislil tudi o Jakobu Žaklju.)

Glede zaposlitve Melaher ni imel prave sreče. K1jub ameriškemu blagostanju so imeli Melaherjevi precej trdo življenje. Tega ni omenjal, vedno je kazal optimizem.

Dve Melaherjevi dejavnosti naj posebej omenim. V mesecih pred nemškim napadom v 1. 1941 je imel vzdolž slovensko-avstrijske meje govore in predavanja pri prosvetnih društvih, Fantovskih odsekih in strankinih organizacijah, obiskoval je tudi župnišča od Dravograda do Radgone. Vse to zato, da je opozarjal Slovence na nevarnost nemške pete kolone in komunistov. Preprečil je namero, da bi za Hitlerjev rojstni dan po gričih okrog Maribora in v Slovenskih Goricah kurili kresove. Ni čuda, da so ga hitlerjansko misleči Štajerci vzeli na piko.

Pod nemško okupacijo se ni vpisal v nacistični Heimatbund, kot so se mnogi, tudi sicer zavedni Slovenci. Tudi ni sprejel od okupatorja nobene službe. Oktobra 1942 ga je gestapo aretiral, pa se mu je posrečilo uiti. Njegovo delo že pred tem in po tem je bilo v iskanju stika med zanesljivimi slovenskimi rojaki, ki so še ostali v domačih krajih.

Sredi 1. 1943 je Melaher začel povezovati fante in mlade može, ki so bili zvečine dezerterji iz nemške vojske. Skupina je rasla in imela žrtve zaradi nemških hajk, bila pa je tudi deležna razočaranja, ker je vpliven Melaherjev sodelavec odšel v partizane. Tu je Melaher na terenu spoznal prave namene OF in partizanskih enot, kar ob redkih stikih z Ljubljano ni bilo lahko.

Ko je skupina malo narasla, je napadla tri nemške orožniške postaje v Slovenskih Goricah in eno pri Mariboru. Zato so ga Nemci začeli divje zasledovati. Skupina je po Melaherjevi navedbi ob koncu vojske štela skoraj 500 vojakov. Velikokrat je morala biti raztresena po vaseh, pa se je spet zbrala. (Tudi levičarsko usmerjeni zgodovinarji priznavajo Melaherjevo dejavnost. Božo Repe piše na str. 18 zbirke dokumentov Mimo odprtih vrat: »Septembra 1944 je Jože Melaher – Zmagoslav organiziral četniško enoto, ki je bila najbolj številčna tik pred koncem vojne in takrat štela 250 mož – tudi na Štajerskem. Štajerski četniki so novembra 1944 napadli tri orožniške postaje: pri Sv. Juriju – sedaj Videm ob Ščavnici –, pri Sv. Trojici – sedaj Gradišče v Slovenskih Goricah – in Sv. Petru pri Mariboru – sedaj Malečnik.« Te napade priznajo tudi nemška poročila. Dodajam pa, da mi je Melaher v začetku leta 1991 omenil, da so njegovi [Stran 050]četniki napadli tudi orožniško postajo v Krčevini. V naslednjem odstavku Repe omenja, da so se štajerski četniki kmalu nato spopadli s partizani.)

Melaher je kot četniški voditelj tudi izdajal propagandni list Kri in zemlja in ga zvečine sam pisal. Tudi s tega vidika si je upravičeno izbral ime Zmagoslav. Nudil je zavetje ameriškim padalcem, ki so se iz Madžarske in Avstrije skušali prebiti v Italijo. Nekoč jih je bilo v njegovi skupini deset.

Takoj od l. 1943 je imel Melaher svojo skupino za četnike generala Mihajloviča, zato je vojaško priznaval nad seboj Mihajlovičevega predstavnika za Slovenijo generala Ivana Prezlja – Andreja. Ko je npr. v začetku aprila 1945 Prezelj odredil, da naj srbski kapetan Mikić, ki je v februarju prišel s svojo majhno skupino z južne strani, vodi bojne operacije, Melaher pa ostane glavni poveljnik, je Melaher to odločitev sprejel. Politično pa se je držal navodil in smernic Slovenske legije in SLS ter Narodnega odbora, čeprav v jeseni l. 1943, kot je sam zapisal, ni mogel razumeti ustanovitve domobranstva.

V začetku 1945, ko so Nemci doživljali poraze na vzhodu in na zahodu, je prišlo do pogovora med nemškim predstavnikom in Zmagoslavom. Sklenjen je bil dogovor o nenapadanju. Melaher je pri tem obdržal samostojnost svoje skupine. Kasneje so mu Angleži dali priznanje, da je v tem primeru pametno ravnal, in so mu celo dali službo pri IRO.

V začetku aprila 1945 je v Ljubljani Zmagoslav prejel povelje »od naše vrhovne komande«, kot pravi sam, dejansko osebno od generala Prezlja, takrat navzočega v mestu, naj njegova četniška skupina zaščiti železniško križišče Zidani most za primer, da pridejo zavezniki do tja. (Repe pa trdi na omenjenem mestu, da so Nemci uporabili Zmagoslavove četnike za zavarovanje dostopov na Zidani most.) Zmagoslavovi četniki so ostali tam do 8. maja, ko so zapustili položaje. »S slovensko zastavo na čelu smo korakali skozi Celje in ljudstvo nas je pozdravljalo, ker so mislili, da smo jih osvobodili.« Pot je četnike vodila skozi Vojnik, Šoštanj, Slovenjgradec, Dravograd, Labot (na Koroškem), Grebinj, skozi Mostič (Brueckl) do koroškega Št. Vida, kjer so se 12. maja javili angleški posadki. Te četnike so Angleži prepeljali v Beljak. Tam so predlagali Melaherju, naj bi se vrnil v Jugoslavijo, ker je bil sklenjen dogovor med Šubašičem in Titom. Toda Melaher je vztrajal, da mora svojo skupino prepeljati v Italijo, kjer je njihov poveljnik. Melaher je v tem lažje uspel zato, ker je imel v skupini štiri zavezniške padalce. Dne 14. maja je bila ta slovenska četniška skupina prepeljana v Udine, kjer je morala položiti orožje.

En del Zmagoslavove skupine je nekje na Koroškem zaostal in ni več dohitel prvega dela. Angleži so ga poslali v Vetrinj. Od tam so bili vrnjeni (121 jih je bilo) v Titovino z domobranci vred takoj prvi dan vračanja 27. maja.

Zmagoslavovi četniki niso bili ofenzivna vojaška organizacija. Bili pa so pripravljeni za samoobrambo, ker so jih partizani hoteli uničiti. Z živim stikom z ljudmi so skušali dvigati slovensko zavednost vzhodno od Maribora v Slovenskih Goricah, pa tudi v drugih krajih. Melaher je v hudih razmerah tistih let vzdrževal upanje na osvobojenje.

Svojo dejavnost je Jože Melaher opisal v Koledarju Svobodne Slovenije za l. 1965 v članku »Četniki na Štajerskem«. Članek je pomemben zgodovinski vir, ki obenem dokazuje, da si je Jože Melaher pridobil mesto v krajevni slovenski zgodovini.

Z Jožetom Melaherjem – Zmagoslavom je odšel od nas v večnost po plačilo idealist, zaveden slovenski in krščansko misleči javni delavec.

Figure 1. Vse je vihar razdejal Vlastja Simončič

Ocena knjige

V oktobru 1990 je v Londonu izšla knjiga z gornjim naslovom. Obravnava izročanje ruskih kozakov in njihovih družin sovjetskim silam v Avstriji, v glavnem pri Judenburgu, dalje angleško ustavitev hrvaških oboroženih sil in civilnih beguncev pri Pliberku ter izročitev srbskih (Ljotičevih) prostovoljcev in slovenskih domobrancev iz vetrinjskega taborišča Titovim vojnim silam na železniških postajah Podrožica in Pliberk. V decembru nato je izšla druga knjiga z istim naslovom. Prva skuša ne le vsestransko osvetliti, ampak tudi opravičiti angleško izročanje omenjenih vojaških pribežnikov in civilnih beguncev, ki so v maju 1945 zbežali na Koroško. Druga pa je zbirka celotnih dokumentov, ki so neposredno in posredno v zvezi s tem izročanjem in so podlaga prvi. Največ dokumentov je iz angleškega državnega arhiva (Public Record Office) v Londonu. Kar precej jih je tudi iz ameriškega državnega arhiva (National Archives) v Washingtonu, D. C., le nekateri so tudi iz arhiva v Inštitutu za novejšo slovensko zgodovino v Ljubljani in iz Vojnega zgodovinskega arhiva v Beogradu. Prva knjiga obsega 367 strani, druga 370, obe sta velikega formata (30 x 21 cm) in tiskani v razločnem tisku. Uredniško sta knjigi zelo pregledni s širokim robom za pripombe; besedilo in povzetki dokumentov v prvi so v zelo razumljivem stilu.

Knjigi so sestavljali bivši brigadir Anthony Cowgill, lord Thomas Brimelow in vojni poročevalec Christopher Booker. (Brigadir je v angleški vojski med polkovnikom in generalmajorjem. Največkrat je to aktiven oficir, ki je poveljnik brigade, včasih pa to stopnjo doseže zaradi svojih izrednih sposobnosti tudi rezervni oficir. Tako je jurist Toby Low, ki se je bil izkazal v bojih v Egiptu, dosegel to stopnjo in postal zaradi organizacijskih sposobnosti načelnik štaba V. korpusa na Koroškem. Drug tak primer je bil brigadir Fitzroy Maclean, ki je bil zaradi svojih diplomatskih sposobnosti vodja angleške misije v Titovem štabu.) Nobeden teh treh piscev maja in junija 1945 ni bil na Koroškem, je pa bil Cowgill v štabu 2. armade v Nemčiji. (Pač pa je pri poskusni verziji (1988) pa tudi pri posvetu za končno izdajo ),The Repatriations« sodeloval brigadir Teddy Tryon-Wilsom, ki je bil oficir v štabu V. korpusa. Ker je bil kot štabni oficir tega korpusa posredno udeležen pri izročanju vseh vrst beguncev, seveda ne more biti pričevalec o tem dogodku.) V posebnem odstavku omenja ljubljanska zgodovinarja dr. Dušana Bibra in dr. Toneta Ferenca, ki sta mu posredovala dokumente iz omenjenega inštituta, Biber pa je dal na razpolago tudi svoje študije o dogodkih l. 1945. (Kot je znano, sta ta dva v dobi komunističnega enoumja pisala, zlasti Biber, o komunistični revoluciji in o državljanski vojni v soglasju s politiko komunističnega režima. Biber je decembra 1986 izdal zbirko predavanj slovenskih, srbskih in angleških zgodovinarjev (predavali so na Brdu) pod naslovom »Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji«, kar je bila posebna številka revije Borec. V predavanjih noben teh zgodovinarjev ne spodbija usodne odločitve komunistične partije, ki je monopolizirala odpor proti okupatorju.) Nadalje je omenjen dr. Franc Hočevar, ki je kot politični komisar partizanske brigade prišel z njo na Koroško iz Trsta (čez Vršič in Korensko sedlo) in je zaradi znanja angleščine postal glavni kontaktni partizanski oficir s V. angleškim korpusom. Navedena je tudi dr. Jasna Fischer, predstavnica že omenjenega inštituta.

Med živečimi angleškimi oficirji, ki so bili maja 1945 na Koroškem, je največkrat omenjen brigadir Toby Low kot načelnik štaba V. korpusa (sedaj lord Aldington), nadalje generalni major Horatius Murray, ki je kot poveljnik 6. oklopne divizije izvedel izročanje srbskih in slovenskih vojakov iz Vetrinja in več drugih višjih in nižjih oficirjev. Posebej bodi omenjen stotnik (captain) Nigel Nicolson, obveščevalec Prve stražne brigade, ki je bila odgovorna za taborišče v Vetrinju. Nicolson je v dnevnem poročilu za 18. maj 1945 izrazil svoj gnus nad izročanjem hrvaških beguncev iz Krive Vrbe, za kar ga je poveljnik brigade ostro pograjal. Poleg teh je [Stran 041]sodelovala dolga vrsta zgodovinarjev in pričevalcev, v začetnih pripravah tudi Nikolaj Tolstoj ter njegov hudi kritik zgodovinar dr. Knight. Pa dr. Žika Prvulovič, nekdanji Ljotičev prostovoljec, v maju 1945 še študent, ki je bil 24. maja vrnjen iz Vetrinja in je svoj pobeg pred prihodom v Št. Vid opisal v knjigi »Serbia between the Swastika and the Red Star«, Birmingham 1986. Pretresljiva zgodba zasluži prevod v slovenščino.

Obširnost te raziskave je dokaz, da hočejo Angleži čimbolj osvetliti izročanje beguncev s Koroške v maju 1945, obenem pa to izročanje opravičiti in dokazati, zakaj je bilo po njihovem nujno, da je bilo izvedeno tako, kot je dejansko bilo. V uvodu je tudi povedano, da so se glavni sestavljalci obeh knjig pogovarjali s predstavniki angleške vlade, ki jim je nudila moralno, najbrž tudi denarno podporo. Da je bil ta projekt po volji angleške vojske, si smemo misliti.

Vzrok in glavni povod za to obširno raziskavo, katere sad sta knjigi »The Repatriations … in 1945«, je bila predvsem Tolstojeva knjiga »The Minister and the Massacres« (London 1986). Zaradi nje so se čutili prizadeti nekdanji oficirji, ki so izvedli izročanje, pa tudi nekateri politiki, med temi zlasti lord Aldington. (V posredni zvezi s to knjigo je bil v oktobru in novembru 1989 v Londonu sodni proces proti Tolstoju in Nigleu Wattsu. Leta je očital Aldingtonu krivdo zaradi vrnjenih in pobitih domobrancev in srbskih prostovoljcev, Tostoj pa ga je v tem podprl.)

Tostoj je presenetil angleško javnost predvsem s priobčitvijo dveh, do takrat neznanih ameriških dokumentov. Prvi pove, da je 14. maja 1945 predstavnik ameriške vlade pri vrhovnem štabu v Caserti Alexander Kirk nasprotoval povelju tega štaba, da je treba izročiti ruske kozake in družine sovjetskim, ter Jugoslovane Titovim silam. Kirk je izrazil svoj ugovor gen. Robertsonu – po stopnji tretjemu generalu v štabu – češ da je to povelje proti dogovoru med angleško in ameriško vlado iz zadnjih dni aprila. Toda Robertson je kljub temu ugovoru izdal (14. maja) povelje za izročitev kozakov in Jugoslovanov. Drugi dokument pove, da je ameriški State department (zunanje ministrstvo) potrdil pravilnost in umestnost tega Kirkovega ugovora in da za Department dogovor z angleško vlado še vedno velja.

Dokumenta sta v ameriškem arhivu odkrila hrvaška zgodovinarja dr. Jerome Jareb in dr. Ivo Omrčanin in jih posredovala Tolstoju. Ta pa ni imel na voljo več važnih dokumentov iz zasebnega Macmillanovega arhiva, ki so jih imeli pisci obeh knjig.

Knjigi »The Repatriations … in 1945« vsekakor pomenita kritiko Tolstojeve knjige in njegovega sestavka iz 1983 »The Klagenfurt Conspiracy« (Celovška zarota). S knjigo in tem sestavkom je Tolstoj opozoril angleško javnost na nehumana izročanja, ki jih je maja 1945 brez pomislekov izvedla angleška vojska na Koroškem. Uporabljal je veliko število originalnih dokumentov, zato je za nas prepričljiv.

Naj v naslednjem nanizam glavne misli posameznih poglavij knjige »The Repatriations in 1945«.

Prvo prikazuje splošno ozadje ter glavne udeležence: britanske, sovjetske in Titove partizanske sile, na drugi strani pa so bili premagani Nemci, omenjani bolj mimogrede, obširneje pa njihovi zavezniki: kozaki, ukrajinska SS-divizija, Ruski korpus nekdanjih carskih emigrantov iz Jugoslavije in protititovski Jugoslovani.

Pod naslovom Jugoslovanska kriza prikazuje drugo poglavje čas od 26. aprila do 13. maja 1945, ko se je vedno bolj kazalo križanje Titovih in angleških interesov ter obisk H. Macmillana v Celovcu. Pri tem obisku je Macmillan nakazal možnost, da bi Angleži poslali begunce iz Jugoslavije nazaj.

Tretje poglavje se nanaša na 13. in 14. maj, ko se V. korpus znajde pred nujnimi nalogami: velikansko število nemških ter hrvaških, srbskih in slovenskih vojakov ter civilnih beguncev.

V četrtem poglavju je govor o usodnem povelju za izročitev kozakov in vseh vojaških pribežnikov in civilnih beguncev iz Jugoslavije.

Peto prikazuje ustavitev in zavrnitev hrvaških oboroženih sil in civilnih beguncev pri Pliberku (14. in 15. maja). Ta zavrnitev je dejansko pomenila izročitev hrvaških množic na milost in nemilost Titovim partizanom.

V šestem skušajo pisci knjige prepričati, da so Angleži morali izročiti kozake sovjetskim silam na podlagi Jaltskega dogovora. Pa da so to morali storiti tudi zaradi [Stran 042]1500-2000 angleških ujetnikov v sovjetskih rokah.

Višek krize za angleško vojsko na Koroškem je bil 16. in 17. maja, o čemer beremo v sedmem poglavju.

Važno za Slovence in Srbe je 8. poglavje z razlago, kako je prišlo do odločitve za izročitev vetrinjskih Jugoslovanov. Pri tem pisci skoraj cinično povedo, da, ker Angleži niso mogli izročiti Titu obljubljenih hrvaških množic pri Pliberku, ker so bile že v njegovih rokah, so kramarsko prišli na idejo, da bi Titu ustregli s srbskimi prostovoljci in četniki ter slovenskimi domobranci iz Vetrinja.

V devetem poglavju so angleški generali na Koroškem na podlagi raznih povelj in odredb iz nadrejenih štabov določili, kdo je med ruskimi begunci sovjetski državljan, za katerega velja sklep jaltske konference, da mora biti vrnjen v Sovjetijo. Pri tem so izvzeli, kar je zelo čudno, ukrajinsko SS-divizijo in Ruski korpus.

Ali pri izročanju uporabiti silo ali ne, pa da je treba uskladiti politiko in potek izročanj na raznih mestih, o tem beremo v desetem poglavju.

Tako kot 8. je za nas važno tudi 11. poglavje: dejanska predaja vseh vojaških pribežnikov iz Jugoslavije Titovi vojski in kozakov Sovjetom v dneh od 18. maja do 2. junija. (Širši povzetek teh 11 poglavij je v »Stalinistični revoluciji na Slovenskem II«, str. 245. Žal je zaradi krajšanja preveč v telegrafskem stilu.)

V dvanajstem poglavju je trditev, da so bila izročanja iz Vetrinja končana s posegom Rdečega križa in s prihodom maršala Alexandra v Celovec. (Za domobrance prepozno, rešeni pa so bili s tem slovenski civilni begunci.)

V juliju in avgustu so angleške vojaške enote, ki so izvedle izročanje in predajo, to točno popisale, o čemer se bere v 13. poglavju.

Figure 1. Zbor 16. čete Stiškega bataljona 16. maja 1945 v Vetrinju

V 14. hočejo pisci prepričati, da opolnomočeni minister angleške vlade pri Sredozemskem vrhovnem poveljstvu Harold Macmillan ni igral skoraj nobene vloge v zvezi z izročitvijo Jugoslovanov. (Pisec teh vrstic pa je prepričan, da je igral važno vlogo.)

Pod nenavadnim naslovom »Clouds of Unknowing« (morda: Oblaki nepoznanja) govori 15. poglavje: V času od junija 1945 do aprila 1953 je bilo izročanje beguncev [Stran 043]s Koroškega zastrto z oblaki in celotne slike ni bilo.

Čeprav druga knjiga priobčuje celotne dokumente, pisci kljub temu navajajo v prvi knjigi glavne misli vseh dokumentov na 102 straneh.

Na koncu druge knjige je kot dodatek C poročilo angleškega Rdečega križa o nemogočem položaju v begunskih taboriščih v Italiji in o prisilnem izročanju »belih Rusov«. Da so se dogajale presunljive scene. Poročilo je kritično do izročanja.

Figure 2. Trije poročniki slovenske narodne vojske v Vetrinju: B. Berlot, V. Derlot, J. Auser

Pri ponovnem branju osmega poglavja mi je postalo jasno, da je Angležem žal le izročitve »vetrinjskih Jugoslovanov«. Te vojake so namreč 12. in 13. maja sprejeli v zaščito – pogoj je bil, da si sami pribore prehod čez dravski most nad Borovljami in nato polože orožje, kar se je zgodilo. Vsaj dvakrat je bilo na poveljstvu brigade rečeno slovenskim predstavnikom, da bodo ob izpolnitvi omenjenega pogoja civilne begunce in domobrance sprejeli v zaščito, kot tudi srbske prostovoljce in četnike. Ta dvakratna obljuba v knjigah »The Repatriations« ni omenjena. (Omenjena pa je v knjigi »Vetrinjska tragedija«, ki zanjo pisci vedo.) Čez dva tedna pa so isti Angleži razorožene in moralno strte prostovoljce in četnike ter slovenske domobrance izročili njihovemu smrtnemu sovražniku – Titovim komunistom. Pri tem se je angleška vojska poslužila prevare, češ da gredo transporti v Italijo. To prevaro omenja tudi captain Nigel Nicolson v že omenjenem brigadnem poročilu za 18. maj ter politični komisar dr. Hočevar (»Konec(c, str. 773). Če je kaj nečastno in brezvestno, je bila nečastna in brezvestna ta izročitev, »perfidni Albion« ni držal obljube, kot pravi pesnik »Črne maše« Jeremija Kalin (Tine Debeljak). Pri vsem tem pa so se angleška poveljstva zavedala, da je bila možna drugačna rešitev begunskega problema na Koroškem maja 1945. Saj so vedela za Alexandrovo odredbo z dne 17. maja, da bi vse begunce s Koroške razen nemških prepeljali v Italijo, Nemce in kozake pa na Salzburško.

V 8. poglavju (str. 81) priznajo pisci in sestavljalci obeh knjig, da je 29. aprila Churchill imel v mislih ravno take kategorije disidentskih Jugoslovanov, ki jih je treba sprejeti, razorožiti in poslati v taborišča, o njihovi končni usodi pa bi odločili angleška in ameriška vlada.

[Stran 044]

Dne 7. maja (1945) je poveljnik 15. bojne skupine (8. angleška in 5. ameriška) gen. Clark poslal 8. armadi v Treviso odredbo, da ta sme sprejeti vdajo le tistih sovražnih sil, ki pridejo v stik z njo. Tiste, ki pridejo v stik s sovjetsko armado, se morajo vdati tej. Tiste pa, ki pridejo v stik s Titovimi silami, se morajo vdati tem. Kot dokazujejo povelja in odredbe naslednjih dni, je Clark izdal to odredbo na predlog poveljnika 8. armade gen. McCreery-ja, seveda pa v soglasju z glavnim štabom v Caserti pri Neaplju (Clarkov štab je bil nekje v srednji Italiji.) Odredba je bila odgovor na prošnjo gen. von Loehra, poveljnika nemške jugovzhodne E armade, da se ta armada želi vdati Angležem. Obenem je Loehr prosil, da bi sprejeli tudi hrvaške vojne sile. Loehrovemu odposlancu je uspelo prebiti se do poveljnika 13. korpusa 8. armade v Tržiču (Monfalcone) in mu izročiti to prošnjo, ki jo je glavni štab s Clarkovo odredbo odklonil. Ker se je Loehrova armada umikala skozi hrvaško Zagorje in nato skozi Štajersko proti Koroški, je odredba praktično veljala le za to armado na Štajerskem. (Manjšemu prednjemu delu te armade je uspelo do 13. maja priti na Koroško, večji del pa je na angleško zahtevo moral ostati na Štajerskem in se predati Titovim silam.) Obveljala pa naj bi tudi za sorazmerno majhne vojaške sile slovenskih domobrancev ter srbskih (Ljotidevih) prostovoljcev in četnikov pa Ruskega korpusa, ki so se umaknili na Koroško čez Karavanke.

Clarkovo odredbo je imel v mislih poveljnik V. korpusa na Koroškem gen. Keightley, ko je 12. maja že pozno popoldne odgovoril političnemu komisarju 4. (Titove) armade, ki je bila zavzela Trst, da bodo vsi, ki so se Angležem predali pomotoma (wrongly), izročeni Titovim silam. Komisar se je namreč pritožil, ker so angleške čete sprejemale pri dravskem mostu nad Borovljami vdajo »sovražnih sil» (nemških, ruskih, srbskih in slovenskih) in ker so v boju za most partizani imeli velike izgube. (Sedaj navajajo 180 padlih.) Pri tem razgovoru je komisar Šiljegovid vrgel pred Angleža zelo močen adut: za odredom 4. armade (ki je ta dan prišel že v Rož na Koroškem), prideta še dve diviziji. — Še po mnogih letih je osupljivo, da je v času tega razgovora bila večina domobrancev na južni strani Drave, čakajoč na prehod čez most, obenem pa na prihod zaščitnega bataljona. Večina domobrancev je prekoračila most 13. maja.

Vsekakor je gen. Keightley vedel za to zadnje prehajanje čez most praktično ves dan 13. maja. Zato se vsiljuje vprašanje, zakaj ni nič ukrenil v smislu odgovora, danega politkomisarju? Morda najmočnejši razlog za generala je bil, da je bil boj za dravski most na avstrijskem ozemlju in po mednarodnem dogovoru iz 1. 1937 bi partizani sploh ne smeli priti na Koroško. In Keightley je kar gotovo vedel, da so dan prej na brigadnem poveljstvu odgovorili nemškemu oficirju, ki se je prebil čez Dravo v Celovec, da, če si nemške čete same pribore prehod čez Dravo, jih bodo Angleži sprejeli. (Enako so pri brigadi odgovorili tudi članu slovenskega Narodnega odbora dr. Bajlecu — prišel je v Celovec pred partizansko zaporo dravskega mostu — ko je prosil za pomoč slovenskim civilnim beguncem — okrog 600 — ki so jih partizani zajeli pred dravskim mostom: »Če pridejo čez Dravo, jih bomo sprejeli».)

Drugi razlog, da Keightley ta dan ni nič ukrenil, je bil naslednji: glavna naloga tistih prvih dni po prihodu Angležev na Koroško je bila, kako v razgovorih doseči, da se bo na Štajerskem ustavila sovjetska armada, ki je bila zasedla že več kot pol dežele, njene bolgarske divizije pa so že prihajale v Labotsko dolino. (V razgovorih v Moskvi okt. 1944 je bilo dogovorjeno, da Koroško in Štajersko — seveda gornjo, avstrijsko — zasedejo Angleži.) Zato so Angleži tiste prve dni praktično prepuščali predele južno od Drave partizanski oblasti. In pri tem so se postavili na stališče: pri prehodu čez Dravo ne bodo nikomur pomagali, pa ga tudi ne ovirali.

Da grem nazaj h Clarkovi odredbi: pisci »The Repatriations in 1945« priznajo, da je ta odredba obšla sklep angleške in ameriške vlade z dne 29. aprila glede disidentskih jugoslovanskih beguncev, vojaških in civilnih. Po črki odredbe bi se bili morali slovenski domobranci ter srbski in ruski vojaki predati partizanom že pred dravskim mostom, a kot rečeno, v smislu te odredbe gen. Keightley 13. maja ni ustavil prehoda čez Dravo.

Spričo Keightleyevega sporočila 8. armadi ob 3. uri zjutraj v noči na 14. maj, da se [Stran 045]pomika severozahodno v smeri proti celovškemu področju 300.000 Nemcev in 200.000 hrvaških sil, in spričo McCreeryjevega sporočila tega podatka 15. armadni skupini ob 15. uri 14. maja, je presenetljivo, da je Robertsonovo povelje bilo razširjeno na vse protikomunistične Jugoslovane. McCreery pa je svojemu sporočilu dostavil, da naj bi glavni štab povprašal Tita, koliko sovražnikov bi želel dobiti nazaj, in predlagal, naj bi bili Hrvatje Titova zadeva. (Oba generala sta poleg Nemcev omenila le Hrvate.) Pisci »The Repatriations« na to razširitev od Hrvatov na vse osebe z jugoslovanskim državljanstvom opozorijo, razlogov zanjo pa ne omenjajo. (Na to razširitev je pred njimi opozoril Tolstoj v svoji knjigi, str. 115, da jo je nekdo spretno (skilfully) dosegel. Je kaj možno, da to razširitev omenja kakšen dokument, ki v Londonu še ni dostopen.)

Kot je razvidno iz dokumentov, je to razširitev nasvetoval Harold Macmillan, predstavnik londonske vlade v Alexandrovem štabu, torej rezidenčni minister, ki je vsklajal vojne operacije s politiko vlade. Pisci obeh knjig skušajo zmanjšati Macmillanovo krivdo za to razširitev•v Robertsonovem povelju na nič, češ da on ni izdal nobene odredbe, da morajo biti osebe z jugo-državljanstvom, ki so bile v nemških silah, vrnjene v Jugoslavijo. Seveda kot politik ni mogel dajati direktnih povelj vojski. Toda kot vladni predstavnik je smel avtoritativno svetovati gen. Robertsonu to smer akcije (the course of action) za izročitev. Prav to je sporočil pozno zvečer 14. maja ameriškemu State Department-u njegov predstavnik v glavnem štabu Alexander Kirk, da mu je to omenil sam Robertson, ko je hotel dobiti njegovo (Kirkovo) privoljenje za to povelje. To dokazuje, da je bila ta razširitev politične narave. Kirk je privoljenje odklonil, ker je zastopal sklep obeh vlad glede jugoslovanskih pribežnikov. Spričo Kirkovega poročila je Macmillanova krivda za razširitev Robertsonovega povelja na vse protikomunistične jugoslovanske begunce izven dvoma.

Pa tudi v povelju samem najdemo dokaz za to krivdo, saj je na njegovem koncu navedeno, da je izdano v soglasju z rezidenčnim ministrom: »Concurred: BR Resmin« tj. British Residence Minister. In pisci obeh knjig opozorijo v marginalni pripombi (str. 263), da se je glavni štab glede tega povelja posvetoval tudi z rezidenčnim ministrom. Sicer pa je Macmillan že 13. maja dop. pri obisku 5. korpusa v Celovcu omenil možnost, da bi nekatere jugobegunske skupine poslali nazaj v Jugoslavijo, kot je zapisal v pismu vojnemu ministru. Čeprav iz dokumentov ni razvidno, smemo sklepati, da je to možnost omenil tudi gen. McCreeryju pri obisku 8. armade. In za spremembo te možnosti v realnost, za Robertsonovo povelje, da je treba »vse osebe z jugoslovanskim državljanstvom izročiti Titovim silam«, je zlasti pritiskal gen. McCreery, ki je bil po telefonski zvezi v tesnem stiku z glavnim štabom in bil na tekočem, kaj se tam dogaja.

Mnenja sem, da bi generali sami povelja, ki je bilo v nasprotju s sklepom londonske vlade, ne izdali brez Macmillanovega privoljenja. Dati si ga je upal le politik Macmillanovega kova in prestiža. S tem privoljenjem so bili generali kriti.

Ali je pri tem povelju sodeloval tudi vrhovni poveljnik maršal Alexander? Tolstoj je mnenja, da bi ga brez njegove vednosti generali ne izdali, da pa je Alexander pri tem imel v mislih hrvaške množice pri Pliberku.

Ob Macmillanovem privoljenju k Robertsonovemu povelju se vriva vprašanje: mar on kot minister ni vedel, da je Titov režim takoj, ko je bil Beograd s pomočjo sovjetskih sil osvobojen Nemcev, začel brezobzirno pobijati svoje politične in idejne nasprotnike? Žrtve so šle v tisoče. Posebno krvavo je pometel z ostanki albanske SS-divizije in njenimi simpatizerji. (Za Albance je bila nemška okupacija minus malum v primeri s srbskim režimom.) Enako kruto so Titovi komunisti obračunavali z zajetimi četniki v Bosni in Hercegovini. To so vedeli Nemci in bili prepričani, da se bo po njihovem odhodu zgodilo isto na Hrvaškem. Zato je gen. von Loehr opozoril Angleže, da bo po njegovem umiku prišlo do krvoprelitja na Hrvaškem. Opozorilo so Angleži prejeli. Zato je Macmillanu in generalom v glavnem štabu moralo biti jasno, da bodo enako usodo doživeli vsi antititovski bojevniki, ki bodo predani Titovim silam. Saj je glede izročanja kozakov sovjetski armadi Macmillan zapisal v svojem dnevniku: »Izročiti jih Rusom, pomeni obsoditi jih v sužnost, mučenje in verjetno v smrt.« Izročili so jih kljub temu spoznanju, češ da je Angleže vezala jaltska pogodba. Toda take pogodbe med Angleži in Titovim režimom ni bilo.

Kljub prejemu Robertsonovega povelja ob [Stran 046]9. uri zjutraj 15. maja, da morajo biti izročeni Titovim silam vsi disidentski Jugoslovani, v 5. korpusu in pri 8. armadi ta dan in delno še naslednji niso razmišljali, kot se da razbrati iz dokumentov, o vetrinjskem taborišču, ki je bilo zanje spričo hrvaških množic pri Pliberku sorazmerno majhen problem. Verjetno tudi zato ne, ker so vetrinjske dober teden prej Angleži sami sprejeli v zaščito. In zato ne, ker je vplivni gen. McCreery vedel, da so bili četniki v prvi verziji Robertsonovega povelja izvzeti od izročanja. — Pisci obeh angleških knjig pravijo, da so takrat s »četniki« bili mišljeni vsi nehrvaški begunci na Koroškem. Ti »četniki«, srbski in slovenski, so ravno v dneh 14. in 15. maja prosili Angleže, da bi jih premestili v Italijo, kjer so že bili prostovoljci in četniki ter slovenski primorski domobranci od 1. maja naprej. Tam so bili ti v smislu sklepa obeh vlad glede beguncev iz Jugoslavije razoroženi in nameščeni v taborišču Palmanova. Zato sklepam, da so generali vedeli, da tudi za »disidentske Jugoslovane« v Vetrinju velja omenjeni sklep obeh vlad.

(Pripomba: Ameriškemu predstavniku Kirku je pri razgovoru gen. Robertson pokazal verzijo povelja z omembo četnikov v njej. Ni pa Kirk videl druge, dejansko odposlane verzije brez omembe četnikov. Verjetno so generali vedeli, da so bili Amerikanci pripravljeni sprejeti tudi hrvaške begunce. Proti Hrvatom so bili angleški politiki in generali apriorno nerazpoloženi, tudi proti civilistom, zaradi ustaških hudodelstev, ki naj bi jih bil sokriv vsak Hrvat. Kirk je zvedel za izročitev »četnikov«, torej Slovencev in Srbov iz Vetrinja, šele v avgustu 1945.)

To bi bili razlogi, zakaj Robertsonovo povelje še ni dokončno zapečatilo usode slovenskih domobrancev (vsaj 11.000), Ljotičevih prostovoljcev (blizu 3000) in črnogorskih četnikov (500) v Vetrinju. Njihovo usodo je zapečatila neka druga odločitev generalov, ki ji je bilo Robertsonovo povelje podlaga. Zakaj in kako?

V glavnem štabu so sprejeli predlog gen. McCreeryja, da naj bi vprašali Tita, koliko sovražnikov bi želeli dobiti nazaj in da naj bi bili Hrvati Titov teater. Toda ta predlog so v štabu razumeli, da so hrvaške množice pri Pliberku ŽE prekoračile državno mejo, torej da so bile že na avstrijskem ozemlju. – Dejansko pa so bile ustavljene pred mejo. V smislu McCreeryjevega predloga je glavni štab poslal Macleanovi vojaški misiji v Beograd naslednje sporočilo za Tita: »Poveljnik zavezniških trup v Avstriji poroča, da se mu je vdalo 200.000 jugoslovanskih državljanov. Mi bi jih radi takoj vrnili maršalu Titu in bili bi hvaležni, če se bo strinjal z nami in bi naročil svojim poveljnikom sprejeti te sile ter se dogovoriti s poveljnikom 5. korpusa o obroku dnevno izročenih in o kraju na avstrijski meji južno od Celovca za vračanje v Jugoslavijo.« Podpisan je bil SACMED (supreme Allied Commander Mediterranean), torej glavni štab. Maršal Alexander je bil ta dan pri četah v severni Italiji, vsekakor pa so mu po vrnitvi naslednji dan poročali o tem dopisu Titu. Dopis je bila prava ponudba in generali so pri tem računali, da jo bo Tito gotovo zgrabil. Namesto da bi po isti poti sporočili v Beograd pomoto, da Hrvati niso prekoračili državne meje — priznanje pomote bi dokazovalo defektnost poročanja in komunikacij znotraj angleške vojske — in da je 200.000 Hrvatov dejansko že v Titovih rokah, so v svojem pragmatičnem mišljenju iskali, s katerimi begunci bi izpolnili ponudbo Titu. Prišli so na misel, zlasti poveljnik 8. armade gen. McCreery in njegov štab, da bi ponudbo Titu izpolnili z izročitvijo protikomunističnih bojevnikov iz vetrinjskega taborišča. K temu jih je pregovarjal tudi politični komisar Hočevar, ki je zahteval izročitev vseh kvizlingov (KONEC, str. 773). Generali so hitro ugotovili, da imajo srbski in slovenski vojaki v Vetrinju tiste oznake, ki v smislu Robertsonovega povelja opravičujejo njihovo izročitev Titovemu režimu in se za to tudi odločili.

Ta odločitev je dokončno zapečatila usodo domobrancev ter prostovoljcev in četnikov. Logičen nasledek te odločitve generalov je bilo povelje načelnika štaba 5. korpusa (brigadir Toby Low), poslano divizijam in brigadam korpusa 17. maja ob 13. uri pop., da bodo »vsi jugoslovanski državljani, ki so točasno na območju korpusa, čimprej izročeni Titovim silam. Pri tem jim ne bo povedan cilj transportov. Divizije in brigade naj pripravijo vse potrebno za izročanje. Organizacijo izročitve bo štab 6. korpusa koordiniral skupaj z jugoslovanskimi (Titovimi) silami. « In že drugi dan je 5. korpus začel izročati civilne hrvaške begunce na postaji Podrožica.

Prva je bila na vrsti hrvaška vlada, ki je prišla v Celovec že 7. maja, torej še pred nemško vdajo. Izročanje Hrvatov se je nadaljevalo še pet dni.

[Stran 047]

Vse to dogajanje ter odredbe in povelja so seveda bila prikrita beguncem v Vetrinju. Celo tudi članu vojaške vlade majorju Barre ju, ki je imel na skrbi civilni del vetrinjskega taborišča.

Prav tako je bilo nam v Vetrinju neznano, da je maršal Alexander hotel vse begunce iz Vetrinja premestiti v Italijo. Dne 17. maja proti večeru je izdal odredbo, znano kot »DISTONE ORDER«, da naj bodo jugoslovanski begunci s Koroške premeščeni v Italijo, Nemci in kozaki pa na Salzburško. (Nemajhna ironija je bila, da je maršal izdal to povelje istega dne kot načelnik 5. štaba že omenjeno povelje za izročanje). Alexandrova odredba je bila v polnem nasprotju z Robertsonovim poveljem dne 14. maja, a bila je v soglasju s sklepom obeh vlad glede beguncev iz Jugoslavije. Z Robertsonovim poveljem se je ujemala le v eni točki, da je treba za primer spopada s partizani umakniti begunce s Koroške, »to clear the decks,(, je zapisal Alexander v dopisu gen. Eisenhowerju, poveljniku vseh zavezniških sil v Nemčiji. Sklepati pa smemo, da je bil za Alexandra važen tudi že nakazani drugi razlog: kot vrhovni poveljnik se je zavedal, da morajo biti njegova povelja v skladu s političnimi cilji obeh vlad.

Toda poveljnik 8. armade gen. McCreery, tedaj v Udinah, je Alexandrovo odredbo prejel šele 19. maja zgodaj dopoldne, torej čez poldrug dan, medtem ko je važna povelja in navodila iz glavnega štaba dobival v nekaj urah. Namerno zavlačevanje je tu otipljivo! In kar se po 47-ih letih sliši neverjetno, a je žal bilo resnično, gen. McCreery tega Alexandrovega povelja 5. korpusu na Koroško ni poslal, češ da bi bilo to povelje za korpus le vir zmede. Kot da ni šlo za človeška življenja! Tu smemo pritrditi Tolstoju, da je bilo v tem McCreeryjevem zadržanju Alexandrove odredbe nekaj konspirativnega! Dosledno temu pa je odredil, da naj 5. korpus pripravi načrte za izročitev tudi vetrinjskih beguncev. In ko je 20. maja, morda že 19. maja pozno zvečer, prejel od 5. korpusa sporočilo, da je prišel v štab korpusa polkovnik Ivanovič, poveljnik zaščitne enote 3. Titove armade, in zahteval poleg domobrancev, srbskih vojakov in ustašev tudi izročitev vseh antititovskih Jugoslovanov izven Avstrije, je McCreery skušal pri glavnem štabu doseči izročitev vseh tistih jugoslovanskih vojakov, ki so bili že skoro tri tedne v Italiji. (A končno niso bili izročeni.)

Po prejemu Alexandrove odredbe je McCreery opozoril glavni štab, da vidi nesoglasje med Robertsonovim poveljem in Alexandrovo odredbo ter da je treba to razčistiti, kar je trajalo več dni. Končno mu je 23. maja zvečer uspelo pregovoriti glavni štab, naj za 5. korpus obvelja Robertsonovo povelje, saj že pet dni izroča hrvaške civilne begunce. Ker je 5. korpus po njegovih navodilih že pripravil vse potrebno za izročanje vseh beguncev iz Vetrinja (tudi civilnih, a slednji končno niso bili izročeni), so drugi dan (24. maja) začeli Angleži s transporti srbskih prostovoljcev na postajo Podgorje (Maria Elend) in to nadaljevali naslednji dan. Ta dan je prišel na Koroško McCreery pogledat, ali se njegov ukaz izpolnjuje. In v dneh od 27. do 31. maja so izročali Titovim komunistom slovenske domobrance.

Zakaj je gen. McCreeryju uspelo pregovoriti glavni štab? Veljal je kot zelo sposoben poveljnik 8. armade, bil v Egiptu načelnik Alexandrovega štaba, bil s tem štabom v ozkem stiku, tudi telefonsko, v primeru spopada s partizani bi on vodil bojne operacije in imel je politično kritje pri Macmillanu.

Naj omenim še en dopis glavnega štaba, ki je bil poslan načelnikom štabov vseh rodov vojnih sil in zunanjemu ministru v London ter sku,~nemu štabu generalov v Washington. Ce bi bil ta dopis poslan tudi generalom na teren — žal ni bil — bi verjetno » disidentski Jugoslovani« v vetrinjskem taborišču bili premeščeni v Italijo. Kmalu po Alexandrovi odredbi 17. maja je namreč gen. Robertson po Alexandrovem navodilu poslal dopis omenjenim generalom v London in Washington, da naj čimprej odločijo glede končne usode beguncev v Avstriji, da bi bila njihova vrni tev v rojstne dežele usodna za njihovo zdravje (harmful for their health). Ni pa v tem dopisu omenil, da je tri dni prej on sam izdal povelje za izročitev antititovskih Jugoslovanov Titovim silam (enako tudi predajo kozakov sovjetskim silam) in ne nakazal potrebe po alternativnem povelju, ki bi razveljavilo povelje, ki ga je 14. maja poslal 8. armadi. To zamolčanje smemo označiti za moralno brezvestnost! Značilno pa je, da so pisci knjig nakazali vprašanje, s kolikšno zavestjo je Robertson s tem dopisom hotel doseči politično kritje (political cover) za omenjeno povelje. Odgovor generalov in zunanjega ministrstva je glavni štab v Caserti prejel 20. junija, torej mesec dni prepozno. Na[Stran 048]ravno, da je zanje bil merodajen sklep obeh vlad z dne 29. aprila, da je disidentske Jugoslovane treba sprejeti, jih razorožiti in poslati v taborišče. Njihovo končno usodo bosta odločili obe vladi.

Kateri so bili motivi za 5. korpus, zlasti pa za 8. armado, da so se odločili za izročitev protikomunističnih bojevnikov iz Vetrinja? Precej znano je bilo, da je bila 8. armada titofilska. Pač zato, ker so se na vzhodni obali Jadrana partizani borili proti nemškim silam, kot se je ta armada v Italiji. Zato je bil vsak angleški vojak načelno nenaklonjen vsakomur, ki je kakorkoli sodeloval z Nemci. Na Koroškem so skušali biti Angleži čimbolj gentlemanski do partizanov in se zato ogibali sporov z njimi kolikor mogoče. In ker so opazili, kako slovenski partizani (drugih na Koroškem ni bilo) sovražijo domobrance, so kramarsko prišli na misel, kot že omenjeno, da bi bilo partizanom zelo ugodno, če bi jim domobrance izročili, kar se je končno res zgodilo. Koroški zgodovinar August Walzl pravi v svoji knjigi »Kaernten 1945«, str. 223, da so bile izročitve jugoslovanskih državljanov »darila dobre volje« (Geschenke des guten Willens) z namenom, da dosežejo miren odhod partizanov s Koroške. Angleška časnikarica in zgodovinarka Nora Beloff pa pravi v knjigi »Tito’s Flawed Legacy« da so v maju 1945 na Koroškem trgovali s človeškim mesom (str. 123). (Pri tem imam v mislih Low-ovo navodilo divizijam in brigadam z dne 17. maja ter dostavek 18. maja, ki je zajel tudi civilne begunce.) In na začetku omenjeni brigadni obveščevalec Nigel Nicolson pravi o predaji antikomunističnih vojakov, da je to bilo »veliko izdajstvo« (The Great Betrayal, Independent Magazine, 22. aprila 1989, London). Spričo teh navedb smemo reči, da izročitev vetrinjskih ni bila repatriacija, ampak pošiljanje ljudi v smrt.

Da je ta velika izdaja mirno potekla, so se Angleži poslužili laži in prevare: vzdrževali bodo splošno prepričanje, da jih vozijo v Italijo. Naravnost zoprno je brati na str. 227 in 228 v 1. delu »The Repatriations« navajanje razlogov, zakaj je v tem primeru bila na mestu prevara (deception), kar je eden najbolj nesprejemljivih odstavkov v tej knjigi. V njej ni priznanja, da je bila izročitev domobrancev in srbskih vojakov »grozljiva napaka« (a ghastly mistake) in »resna zabloda« (a serious blunder), kot sta priznala dva visoka uradnika v zunanjem ministrstvu v sept. 1945. To njuno porazno oceno najdemo v Tolstojevi knjigi.

V drugem delu sestavka sem skušal izbrati iz obeh knjig »The Repatriations from Austria in 1945« najvažnejša in obenem najusodnejša povelja, odredbe in sporočila, ki so privedla angleške generale do odločitve, da so proti sklepom obeh vlad izročili Titovemu režimu slovenske domobrance, Ljotičeve prostovoljce in četnike iz vetrinjskega taborišča. Knjigi vsekakor veliko prispevata k poznavanju motivov za to izročanje. Sta doslej najbolj dokumentaren prikaz teh motivov.

Toda kljub obširni raziskavi in velikemu številu sodelavcev ne prepričata, da je bila vojaška nujnost izročiti vetrinjske protikomuniste njihovim smrtnim sovražnikom, Titovim komunistom. Zaradi vsak dan bolj pretečega spopada s partizani na Koroškem je vojaško res bila nujna odstranitev vseh vrst beguncev južno od črte Beljak – Vrbsko jezero – Celovec – Velikovec – Drava. Ni pa bila nobena vojaška nujnost predati jih diktatorju Titu, ko je vendar obstajala alternativa: premestiti jih v Italijo, kot je zahtevala Alexandrova odredba , ki pa jo je gen. McCreery zadržal. Kot priča dogodkov v Vetrinju pa naj dodam, da bi v primeru nenadnega spopada med Angleži in partizani, vetrinjski begunci v eni noči peš prišli v kraje nad Celovcem in nad Vrbskim jezerom, torej v kraje proč od bojišča. Izročitev protikomunističnih bojevnikov iz Vetrinja je bila pragmatična s političnim računom, da bi partizani brez konflikta odšli s Koroške.

Seveda bi mi kdo od sodelovalcev obeh knjig rekel na to, da so Angleži morali držati besedo, t. j. obljubo dano maršalu Titu, ko so mu ponudili vrnitev jugoslovanskih državljanov 15. maja; izpolnitev obljube, ki so jo dali 19. maja zvečer polkovniku IvanoviČu in večkratne obljube, dane komisarju Hočevarju, da bodo izročili vse kvizlinge. Moj odgovor bi bil v obliki vprašanja: Zakaj so se angleški generali bali zameriti se Titu, če bi se premislili izročiti domobrance in srbske vojake iz vetrinjskega taborišča, ko so vendar 19. maja že vedeli, da je gen. Einsenhower za primer spopada s partizani ukazal petim ameriškim divizijam premik na Koroško v pomoč 5. korpusu. Torej pet dni pred začetkom izročanja iz Vetrinja. Do spopada pa ni prišlo, ker je pod pritiskom angleške in ameriške vlade in ker ga Stalin tedaj ni podprl, Tito ukazal odhod slovenskih partizanov s Koroške.