Slovenski izseljenci med nami

S

Letos je Slovenijo obiskalo veliko število slovenskih izseljencev. Največ je bilo takih, ki so prišli domov prvikrat po 47 1etih. 47 let je dolga doba. V tem času so se spremenili oni sami in tudi stara domovina. Zaradi tega mnogi niso več našli ne svojih starih domov ne ljudi, ki so jih poznali in razumeli in ki so razumeli nje. Ko bi bili prihajali bolj pogosto, bi se polagoma privajali na spremembe, tako pa je ta prvi obisk prenekateremu pomenil razočaranje. Vsi pa so lahko obiskali grobove staršev in sorodnikov pa prijateljev, s katerimi so bili nekoč skupaj mladi in polni upanja.

Sprejeli smo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Sprejemali smo vse enako, ne glede na njihovo pripadnost emigrantskim političnim organizacijam oziroma društvom v tujini in tako bomo ravnali tudi v bodoče. Nova slovenska zaveza želi in pričakuje namreč prijateljske odnose in sodelovanje z vsemi slovenskimi emigrantskimi organizacijami, ki tako ali drugače ohranjajo svojo tradicijo in ki želijo sodelovati pri vzpostavitvi svobodne in demokratične Republike Slovenije. To pričakuje tudi zato, ker ima v svojem programu tudi skrb za odpravo krivic, storjenih med državljansko vojno in po njej tudi Slovencem iz politične emigracije.

Tako smo letos prisrčno sprejeli med drugimi tudi skupino 150 izseljencev, članov Slovenskega ameriškega sveta. Z njimi je prišel tudi moški pevski zbor iz Clevelanda »Fantje na vasi.« Pričakali smo jih na pristajalni stezi letališča Brnik s slovenskimi narodnimi nošami in harmoniko. Pozdravil jih je s kratkim nagovorom predsednik NSZ dr. Tine Velikonja in jim zaželel dobrodošlico v Sloveniji in med nami. Dr. Roesmann, predsednik Slovenske ameriške zveze, kateremu smo izročili slovenski šopek rož, se je ganjen zahvalil za sprejem in izrazil srečo vseh, da stojijo zopet na slovenski zemlji. Med potjo do letališkega poslopja, kjer jih je pričakovalo veliko svojcev in prijateljev, ob čudovitem pogledu na slovenske gore in pokrajino, je bilo slišati besede: »To je moja domovina,(in »sedeminštrideset let je od tedaj«. Tej skupini, ki je svoj obisk v Sloveniji deklarirala kot romanje v Slovenijo, smo posvetili še posebno pozornost in jo spremljali skoro po vseh poteh osemdnevnega skupinskega romanja. Udeležili smo se srečanja na Bledu, spremljali smo jih po Gorenjski in po Ljubljani, kjer so na Orlovem vrhu s krajšim spominskim programom položili venec. Toda že naslednji dan je bil venec raztrgan in razmetan, tako kot vsi do sedaj.

Ljubljanski župan je našim emigrantom v Mestni hiši pripravil prisrčen sprejem. Tam jih je v imenu NSZ pozdravil z daljšim nagovorom tudi glavni urednik našega glasila ZAVEZA prof. Justin Stanovnik. Nagovor je bil tako globok, stvaren in prijateljsko domač, da je do solz ganil navzoče in da ploskanja ni hotelo biti konec. Tu so gostje doživeli kanček prave domovine in občutek, da imajo v domovini še veliko prijateljev, ki jih sprejemajo kot enakopravni del svojega narodovega telesa. Žal je sprejem na nadškofijskem ordinariatu odpadel.

Letališka uprava na Brniku je poskrbela za sodoben sprejemFigure 1. Letališka uprava na Brniku je poskrbela za sodoben sprejem

Naslednji dan, v nedeljo 5. julija, so vsi naši obiskovalci prišli na spominsko slovesnost v Kočevski Rog. To je bil pravzaprav cilj njihovega romanja. Na vse je močan vtis naredila velika množica ljudi, maša in kulturni program. Pred mašo so položili venec ob breznu pod Krenom; sodelovali pa so tudi pri oblikovanju maše ter v kulturnem programu z govorom in pevskim zborom.

Naslednje dni smo jih spremljali še na romanje v Teharje, kjer so položili venec in se udeležili spominske maše. Tu so [Stran 052]spremljevalci doživeli trenutke časa, ki se ga medlo še spominjajo iz mladih let. Skoro ni besed, s katerimi bi opisali to družbo, zbrano v cerkvi pri maši. Spoštljiva resnost, ponižnost, zbranost, ena sama molitev in pesem vseh, glasna in brez sramu, odpuščajoča na kolenih in na kraju obhajilo vseh brez izjeme. Lepo versko in tudi kulturno doživetje.

Na koncu našega skupnega romanja smo jih povabili še na Prežganje, da bi se pogovorili o skupnih problemih in interesih. Srečanja so se udeležili vodilni predstavniki Slovenskega ameriškega sveta in drugih emigrantskih organizacij v svetu ter NSZ in Društva Slovenije za ureditev zamolčanih grobov.

Na sestanku smo predstavili vsak svojo organizacijo, svoje probleme in interese ter svoja kritična stališča do SSK in SIM.

Dogovorili smo se, da bo NSZ v bližnji prihodnosti o tej problematiki organizirala v Ljubljani posebno predavanje. V zvezi s predhodnimi predlogi društva Vestnik je bil sprejet sklep, da naj bi glasilo NSZ ZAVEZA postalo glasilo vseh udeležencev protikomunističnega odpora tako v domovini kot v poltični emigraciji. Pri tem naj bi ZAVEZA obdržala dosedanjo programsko zasnovo, dodajale pa naj bi se ji tudi informacije za Vestnik in Tabor. S tem bi postopoma povezali ves slovenski protikomunistični tabor. Dogovorjeno je bilo, da naj bi vsaka organizacija o tem čimpreje razpravljala in sprejela ustrezno dokončno odločitev.

Ameriški Slovenci so položili tudi venec na Orlovem vrhuFigure 2. Ameriški Slovenci so položili tudi venec na Orlovem vrhu

Glede včlanjevanja članov Tabora, Vestnika in drugih emigrantskih organizacij v Novo slovensko zavezo je bil sprejet sklep, da se le-ti lahko včlanjujejo v NSZ, da pa naj še naprej ostajajo člani teh organizacij, dokler bodo obstojale. V primeru, da bi društvi Vestnik ali Tabor prenehali obstojati kot samostojni društvi, bi lahko obstajali še naprej kot organizacijske enote NSZ z imeni, o katerih bi se dogovorili. Ne oziraje se na navedeno pa je nujna tesna povezava in sodelovanje emigrantskih organizacij z NSZ, tako glede skupnih programov in skupnega financiranja teh programov. O vsem tem naj bi organizacije čimpreje razpravljale in sprejele vsaka za sebe ustrezno odločitev.

Na srečanju je bilo tudi več razprav o slovenski spravi. Sprejeto je bilo stališče, da vsi dosedanji verbalni poskusi sprave niso privedli nikamor, saj so temeljili le na odpuščanju in pozabi, ne pa tudi na priznanju in popravi storjenih krivic. Zato je bilo ponovno sprejeto stališče, da je resnična slovenska sprava možna le med živimi, to je med preživelimi udeleženci državljanske vojne ob istočasnem priznanju in popravi storjenih krivic, deklariranih v ustreznem dokumentu parlamenta Republike Slovenije. Vrsto in obseg pravic, izhajajočih iz storjenih krivic, bo NSZ opredeli1a skupno in sporazumno z organizacijami slovenske politične emigracije. Brez njih in mimo njih ni pristojen nihče, spravljati se in postavljati okvire in pogoje sprave.

Udeleženci srečanja tudi nismo mogli mimo obstoja in delovanja dveh društev v Sloveniji z delno istim ali podobnim programom, to je NSZ in Društvo za ureditev zamolčanih grobov. Izrazili so mnenje, da bi se morali čimpreje združiti ali pa delovati skupno in enotno z istim programom ter enotno politiko. Obe društvi sta izrazili pripravljenost in dobro voljo, da storita vse za enovitost ali enotnost v programu in sodelovanje pri poslovanju in oblikovanju skupne politike. To naj bi se pokazalo tudi pri postavljanju spominskih plošč padlim in pomorjenim domobrancem in drugim udeležencem protikomunističnega odpora.

Na koncu so naši gostje pozdravili odločitev NSZ, da bo prevzela zastopniške posle naših izseljencev v zadevah državljanstva in vračanja premoženja ter izrazili željo za nadaljnje tesno sodelovanje in medsebojno pomoč.

S tem smo se poslovili od naših gostov, obojestransko zadovoljni in z obljubo, da bomo tako prisrčno in slovensko gostoIjubno sprejemali vsakega in vse skupine iz slovenske politične emigracije, ki bodo prihajale v domovino, če nas bodo le obvestili in izrazili željo po srečanju.

Avtor Stane Štrbenk