Zakaj je propadel Demos

Z

Gledam okoli sebe in opazujem. Premišljujem. Pravzaprav sta dve vrsti ljudi: aktivisti in tisti, ki to niso. Ljudje, ki naj bi se aktivno vključevali v politično življenje, morajo po naravi imeti neko lastnost, ambicijo, ki jih sili v to. Jaz jih imenujem aktiviste. Ti ljudje so se vedno, ne glede na sistem družbene ureditve, vključevali v tako imenovano družbenopolitično delo. V letih avnojske Jugoslavije je bil edini most, prek katerega se je dalo priti do tega, komunistična partija. Torej so se včlanili vanjo, češ, če hočeš kaj narediti, kaj premakniti v družbi, pač moraš biti član partije, pa čeprav se v resnici ne strinjaš z njeno doktrino. Seveda pa tudi partija ni križem rok čakala, da bodo ljudje sami od sebe prihajali in se ponujali. Že od vsega začetka, od ustanovitve OF in še prej, je vzgajala »kadre«, od najmlajših naprej. Vstop v pionirsko organizacijo naj bi bil najpomembnejši dogodek v otrokovem življenju. Sledi vstop v mladinsko organizcijo in končno Zveza komunistov kot veliki dosežek in dokaz zrelosti mladega človeka, ko postane avantgarda vseh ljudi, ko pride med izbrano elito, ki hodi pred drugimi, ki ve, kaj je za ljudi dobro, ki skrbi za njihov blagor in jih vodi v lepšo prihodnost. Seveda so imeli tisti, ki so se vključevali v ta proces, ves čas priložnost, da se ~p okažejo, da se družbeno udejstvujejo. Le v pionirski organizaciji je bilo veliko možnosti: razredna skupnost, šolska skupnost, boj za enakopravno vključitev pionirske organizacije med ostale družbenopolitične organizacije … Nagrada je bila med drugim tudi ta, da je bila ocena vedenja vzorno rezervirana samo za tiste, ki so poleg pridnega učenja in lepega vedenja bili tudi družbeno dejavni. Pionirski aktivisti so zrasli v mladinske aktiviste, ki so se imeli možnost udejstvovati v različnih okoljih, od šole do krajevne skupnosti, od občine do republike in zveze. Šolali in izpopolnjevali so se na seminarjih za mladinske aktiviste, kjer so se učili vseh mogočih veščin, ki jih aktivist rabi. Posebej so se vadili v manipulaciji z ljudmi, na primer, kako voditi sestanek, kako pri praviš dnevni red, napišeš sklepe sestanka, kako obrneš smer diskusije iz nezaželene v zaželeno smer, kako moraš vedno imeti pripravljene predloge, kako na koncu povzameš misli razprave in prebereš osnutke sklepov. Posledica takega seminarja je bila skoraj obvezna vključitev v Zvezo komunistov, seveda kot neke vrste nagrada za uspešno delo. Če se nisi hotel včlaniti, si moral biti kar pošteno zvit, kajti navesti si moral zelo dober razlog, zakaj se ne bi še včlanil. Na primer: Nisem se še pokazal vrednega, da me sprejmete v svoje vrste, najprej hočem nekaj narediti za družbo in partijo, da bom zaslužil to čast. Rezultat vsega tega je bil, da so se vsi ljudje z aktivističnimi na gnjenji prej ali slej znašli v partiji. Aktivističnega dela je bilo dovolj, ko ga je pa zmanjkalo, se je družba premaknila na naslednjo stopnjo samoupravljanja in spet so se odprla nova področja delovanja. Nagrada za partiji dopadljivo delo so bile moralnopolitične kvalitete, ki so odprle pot navzgor po družbeni lestvici, kar je pomenilo čast in slavo, pa tudi blagostanje.

In kaj se je zgodilo ob propadu komunističnega sistema, pardon, ob sestopu Zveze komunistov z oblasti? Kam z vsemi temi aktivisti? Ni težav. Demokratični parlamentarni sistem predvideva večje število strank, ki vse rabijo aktiviste. In tako so se vsi ti aktivisti porazdelili po strankah in življenje teče dalje po istih kolesnicah – malo barve je bilo treba in že smo dobili socialdemokrate, liberalne demokrate, demokrate kar tako … Zato nikakor ni čudno, da imamo v naši mali Sloveniji toliko strank. In toliko sindikatov. Pravzaprav bi bilo vse lepo in prav, če ne bi ves čas obstajala še ena družbena struktura, ki ima prav tako svoje aktiviste. To je seveda cerkev. Vendar se njeni aktivisti niso tako kalili in zato niso tako izvežbani, poleg tega jim njihova vera ne dovoljuje tako brezkompromisnih dejanj, spreminjanja mišljenja, prilagajanja situaciji in seveda tistega, kar je poglavitno za manipulacijo z ljudmi: eno razglašaš, delaš pa ravno nasprotno, veliko obljubljaš, pa nikoli ne izpolniš, seve[Stran 033]da zaradi objektivnih težav. Partija je vedno znala obračunati z aktivisti iz nasprotnega tabora, pa naj je bilo to tako kruto kot med tako imenovano NOB, ali pa tako kot danes, ko jim podtika različne mine: zamenjava ene diktature z drugo, gonja proti rdečim direktorjem, prepoved splava, verouk v šolah. In ljudje nasedajo. Kadarkoli obstaja nevarnost, da bi še kdo razen rdečih aktivistov igral v Sloveniji kako pomembnejšo vlogo, takoj se zasliši vpitje na temo Ustavite desnico in rezultati so takoj tu. Torej so še vedno vsa sredstva javnega obveščanja, vsi pomembni položaji v gospodarstvu, skratka, vse je v rokah tistih ljudi, ki so nas pripeljali v družbo na robu prepada, ali v rokah njihovih učencev in naslednikov.

Obstajajo pa tudi posamezni aktivisti, za katere bi veljala misel iz Menartove pesmi: Za leve bil sem desni pes, za desne leva uš. Takim pravimo pokončni ljudje.

Vendar v naših razmerah nimajo dosti možnosti. Je že tako: Ne kar mora, kar more, mož je storiti dolžan, pravi pesnik, zato se tudi taki trudijo, čeprav rezultati niso sorazmerni z vloženim trudom. Ob ustanovitvi prve nekomunistične stranke, bivše SDZ, je nekdo izjavil: Ne glede na to, kaj se bo zgodilo s to slovensko pomladjo, ko me bodo otroci in vnuki vprašali o njej, bom lahko rekel, da sem bil zraven.

Zakaj je torej propadel DEMOS? Mislim, da je odgovor vsebovan v tem mojem razmišljanju, lahko pa bi odgovorili tudi z besedami nekega diskutanta z zgoraj omenjenega ustanovnega sestanka, ko so najprej sklenili, da so lahko tudi komunisti člani SDZ, potem pa so jih še predlagali v vodstvo: Vsaj toliko počakajte, da se vam barva posuši.

Ne morem si kaj, da ne bi zaključila z dogodkom iz mojih rosnih let. V naši soseski so ustanovili telovadno društvo Partizan. Ker me je gimnastika zelo privlačila, sem se včlanila in hodila na treninge. Telovadnica je bila iz kapele preurejen prostor, sveže prepleskan. Čez nekaj časa, ko se je belež osušil, so se začele na stenah prikazovati silhuete, končno pa podobe svetnikov, ki so svoje čase krasile stene kapele. Znova in znova so jih prebelili, pa so se vedno znova prikazali na stenah. Takrat nas je to zabavalo. Danes me je ob tem malo strah.

Avtor Blaža Cedilnik