Oblaki, dež, sonce

O

Letos je bila prva nedelja v juliju določena, da se spet zberemo v Kočevskem Rogu, tretjič zapored, k skupni maši za vse, ki so jim prvi dnevi svobode prinesli trpljenje in smrt. Kočevski Rog je postal simbol za vse premnoge grobove, jame in brezna, ki so jih polnili zmagovalci v svojem brezumnem sovraštvu. V Kočevski Rog prihajamo, kadar nas pot zanese v te kraje, prižgemo svečko, postojimo ob jami in poskušamo razumeti. Nič sovraštva ni v nas, nobenemu tedanjemu krvniku ne bi privoščili strašne smrti, ki so je bili deležni vsi ti neoboroženi mladi ljudje. Toda pozabili ne bomo. Vsako leto se bomo vračali in se spominjali. Morda se bomo kot narod iz te žalostne izkušnje tudi česa naučili.

Ves teden pred 5. julijem smo z rahlim dvomom razmišljali o naši slovesnosti v Rogu. Vedeli smo, da bodo to nedeljo po Sloveniji nove maše. Mnogo jih bo ostalo zaradi tega doma. Vedeli smo sicer, da pridejo letos v večjem številu naši izseljenci, toda večino predstavljajo le domačini. Tudi vreme se je proti koncu tedna začelo močno kaziti. In slednjič uničujoča sobotna vremenska napoved: ponoči se bo dež razširil po vsej Sloveniji. Že smo v duhu videli, kako se v gozdu z dreves in neba vsipa dež na odprte dežnike, ki drug drugemu delajo napoto, motijo zbranost in zakrivajo pogled na oltar. Razen tega bo dež gotovo mnoge zadržal doma.

Zbranost pred oltarjemFigure 1. Zbranost pred oltarjem

V strahu, da nas bo le nekaj sto prišlo na letošnjo slovesnost, smo se odpeljali v Kočevje. Vso pot je rahlo deževalo, nebo je bilo zaprto in ni obetalo nič dobrega. Ko pa smo prišli do roškega križa, je dež ponehal. Ne nekaj sto, nekaj tisoč nas je bilo, ki smo se razporedili okoli oltarja in po vsem gozdu, ki se razteza ob veliki jami pod Krenom. Nekaj posebnega je tišina, ki vlada med ljudmi. Vsi se zaveda[Stran 038]mo, da smo na svetem kraju, na pokopališču, ob oltarju, kjer je umestna le božja beseda in slovesna beseda spomina na to veliko smrt.

Ob 11. uri se je začela sv. maša, ki jo je daroval g. nadškof dr. Šuštar z množico somaševalcev. Pri maši je pel združeni mešani pevski zbor iz Ribnice in Sodražice. Sv. maša je potekala tako kot vsaka, le da ni pri vsaki nekaj tisoč ljudi, ki sredi gozda molijo na glas in zbrano sledijo mašnikovim besedam.

Zbranost na obrobjuFigure 2. Zbranost na obrobju

Sredi obreda se je za kako minuto vsul dež. Tisti, ki so bili v gozdu, ga niti čutili niso. Ob oltarju pa so se začel odpirati dežniki. Hvalabogu so se zelo kmalu spet zaprli. Nebo je ostalo sivo, a prizanesljivo.

Po maši smo ostali tam, kjer smo bili, in čakali na slovesnost, ki se je začela takoj, ko so duhovniki odložili mašna oblačila.

Slovesnost je uvedla z nekaj stavki ga. Marijana Jaklič-Klanšek. Takoj nato pa je kot vsako leto do sedaj zadonela pesem domobranskega pevskega zbora: Doberdob. Pretresljiva pesem že sama po sebi. Še bolj pa zato, ker se vsi zavedamo, da večina pevcev leži v jamah na Rogu in drugod. Zapeli so nam svojo lastno usodo. Oj Doberdob, slovenskih fantov grob!

Tudi naslednja točka je bila pesem domobranca, Franceta Balantiča: To jutro. Recitirala jo je ga. Marijana Jaklič-Klanšek:

To jutro polno je samotnih travin jaz pastir sem v gori zapuščen, kako je po bregovih mah zelen,v laseh imam razkošje cvetnih glav.Vsi prsti trepetajo po piščali, glasovi tihi božajo roko,tako rad segel bi v globoko dno, kjer brez glasu so bratje obležali.V slovo zaklal sem svojo ovco belo, razlil sem kri čez čelo jim veselo, da videli bi mojo bol v temi … Spomini … Ni več bratov ne krviin kakor v mirno žalostnih obredih, bom vedno tožil v jutru v zvokih bledih.

Po govoru, ki ga je imel g. Mate Roesmann, slovenski politični emigrant iz Amerike, je mešani zbor zapel pesem Gozdič je že zelen.

Potem pa je igralec Pavle Ravnohrib zelo lepo recitiral Pesem dekleta. Naš veliki pesnik Alojzij Gradnik jo je napisal sredi prve svetovne vojne. Objavljena je bila v Ljubljanskem zvonu leta 1917. Res, dekleta in mlade žene v drugi vojni najbrž niso več tkale platna za svoje obleke. Občutje pa je isto: neskončna žalost ob smrti ljubljenega človeka. Pesem je tako lepa in je ni v nobeni Gradnikovi pesniški zbirki, ki so bile izdane po drugi svetovni vojni, da jo bomo tu zapisali:

Tkala, tkala platno sem prebelo, ne za se, za svojega fantiča, da ga dež na vojski ne premoči.Nihče v kamri moji ni bil priča, ko od solz je platno rumenelo, nihče mi govoril ni: ne joči!Zdaj tkem platno črno že dva dneva, ne za njega, le za svoja krila. Joči! prosijo me kamre stene.Joči, joči! mi srce veleva.Jaz pa nimam solze več nobene, da bi trdo platno omečila.

Lipa zelenela je, pesem, ki je zadonela takoj za tem, nas je v trenutku prestavila za več kot petdeset let nazaj v ljubljansko unionsko dvorano, kjer je s to pesmijo 12. decembra 1941 izzvenel zadnji koncert akademskega pevskega zbora. Od takrat je ta pesem simbol konca neke dobe in začetek dogajanja, ki je do dna spremenilo naš slovenski svet.

Za tem je spregovorila ga. Marija Zgonc o svoji lastni izkušnji: o družini, ki je izgubila moža in očeta, in o grenkem zapostavljanju in zaničevanju, ki ga je bila deležna.

Govor urednika Zaveze, Justina Stanovnika, je razložil simbolični pomen treh zastav, ki so visele ob roškem križu, tam, kjer steza krene k veliki jami.

Po govoru je moški zbor zapel pesem Nebo [Stran 039]žari; na kitari jo je spremljal g. Aleš Žepič, kar je pesmi dodalo posebno, mehko noto.

Zdaj pa je skozi gozd zadonela lepa slovenska narodna Kaj ti je, deklica. Zapel jo je naš imenitni basist prof. Marjan Štefančič. Spremljava z rogom, ki ga je igral prof. Jože Falout, se nam je v tihoti gozda zdela nekaj posebnega in je dajala pesmi nenavaden poudarek. Fantič, le vstani mi! Kako bom vstal, ko me krogla teži. Ne ena, mnogo krogel, mnogo min in zemlje.

Združeni moški pevski zbor iz Ribnice in Sodražice je zapel še dve pesmi: Zabučale gore in Spavajte v Bogu, junaki.

Letos pa so prispevali svoj delež k slovesnosti na Rogu tudi naši rojaki iz Clevelanda. Moški zbor Fantje na vasi, ki ga sestavljajo sinovi slovenskih emigrantov, je zapel dve pesmi.

Čisto na koncu programa je zadonela naša slovenska himna, Prešernova Zdravljica.

Zdaj je množica zavalovala. Pretrgana je bila zbranost, s katero smo ves čas sledili programu. Počasi smo začeli odhajati iz gozda, še enkrat mimo velikega groba. Za trenutek je vsak postal, prenekatera solza je spet skalila oko, ko smo zapuščali to veliko pokopališče naše mladosti. Najbrž smo mnogi mislili isto: drugo leto pridemo spet, če Bog da.

Na cesti pa nas je dohitela stvarnost. Dež, na katerega dve uri nismo nič mislili, se je začel vsipati na nas z vso silo, kot bi hotel nadomestiti zamujeno.

Bilo je pravzaprav čudovito. Pred začetkom slovesnosti je padal dež, takoj po koncu je začelo liti. Ah, smo si mislili, Bog nas je pogledal skozi veliko okno, kot so dejali včasih.

Nasilno vračanje kozakov iz okolice Lienza 1. junija 1945 kot se ga spominja slikar Sergej KarolkovFigure 3. Nasilno vračanje kozakov iz okolice Lienza 1. junija 1945 kot se ga spominja slikar Sergej Karolkov

Avtor Mira Osana