Kljub hudemu dežju, kljub odpovedi mnogih avtobusov se je 5. julija 1992 zbralo na Rogu 5 do 8 tisoč ljudi. Med komemoracijo ni deževalo. Oder je bil postavljen ob samem breznu, med visokimi, redkimi smrekami, nad usedlino, amfiteatrom, kjer se je končala domobranska zadnja, trnjeva, mučeniška pot. Okolje, narava je resna, veličastna. Pet delegacij je položilo vence nad breznom. Enega je poslal slovenski Lazar g. Milan Zajc. V pičlih dveh urah se je zvrstila maša in kulturni program, ki je imel tri viške. Krasna pesem ob spremljavi roga, posvečena in zapeta pobitemu bratu. Deklamacija hčerke pobitemu očetu. Globoka, plemenita čustva, nobeno oko ni ostalo suho. Prof. Justin Stanovnik od NSZ je v govoru postavil domobrance v častni okvir slovenske vojske, ki je branila narod pred nasiljem in upala na svobodno demokratsko Slovenijo.
Kolikor današnja Slovenija razočara, odtehta ta svečanost v Rogu. Če kam, bodo ljudje še prihajali na ta sveti, posvečeni prostor, vse dokler bo narod živel. Tu gre človek vase, tu razume problematiko in moralno vrednoto pobite slovenske vojske. Tu je kraj naše največje tragedije, tu se začenja nujna moralna prenova in dvig.