Zgodovina in politika

Z

Če sledimo nepretehtanemu občutju, potem je preteklost pač preteklost, nekaj, kar je nekoč bilo in ni več. Po tem občutju je tudi prihodnost tisto, kar pride in še ni. V resnici pa je na določen način ves čas sedaj: nad otipljivo, resnično, izkustveno sedanjostjo se oblikujeta še dve ravnini: preteklost in prihodnost – preteklost v spominu, prihodnost v pričakovanju. In vse to je sedaj. Vsak človek v vsakem trenutku obstajanja živi hkratnost trojnega časa in tu in tam se tega tudi zave. Iz povedanega sledi, da je ves čas v medsebojni soodvisnosti in da nobene njegove prvine, ne sedanjosti ne preteklosti in ne prihodnosti, ni mogoče brez škode izključiti.

Lahko si predstavljamo, da obstajajo ljudje, ki jih preteklost zanima kot preteklost, kot posebna, od sveta ločena pokrajina. Recimo, da so to dobri poznavalci, dvomimo pa, da so tudi dobri zgodovinarji. Pravi zgodovinar je človek s politično dušo. Tak je bil Tukidid, Tacit, Machiavelli, Ranke. Človek se obrača v zgodovino predvsem zato, da bi razumel svoj čas. Pri poklicnih zgodovinarjih ta začetni vzgib pogosto degenerira, ker mu akademski modeli raziskovanja niso naklonjeni. Vendar pa smemo, kadar srečamo človeka s poudarjenim zanimanjem za preteklost, vedno s precejšnjo zanesljivostjo domnevati, da je pred nami človek, ki je na intenziven način v sedanjosti. Biti na intenziven način v sedanjosti, pa pomeni predvsem sedanjost misliti. Tega pa ni mogoče početi verodostojno, ne da bi upoštevali celotno sedanjost, v kateri sta, kot smo rekli, na svoj način tudi preteklost in prihodnost. Človeku s takimi duhovnimi impulzi bi smeli reči zgodovinski človek. Zakaj, kot pravi filozof Edmund Husserl, zgodovinsko življenje je vedno k nekemu cilju stremeče življenje.

K preteklosti se torej obračamo zaradi sedanjosti. Hoteli bi vedeti, kje se nahajamo v zgodovini kot toku, ki zanj mislimo, da ima svojo logiko. Radi bi vsaj približno vedeli, kaj nas čaka za prvim ovinkom. To je čisto naravna in razumljiva želja, čeprav čas naše prognoze spet in spet ovrže. Tu smo torej povsem v času.

A obstaja še druga raven gledanja na zgodovino. Nemški zgodovinar Droysen pravi, da je zgodovina oblika samospoznavanja. V tem, kaj se je zgodilo, in v tem, kako se je kaj zgodilo, nekoliko vidimo tudi, kaj smo. Torej pomeni truditi se z zgodovino tudi slediti delfskemu ukazu: Spoznaj samega sebe! Ko gledamo dejanja in kretnje ljudi, lahko obenem tudi sklepamo, kakšni nameni so bili za njimi. Nekoliko se nam odpre zavesa, ki zakriva razmerje med tem, kaj so ljudje hoteli in kaj so dosegli. Počasi stopa pred nas, če ne v celoti, pa vsaj v posameznih potezah, usoda človekova – condicio humana. Zarisujejo se okviri, ki kažejo na to, kateri upi so uresničljivi in kateri niso. Na zgodovino je torej mogoče gledati, kot pravi zgodovinar Golo Mann, sin pisatelja Thomasa Manna, v okviru večno človeškega. In tu se postavljajo prezanimiva vprašanja: Ali ima zgodovina smisel? Ali obstaja dobro in zlo? In če je tako, ali je zlo kaznovano? Ali se lahko na to zanesemo? Zakaj mora toliko nedolžnih ljudi trpeti? Ali je ena doba enako dobra kot katerakoli druga? Na primer, ali so vse dobe enako blizu Bogu, kot pravi zgodovinar Ranke?

Tudi če na ta vprašanja ni zadovoljivih odgovorov, čutimo, da niso zapravljanje časa. Ta vprašanja so mogoče zelo pomemben način, da vzdržujemo človeka v osnovnem dostojanstvu. Ta vprašanja je seveda mogoče postavljati tudi pod drugimi vidiki, toda študij in razmišljanje o preteklosti je nekaj tako specifičnega, da daje rešitve, na katere drugod ni upati.

Zdi se, da niso vse dobe enako zgodovinske, v pomenu, da bi se hotele v enaki meri utemeljevati na spoznanju preteklosti. Isto velja tudi za narode, kulture in posameznike. Bežen pogled po panorami preteklosti in sedanjosti nas takoj opozori, da so tu velike razlike: očitno je, da je zgodovinski spomin v nekaterih primerih bolj cenjen kot v drugih, da se tu zanj bolj trudijo kot drugod. Hkrati pa lahko vidimo, da se povsod uveljavlja neko sorazmerje: čim bolj je razvit zgodovinski spomin, tem bolj je razvit čut za politiko. Lahko torej postavimo načelo: zgodovinski človek je politični človek in obratno. To je utemeljeno v tem, da sta tako zgodovina kot politika stvar skup[Stran 035]nosti, področji, ki presegata osebni svet posameznika. Kjer je posameznik zapreden v svoj idiotični – v izvornem pomenu idiotični – zasebni prostor, tam je zgodovinski spomin naroda negotov in slaboten, predstave o političnih ciljih skupnosti pa neizdelane in več ali manj slučajnostne. Zato ni brez pomena govoriti o integralnem ali celostnem človeku, pa ne kot o nekakšni, ne vem od kod naloženi zahtevi, ampak kot o nečem naravnem, o tem, kar človeka spopolnjuje in osrečuje. Zgolj zasebni človek je skrčen človek, življenje v njem je še najbolj podobno življenju gomolja, kot bi rekel Eliot.

Vsi seveda vemo, da je človek enkratna in nezamenljiva oseba, prostor, kjer se začenja in končuje vse, kar je samo njegovo, predvsem pa prostor nekega dogajanja, ki ima vse znake drame in v katerem gre za človekovo dušo, ki je on sam. Vse to je v nedeljivem posamezniku. A če se ta nedeljivi posameznik použiva v skrbi zase, če je povsem ravnodušen do zadev bližnjika in do zadev skupnosti kot skupnosti, tedaj ni daleč nevarnost, da se življenje osebe skrči in izniči.

Za očetom Figure 1. Za očetom Vlastja Simončič

Ljudje vzhodne in srednje Evrope smo dovolj dolgo živeli v nekem posebnem in izjemnem svetu, da smo opazili nekatere stvari, ki jih ne bi bili opazili zunaj tega sveta. Ena od teh stvari se dotika politike. Ko bi bili zunaj, nikoli ne bi tako dobro vedeli, kako važna je politika. Če je namreč politični prostor nenaravno zgrajen, če ni zrastel iz življenja in njegovih zahtev, ampak so ga oblikovali po ideoloških učbenikih, potem se bodo v tem prostoru izrekale besede in stavki in postavljali zakoni in brali govori, ki bodo imeli nenavaden in presenetljiv učinek: tudi v tistem prostoru, ki vedno ostane zaseben in nenadzorovan, ne bo mogoče več izrekati povsem naravnih in resničnih besed in stavkov. Še vedno bodo te besede in stavki zasebni, mogoče bodo celo uporni, a niti pri največjem naporu in prisebnosti ne bodo povsem svobodni in resnični. Torej je tako, da obstaja politika, spričo katere sploh ni mogoče več izrekati resnice. To postavlja naše predstave o človeku in družbi na glavo. In to je pravi pomen izjave praškega nadškofa, da je komunizem v vseh in vsakem od nas.

Če bi to dobro razumeli, bi se naš odnos do politike temeljito spremenil. Ravno v našem času izhajajo dela nekoga, ki je to dobro razumel. Založba Klett-Cotta v Stuttgartu izdaja namreč zbrana dela [Stran 036]češkega filozofa Jana Patočka, Husserlovega in Heideggrovega učenca. Iz njegovega burnega življenja si oglejmo samo zadnji del. Leta 1970 so ga zaradi vpletenosti v Praško pomlad odstranili z univerze. Leta 1977 je bil iniciator in prvi podpisnik listine 77. Sledila so številna in zaporedna zaslišanja. Na enem od njih je 13. marca 1977 po večurnem zaslišanju na policiji umrl. (Značilno za postkomunistične razmere na vzhodu in tudi pri nas je, da so hudodelci še vedno na prostosti.) Odstranitev z univerze Patočke ni strla, ampak se je vneto lotil dela. V življenju in svetu okoli sebe je namreč videl rastoči nered in razpad. Njegovo veliko odkritje je v tem, da je videl zadnji izvor moralnega propada v totalitarni politiki. O tem govorijo njegovi fenomenološki spisi.

Danes, po vsem, kar smo skusili, vemo, da je od tega, čemur pravi Kant »javna uporaba uma«, odvisna tudi zasebna uporaba uma: če ni onega, ni tega. Zato je tako temeljnega pomena, da je javni politični prostor svoboden, da vanj lahko stopi um. V totalitarni komunistični politiki pa je bila javna uporaba uma bistveno omejena. Tam je namesto njega vladal ideologem. Posledice niso bile pogubne samo za tisti čas, ampak so usodne še danes in bodo še dolgo, kot skušamo. Vsenaokoli namreč opažamo, ne da bi se bilo za to treba posebno truditi, to, kar je Hannah Arendt tako točno označila za »katastrofalno izginotje sposobnosti izrekanja sodb«.

Zgodovina in politika sta torej dvoje javnih področij, ki imata neposreden in določujoč vpliv tudi na svoj nasprotni pol: na zasebno življenje. Zato še takemu individualistu, če je le količkaj logičen, ne sme biti vseeno, kaj se tam dogaja.

Tako glede zgodovinskosti kot tudi glede političnosti si Slovenci ne smemo dajati predobre ocene. V politiki nam manjka konzistentne misli in nepopustljive prisebnosti, ki je potrebna za to, čemur pravimo biti v zgodovini. Če hočemo biti v zgodovini, moramo misliti sedanjost v njeni kompleksni strukturi. Pri zgodovini nas izdaja lahkotnost in pripravljenost pozabljati, kar je negacija spomina. Spomin pa je, to se razume, sine qua non kakršnekoli zgodovine.

Poleg tega pa sta tako zgodovina kot politika v stanju, ki bi ga lahko označili za stanje po prestanem mučenju. Namesto da bi šli na dopust in okrevanje, pa stojijo pred njima zahtevne naloge, zlasti pred politiko. Ker je tu sil malo in so še te skromne, se po sebi pojavlja zahteva, da moramo z njimi ravnati modro, varčno, racionalno. Vsi pa bi morali protestirati, kadar se v javnosti pojavijo znaki blaznosti. Teh ni težko odkriti, ker se javljajo v jeziku. Za normalen jezik velja, da mora nekaj pomeniti in, kar je mogoče isto, da je tisto, kar hoče povedati, mogoče ali realno ali logično verificirati.

V zgodovini sanacija mogoče ni tako urgentna, težavnost položaja pa je v tem, da so tisti, ki se z njo strokovno ukvarjajo, nekoč morali iti skozi filtre ideologije.

To gotovo ni ostalo brez deformacij. Jasno je, da nikomur ne očitamo strokovnih pomanjkljivosti. Tu gre za zunajstrokovno determiniranost, ki ne ostaja brez vpliva, saj se je v zadnji analizi niti zavedati ni vedno mogoče. Zgodovina je eno od področij, kjer ni mogoče izključiti ljubezni. Leta 1990 je Gorbačov slovesno izročil poljskemu predsedniku Jaruzelskemu katynski fascikel. V njem je bilo 14.793 imen poljskih vojakov in oficirjev. Poljski zgodovinarji, zlasti prof. Maciszowski, so takoj protestirali, da seznam ni popoln. Človek pomisli na naše zgodovinarje. Kdo od njih je že javno terjal od komunistične politične policije in njenih naslednikov kake sezname? Kdo je že kdaj protestiral zoper uničevanje arhivov, ki mora biti za razvito zgodovinarjevo zavest nekaj odurnega, nekaj kakor umor.

Če je stanje tako, kakor je zgoraj nakazano, potem je treba reči, da mora tako v zgodovino kot v politiko stopiti civis, državljan, navaden človek, če hočete. Stvar kulture tistih, ki se zavestno ukvarjajo z zadevami narodovega duha, pa je, da kaj storijo za izostrovanje zgodovinske in politične zavesti vseh.

Avtor Justin Stanovnik