Pred kratkim sem obiskal neko mater, ki je lansko leto izpolnila 90 let. Še vedno lahko hodi in sama zaliva cvetlice v lončkih na oknih. Sliši slabo, govori pa skoraj šepetaje, kot bi se bala, da jo bo kdo slišal. Vesela je obiska. Začneva pogovor o vsakdanjih zadevah, toda kmalu ga sama od sebe preusmeri v preteklost. Tedaj njene misli postanejo izredno jasne in nobena podrobnost ji ne dela težav.

Komaj petnajst let je živela z možem. V začetku se ji je tožilo po rojstnem domu, toda kmalu se je vživela v novo okolje.

Drug za drugim so prihajali otroci, deset jih je bilo. Za toliko lačnih ust je skromno posestvo komaj dalo dovolj kruha. Bili so težki časi. Ko se je začela revolucija, je večina vaščanov pristopila k Osvobodilni fronti. Mož je vedel, kaj je komunizem. Včasih je s kakim sosedom spregovoril o tem, največ se je pa mudil doma, saj je imel dovolj skrbi s številno družino. K vaški straži ni šel, čeprav so ga nekateri opozarjali, da doma ni varen. Kako bi mogel pustiti njo samo z otroki, ko sta bila najmlajša, dvojčka, rojena v začetku leta 1943.

[Stran 014]

Ob kapitulaciji Italije so se v vasi večkrat pojavili partizani. Sosedje so postali oblastni in zadirčni. Mož se je bal, toda vztrajal je doma. Nekega poznojesenskega dne je spet prišla večja skupina partizanov. Sredi vasi so začeli zbirati može in fante. Povedali so, da je mobilizacija. Tudi moža so odvedli na zborno mesto. Bili so grobi in neprijazni. Čez nekaj časa je krenila kolona skozi vas prav mimo njihove hiše in nato po poljski poti v gozd. Stala je pred hišo in čakala. Že od daleč je zagledala moža in videla, da je zvezan. Ko je prišel do nje, mu je zastal korak. Podoba je bilo, da želi nekaj povedati, pa iz njegovih ust ni bilo besede. Samo gledal jo je. Medtem ga je kolona že potegnila s seboj in kmalu so se izgubili v gozdu. Prav blizu moža je tedaj šel neki vaščan, ki ga niso mobilizirali. Ta je baje potem rekel partizanu, ki je spremljal moža: »Pritegni hudiča, da ne bo ušel!

Pred nekaj leti je ta človek umrl in imel krščanski pogreb. Mater so naprosili, da bi bila pri luči ob njegovem mrtvaškem odru. Upiralo se ji je, pa je vendar ustregla. »Gledala sem mrliča na odru, toda videla sem tisto kolono pri naši hiši in on je ponavljal: Pritegni hudiča, da ne bo ušel.

– Da, težko je odpustiti, pozabiti pa ni mogoče.«

Silno težko ji je bilo tedaj, ko so odpeljali moža. Čutila je, da ga ne bo nikoli več videla. Čutila je, da je sedaj skrb za kopico otrok prepuščena samo njej. Skušala jih je tolažiti in opogumljati, toda pri zemlji in tolikih otrocih je bilo to premalo. Zvedela je, da je nekaterim mobilizirancem uspelo pobegniti in da so povedali, kje so pokopani tisti, ki so jih pobili kmalu po prihodu v taborišče. Bilo je že po božiču 1943, ko so domobranci s pomočjo tamkajšnjih domačinov odkopali pobite, med katerimi je bil tudi njen mož. Pred pogrebom je ležal v mrtvašnici pri farni cerkvi. Tam ga je videla, toda bolečina je bila prevelika, da bi mogla gledati njegovo truplo. Vprašali so jo, če ga pozna. Odgovorila je, da ga pozna po obleki.

Figure 1. Grčave dlani poklanjaš Bogu Vlastja Simončič[Stran 015]

Mnogi sovaščani niso kazali do nje in otrok nobenega sočutja, nasprotno, zaničevali so jih. Zgodilo se je, da je kdo zahteval, da mu starejši sin pride pomagat pri delu, pa mu ni nič dal za to. Bila je preveč preplašena, da bi se upala to komu povedati. Taki pozivi na tlako so se ponavljali tudi po maju 1945. Kdo bi verjel, da morejo biti tisti, ki so imeli polna usta boja proti izkoriščanju, sami najnizkotnejši izkoriščevalci.

Nekako en mesec po moževem pogrebu ji je bilo tako hudo, da bi skoraj obupala. Odšla je k bratu v sosednjo vas, da bi se vsaj pogovorila, saj doma o svojih težavah ni mogla tožiti. Brata in njegovo ženo je našla sama. Dolgo so se pogovarjali. Vedela je, da si je brat bolj natančno ogledal moževo truplo. Rada bi kaj zvedela o tem, toda brat je bil redkobeseden in ni hotel nič omeniti. Šele več let kasneje, brat je medtem že umrl, ji je njegova žena zaupala, da se je tedaj prepričal, da je bilo moževo truplo brez oči. Ko to pove, za nekaj časa utihne in nato doda: »V njegovih očeh je bil poseben ogenj, njegove oči so govorile, zato jih niso mogli prenašati.«

Novi oblastniki, katerim so njeni sinovi morali tlačaniti, so se odločili, da bodo uredili domače pokopališče. Poklicali so tudi njo in ji povedali, da bodo morali prestaviti grob njenega moža, ker je na tistem kraju prevelika gneča in ni dovolj prostora za spomenike. Stala je ob moževem grobu, okrog nje pa je bilo več sovaščanov. Nekaj časa jih je gledala, nato pa rekla: »Izkopljite ga, če hočete. Lahko ga pokopljete na bregu nad pokopališčem, da ne bo komu v napoto, toda vedite, da bom na grob postavila križ in tudi cvetje bom nosila tja. Naj se ve, kje je pokopan!«

Ko sedaj večinoma sameva v domači hiši, ko v dolgih nočeh brez spanja težko čaka jutra, znova in znova doživlja mimohod tiste kolone, znova čuti zadnji možev pogled, ki ji govori brez besed. Potem spremlja moža na njegovem zadnjem pohodu, na koncu katerega so mu vzeli oči, ker so preveč govorile. Spominja se vseh težav, ki jih je morala prestati v vasi skupaj s svojimi otroki. Toda kljub temu v njej ni zagrenjenosti, ni sovraštva, le modro ugotavlja: »Težko je odpustiti, pozabiti pa ne moreš!« Pozabila bo šele tedaj, ko bo spet združena z možem, ko ne bo več bolečine.

Na godovni dan sv. Roka, 16. avgusta leta 1945 so se v eni od treh hiš v vasici Ščurki globoko pod Turjakom nenadoma odprla vrata. Sonce je bilo že zdavnaj zašlo za Kurešček in v ozki dolini se je somrak že umaknil temi. Na Visokem je odzvonilo avemarijo in v hiši so bili ravno pri večerji.

Bili so nemalo presenečeni, saj ni bilo nobenega znaka, da kdo prihaja, ne laježa psa ne trkanja. Samo vrata so se bila tiho odprla in pred njimi je v poltemi, ker ga luč od mize ni dosegla, stal mlad fant shujšanega obraza, brez kape ali torbe, v ponošenih čevljih in razdrapani vojaški bluzi. Potem pa so ga takoj spoznali. Planili so pokonci in mu poleteli naproti: »Tone, si prišel!« Skoraj hkrati so se ga tako razveselili in, kakor da bi se vsi nenadoma nečesa domislili, hkrati vsi takoj vprašali: »Kje pa je Jože?«

[Stran 10]

Fant ni takoj odgovoril. Ko je tako stal pred njimi, je pozabil na odgovore, ki jih je bil pripravil na poti. Ves čas, odkar so ga zjutraj izpustili iz Teharij, je vedel, da ga bo, ko pride domov, čakalo to vprašanje, pa ni vedel ne takrat pa tudi pozneje ne, ko je zavil s ceste na kolovoz proti domu, kaj bo nazadnje rekel. Celo pot se je mučil s tem. Zlasti potem, ko je šel peš od Polja, kjer je izstopil s celjskega vlaka, čez Orle, kjer so mu pri znani hiši dali jesti, pa potem, ko je pri Pijavi Gorici zavil v želimeljsko dolino in se bolj vlekel kot hodil proti domu. A sedaj je naposled bilo treba nekaj reči: »Nekje na poti se je izgubil, a bo prišel, tudi on bo prišel.«

Zdelo se je, da je domače odgovor potolažil. Ko so odslej dodajali ob večerih očenaše za razne potrebe, je bil eden vedno tudi za Jožeta, »da bi se nazadnje srečno vrnil«. Kako dolgo je to trajalo, pisec teh vrstic ne ve; tudi ne ve, kako se je Tone pri tem počutil in kako je vse to sploh lahko prenašal. Vedel je namreč, da Jožeta ne bo.

Kak mesec in pol pred tem se je v Teharjah zgodilo nekaj, kar je prebivalce tega kraja, čeprav so se v njem uveljavile razmere, v katerih si lahko pričakoval dobesedno karkoli, prizadelo tako hudo, da tega ni mogoče nikoli pozabiti. Smrt je namreč takrat stopila med nas na posebno brutalen način. Morda smo to tako občutili tudi zato, ker si je tokrat nadela masko grotesknega sodnega postopka.

Taborišče se je bilo tedaj že močno izpraznilo. Ostali smo v glavnem mlajši od osemnajst let in nekateri bejevci, starejši domobranci, ki so oblekli uniformo šele zadnje mesece pred koncem vojne. Zdi se mi tudi, da so že bili odpeljali tiste mladoletnike, ki so sicer bili mlajši od osemnajst let, a so bili pri domobrancih več kot eno leto. Ni nas torej bilo mnogo, gotovo manj kot petsto.

Od vseh težav, ki so mučile taboriščnike, je bila verjetno najhujša lakota, še bolj kot strah, kaj bo. Z lakoto je povezanih mnogo nenavadnih stvari, predvsem pa je popolnoma nemogoče, da bi jo človek kolikor toliko verodostojno podoživljal v spominu.

Figure 1. Deomobranec Jože Krampelj 1945

To sem doživel v nekem drugem taborišču pod komunistično upravo štiri leta pozneje. Tam smo bili zares zelo lačni, poleg tega pa smo morali še trdo delati, predhodniki sedanjih policistov so za to znali imenitno poskrbeti. Na dan smo morali nakopati in naložiti deset vagončkov gramoza. Lakota tu ni bila tako skrajna kot v Teharjih, vendar mi je učinkovito dokazala, kako nezanesljiv je v določenih stvareh človekov spomin. Nekega dne – enkrat samkrat se mi je to posrečilo – sem prišel med tiste, ki so šli s kamionom v Maribor po hrano. Tam je bilo zmeraj nekaj priložnosti, da si je človek kaj nabavil: med tem ko so se stvari nakladale, je bilo mogoče dati kaj v usta, nekaj si lahko vtaknil tudi v žep in, če si imel srečo na vhodu, si nazadnje kaj prinesel še v taborišče. Tista vožnja v Maribor je bila posebej srečna. Z mano se je namreč peljal tudi neki zapornik, sicer operni pevec. V enem od bolj zakotnih mariborskih dvorišč – ne vem, kje je to bilo in kaj smo tam počeli – je stopil na kamion in začel prepevati »Prijat’lji, rada šla bi z vami, a to mogoče ni nocoj«. Še danes ne vem, ali je to pesem ali arija, a učinek je bil sijajen. Petje je privabilo ljudi, zlasti ženske, miličnik si ni upal ali pa ni hotel intervenirati, opogumilo naju je občinstvo, ki ga je bilo vedno več, in med tem, ko je oni na kamionu prepeval, [Stran 011]sem jaz polnil žepe s kruhom in cigaretami. Tudi »doma« je šlo vse po sreči, svoj del plena sem spravil v taborišče in ga razdelil med svoj ožji krog. Bilo je že pozno, ulegel sem se na pograd in se zalotil pri nezaslišani misli. Nista bili minili dve uri od takrat, ko sem bil lačen, kot so bili sedaj ljudje, ki so ležali po pogradih naokoli, a si že nisem mogel več predstavljati, kaj to v resnici pomeni, kako to je. Nisem jih mogel več razumeti.

To pripovedujem zato, da bi tako kot jaz moji bralci iz svoje site sedanjosti mogli razumeti nesrečne ljudi, o katerih pripoveduje ta zgodba.

Kot rečeno se je tedaj število taboriščnikov v Teharjah že zelo zmanjšalo. Nekega dne so nas po skupinah začeli voditi v kletne prostore barak, ki so spadale v komandni sklop. Ko smo bili prišli v taborišče, smo morali vse oddati, zlasti pa nahrbtnike, ki so jih potem spravili v tiste kleti pod barake. Sedaj je vsak od nas, ki smo še ostali, dobili po en nahrbtnik.

Kdo je bil nekdanji lastnik tistega, ki si ga dobil ti, se seveda ni vedelo, razen če ni bilo v njem kakega pisma ali fotografije ali kakega drugega znaka, po katerem se je dalo sklepati, kdo ga je bil nekoč nosil. Mene je doletela velika sreča. V nahrbtniku, ki so ga vrgli meni – le kdo je bil ta izbrani bralec – je bila drobna knjižica Balantičevih poezij. Mogoče bo kdo imel za pretirano, če pravim, da je čisto mogoče, da so mi tiste pesmi rešile življenje, a je vendar res, da se je od takrat svet okoli mene odmaknil v nekakšno neresničnost. V nekem važnem pomenu te besede je bilo tako, kot da ga ne bi bilo. Resnično resnične so bile samo tiste pesmi, ki sem jih bral in ponavljal, bral in ponavljal. Bile so, kakor sem pozneje skusil še večkrat, v taborišču in pri vojakih, otok notranje svobode.

V tistih nahrbtnikih pa so bile še druge reči: v zavitku je morda ostalo še malo piškotov, včasih je bila tam tudi konzerva, vse sami ostanki tistih stvari, ki so nam jih dali ob odhodu iz Vetrinja Angleži, da bi uspešneje zamaskirali svoje namene. Važno je pri tem to, da se je sedaj vedelo, da so v tistih kleteh stvari, od katerih je mogoče živeti, se pravi, živeti kak dan več. Razmere v taborišču so se medtem zelo zaostrile: uši je bilo toliko, da si jih moral pobijati nekaj ur na dan, da si za silo shajal; ponoči so s stropa začele padati stenice; prihajale in širile so se neznane, nam tuje bolezni. Predvsem pa je bila tu lakota. To danes, kot rečeno, ni dosti več kot beseda, a vsi, ki smo bili tam, se dobro spominjamo, da so bile travnate bilke, ki so rastle med peskom in kamenjem in jih je bilo mogoče doseči skozi žico, potrgane.

In tedaj enkrat se je zgodilo. Ali so se fantje opogumili in med tem, ko smo pred kotlom čakali na tisto vodo, na skrivaj skočili v eno od kleti; ali pa so jih določili, da so šli urejevat tiste nahrbtnike in so takrat kaj vzeli: na vsak način so jih dobili, vsakega z nečim: eden je imel zavitek prepečenca, drugi pašteto ali kaj podobnega. Vsega tega natančno ne vem več, spominjam pa se dogodkov, ki so sledili in v katere sem bil deloma tudi sam vpleten.

Bila je nedelja – zakaj vem, da je bila nedelja, bom še povedal – ko se je nenadoma zaslišal znak za zbor. Zbralo se je vse taborišče. Bili smo, kot rečeno, skoraj sami mladoletniki. Med dvema barakama smo se morali postaviti v dve vrsti, tako da smo bili obrnjeni drug proti drugemu. Med vrstama je bilo precej prostora. Sledilo je napeto čakanje. Na

Figure 2. Žegnanje pri Sv. Ani 1992

[Stran 012]enkrat se odprejo vrata komandne barake in prikažejo se partizani, med katerimi sta bila tudi eden ali dva s čini, za njimi pa pod stražo nekaj taboriščnikov z rokami, zvezanimi na hrbtu. Nekateri pravijo, da jih je bilo sedem. Čisto lahko, da jih je bilo več, a jaz se dobro spominjam samo treh.

Sedaj se bom potrudil in povedal samo to, kar si lahko sam pokličem pred oči. Pripeljali so tiste fante med nas, ki smo tam stali v dveh vrstah. Ko tako stojijo pred nami, v vrsti, drug za drugim, pride komandant taborišča in začne nekakšen govor. Ti, ki tu stojijo, so se hudo pregrešili zoper socialistično moralo in zoper lik novega človeka. Zato ne zaslužijo, da bi živeli v svetu, ki ga bomo zgradili. Potem je komandant povedal, s čim so se pregrešili: eden je vzel nekaj piškotov, drugi konzervo, tretji pašteto. Ali je dejal, da se je za razsodbo sestavila posebna komisija, ali pa je razsodil in odločil kar sam komandant, tega se ne spominjam več. Toda če imajo prav tisti, ki pravijo, da jih je bilo sedem, potem so sedaj sledile najprej oprostilne sodbe. A jaz, kot rečeno, vem samo za tri, pred mojimi očmi so vedno samo trije. Imena prvega se ne spomnim, tudi drugega se ne spominjam po imenu, vem pa, da je govoril srbsko ali hrvaško, ker je potem ko je zaslišal smrtno obsodbo, nekaj zavpil. Tudi je stal tam pokonci, zdelo se nam je, da niti trene ne. Nismo mogli, da ga ne bi občudovali, kolikor je bilo v nas še kaj te zmožnosti. Posebej pa se spominjam tretjega.

Tudi drugi se ga posebej spominjajo, jaz mogoče zaradi tega, ker je stal zelo blizu mene. Stal je tam, visok, močan; ljudje, ki so ga poznali še od doma, pripovedujejo, da je bil lep fant. A še bolj kot fantova, se mi je vtisnila v spomin zunanjost komandanta. Mogoče sicer sploh ni bil komandant, mogoče je bil komisar ali kaka druga važna oseba v taborišču. A to ni pomembno. Na vsak način smo ga večkrat videvali. Bil je malce ukrivljen – vsi partizani so se nam zdeli upognjenih postav, to je zato, smo rekli, ker so morali nositi težke nahrbtnike. Oblečen je bil v popolnoma novo uniformo iz debelega temnorjavega ali črnega blaga, na rami je imel brzostrelko, čeprav sem takrat mislil, da je to posebna pištola z domišljijsko izdelanim kopitom – partizani so takrat radi paradirali z vsem mogočim eksotičnim orožjem. Da je tisto, kar nosi, v resnici brzostrelka, sem videl malo pozneje. Temna uniforma, ukrivljena postava, izbrano orožje, vse ga je delalo nevarnega in nepredvidljivega.

In res smo kmalu zaslišali besede: »Jože Krampelj, obsojen na smrt z ustrelitvijo.« Takrat me ni obšla ta misel, pozneje pa, kadar je naneslo, da smo o tem dogodku govorili, ali pa ga je spomin po svojih zakonih poklical pred oči, sem, z vsakim letom bolj, vedno globlje razumeval stisko človeka pred smrtjo: najprej smo zaslišali krik, nato smo videli, kako se je zamajal in že je bil na tleh, kakor da bi omedlel. Takoj za tem pa je zavpil še nekdo. Vsi smo se obrnili. Krik je prihajal s konca naše vrste, kjer je stal Jožetov brat Tone. Videli smo, kako hoče naprej, da bi za božjo voljo kaj naredil za brata. Nič, tu se ni dalo nič narediti.

Medtem so Jožeta dvignili s tal in sedaj je tam stal zadnji med tremi, tih in miren. V tišino je onemelo tudi dvorišče med barakama, kakor da bi bila smrtna obsodba ne samo izrečena, ampak tudi izvršena. Potem pa se je komandant zganil, kakor da bi se nečesa domislil. Počasi, molče in zbrano je obšel najprej eno vrsto in potem drugo vrsto. Tako se je premikal v tisti nepremični tišini in naše oči so ga spremljale. Večkrat se je ustavil in se zagledal v obraz pred seboj. Nekajkrat je ob tem stegnil roko in pokazani je moral iz vrste. Ustavil se je tudi pred mano. Le kaj je videl na meni, ali strah ali odpor ali naveličanost ali pa je bilo vse le slučaj, zdi se mi, da sem pogledal v tla, a tiste roke, ki mi je ukazovala ven iz vrste, ni bilo mogoče ne videti.

Potem smo se postavili v vrsto: prvi je šel komandant, za njim trije obsojeni, potem spremstvo taboriščnikov, mislim, da nas je bilo deset, in nazadnje straža. Odpravili smo se proti grobu ali, bolje, proti grobišču. Najprej kakih sto metrov po cesti in potem na levo v dolinico potoka, ki je izviral nekje pod Sv. Ano in tekel pod taboriščem proti ravnini. Na oni strani potoka, na njegovem levem bregu, v strmini, ne več kot deset metrov nad njim, smo zagledali vzdolž dolinice izkopan dolg grob. Dolg je bil morda sto metrov, mogoče tudi več. Takoj se je videlo, da prostora v njem ni več veliko: zgornji del je bil že ves zasut, le v spodnjem delu je bilo še malo prostora.

[Stran 013]

Tam smo se ustavili, na robu, ki ni bil širši od dveh ali treh metrov. Pred nami se je pokazala rumena nasuta prst in tik pod nogami rumena praznina. Potem so obsojence postavili na rob, mi pa smo se morali postaviti v vrsto za njimi, tako da smo jih gledali v tilnik. Potem smo čakali. Sprva nismo vedeli zakaj, potem pa so od nekod pripeljali mladega partizana, ne dosti starejšega od teh, ki so stali zvezanih rok tam na robu. Takoj je bilo jasno vsem, da je pijan. Potem se je vse zgodilo zelo hitro. Partizan je potegnil revolver in šel od tilnika do tilnika …

Nato pa, ko so ti že ležali doli, drug na drugem, kot v viharju poležano žito, je partizan, ki je streljal, opazil, da ima eden na sebi še dobre škornje. Ukazal je enemu naših, naj se spusti dol in mu jih sezuje. Do sedaj še ni bil spregovoril, sedaj pa smo takoj vedeli, da je doma nekje v spodnjesavski dolini. Tisti, ki je moral dol k umrlemu po škornje, nam je pozneje pripovedoval, da je ležeči še imel toliko moči, da ga je med tem, ko ga je sezuval, zgrabil za roko. Bil je to tisti, ki smo ga prej slišali govoriti srbsko ali hrvaško. Mi tega nismo videli, ker smo bili dva ali tri metre proč, toda čisto lahko, da je bilo to res, ker je komandant, potem ko je bil oni s škornji spet na vrhu, snel orožje – sedaj smo videli, da ima brzostrelko – in prerešetal ležeče. Potem so od nekod prišli taboriščniki in začeli zasipati trupla.

Bila je to nedelja, ne dosti po enajstih. Da je bilo to res, me prepričuje okoliščina, ki se je dobro spominjam. Takrat in še dolgo za tem sem bil namreč prepričan, da je Krampelj doma iz Velikih Lašč. Ali je ime tega kraja omenil komandant, ko je bral obsodbo, ali pa je to šepnil kdo iz vrste, ne vem, živo pa se spominjam, katera misel me je obšla, ko smo šli dol h grobu. Nedelja je in ura je enajst, sem si rekel. V Laščah se je pravkar končala deseta maša in mati tega fanta, ki sedaj gre pred menoj, se mogoče prav sedaj vrača od maše in niti malo ne sluti, kaj se bo vsak čas zgodilo s sinom. Začutil sem, da moram nekaj narediti. Začel sem moliti Oče naš.

Nazaj smo šli po isti poti čez potok in nato v kratek breg, potem na cesto in v barako. Ne vem, ali je kdo, bodisi od naših bodisi od onih dveh, kaj rekel. Vse je trajalo malo manj kot uro, ker je kmalu za tem, ko sem sedel na prevrnjeno omaro, na kateri sem spal, pri Sv. Ani zazvonilo poldan.

Na prvi od teharskih barak, tisti ob cesti, je še dolgo za tem visel pritrjen list z obsodbo. Spodaj je bil podpis komandanta: težke in okorne, komaj čitljive črke. Danes ne živi več. Vse mine. Mine neznosna koncentracija časa in velika samota, ki jo je moral prenesti Jože Krampelj, doma iz vasi Ščurki pod Turjakom. Vse mine: Tito in Kardelj in vse drugo. Minejo tudi cinkovi odpadki, ki so jih celjski patrioti zvozili na Krampljev grob iz rumene ilovice. Ne mine samo milo povabilo iz pesmi: Fantič, le gor vstan … Viselo je to povabilo v revnih krošnjah redkih borov okoli groba, a slišal ga je samo Jože Krampelj.

Poboj domobrancev, ki so jih dobili v roke partizani kot vojne ujetnike, in poboj drugih odkritih ali potencialnih antikomunistov iz civilnih vrst, je gotovo največji zločin nad slovenskim narodom v vsej njegovi zgodovini. Vseh skupaj je bilo pomorjenih v mesecih maju, juniju in juliju najmanj petnajst tisoč. Slovenski komunisti so se dobro zavedali, da je to nezaslišan zločin, prav zato so ga še in še prikrivali. Toda prehudo je bilo, da ne bi

vse skupaj prišlo na dan. Res je, da uradna zgodovina ni še kaj dosti povedala o vseh teh zločinih, toda resnica je tu. In zato so morilci začeli iskati vsa mogoča opravičila.

Eno prvih opravičil je bilo, da je bila v tistem negotovem času takoj ob koncu vojne likvidacija sovražne slovenske vojske nujna. Skupaj z bivšimi zavezniki so pomenili potencialno vojaško nevarnost. Pri tem opravičilu moramo takoj posta[Stran 005]viti vprašanje, zakaj so v tem času prav tako zverinsko pobili na stotine civilistov, med njimi zelo veliko žensk in ne malo otrok. Pobili niso samo tistih, ki so se vrnili iz Vetrinja, ampak še mnogo, mnogo več tistih, ki niso nikamor bežali. Tu mislim na mnoge ugledne slovenske družine, katerih niso utegnili likvidirati že med vojno. Med opravičili slovenskih partizanskih veljakov so bile celo take izmišljotine, da domobranci niso bili pobiti kot vrnjeni ujetniki, temveč da so padli v zaključnih bojih za osvoboditev Slovenije.

V istem času se je pojavilo drugo opravičilo. Rekli so, da ti poboji niso bili načrtni, ampak so bili izraz splošne ljudske jeze. Postavljali so analogijo s poboji v Franciji, kjer so se ljudje znesli nad kolaboracionisti. Pri nas prav gotovo takih spontanih »ljudskih« pobojev ni bilo, ali pa so bili sila redki. Vse je potekalo strogo organizirano. Na poti skozi Celje v taborišče Teharje, ki je potekala zelo počasi in ponižujoče in na očeh vseh Celjanov, se ni zgodilo, da bi Celjani pobili enega ujetnika.

Figure 1. Molčanje gozdov

Opravičilo, ki ga poslušamo in beremo zadnje mesece, pa je, da vodstvo slovenskih partizanov in slovenska OZNA ni imela s temi pomori nič opraviti. Imeli so druge opravke, nekateri so bili sploh takrat nekje drugje in so za pomore zvedeli šele več let za tem. Za pomor je kriva neka jugoslovanska rdeča (ljudska) armada. Kakšno sprenevedanje! In to so si morilci izmislili šele sedaj, ko smo se z JLA razšli. To odrešujočo pogruntacijo ponavljajo sedaj vsi kot papagaji. V soboto, 25. julija tega leta, je kočevskim borcem ob njihovi obletnici govoril tovariš Kučan, predsednik slovenske države.

Med drugim je borcem povedal: »Povojnih dogajanj ni mogoče naprtiti slovenskim partizanom.« Če tako govori sam predsednik, bodo tej izmišljotini kmalu verjeli tisti Slovenci, ki tega niso doživljali, predvsem mislim na mlade generacije. Zato je nujno, da se čimprej pove vsa resnica o pobojih in tudi, kdo so bili glavni voditelji te morije.

Sam sem bil neposredna priča pobojev. Po čudežu sem preživel teharsko taborišče, ki so ga upravljali izključno slovenski partizani. Poveljnik taborišča je bil slovenski partizanski oficir Turnher. In vsi drugi, ki so v Teharje prihajali s svojimi »sugestijami«, so bili slovenski partizanski oficirji. Podobno je bilo tudi v Šentvidu, kot pripovedujejo preživeli. Dobro se spominjajo nekaterih oficirjev – selektorjev, ki so danes zelo znani aktivni univerzitetni profesorji brez kakršne koli starostne demence. Upam, da so tako pogumni, da se bodo sami oglasili in povedali resnico, zato jih sedaj z imeni ne izzivam.

Moje pričevanje pa je naslednje:

Večino domobrancev iz taborišča Vetrinje so Angleži kot vojne ujetnike vrnili partizanom v Slovenijo. En del je šel preko Jesenic, Kranja in Škofje Loke v Šentvid, drugi del pa preko Pliberka, Slovenj Gradca in Celja v Teharje (nekatere so vozili na ta cilj preko Dravograda in Maribora). Glavni zbirni taborišči sta bili Šentvid in Teharje. Vračanju se je izognil le manjši del domobrancev. Nekateri so se sami porazgubili iz vetrinjskega taborišča, ko so začeli sumiti, da je z vračanjem nekaj narobe. Prav tako pa se je rešil predaje zadnji transport, kajti takrat se je že nedvoumno izvedelo, kam jih peljejo. Toda glavnina je prišla v ujetništvo slovenske partizanske vojske.

Kaj z ujetniki? Maršal Tito je s svojim ožjim partijsko-partizanskim vodstvom odločil, naj se vse ujetnike »domačega porekla«, ki so se borili proti partizanom, enostavno fizično likvidira. Dopustil je le redke izjeme. Pri tem pa se je izkazal z »izjemno humano« gesto in naročil, naj se

pusti pri življenju mladoletnike – to je tiste, ki so mlajši od 18 let in ki niso zakrivili krvavih zločinov. S tako odločitvijo so se povsem strinjali tudi slovenski voditelji.

[Stran 006]

To povelje se je na videz res uresničevalo. Po prihodu zadnjega transporta v taborišče Teharje sta se začela popis in selekcija domobrancev. Pomikali smo se mimo barake, v kateri so za okni kot za šalterji tovarišice jemale podatke. Povedati si moral priimek in ime, datum rojstva in morda še kaj. Prav dosti jih ob tem prvem popisu ni zanimalo. Večina domobrancev je dobila oznako »C«, kar je pomenilo takojšen pomor. Fantje in možje takrat tega še niso vedeli. Mladoletniki z rojstnimi letnicami 1929, 1928 in delno 1927 so dobili oznako »A«. V začetku je bilo v tej skupini 400 do 500 fantov. Nekateri v to skupino niso hoteli. Niso se hoteli ločiti od svojih soborcev ali pa so hoteli ostati skupaj s svojimi starejšimi brati. Iz mojega domačega kraja Logatca se tako nista ločila brata Poženel. Mlajši Niko, ki bi verjetno pomor preživel, je hotel ostati skupaj s starejšim bratom Martinom in se je sam odločil za skupino »C«. Čeprav nisem imel bratov, sem se podobno odločal tudi sam. Imel sem se za odraslega fanta s trdo brado in za prekaljenega borca. Kaj naj bi vendar počel med mladoletniki? Toda tovarišica ob oknu mi je odločno zapovedala: »Kogej, ti greš v skupino A«. Ta gospa je verjetno še živa in iskreno hvaležen ji moram biti za svoje življenje. Toda naj povem, da sem se v nadaljnjih postopkih obnašal mnogo bolj modro.

V naslednjih dneh se je začelo čiščenje skupine »C«. Večer za večerom so v taborišče prihajali tovornjaki. Takrat je moralo celo taborišče popolnoma utihniti in vsi smo morali leči na tla. V tej tišini v mraku in v temi se je slišalo samo izklicevanje imen in odzivi poklicanih, ki so jih vezali z žico in nalagali na tovornjake. To doživetje je bilo nekaj posebnega, nekaj svetega. Še danes imam občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja. Nekako v dveh ali treh tednih je bil taboriščni prostor, kjer je trpelo več tisoč domobrancev, izpraznjen.

Po tem množičnem pomoru so slovenski partizanski rablji dobili več časa tudi za nas mladoletnike. Od nas so zahtevali več podatkov kot ob prvem popisu. Predvsem so hoteli vedeti za kraj rojstva, za zadnje stalno bivališče in kraj zadnje vojaške službe. Ti podatki so jim služili predvsem za to, da so pričeli s poizvedbami in iskanjem mnenj krajevnih partijskih oziroma ofarskih aktivistov, kaj naj s posameznikom ukrenejo oziroma ali ga lahko pustijo pri življenju. Ko so začeli prihajati odgovori, so posameznike začeli pošiljati na morišče. Toda tudi brez mnenj s terena so med nami iskali fante iz znanih protikomunističnih družin. Tako je bil na primer umorjen Basaj, sin predsednika narodnega sveta.

Po fante pa so prihajali iz posameznih krajev terenski aktivisti in domači partizani tudi osebno. Poveljstvo taborišča jih ni oviralo, da so fante odpeljali in večkrat na najbolj krut način pobili.

Najhujšo čistko so izvedli šentjernejski »vojvode«. Pripeljali so se z osebnim avtomobilom, se porokovali z oznovci v taborišču in se dogovorili, naj se skliče na kup vse mladoletnike iz šentjernejske doline. Fantje so se na ta poziv, razen ene ali dveh izjem, odzvali. Vsi so bili še isti dan, kot se reče po partizansko, likvidirani. Kdor ne ve za ta dogodek, se danes lahko čudi, kako da ravno v šentjernejski fari skoraj ni preživelih domobrancev. Preživelo jih je le nekaj, in to predvsem tistih, ki se niso umaknili na Koroško in se tudi na pozive v maju, naj se javijo novim oblastem, niso odzvali. Več mesecev so se skrivali in počakali čas, ko so likvidacije pojenjale.

Figure 2. Samotno znamenje[Stran 007]

Vrste mladoletnikov pa so se redčile tudi po naravni poti. Sam sem dnevno sodeloval pri pokopih. Prijavil sem se za grobarja (čeprav je bilo to tvegano, kajti grobarje se na koncu likvidira), ko je umrl prvi moj sovaščan in prijatelj. To je bil dijak Franci Špacapan. Umrl je za posledicami pretepanja, ki smo ga bili deležni od celjskega kolodvora do taborišča Teharje. S puškinim kopitom je dobil tak udarec po glavi, da se mu je zmešalo. Pa tak nežen, do skrajnosti pošten in miroljuben fant! Prepričan sem bil, da bo kmalu prišel čas, ko bomo grobišče odprli in naše fante dostojno pokopali v blagoslovljeno zemljo. V čevlju pod desnim stopalom sem imel skrito drobno beležnico v tankih usnjenih platnicah. Tu sem si zapisoval in izrisal oznake, po katerih bi truplo kasneje spoznal. Umrle in pobite smo pokopavali v grapi tik pod taboriščem. V tej zaraščeni grapi je bil izkopan dolg, okrog dva metra globok jarek. Sem smo polagali mrtva telesa umrlih in pobitih enega poleg drugega in jih nato pokrili z malo zemlje. Ko je bila vrsta končana, smo nanjo začeli polagati novo. (Danes je na to grobišče nasutih nad deset tisoč kubikov odpadkov iz celjske cinkarne!). Fantom, ki sem jih dobro poznal, sem roke pri polaganju položil v tak poseben položaj, da bi bil to razpoznavni znak. Poleg tega sem vsakemu na določeno mesto pod obleko skril kak kamen. Grobarsko delo se je ponavljalo skoraj sleherni dan. Od mojih prijateljev sovaščanov je bil naslednji na vrsti Ivan Molk, prav tako dijak, ki je umrl od izčrpanosti in bolezni. Njegovo mučno hiranje so si zapomnili mnogi preživeli taboriščniki. V času mojega grobarstva smo imeli samo en primer samomora. Fant si je z britvico prerezal žile na roki in zjutraj smo ga našli mrtvega. V omenjeno beležnico sem si zapisal tudi osnutke teharskih sonetov. Nekaj let po tem dogajanju sem vse te dogodke skrbno obnovil in zapisal. Toda ta zapisnik je ob tajni preiskavi moje študentske sobe izginil. Morda ga na Udbi še hranijo! Med ohranjenimi zapiski je sonet »Pokop«:

Pokop

Mrliči živi z mrtvim na ramah

kot sence vlečejo se iz barak.

Pod truplom lahkim kleca jim korak,

duši jih v prsih ilovnati prah.

Oči v zemljo ima uprte vsak:

v njih davno ugasnil je tesnobni strah

pred mrtveci, ki znesli na rokah

so v jarek jih – brez križev in oznak.

Poslednja pesem čuje se lopat

in že pokrit z zemljo je mrtvi brat;

brez solze; v grlu je umolknil jok.

Stražar priganja in še zadnjikrat

zvali se v jamo prst iz težkih rok.

Mrtvaški mir spet leže naokrog.

Toda ravno umiranje od lakote je za nekatere potekalo prepočasi. Iz republike so k nam na oglede prihajali tudi visoki politično-vojaški (oznovski) obiski. Predstavljam si, da so ob enem takih obiskov tovariši, ki so vedeli za bližnjo amnestijo, ugotovili, da je te »belogardistične mularije« le preveč. Sklenili so, da se jih polovica enostavno likvidira. Katere naj izberejo za likvidacijo, so prepustili taboriščnemu vodstvu. Teharsko vodstvo (nasproti šentviškemu, kot bomo še videli) je ukrepalo še kar logično. Nekega popoldneva se med nami pojavi gizdalinski oznovski oficir Tomo z mapo v roki. Skliče nas v zbor in pove, da bodo nekatere izmed nas prestavili v drugo, delovno taborišče. V poštev pridejo starejši, predvsem tisti, ki so služili vojake že eno leto ali več. Rekel je še, da imen in podatkov ne bo iskal po popisih, ki jih ima, ampak naj se vsi tisti, ki spadajo v omenjeno skupino, zberejo na določeno mesto. Takrat sem videl, kaj za mnoge pomeni lakota in želja po preživetju. Mnogi so bili prepričani, da k prisilnemu delu spada tudi hrana. Tovariš Tomo ni imel z zbiranjem prostovoljcev nobenih problemov, kajti k iskani skupini so se priključevali tisti, ki so tja spadali in še mnogi drugi, ki so bili pri domobrancih le nekaj mesecev. Ko so ugotovili, da je skupina dovolj velika, so z zbiranjem prenehali. Vse so odpeljali v smrt. Tisti, ki bi morali iti v to skupino, pa se ji nismo priključili, smo bili drugi dan v skrbeh, da bodo spiske podrobno pregledali in nas odkrili. Toda nič od tega! Dovolj je bilo, da so skupino mladoletnikov prepolovili.

O prepolovitvi mladoletnih domobrancev v šentviškem taborišču pa preživeli gorenjski domobranec Vladimir Kern poroča takole:

»Zgodilo se je nekako dva tedna pred amnestijo, lahko pa tudi kak dan manj. [Stran 008]Skupina partizanskih slovenskih oficirjev je sredi dopoldneva dokaj bučno prihrumela pred vhod v kapelo šentviškega zavoda, kjer smo bili zaprti mladoletniki z minimalnim stažem pri domobrancih. Moje mesto je sicer bilo bliže porušenemu oltarju, a prav tisti čas sem se zadrževal pri znancih, ki so imeli svoj prostor blizu vhoda. Iz zelo glasnega razgovora je bilo razumeti, da se oficirji prerekajo, kako odbrati polovico. Prav natančno in sveže imam v spominu, da je eden od njih predlagal: ‘Najbolj pravično bo po vojaško!’ Postrojili so nas na širokem hodniku pred kapelo. Za brezhiben red in disciplino je poskrbel znani, razvpiti pritlikavec iz Radovljice s svojim značilnim fijakarskim bičem, ki je tudi sicer deloval na tem hodniku. Prešteli smo se po vojaško, to se pravi: prvi, drugi, prvi, drugi in tako do konca. Ne spominjam se več, ali so bili nesrečniki prvi ali drugi. Komanda se je glasila ‘Vsi prvi (morda drugi) dva koraka naprej! – Na desno! – Marš!’ Druga polovica, ki smo ostali na hodniku, smo se razočarani vrnili v kapelo, kajti rečeno je bilo, da gredo odbrani ven na delo. Še isti dan pozno popoldne smo zvedeli, da jih vežejo po dva in dva z žico, nalagajo na kamione in odvažajo. Nekateri naši so to videli skozi okno, strahotne krike mučenih pa smo slišali vsi. Še ene podrobnosti se natančno spominjam. Eden od omenjenih oficirjev je bil zelo mlad, močan in škilast. Vem tudi to, da nismo nikoli za nikogar od odpeljanih slišali, da bi preživel. Iz nekaterih pokolov je komu le uspelo pobegniti, iz pokola mladoletnikov pa nikomur.

Naslednji dan so nas začeli obravnavati nekako popustljiveje. Bližala se je amnestija in izpust. Po moji oceni nas je dočakalo amnestijo manj kot 200 od prvotnih približno 600 mladoletnikov v Šentvidu. Najmanj tretjino so namreč že v prvem mesecu pomorili terenci, ki so prihajali v taborišče izbirat svoje žrtve. Pravijo, da so te posameznike pobijali kar v kleteh tega zloglasnega slovenskega taborišča.«

Po tej generalni čistki v taboriščih Teharje in Šentvid so se začele priprave na amnestijo, česar pa takrat jetniki nismo vedeli. Najprej so uprizorili nekako sodno farso. V Teharjah je to potekalo takole: Iz Celja so prišli nekaki sodniki in zapisnikarica. Namestili so se v baraki zunaj

žične ograje. Tja so nas potem kar v vrstah gonili naši partizanski stražarji.

Kaj so nas izpraševali, se niti dobro več ne spominjam, kajti vse skupaj je bilo silno neresno. Vem le, da sem bil obsojen na 18 mesecev prisilnega dela. To se mi je zdelo toliko kot nič nasproti dotedanjim množičnim pomorom. In vendar je ta obsodba prišla v sodni arhiv. To vem za gotovo, ker sem pred nekaj leti imel opravka s sodiščem kot obdolženec (šlo je za nepomembno zadevo). Takrat me je sodnik vprašal, če sem bil kdaj obsojen. Mirno sem odgovoril, da ne, ker sem takratno kazen imel za ničevo zaradi amnestije, od druge zaporne kazni, ki sem jo prejel od vojaškega sodišča in v celoti odsedel (oziroma oddelal), pa je minilo toliko let, da sem že lahko dobival potrdila o nekaznovanju. Vendar sodnik z mojim odgovorom ni bil zadovoljen. Iz mape na sodnijski mizi je izvlekel fotokopijo teharske obsodbe in mi očital, da ne govorim resnice. No, od takrat vem, da smo nekje še dobro »arhivirani«.

Figure 3. Deček sprašuje

Naslednji dogodek je bilo evidentiranje naših fizičnih osebnosti. To je moralo biti nekje v začetku avgusta. V taborišče je prišel fotograf in »strokovnjak« za prstne odtise. Vsakemu so pred slikanjem dali tablico s številko. Zapomnil si je nisem, ker sem bil z njo opremljen samo pri slikanju. Vsakega so fotografirali od spredaj in še v profilu. Nato pa so pobrali odtise vseh petih prstov. Na ta način so si uredili kartoteko političnih kriminalcev. Srčno si želim, da bi kdaj prišle na dan te fotografije, da bi slovenski narod videl, kaj so bili komunisti sposobni narediti v dobrih dveh mesecih z domobranskimi jetniki – mladoletniki. Bili smo živi [Stran 009]okostnjaki. Če ne bi bili izpuščeni, je do popolnega pogina manjkalo največ dva tedna! Zase vem, da že nekaj dni pred izpustom nisem mogel použiti nobene hrane, če se tisto, kar smo dobili, sploh lahko hrana imenuje. Rešeni mladoletniki iz Ljubljane so nam kasneje pripovedovali, da so nekaj naših fotografij videli v izložbah Slavije, kjer je bila razstava dokumentov iz nemških koncentracijskih taborišč. Bile so več kot primerne za to, kajti še nacisti so svojim »klientom« dopuščali več mesecev preživetja!

Z amnestijo in odpustom iz taborišča meseca avgusta (moja skupina je odšla domov 17. avgusta) pa poboj mladoletnikov še ni bil končan. Na terenu se je začel lov na vračajoče se domobrance. Kar precej tistih, ki so imeli od železnice do doma še nekaj kilometrov poti, je na tej poti za vedno izginilo. Za nekatere se je zvedelo, kje ležijo pobiti, za druge pa nikoli. Šele ko bomo dobili iz arhiva sezname izpuščenih mladoletnikov (ti seznami obstajajo!), bomo lahko z gotovostjo vedeli, koliko in kateri so bili med potjo domov pomorjeni.

Tudi jaz sem bil med tistimi, ki jim preživetje ni bilo namenjeno. Mami so logaški terenci kmalu povedali, da mene domov ne bo. Toda vprašalnika zame Logatec nikoli ni videl, kajti nikoli nisem povedal, da sem tam doma. Nekaj dni po vrnitvi pa so me prišli iskat, da bi me likvidirali. Toda doma so našli negibnega, nezavestnega, na pol mrliča. Ni se jim zdelo vredno, da bi me zavlekli v bližnje brezno, kajti prepričani so bili, da bom brez tega izdihnil. Toda božje poti so nepredvidljive. Po dobrem mesecu ali dveh sem spet oživel. Takrat pa so se že bližale volitve in z likvidacijami brez obsodb so prenehali.

Naslednje leto smo si preživeli iz uničevalnih taborišč vsak po svoje lizali rane. Preživljali smo se z najbolj neuglednimi in težaškimi deli, da ne bi komu bili na poti. Toda še pri tem nismo imeli vselej miru. Toda v jeseni leta 1946 smo se brez dogovora skorajžili in kar velik del se nas je znašel v Ljubljani, kjer smo poskušali nadaljevati šolanje. Nekaj časa, dokler oznovska mašinerija ni začela delovati, so nas pustili pri miru. Toda kmalu so se začeli pozivi na ponovna zaslišanja. Bili smo neprestano pod raznimi pritiski. Ponovno so nas zapirali, pošiljali v delovna in druga taborišča in nas še na druge načine maltretirali. O teh zgodbah oziroma usodah posameznikov bi se dalo napisati knjige. Toda kljub temu, da smo zgubljali leta po zaporih in taboriščih, smo vztrajali. Ponovno smo se vračali k študiju.

Če beseda »zdesetkani« pomeni, da preživi vsak deseti, potem za domobranske ujetnike iz Teharja in Šentvida ta pojem ne velja! Kajti preživel ni niti vsak dvajseti. In vendar je danes med preživelimi več kot deset zdravnikov, prav toliko pravnikov, enako število inženirjev raznih strok in prav tako profesorjev in duhovnikov.

Še živim pobudnikom pobojev je danes žal, da so pristali na amnestijo, ki je bila le politična propagandna akcija za tujino in morda tudi za domače ljudi. Prepričani so, da bi bilo bolj pametno, če bi pobili vse. Toda motijo se! Popolnega zločina ni! Na koncu koncev spregovorijo tudi zasuta usta.