Zadnja straža

Z

Letos julija je bil prvič po 42 letih v domovini tudi Viktor Tominc, ki živi v Clevelandu. Tominc je bil med prvimi člani Slovenske legije v Šentjoštu nad Horjulom. Ta je 17. julija 1942 nastopila kot prva legalna vaška straža v Sloveniji in že čez en teden doživela hud partizanski napad. V maju 1945 pa je bil med šestimi možmi in fanti, ki so po odhodu domobrancev in drugih ljudi iz Šentjošta organizirano ostali v domačem kraju. Mislili so, da bodo že vzdržali nekaj tednov, dokler se njihovi ne vrnejo. Njegovo pripovedovanje je pripomoglo k popolnejši sliki tistih dni in se mu za to lepo zahvaljujemo.

Že 3. maja 1945 je partizanska vojska zasedla Cerknico, Rakek in Planino. En dan pozneje so zasedli Logatec in začeli napadati Vrhniko. Rovtarski in vrhovski domobranci ter ljudje, ki so z njimi bežali, so šli skozi Šentjošt v soboto, 5. maja. V nedeljo, 6. maja popoldne, so bili tudi šentjoški domobranci in tisti, ki so se odločili, da gredo, že pripravljeni za odhod. Potem pa je prišlo do drugačne odločitve. Tisto popoldne so odšli samo civilisti, domobranci pa so se razporedili po zasedah okrog vasi in tako prebili noč. V sončnem jutru 7. maja so se zamaskirani z mladim bukovim zelenjem začeli umikati z nočnih položajev. Tudi oni so odšli protu Suhemu dolu, kjer so jih čakali tisti, ki so bili odšli že prejšnje popoldne. Še istega dne so prišli do Žabnice pri Škofji Loki.

Od Vrhnike, Drenovega griča in Loga se je cel dan in celo noč slišalo močno streljanje. Ko pa je streljanje nazadnje utihnilo, je nastala moreča tišina. Ljudje, ki so ostali doma, se skoraj niso upali ganiti iz hiš. Vse je čakalo, kaj bo. Župnik in cerkovnik sta bila odšla, zato je bilo pri fari vse tiho. Tudi občina je bila zaprta, saj župana in tajnika in sluge ni bilo več. Celo narava se je zdela čudno tiha in mirna.

Napeto tišino je živo občutilo tudi šest mož in fantov, ki so 7. maja kot nekakšna zadnja straža ostali blizu Šentjošta. Povejmo, kdo so bili: Stanko Guzelj, radiotelegrafist Duh, Albert Malovrh, Viktor Tominc, Jakob Žakelj in Jože Žakelj.

ŠentjoštFigure 1. Šentjošt

Čez nekaj dni se je moreča tišina začela prebujati. Nekateri so bili še naprej tihi in negotovi, nekateri pa so začeli kazati presenetljive znake veselja, tudi taki, pri [Stran 022]katerih opazovalci v gozdu tega ne bi bili nikoli pričakovali. Imeli so odprte oči in ušesa, saj jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja.

Tako so nekega jutra opazili, da je prišla patrola v Potok k Možinetu. Od te hiše so bili julija 1942 partizani odpeljali 8 ljudi in vse pobili, potem pa še požgali hišo in vsa gospodarska poslopja. Ostala je samo stara mati s štirimi otroki, najstarejši je imel 5 let, najmlajši samo 6 tednov. Ona je sedaj skrbela za otroke in za kmetijo. Ko je prišla patrola, je mati plela na njivi blizu doma. Obstopili so jo in nekaj spraševali. Morda za sina Romana, duhovnika, ki je tudi šel na Koroško. Vpili so nad njo in jo zmerjali. Ona pa je kar plela. Pri neki drugi hiši so ostale doma samo priletna mati in dve hčeri. Bile so tako prestrašene, da si niti med seboj niso več upale glasno govoriti.

Pri nekaterih hišah pa je začuda zavladalo veselje. Med njimi so bile tudi take, ki so imele očeta ali sina pri domobrancih. Saj ni šel z njimi. Ostal je doma in se šel javit na prvi poziv. Na okrašenem vozu so se odpeljali v Logatec. Vrisk in pesem in harmonika jih je spremljala, kot da gredo na nabor. Ni čudno, da so bili veseli tudi doma. Niti na misel nikomur ni prišlo, da jih ne bo več nazaj. Pa jih ni bilo. Toda časi so bili taki, da nekaterim niti ta misel ne bi zagrenila veselja.

Dva varna kraja – Krvinetova in Piškova domačijaFigure 2. Dva varna kraja – Krvinetova in Piškova domačija

Viktorju Tomincu je Janko Žakelj, brat Jakoba Žaklja, malo pred 6. majem povedal, da bo manjša skupina domobrancev ostala v domačem kraju, če pride do umika na Koroško. Povabil ga je, naj se pridruži tej skupini. Tominc je pristal, tudi zato, ker sta se z Jankom dobro razumela. Ko je potem videl, da Janka ni v skupini, je bil nekoliko razočaran. Pobudo za ta načrt je nedvomno dal Jakob Žakelj. On je bil v Šentjoštu med glavnimi predstavniki Slovenske legije, iz katere je nastala vaška straža in kasneje domobranci. Nekaj podobnega se je zgodilo septembra 1943. Ko je po kapitulaciji Italije prišlo povelje, naj se vse vaške straže s Polhograjskega hribovja umaknejo na Vrhniko, je Jakob Žakelj dosegel, da je del šentjoške posadke ostal v domačem kraju. Seveda možje in fantje, ki so ostali sedaj, niso imeli namena varovati vas in okolico kot takrat, ampak samo opazovati, kaj se dogaja, in vzdrževati zvezo s tistimi, ki so odšli na Koroško. Imeli so radijsko postajo, ki pa se je na srečo že prve dni pokvarila, saj bi jih sicer gotovo kmalu odkrili. Povezani niso bili z nikomer ne na Vrhniki ne v Ljubljani, če je tam sploh kdo s podobnim namenom ostal. Torej je bila ta skupina popolnoma šentjoška zadeva, ne pa člen kake širše organizacije. Skupina ni imela nobenih napadalnih namenov. V štirih mesecih se niso niti enkrat soočili s predstavniki novega reda. Šentjoška skupina torej nikakor ni bila teroristična skupina, čeprav nekateri še danes zelo radi govorijo o terorizmu, ki ga je takrat bilo treba z vsemi sredstvi pobijati.

Šesterica je bila v začetku razdeljena v tri skupine. Vsaka se je skrivala posebej, kar je bilo dobro tudi zaradi prehrane. Včasih so se sestali, da so se pogovorili. Imeli so poseben znak, nekakšen ptičji pisk, s katerim so se prepoznavali.

Jakob Žakelj je že takrat, ko so drugi odhajali, poskušal zakriti, da kdo namerava ostati v domačem kraju. Oglasil se je pri nekem terencu in ga opozoril, da naj dobro premisli, kaj bo v teh nekaj tednih počel, ko njega ne bo. Da bi bili ljudje prepričani, da je tudi Jakob Žakelj odšel na

Koroško, je 7. maja spremljal domobrance del poti proti Škofji Loki, nato pa izginil.

Ves čas so skrbeli za strogo konspiracijo.

[Stran 023]

Kljub temu se je tu in tam zgodilo kaj nepredvidenega. Tominc je nekoč v gozdu nepričakovano srečal Matičkovega očeta, ki je tudi imel 3 sinove pri domobrancih. Oče je vprašal, kje so oni. Tominc mu je pojasnil, da ne ve, ker sam ni šel na Koroško. Prosil je očeta, naj nikomur ne pripoveduje, da ga je videl. Ob drugi priložnosti je Tominca videlo fefrnško dekletce, ki je na gozdni jasi paslo ovce. Druge dni je na paši vedno prepevala in bila vesela, ta dan pa je vsa prestrašena tiho sedela ob smreki. Potem je pripovedovala Malovrhovi mami, da je videla partizana. Spet drugič je bil Tominc na smreki in opazoval okolico, ko se je pod smreko pojavil možakar iz sosednje vasi. Še preden je mogel splezati na tla, je možak že odšel naravnost na Žakljev dom in povedal materi, da je videl njenega sina. Mati mu je postregla z žganjem in ga prepričala, da ga ni mogel videti, saj so vsi na Koroškem. Eden od skrivačev je bil nepazljiv in je pritekel ravno pred otroke, ki so nabirali gobe. Otroci so ga prepoznali. Zabičal jim je, da ne smejo nikomur praviti, da so ga videli.

Nekajkrat pa je bilo bolj resno. Tomincu se je namreč v njegovem skrivališču pri Piškovih kmalu pridružil Franc Trček iz Žažarja, sorodnik očeta Piška. Nekega dne sta bila oba na hlevu, ko je nepričakovano prišla skupina dobro oboroženih vojakov. Ustavili so se in posedli okrog hiše in hleva. Bala sta se, da bodo začeli preiskovati in ju odkrili. V njuno veliko zadovoljstvo pa so kmalu odšli k sosedu na drugo stran doline. Od tedaj se nista več upala zadrževati na domačiji. Preselila sta se v gozd. Resno je bilo tudi takrat, ko sta Žakljeva mama in sin Jakob neko jutro stala streljaj od hiše na robu gozda in se pogovarjala. Nenadoma se zasliši neko vpitje. Zagledata, da nekdo teče mimo domače hiše, za njim pa cel vod vojakov. Jakob se je vrgel na tla in se zavalil v grmovje, mati pa je mirno odšla proti hiši. Vojaki so se samo delali, da nekoga lovijo. Takoj so obkrožili mater in ji rekli: »Enega vaših smo ravnokar prijeli, kje so pa drugi?« Mati je ostala mirna: »Nobenega naših niste prijeli, saj so vsi na Koroškem!« Tedaj ali pa ob neki drugi priložnosti so jo postavili pred zid, streljali z brzostrelko okrog nje in kričali: »Povej, kje so sinovi! Če ne, bo po tebi!« Ona pa je ponavljala: »Kako naj vem, kje so, saj so vsi šli na Koroško.« – Nekoč so skrivači večerjali blizu Žakljeve hiše. Noč je bila precej temna. Naenkrat na stezi v neposredni bližini zaslišijo korake vojakov. Bila je obhodnica, ki je šla proti Šentjoštu. Počakali so, da je odšla mimo in nato povečerjali. – Hudo je bilo tudi takrat, ko so prijeli Franca Trčka. Trček se je skrival nekaj časa doma v Žažarju, nekaj časa pa pri sorodniku v Šentjoštu. Ni bil član šentjoške skupine, le slučajno je prišel v stik z njo. Verjetno so ga že nekaj časa zasledovali. Zdi se, da so dobro poznali njegova pota v Žažarju. Ko je nekoč spet šel v Žažar, so mu naredili zasedo in ga prijeli. Odvedli so ga v Šentjošt k Pišku, da bi ga soočili s sorodnikom in tako zvedeli še kaj več. Celo noč so ga imeli zvezanega v Piškovi hiši. Zjutraj je prosil, naj mu dovolijo na stranišče. Na hitro se je odločil za beg. Odrinil je vojaka, ki ga je spremljal, in začel teči po dolini proti cesti. Vojak se najprej ni znašel, nato pa je začel streljati. Streli so poklicali še druge. Vsi so tekli za njim in streljali. Že blizu Kurje vasi je obležal mrtev. Tam v dolinici pod cesto na robu gozda so ga za silo zagrebli. Piškovega očeta so knojevci odpeljali v Šentjošt. Da bi ga mučili, so mu na hrbet naložili vrečo, polno skal. Oče je bil močan in vzdržljiv, toda to je zanj le bilo prehudo. Ljudje so ga videli, kako se ves izmučen opoteka pod težo bremena. [Stran 024]Spraševali so se, kaj nosi, vprašati pa se nihče ni upal, ker so slišali streljanje, in so slutili, da se je zgodilo nekaj hudega.

Nevaren ovinekFigure 3. Nevaren ovinek

Tudi pri zasliševanju so knojevci očeta zelo mučili. Obesili so ga za roke, zvezane na hrbtu in ga poleg tega tudi tepli. Baje je tako trpel, da mu je pot v curkih lil po telesu. Nekajkrat je ponovil, da je že vse povedal, kar ve, in da ne bo več govoril. Ko so ga še mučili, je samo molčal. Kljub hudim bolečinam ni zavzdihnil, ni odprl ust. Ko so uvideli, da ne bodo nič opravili, so ga odvezali. Baje je tedaj oče mučiteljem ponudil roko in rekel: »Ne zamerim vam, če me sprašujete, toda če ne vem, ne morem povedati.« Odpeljali so ga na Vrhniko, kjer so ga še zasliševali, mučili ga pa niso več. Nekako po enem tednu so ga izpustili.

Več let kasneje je neki šentjoški fant bil v Srbiji pri vojakih. Nekoč ga je poklical k sebi oficir – Slovenec, ki ni bil njegov nadrejeni. Fantu se je zdelo čudno, zakaj ga kliče. Oficir je fanta vprašal, če pozna kmeta Piška, ki je bil leta 1945 zaprt zaradi skrivačev. Fant je seveda poznal Piškovega očeta. Oficir je nato pripovedoval, kako trdo so tedaj ravnali z očetom, pa kljub temu niso nič zvedeli od njega. Čim bolj so ga mučili, bolj je molčal. Na koncu je oficir pripomnil, da tako trdnega in pokončnega moža, kot je bil ta oče, v vseh letih svoje službe ni več srečal.

Odkar so prišli partizani v Šentjošt in je bilo konec napete tišine, se je vedno nekaj dogajalo, kar je prizadevalo tudi skrivače in njihovo varnost. V drugi polovici maja in v juniju na primer so v Šentjoštu in okolici zaprli šest deklet in žena. Nekatere od njih so vedele za skrivače. Bilo se je bati, da jih bodo prisilili, da spregovorijo. Takrat nekako so v vasi in okolici aretirali tudi vse može in fante, ki so bili pri vaški straži ali domobrancih, pa so ostali doma in se sami niso šli javit. Skrivači so upali, da nobeden od teh ne ve zanje. Vsi so šli• skozi Logatec, Šentvid in Kočevje. Po amnestiji se jih je večina vrnila domov. Proti pričakovanju so ostali živi skoraj vsi, ki niso ubogali pozivov, da se morajo javiti, oni pa, ki so se polni zaupanja v zmagovalce šli takoj javit, so bili brez usmiljenja pomorjeni. Kakšna ironija!

Julija se je v Šentjoštu naselila večja skupina knojevcev. Bili so večinoma Primorci, sami mladi, krepki fantje. Čeprav jih ni bilo več kot petdeset, so jim ljudje rekli brigada. Ostali so nekaj tednov. Preiskovali so bližnjo in daljno okolico. Lahko bi bili šli tudi v gozd, toda tega niso storili.

Po uboju Franceta Trčka se je Tominc priključil Žakljevim. Francetova smrt jih je sicer pretresla, vendar se vojakov še vedno niso posebno bali. Morda zato, ker nikoli niso poskušali prodreti v gozd. Vse skupaj pa se je popolnoma spremenilo, ko je nekega junijskega jutra v skupini v gozd prišel Pavel Žakelj. Pavel je bil od vsega začetka pri Slovenski legiji in vaški straži v Šentjoštu. Maja 1945 je bil pri gorenjskih domobrancih v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem in je z njimi odšel na Koroško. Doživel je vse, kar se je dogajalo na poti od Podrožice čez Jesenice in Škofjo Loko do Šentvida. Po čudnem naključju je ostal v Šentvidu dlje kot drugi. Nekoč se mu je ponudila priložnost, pobegnil je in prišel domov. Ko so ga zagledali, so bili nemalo presenečeni. Komaj so se pozdravili, se je kar usulo iz njega: »Kako morete biti tako brezskrbni? Prišli bodo partizani in vse poklali, kot so toliko drugih.« Tedaj so skrivači prvič zvedeli, da so domobranci vrnjeni in da niso več živi. Rekel je, da sicer ne ve, kam so jih iz Šentvida vozili. Pripovedoval jim je o znancih, ki so šli isto pot. Mnogo je pripovedoval tudi o znanem partizanskem komandantu Snopkovem Anžonu, ki ga je videl in občutil v Škofji Loki. Precej časa je bilo treba, da se je Pavletu vrnilo zdravje in moč, saj je iz Šentvida prišel zelo izčrpan in bolan.

Že prej so se o domobrancih širile razne govorice, a jim skrivači niso verjeli. Sedaj so verjeli. Sedaj so vedeli, kaj jih čaka, če jih dobijo v roke knojevci. Toda sedaj se je spremenil tudi smisel njihovega skrivanja. Spremljali naj bi dogodke v domačem kraju in bili nekakšna zveza za njihovo vojsko, ki naj bi se kmalu vrnila. Sedaj so vedeli, da je ta vojska pobita, da je ne bo nikoli več. Kakšen smisel ima torej še naprej izpostavljati v nevarnost sebe in ljudi, ki jim pomagajo?

Po 15. avgustu se je iz Teharij vrnil Vinko Eržen, Bukovcov z Žirovskega vrha. Vinko je bil mobiliziran v nemško vojsko. V začetku leta 1945 je prišel domov na dopust. Da se mu ne bi bilo treba vrniti nazaj na fronto, je prišel v Šentjošt k domobrancem. Šel je na Koroško in s Šentjoščani prišel v Teharje. Bil je edini iz šentjoške posadke, ki se je vrnil iz Teharij. Tako je skupina zvedela o žalostni uso[Stran 025]di Šentjoščanov in drugih v Teharjah. Pavle Žakelj, ki je bil preko Podrožice vrnjen v Šentvid, ni o Teharjah nič vedel, drugim govoricam, ki so se sicer širile med ljudmi, pa skrivači niso zaupali. Toda sedaj so bile tudi te govorice potrjene.

Gozd nad Kraljevim grabnomFigure 4. Gozd nad Kraljevim grabnom

Prišla je jesen. Sedaj se je vedelo, da se kmalu ne bo mogoče več skrivati v gozdu pod milim nebom. Spet je je pojavilo vprašanje, kakšen smisel ima, izpostavljati v nevarnost sebe in druge. Jakob Žakelj je sicer še mislil, da bi bilo morda treba vztrajati. Večina pa je mislila drugače in odločili so se, da se konec septembra odpravijo v Italijo. Vrhovski župnik Ramšak jim je preskrbel vodiča od Sv. Treh Kraljev do Črnega vrha nad Idrijo. Mimo Črnega vrha so krenili na Angelsko goro, od koder so že videli morje in Gorico. Določili so si smer in nadaljevali pot skozi gozdove. Končno so se ustavili v zapuščenem kamnolomu na ravnini, kjer so že bile njive in vinogradi. Dva od skupine sta šla k bližnji hiši vprašat za vino. V pogovoru z gospodinjo sta zvedela, da so že precej daleč na oni strani meje. Vesela

sta se vrnila k ostalim. Odvrgli so pištole in se napotili v vas. Bil je to Šempeter pri Gorici. Jakob Žakelj je šel v župnišče, povedal kdo so in prosil za nasvet in pomoč. Duhovnik pa ni pokazal dosti razumevanja in ga je na kratko odslovil. Odločili so se, da grejo naravnost v Gorico. Zavili so v cerkev na Travniku in se usedli v zadnje klopi. Zahvalili so se Bogu za srečno pot. Kmalu je pristopila k njim neka gospa in jih vprašala, od kod so. Povabila jih je s seboj in v njeni hiši so potem stanovali več dni. Nato pa so se preselili v napol razbito Alojzijevišče. Viktor Tominc je kmalu dobil zvezo in odšel v Avstrijo v taborišče Peggez pri Lienzu. Vsi drugi pa so ostali v Italiji. Zatočišče so dobili v begunskem taborišču v Senegaliji.

Epilog

Zdi se, da se je Jakob Žakelj kmalu po prihodu v Italijo povezal z Mirkom Bitencem, ki je tedaj že bil v Rimu. Z Bitencem sta se baje spoznala jeseni leta 1943, ko je Bitenc takoj po vrnitvi iz Srbije prevzel vojaški del Slovenske legije. Na njegovo pobudo je Žakelj začel razmišljati o vzpostavitvi ilegalne zveze s Slovenijo po poti, ki so jo spoznali pri svojem umiku v Italijo. Tako sta konec marca 1946 Pavel Žakelj in Franc Zorec odšla na prvo potovanje čez mejo. Skozi Trnovski gozd sta mimo Idrije, Medvedjega brda in Rovt prišla v Šentjošt. Ena njunih nalog je bila, da na povratku odpeljeta v Italijo Milana Zajca, ki se je po rešitvi iz jame pod Krenom v Kočevskem Rogu do tedaj skrival na svojem domu v Velikem Gabru. Žakelj in Zorec sta nalogo opravila in tako rešila še enega očividca in pričevalca o pokolu v Rogu. Nekoliko okrnjena šentjoška »zadnja straža« se je s tem spremenila v »Bitenčevo skupino«. Po dva ali več skupaj so v letu 1946 in 1947 nekajkrat prišli v Šentjošt. Januarja 1948 so Mirka Bitenca odkrili v Ljubljani in ga aretirali. Odkrili so tudi skrivališča in zveze njegove skupine v Šentjoštu, toda to je že druga zgodba.

Avtor Janko Maček