Jože Melaher – Zmagoslav

J

Ob obletnici smrti

Dne 10. junija 1991 je po skoraj enoletni hudi bolezni v 78. letu starosti umrl v Clevelandu Jože Melaher. Rak mu je razjedel jetra, zato je več zadnjih tednov prebil v bolnišnici. Njegovo smrt smo pričakovali že v marcu in aprilu, a volja do življenja mu ga je za dva meseca podaljšala.

Melaher je bil javni delavec v polnem pomenu besede. Bil je garač na kulturnem, socialnem in političnem področju. Vse to že pred drugo svetovno vojno doma v Sloveniji v okolici Maribora in v Slovenskih Goricah, pa tudi drugje po Štajerskem, saj je bil član tajništva SLS za Štajersko. Vse to delo je nadaljeval po svojem prihodu v Združene države v Cleveland. Dolga leta je bil tajnik Vestnikove organizacije bivših domobrancev (DSPB), zlasti v letih, ko je bil Karel Mauser predsednik. Bil je duša in vodja Baragovega odbora in Slovenske pisarne, urednik slovenskega dela Amerikanskega Slovenca, ki je glasilo Slovenske katoliške jednote. Po potrebi je včasih uredil tudi angleški del, velikokrat pa pomagal pri Ameriški domovini, pri tej je sem pa tja uredil celo številko. Pred leti je bil tajnik Lige slovenskih Amerikancev. Po smrti dr. Kreka pa je kot somišljenik SLS in krščanske demokracije skušal nadaljevati njegovo politično delo.

Nemalo dela je imel pokojni Melaher z raznimi prireditvami v Baragovem domu. In vedno je našel primerno besedo za obiskovalce od vsepovsod, tudi za tiste iz Slovenije. S svojim delom in zgledom v neposredni bližini fare Sv. Vida je bil tej aktiven podpornik. Ni čuda, da ga je prišlo kropit izredno veliko slovenskih ljudi. Tudi zbor mladih se je prišel s slovensko pesmijo poslovit od njega.

Melaher je imel za svoje delo potrebne talente, ki jih je večal s samoizobraževanjem. Njegova razgledanost je bila tolikšna, da se je z njim lahko pogovarjal vsak inteligent, kot je nekoč rekel msgr. Matija Škerbec. (Podobno je mislil tudi o Jakobu Žaklju.)

Glede zaposlitve Melaher ni imel prave sreče. K1jub ameriškemu blagostanju so imeli Melaherjevi precej trdo življenje. Tega ni omenjal, vedno je kazal optimizem.

Dve Melaherjevi dejavnosti naj posebej omenim. V mesecih pred nemškim napadom v 1. 1941 je imel vzdolž slovensko-avstrijske meje govore in predavanja pri prosvetnih društvih, Fantovskih odsekih in strankinih organizacijah, obiskoval je tudi župnišča od Dravograda do Radgone. Vse to zato, da je opozarjal Slovence na nevarnost nemške pete kolone in komunistov. Preprečil je namero, da bi za Hitlerjev rojstni dan po gričih okrog Maribora in v Slovenskih Goricah kurili kresove. Ni čuda, da so ga hitlerjansko misleči Štajerci vzeli na piko.

Pod nemško okupacijo se ni vpisal v nacistični Heimatbund, kot so se mnogi, tudi sicer zavedni Slovenci. Tudi ni sprejel od okupatorja nobene službe. Oktobra 1942 ga je gestapo aretiral, pa se mu je posrečilo uiti. Njegovo delo že pred tem in po tem je bilo v iskanju stika med zanesljivimi slovenskimi rojaki, ki so še ostali v domačih krajih.

Sredi 1. 1943 je Melaher začel povezovati fante in mlade može, ki so bili zvečine dezerterji iz nemške vojske. Skupina je rasla in imela žrtve zaradi nemških hajk, bila pa je tudi deležna razočaranja, ker je vpliven Melaherjev sodelavec odšel v partizane. Tu je Melaher na terenu spoznal prave namene OF in partizanskih enot, kar ob redkih stikih z Ljubljano ni bilo lahko.

Ko je skupina malo narasla, je napadla tri nemške orožniške postaje v Slovenskih Goricah in eno pri Mariboru. Zato so ga Nemci začeli divje zasledovati. Skupina je po Melaherjevi navedbi ob koncu vojske štela skoraj 500 vojakov. Velikokrat je morala biti raztresena po vaseh, pa se je spet zbrala. (Tudi levičarsko usmerjeni zgodovinarji priznavajo Melaherjevo dejavnost. Božo Repe piše na str. 18 zbirke dokumentov Mimo odprtih vrat: »Septembra 1944 je Jože Melaher – Zmagoslav organiziral četniško enoto, ki je bila najbolj številčna tik pred koncem vojne in takrat štela 250 mož – tudi na Štajerskem. Štajerski četniki so novembra 1944 napadli tri orožniške postaje: pri Sv. Juriju – sedaj Videm ob Ščavnici –, pri Sv. Trojici – sedaj Gradišče v Slovenskih Goricah – in Sv. Petru pri Mariboru – sedaj Malečnik.« Te napade priznajo tudi nemška poročila. Dodajam pa, da mi je Melaher v začetku leta 1991 omenil, da so njegovi [Stran 050]četniki napadli tudi orožniško postajo v Krčevini. V naslednjem odstavku Repe omenja, da so se štajerski četniki kmalu nato spopadli s partizani.)

Melaher je kot četniški voditelj tudi izdajal propagandni list Kri in zemlja in ga zvečine sam pisal. Tudi s tega vidika si je upravičeno izbral ime Zmagoslav. Nudil je zavetje ameriškim padalcem, ki so se iz Madžarske in Avstrije skušali prebiti v Italijo. Nekoč jih je bilo v njegovi skupini deset.

Takoj od l. 1943 je imel Melaher svojo skupino za četnike generala Mihajloviča, zato je vojaško priznaval nad seboj Mihajlovičevega predstavnika za Slovenijo generala Ivana Prezlja – Andreja. Ko je npr. v začetku aprila 1945 Prezelj odredil, da naj srbski kapetan Mikić, ki je v februarju prišel s svojo majhno skupino z južne strani, vodi bojne operacije, Melaher pa ostane glavni poveljnik, je Melaher to odločitev sprejel. Politično pa se je držal navodil in smernic Slovenske legije in SLS ter Narodnega odbora, čeprav v jeseni l. 1943, kot je sam zapisal, ni mogel razumeti ustanovitve domobranstva.

V začetku 1945, ko so Nemci doživljali poraze na vzhodu in na zahodu, je prišlo do pogovora med nemškim predstavnikom in Zmagoslavom. Sklenjen je bil dogovor o nenapadanju. Melaher je pri tem obdržal samostojnost svoje skupine. Kasneje so mu Angleži dali priznanje, da je v tem primeru pametno ravnal, in so mu celo dali službo pri IRO.

V začetku aprila 1945 je v Ljubljani Zmagoslav prejel povelje »od naše vrhovne komande«, kot pravi sam, dejansko osebno od generala Prezlja, takrat navzočega v mestu, naj njegova četniška skupina zaščiti železniško križišče Zidani most za primer, da pridejo zavezniki do tja. (Repe pa trdi na omenjenem mestu, da so Nemci uporabili Zmagoslavove četnike za zavarovanje dostopov na Zidani most.) Zmagoslavovi četniki so ostali tam do 8. maja, ko so zapustili položaje. »S slovensko zastavo na čelu smo korakali skozi Celje in ljudstvo nas je pozdravljalo, ker so mislili, da smo jih osvobodili.« Pot je četnike vodila skozi Vojnik, Šoštanj, Slovenjgradec, Dravograd, Labot (na Koroškem), Grebinj, skozi Mostič (Brueckl) do koroškega Št. Vida, kjer so se 12. maja javili angleški posadki. Te četnike so Angleži prepeljali v Beljak. Tam so predlagali Melaherju, naj bi se vrnil v Jugoslavijo, ker je bil sklenjen dogovor med Šubašičem in Titom. Toda Melaher je vztrajal, da mora svojo skupino prepeljati v Italijo, kjer je njihov poveljnik. Melaher je v tem lažje uspel zato, ker je imel v skupini štiri zavezniške padalce. Dne 14. maja je bila ta slovenska četniška skupina prepeljana v Udine, kjer je morala položiti orožje.

En del Zmagoslavove skupine je nekje na Koroškem zaostal in ni več dohitel prvega dela. Angleži so ga poslali v Vetrinj. Od tam so bili vrnjeni (121 jih je bilo) v Titovino z domobranci vred takoj prvi dan vračanja 27. maja.

Zmagoslavovi četniki niso bili ofenzivna vojaška organizacija. Bili pa so pripravljeni za samoobrambo, ker so jih partizani hoteli uničiti. Z živim stikom z ljudmi so skušali dvigati slovensko zavednost vzhodno od Maribora v Slovenskih Goricah, pa tudi v drugih krajih. Melaher je v hudih razmerah tistih let vzdrževal upanje na osvobojenje.

Svojo dejavnost je Jože Melaher opisal v Koledarju Svobodne Slovenije za l. 1965 v članku »Četniki na Štajerskem«. Članek je pomemben zgodovinski vir, ki obenem dokazuje, da si je Jože Melaher pridobil mesto v krajevni slovenski zgodovini.

Z Jožetom Melaherjem – Zmagoslavom je odšel od nas v večnost po plačilo idealist, zaveden slovenski in krščansko misleči javni delavec.

Vse je vihar razdejal Figure 1. Vse je vihar razdejal Vlastja Simončič

Avtor Janez Grum