vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 329

Slovenska državljanska vojna in njena vprašanja

Justin Stanovnik
-
0

1. Obravnava par défaut

Nedavno je Viktor Blažič v šestih nadaljevanjih v Slovencu razgrnil svoje poglede na bližnjo slovensko preteklost. Kakor je bilo pričakovati, je postavil težišče zanimanja na obdobje 1941–1945.

Blažič opremlja svoj spis s pripombo, da je namenjen vodstvu slovenskih krščanskih demokratov, to se pravi vodstvu neke politične stranke. Spis je nekakšno spremno delo k programu bodočega delovanja SKD. Hoče biti besedilo, ki bo na podlagi interpretacije neke preteklosti postavilo okvire, v katerih naj se giblje prihodnja politika stranke. Mnogo vprašanj se nam vzbuja, ko prebiramo to besedilo. Zanima nas seveda predvsem to, zakaj je Viktor Blažič napravil ta pregled preteklosti prav v tem trenutku. Kaj je v tem trenutku bilo tisto, kar je narekovalo novo interpretacijo preteklosti. Ne smemo namreč pozabiti, da je to izrazito sporna preteklost in da spornost te preteklosti traja tudi v naš čas. To se pravi, da avtomatično, ko govoriš o neki določeni preteklosti, to spornost tudi obnavljaš. Lahko se seveda vprašamo – in smo se pred začetkom branja tudi vprašali – ali bo dal Blažič takšno interpretacijo te preteklosti, da bo zadovoljila ljudi, ki so bili na različnih straneh vpleteni v to preteklost in da bo s to, bi rekel, virtuozno in pravično interpretacijo pomagal zgladiti pretekli spor. Takoj moramo povedati, da se to ni zgodilo.

Blažič seveda ni nepopisan list. Udeležil se je državljanske vojne na strani zmagovite strani. Najprej moramo povedati, da nas ob branju tega besedila prevzame občutje, ki mu po navadi pravimo »déja vue«. Njegova ocena te preteklosti se namreč bistveno ne razlikuje od določenih že znanih ocen. Take ocene so dosedaj dajali dr. Bučar, dr. Roter, Miklavčič in drugi. To se pravi, da tistega novega, bi lahko rekli odrešujočega, kar smo pričakovali od Blažiča spričo dejstva, da ga imamo za prodornega političnega in kulturnega analitika, v njegovem besedilu žal nismo našli. Morda se sliši pretirano, ampak je vseeno res, da v dosedanjem besedilu ni skoraj nobene posamične trditve, ki bi jo človek brez pridržka podpisal. S temi konkretnimi primeri ne bomo polemizirali.

Omejili se bomo na nekatere splošne vidike Blažičevega besedila. Ena od prvih stvari, ki smo jo opazili, je neka odsotnost. Namreč odsotnost bistvenega spoznanja ali bistvene okoliščine, ki mora, ali mislimo, bi moralo določati vsako govorjenje o slovenski državljanski vojni. Gre namreč za to, da je zmagovita stran v DV svojega nasprotnika fizično uničila. To se pravi, da danes, ko zmagoviti človek govori o naravi DV, o njenih vzrokih, o njenem poteku, lahko z gotovostjo računa, da se mu ne bo ugovarjalo. Zakaj se mu ne bo ugovarjalo? Preprosto zato, ker človeka, ki bi v to debato vnesel radikalno različne poglede, enostavno ni. Vsako govorjenje o slovenski državljanski vojni je govorjenje na pokopališču. In kar iz tega osnovnega spoznanja izvira, bi po našem mnenju bilo, da bi morali govoriti o DV s posebno občutljivostjo. Ko pravimo s posebno občutljivostjo, mislimo na to, da bi govorec moral že vnaprej razmisliti in sam ovrednotiti svoje poglede, če morda v kaki točki ne držijo. Kajti, kakor vemo, radikalnega kritika ne bo. Današnji govorci o DV so esencialno osameli ljudje. In prav žalostno je, lahko bi rekli, da je celo dokaz za njihovo osnovno nereflektiranost, da tega sploh ne opazijo. Še zlasti bi pričakovali to od človeka krščanske inspiracije, človeka, ki se zdi, da je poučen od finejših etičnih in moralnih vzgonov. Vse to je seveda vprašanje kulture in, rekel bi, eden od mnogih dokazov, kako nizka je kulturna raven slovenske sedanjosti. Že uvodoma moramo tudi ugotoviti, da stil Blažičevega besedila ni jasen. Težko je izluščiti iz razmeroma prepletenega besedovanja tisto, kar v resnici hoče povedati. Izjave torej niso izrazito jasne in enoumne. Toda zdi se, da je nekatere bistvene prvine le mogoče osamiti.

[Stran 037]

2. Napad in obramba; ali, kdo je začel?

Prvič Blažič govori o enakomerno porazdeljeni krivdi na obeh straneh v DV. To je njegova teza. Obe strani sta bili enako krivi, tisti, ki je napadel, ker je napadel, in tisti, ki se je branil, ker se je branil. Zdi se, da Blažič ne priznava nekega prastarega, ne samo krščanskega, ampak, bi rekli, splošno etičnega načela, da je breme krivde na tistem, ki je spor začel.

Ob tem moramo povedati tudi nekaj o tem, kako Blažič okarakterizira ta spor. Pravi namreč, da je bil to obračun. Kaj je glede tega treba reči? Treba je reči, da beseda obračun ne ustreza, ne zdi se nam pravična. Kajti, kadar govorimo o obračunu, govorimo o dveh krivih strankah, ki se v nekem določenem trenutku na nekem določenem kraju spopadeta v odločilnem sporu in temu pravimo obračun. Slovenska DV pa ni imela značaja obračuna. Zakaj ne? Zato, ker je bila ena stran preprosto napadena. In stran, ki je bila napadena, ni nosila na sebi take krivde, da bi jo bilo treba zato fizično uničevati. Torej to ni bil obračun, ampak moramo govoriti o napadu in obrambi. Z besedo obračun pa poskuša Blažič pri stranskih vratih, potem ko je to pri glavnih vratih že bil jasno povedal, še enkrat povedati, da sta obe strani obremenjeni. V resnici pa je v trenutku, ko so komunisti začeli pobijati slovenske župane, bila ena stran zgodovinsko neobremenjena, ali bolje povedano, neobremenjena do take mere, da je zato po nekih javnih, moralnih in etičnih pravilih ni imel nihče pravico fizično izločati iz političnega prostora.

Da pa je vsaka stranka, vsaka politična, pa tudi gospodarska, kulturna ali religiozna formacija v nekem smislu kriva, to je seveda res. Kajti vsako družbeno telo je krivo že zato, ker zavzema nek določen prostor in gotovo v svoji zgodovini dela takšne ali drugačne stvari, ki jih imajo nekateri ljudje za krivice. Toda bistvo cele stvari je v tem, da ta stran ni bila tako kriva, da bi jo bilo treba zato fizično uničevati.

Takoj in v zvezi s tem povejmo tudi, da Blažič stran protikomunističnega upora pretirano, lahko bi rekli celo do neznosnosti, obremenjuje. Kaj namreč pravi? Pravi, da bi nasprotna stran morala odgovarjati na komunistični napad ilegalno. To se pravi, da ne bi smela legalizirati svojega upora pri okupatorskih oblasteh, ampak iti v popolno ilegalo. Drugič pa, da bi morala voditi tako intenziven protiokupatorski boj, da bi pritegnila boja in borbe proti okupatorju željni slovenski narod, zlasti njegovo mladino, v svoje vrste in tako vzeti revolucionarno substanco komunistični partiji. Jasno je, da je bilo to nemogoče. Zakaj je bilo to nemogoče? To je bilo nemogoče zaradi tega, ker je bila strahovlada, ki je nastopila s komunističnimi uboji v poznih zimskih, pomladanskih in poletnih mesecih 1942 po slovenski deželi pa tudi po slovenskih mestih, tako velika, ker je bil strah in teror tako hud, da ga ni bilo mogoče preprečevati še z novim ilegalnim terorjem. Ne smemo namreč pozabiti, da so bili na strani protikomunističnega upora ljudje, ki niso mogli enako cinično in makiavelistično uporabljati vseh sredstev v boju. Protikomunistična stran je namreč vedno branila tudi slovenskega človeka, in sicer v veliki meri, ne samo svojih ljudi, ampak tudi Slovence v celoti. O tem se danes malo govori, o tem se danes malo ve, je pa to ena od značilnosti slovenske DV. Če bi šli katoliški protikomunistični

Sveto trnjeFigure 1. Sveto trnje

[Stran 038]uporniki v ilegalo in začeli s protirevolucionarnim terorjem, potem bi se zgodilo dvoje: intenziteta eksterminacije Slovencev bi se prvič nesluteno stopnjevala, drugič pa bi se s totalnim ilegalnim medsebojnim obračunavanjem dveh sil popolnoma razbremenile okupatorske sile. To se pravi, da bi s tako revolucionarno taktiko predvsem ustregli italijanskemu okupatorju.

Značilno pa je to, da vsi avtorji iz tako imenovanih revizionističnih krogov, to so v glavnem bivši krščanski disidenti, ki so iz kakršnihkoli razlogov sodelovali v DV na komunistični strani, zlasti seveda krščanski socialisti, da vsi ti ljudje breme očitkov nalagajo na protikomunistični katoliški tabor, češ da ni napravil vsega, kar bi moral. Pri tem ga značilno obremenjujejo do take mere, da je objektivnemu bralcu jasno, da naloge, ki jih ti ljudje zahtevajo glede preteklosti, niso mogle biti izpeljane. Mogoče je šel Bučar tukaj še mnogo dlje kot Blažič. Kajti iz Bučarjevega teksta – naslov knjige je Usodne odločitve – izhaja pravzaprav tale stavek: Zakaj ste vi, ki ste vlekli nazaj, tako nespretno in tako neučinkovito vlekli, da smo mi, ki smo vlekli naprej, zmagali?

3. Nezgodovinskost komunističnih sopotnikov; ali, drugi so krivi

Značilno je torej, da ti ljudje ne govorijo o svoji krivdi. Konkretno, v Blažičevem tekstu zaman iščemo kakšno oceno njegove lastne zgodovinske vpletenosti v DV. To je gotovo zelo čudno in je spet nov znak za nereflektiranost celotnega gledanja na to konkretno preteklost. Torej, krivi so drugi, mi nismo krivi. Človek se sprašuje, kako to, da je možna taka odsotnost neke, bi rekli, zrelosti. Nesposobnost gledati na svojo preteklost, kot pravimo, moško, trezno, v pripravljenosti videti svoj delež, svojo vpletenost; njeno naravo, njeno upravičenost, njeno etičnost. Nekaj nedozorelega je v tem. Ta neobčutljivost za lastno vlogo, pa tudi za lastno krivdo v DV tako kriči s svojo odsotnostjo, da lahko uporabljamo latinski rek: Clamat per absentiam – kriči s svojo odsotnostjo.

V resnici pa je spričo notranje slovenske situacije in spričo mednarodne situacije bilo tako, da bi se Slovenci DV in povojnemu komunističnemu totalitarizmu lahko izognili samo in resnično samo na en način: da bi velika večina slovenskega naroda izjavila komunistom, da ne vstopajo v njihov projekt. Vse druge opcije so se končale ali bi se končale približno enako, kakor se je ta, za katero so se narodove sile odločile. Tudi če bi se Slovenci v celoti distancirali, praktično govorjeno v celoti, od komunističnega projekta, še vseeno ne bi bilo nobene garancije, da bi komunizmu ušli. Kajti toliko komunistov je na Slovenskem bilo, da bi lahko vzpostavili svojo vlado pri naših južnih sosedih in bi potem kot osvoboditelji prišli po vojni v Slovenijo. Spričo tega seveda, kako so se odločali zahodni in tudi vzhodni zavezniki. Toda gotovo je vsaj to, da bi bili v tem primeru kot narod enotni. Ne bi bili grešili nad lastnim narodom.

Tako pa krščanski socialisti, poleg Sokolov in poleg tako imenovanih kulturnikov, v resnici nosijo veliko breme, ker so s svojim ugledom, s svojo veljavo pri ljudeh, ogromno prispevali, da se je toliko Slovencev odločilo za angažma v tako imenovani osvobodilni vojni. Ampak, kot rečeno, Blažič, Bučar, Miklavčič in drugi, deloma tudi Roter, o svoji krivdi ne govorijo. Odločajo se za drugo taktiko, za taktiko kazanja s prstom na druge ljudi.

Dva razloga bi lahko navedli za to žalostno pomanjkanje reflektiranosti. Prvič je tu dejstvo, da so zmagali. To jih je tako določilo, da dejansko tega ne morejo pozabiti. Ne morejo doumeti in priznati, da so bili v resnici premagani. Drugič pa je tu dejstvo, da ne vedo, zares ne vedo dobro, kaj je to komunizem. Niso se v sebi dokopali do adekvatnega vedenja, kakšnemu nestvoru, intelektualnemu, moralnemu, političnemu, zgodovinskemu, so pomagali pri rojstvu. Ker so pač bili zraven, do tega ne morejo ali nočejo priti. Ljudi pa, ki bi jim to danes jasno dopovedali, ki bi jih z doslednim spraševanjem gnali do tega priznanja, teh ljudi seveda ni, ker so jih ubili. To je tudi eden od razlogov, da govorijo na pokopališču. Krivda krščanskih socialistov je namreč zelo velika, ne samo zato, ker so povzročali ljudem veliko bridkosti. Hujše je to, da so se izkazali za nehistorično silo. Krščanski socialisti so bili v bistvu samo snov, na kateri se je lahko nekaj gojilo, so bili dejansko samo bakterijsko gojišče. Bili so esencialno nezgodovinska sila. Zato je po svoje razumljivo, da iz nekega podzavestnega vedenja o tem, kaj so bili, zahtevajo od svojih [Stran 039]nasprotnikov, da bi bili morali reševati njihov položaj. To je globinska zavest o svoji hoteni in dejanski nezgodovinskosti. V resnici z ničimer ne bi mogli tako zelo jasno in določno precizirati svojega stanja. Prav to, da ne vidijo svoje krivde, znova govori o njihovi nezgodovinskosti; drugič pa to, da krivdo za svojo usodo zvračajo na svoje nasprotnike, ki pa jim s tem priznavajo zgodovinskost.

4. Neznosnost trditve, da so bili oboji enaki

Da Blažič nikakor ni nepristranski opazovalec, ampak je celo krivičen opazovalec, kaže tudi dejstvo, da govori o enaki intenziteti boja na obeh straneh. V resnici je to daleč od resnice. Katoliški uporniki so se borili tako rekoč po načelu tistega starega slovenskega pregovora: »On je mene s kolom mahov, jaz sem njega z žakljem pahov.« Ko bi slovenski protikomunistični uporniki delovali po načelu zob za zob, kakor jim danes Blažič krivično očita, potem bi zares mnogo Slovencev izgubilo življenje. Najhujši pa je Blažičev očitek, ki sicer ni vključen v to razmišljanje, ampak v enega prejšnjih tekstov, da bi bili namreč domobranci, ko bi bili zmagali, ravno tako radikalno in totalno obračunali s svojimi nasprotniki. To se mi zdi ena od najstrašnejših klevet, ki je bila izrečena zoper te nesrečne ljudi. Če potem, ko ležijo pobiti po roških in drugih breznih, pride nekdo in jih obremeni s tako krivičnim očitkom.

5. Biti prevaran – še en dokaz nepolitičnosti

V zvezi z vpletenostjo krščanskih socialistov moramo seveda povedati še nekaj drugega. Krščanski socialisti namreč poznajo neko določeno arijo, ki jo zapojejo, kadar nastopi za to potreba. Pravijo namreč takole: »V začetku je bila OF pluralna koalicijska tvorba, pozneje pa so komunisti to pluralnost razbili in vzpostavili svojo komunistično totalitarno oblast.« V resnici je stvar drugačna. Totalitarizem v OF se ni začel šele z Dolomitsko izjavo, ampak mnogo prej. Totalitarizem je v jedru leninskega genija samega, v njegovem osnovnem projektu. To je njegov prvi in končni namen, vzpostavitev totalitarne oblasti.

S slovenske transverzale 1945Figure 2. S slovenske transverzale 1945

In krščanski socialisti so pač pri tem napravili napako, da so se, kakor pravijo, dali prevarati. To je seveda še vprašanje, ampak oni pravijo, da so se dali prevarati. Zdaj pa nastane vprašanje: Ali se sme politično delujoči človek pustiti prevarati? Po naši pameti ne! Zlasti se ne bi smel dati prevarati tedaj, ko se pojavijo besi. V Sloveniji pa se je zgodilo namreč ravno to. Pojavili so se besi in nekateri so vstali in izjavili, da bodo pri njihovem projektu sodelovali. In potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Mnogo bridkosti, mnogo trpljenja, mnogo življenj je na najstrahotnejši način bilo izgubljenih. Pa ne samo to. Zgodilo se je nekaj neprimerno hujšega: človeku je bila vzeta svoboda. In prav ti borci za svobodo, za osvoboditev človeka pred okupatorjem pa tudi širše, socialno, so po vojni, ko se je ta projekt javno in nesramno izvajal, sodelovali pri njem in niso ničesar napravili, da bi ga onemogočili. Gre torej za pomoto, kot pravijo. Tukaj prihaja zdaj to spoznanje, da bi si morali Slovenci zgodbo, ki smo jo doživeli v DV, dobro zapomniti. Prav s tega stališča, da se ne smemo več dati varati.

Prišli so torej besi, kakor pravi Dostojevski, in našli so se ljudje, ki jih v Dostojevskega romanu Besi pooseblja [Stran 040]Julija Mihajlovna. Radi so se igrali z liberalnimi idejami in bilo jim je všeč, da bodo rešitelji naroda. Opravljali so vlogo, ki jim je bila dodeljena. Ne gre namreč samo za preteklost, gre tudi za prihodnost. Kajti veliko spoznanje slovenske zgodovine, spoznanje, ki bi ga morali vključiti varcana imperii slovenske politike, bi moralo biti, da se v zgodovini pojavljajo besi in da jih je treba identificirati. Tukaj moramo nekaj besed spregovoriti o kulturi. Narodova kultura je malo vredna, če v trenutku, ko jo narod najbolj potrebuje, ni sposobna opraviti te naloge, se pravi, ni sposobna identificirati besov. Kajti v prihodnje se bodo besi še pojavljali, pojavljali se bodo v različnih oblikah, ne vedno v podobi politkomisarskih krvnikov, ampak lahko v povsem drugačnih podobah. Bodo pa za narodovo prihodnost in za narodovo zdravo in normalno življenje v zgodovini ravno tako usodni. In spet bo odvisno od kulture, ali bo sposobna, ali bo tako trezna, ali bo tako zrela, ali bo tako poglobljeno reflektirana, da bo izjavila: To so sile, s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati! Lahko se smejemo stavku, da je zgodovina magistra vitae, lahko ga jemljemo z rezervo, ampak česa za božjo voljo bi se pa iz zgodovine le lahko naučili. V času, ko nas od preteklih napak še vse boli, ko čutimo, kako smo oslabljeni, bi morali na to misliti.

6. Mit in razum

Blažič z ničimer ne kritizira slovenskega upora poleti, jeseni, na zimo 1941 na Gorenjskem in Štajerskem, ampak ga ima, podobno kot Bučar v svojem dražgoškem govoru, za izbruh narodove volje po obstoju. Ampak izbruh narodove volje po obstoju, ki je nekaj sijajnega, nekaj, kar moramo pozdraviti, moramo vendar živeti v soju normalnega uma. Če pa so se ljudje uprli v času in na način, ko je klical samo katastrofe, pa tega ne smemo pozdraviti. To ni nekaj, s čimer bi se morali hvaliti, ampak je nekaj, nad čemer bi se morali zamisliti. Ali je to res slovenska politična pamet? Ali ni morda to ista pamet, ki je pol stoletja pozneje, ko smo izstopali iz komunizma, glasovala človeka iz klana bivših ječarjev? Ali se ni tako pokazala politična pamet, kakor jo je pokazal najskrajnejši vzhodni Balkan?

Naj tukaj povemo dva stavka o Dražgošah, za katere pravi Blažič, da si jih ne bi mogli zamisliti brez tega revoltiranega razpoloženja. Glede Dražgoš moramo reči dvoje. O Dražgošah je mogoče govoriti z dveh vidikov: kot o mitu in kot o resnici. Kaj so Dražgoše v okviru mita, vemo, toda Dražgoše je mogoče oceniti tudi s stališča njihove takratne gole resničnosti. S tega vidika pa so bile Dražgoše samo oblika nasilja, in sicer nasilja, ki ga je organizirala komunistična partija, nasilja, vodenega in planiranega od ljudi, ki so se izšolali v Španiji in ki so imeli v primeru Dražgoš en sam cilj: da namreč prisilijo prebivalce neke slovenske vasi, ki so z obnašanjem in govorjenjem pokazali, da komunizma in partizanstva ne marajo, v to krvavo igro. Tako so jih hoteli prisiliti, da se jim priključijo. To dejanje je učbeniški vzorec za taktiko. Ravno tako so počeli po Dolenjskem in Notranjskem. Pred vasmi, ki so se odločile zoper komuniste, so napadli Italijane, in potem so Italijani prišli, pobili nekaj domačinov in vas požgali. To je bila lahko ali samo kazen ali pa so upali, da se bodo ljudje v stiski pač zatekli k njim. Zato mislimo, da ni dovoljeno danes, ko vemo, kakšen je ta svet bil, peti hvalnico Dražgošam.

7. Nedovoljeno povojno sodelovanje s komunizmom

Še v neki posebni točki je Blažičeva interpretacija daleč od resnice in ponovni dokaz nepoglobljenega ukvarjanja s to dobo. Govori namreč o različnosti situacije med vojno in po vojni in pravi približno naslednje: Razlika med vojno in povojno situacijo je ta, da so bile med vojno opcije v Sloveniji odprte, po vojni pa so bile vse opcije zaprte, ko se je komunistična oblast že etablirala. V obeh točkah je Blažičeva interpretacija zelo pomanjkljiva, če ne celo diametralno nasprotna dejanskemu stanju. Med vojno namreč, sedaj ko gledamo nazaj ex eventu – po dogodku, vidimo, da situacija med vojno sploh ni bila odprta. V resnici so komunisti, ko so sprožili svoj veliki projekt in ga ovili v narodne barve odpora proti okupatorju, tudi že zmagali. Spričo odnosov, kakršni so vladali med Rusijo in zahodnimi zavezniki in ljudmi, ki so vodili zahodne obveščevalne službe, spričo sodelovanja Kominterne z zahodnimi obveščevalnimi službami in tako dalje, spričo stanja, [Stran 041]kakršno je bilo v mednarodni atmosferi, spričo naklonjenosti, ki jo je mednarodni evropski in ameriški duh gojil do komunizma, je bil ta projekt določen za uspeh v tistem trenutku, ko je bil sprožen. V resnici ga nič ni moglo ustaviti. Situacija med vojno je bila popolnoma zaprta. Kakor smo že rekli v tej svoji kritiki, je bil samo en način, kako bi se Slovenci morda rešili, da bi namreč frontalno in celostno odklonili sodelovanje v komunističnem projektu. Torej je ta Blažičeva ocena zgrešena.

Po vojni, pravi Blažič, pa smo imeli zaprte opcije, ni se dalo nič več napraviti. Komunistična oblast je bila v vsej svoji totalitarnosti etablirana, podprta od ideoloških centrov, od policije in tako dalje. Tudi ta interpretacija je napačna. Kajti po vojni se je začela doba, ki je značilna za vsako totalitaristično dobo, začel se je čas odločanja ljudi. Začelo se je kazati, iz kakšne snovi so bili posamezniki. Ali iz take, da bodo lahko klonili, da bodo lahko podpisali unconditional surrender – brezpogojno vdajo in sodelovali z nasilnim projektom, ali pa bodo do tega projekta vzdržali vsaj distanco, kritično distanco, če ne celo notranji odpor. Začelo se je veliko slovensko razlikovanje. In na žalost moramo povedati danes, ko gledamo nazaj, da se je tudi začela doba velikega slovenskega kolaboracionizma in da je velik del slovenske kulture odpovedal. Posledice te kolaboracije smo čutili ob prvih svobodnih volitvah in jih čutimo danes, ko ponovno in ponovno ugotavljamo, da je substanca civilne družbe obremenjena od te kolaboracije, da ne more vzpostaviti čistega odnosa zoper preteklo nasilje prav zaradi tega, ker je s tem svetom kolaborirala. Blažič torej tukaj absolutno nima prav. Zaradi razmeroma klavrne vloge, ki jo je igrala njegova skupina, ne more priti do jasnega spoznanja povojne moralne in etične situacije.

S slovenske transverzale 1945Figure 3. S slovenske transverzale 1945

Posledica te slovenske kolaboracije je, da imamo danes inštitucije, znanstvene, kulturne, humanistične, zasedene z ljudmi, ki so od te kolaboracije ranjeni; da imamo podjetja, gospodarske organizacije zasedene z ljudmi, ki so od te kolaboracije ne bi rekel ranjeni, ampak pokvarjeni. To, lahko rečemo, je velika slovenska žalost, da smo se Slovenci tako klavrno obnašali. Od nikogar ne zahtevamo, da bi bil moral iti na trg in se tam izpostaviti in kričati zoper nasilje, zoper krivico, ki se je godila. Pričakovali pa bi in zahtevali od zrelega človeka vsaj notranji odpor. In prav tega odpora pri Slovencih ni bilo.

8. Gre za življenje in vrednote

Iz tega pa sledi še nekaj drugega. Dejstvo kolaboracije velikega dela slovenskega naroda s povojnim komunizmom kaže tudi na to, da posledic državljanske vojne danes v današnji kulturni in politični situaciji ne moremo odmisliti. Državljanska vojna je tukaj, v drugih oblikah sicer, ampak razpoke, ki se delajo med ljudmi, ločevanja, so v bistvu ločevanja na pozicijah DV. Črte, ki se delajo med ljudmi, so identične s tistimi, ki so se delale med vojno. Gre namreč preprosto za normalnost, gre za spodobnost, gre za kulturo; in gre za nenormalnost, nespodobnost in nekulturo. Gre za poštenost, delo in gre za nepoštenost in nedelo. Prav to danes ločuje ljudi.

Videti je, da se bo bodoča slovenska notranja politična scena razvijala tako, da se bodo začele delati razpoke počez prek strank. Torej v okviru posameznih strank se bo začelo neko osnovno ločevanje in prav to ločevanje bo tako, kakor [Stran 042]smo ga v prejšnjih stavkih poskušali opisati. In če kdo tega ne vidi, ne vidi neke velike možnosti v slovenski politiki, možnosti, da se preko odločanja za tvorna, živa, produktivna, perspektivna stališča odločamo za trdnejšo slovensko prihodnost. Kar pozdraviti je treba ločevanje! Če gre za ločevanje na vprašanju moralnega in etičnega, ga kar pozdravimo!

Še eno vprašanje nam ostane na koncu. Namreč vprašanje, zakaj se je Blažič odločil za obnavljanje medvojnih razprtij s poskusom reinterpretirati preteklost? Trdim, da je Blažičev poseg analogen nekemu drugemu preteklemu slovenskemu posegu. Mislim na poskus Tineta Hribarja, da bi v slovensko ustavo vnesel sintagmo svetost življenja. Vsi dobro vemo, vsi dobro poznamo zgodbo okoli te sintagme. Kar je bilo pri tem s Hribarjevega stališča nedovoljenega, je naslednje: hotel je zaradi semantične ambivalentnosti izraza svetost življenja vriniti v slovensko ustavo, ki je osnovni politični, zgodovinski dokument, interpretacijo življenja in sveta neke ozke, majhne intelektualne ezoterične skupine. Prav zaradi tega, ker je bila sintagma svetost življenja taka, da je bila na videz sprejemljiva tudi za katoličane. Čez nekaj časa pa bi se morda kdo oglasil in nas presenetil z izjavo, da je svetost življenja, ki so jo mislili tisti, ki so ustavo formulirali, pač nekaj povsem drugega, kot jo razumejo katoličani.

Kje so analogne točke med Hribarjevo in Blažičevo akcijo? Blažič s svojo reinterpretacijo zgodovine poskuša nekaj drugega: v okviru politike slovenske krščanske demokracije, ki ji omogoča politično življenje slovenski katolicizem, za katerega velja, da se je v medvojni situaciji odločil za borbo proti komunizmu, hoče slovenski politični substanci, ki daje glasove krščanski demokraciji, postaviti na čelo skupino bivših krščanskih socialistov. Slovenska krščanska demokracija bi imela zelo, zelo malo glasov, ko ne bi ljudje, ki so se med vojno odločili proti komunizmu, v svojem krščanstvu vztrajali in danes dali svoje glasove političnemu vodstvu krščanskih demokratov. Da bi utrdili disidentsko oblast v krščanski demokraciji, je treba znova dezavuirati avtentično vodstvo slovenskega protikomunističnega upora. Zato je treba apologetično utrjevati krščanskosocialistično medvojno opcijo. To je eden od manevrov, s katerimi bi se rada manjšina polastila poglavitnega dela katoliške tradicije. Torej, volilno telo, ki danes daje glasove, je treba prepeljati na nove pozicije tako, da s kritiko uničuješ njegovo preteklost. To je v bistvu stara krščanskosocialna ambicija in taktika. Spomnimo se medvojnega gesla: »Prepeljati katoličane na »napredne pozicije.«

Mislim, da je ta poseg resnično škodljiv za trenutno slovensko politiko. Zakaj ravno sedaj se je izkazalo, prav s stališča politične, moralne in kulturne regeneracije naroda, da so mnoge stranke negotove, taktizerske, da jim ne gre za bistvo zgodovinskega trenutka, ki je izhod iz komunizma in regeneracija naše kulturne in politične substance. Razočarala nas ni samo sedanja tako imenovana opozicija, za katero vemo, kakšna je, ampak so nas razočarale tudi nekatere sile Demosove koalicije, celo socialdemokrati in zeleni. Izkazalo se je, da so to v bistvu v sebi negotove sile. Izkazalo se je, da so sile, ki so zares na pozicijah demokracije, samo krščanski demokrati, slovenska ljudska stranka, narodni demokrati, liberalci iz Kranja in, upamo, mnogo posameznikov. Torej, nastopil je čas, ko bi se morale te sile v resnici strniti, poiskati to, kar jih druži in ne to, kar jih ločuje. In prav v tem trenutku je prišel Blažič z interpretacijo, ki je morala revoltirati večino volilnega telesa krščanske demokracije. Kako je mogel pričakovati kaj drugega! Ob takem govorjenju, ob tako nereflektiranem pa tudi tako krivičnem govorjenju bi bilo zelo zelo čudno, ko se ljudje ne bi uprli.

Vetrinjski psalm

Jeremija Kalin
-
0

Vetrinje!Tabor brezdomnega Človeka!Sramoten žig v čelo Evropi!Tenčica črna čez lice Sloveniji!Nož skozi srce Materinje!Vetrinje! Joj!S hizopom jih pokropi!S hizopom jih pokropite slovenske bataljone, vriskajoče iz zmag,zdaj na vetrinjski poljani brez orožja kot človek nag, le Milost Božja jih drži na dlani. Z vero v Albijone in v njih besede, so šli v vojaške rede, stopili na kamijone – a z drvečega teka pojoči tropiso pali v muke Smrti, kot so kazali načrti izdaje gostinje.S hizopom jih pokropi –te mrtvaške križevepotce, nage mučenike skozi ječe krike, povezane kot na povodce na blede žice,zasramovane, zapljuvane v lice, zlakotnele, poniževane, na vretena natézane, razčetverjene in razrézane in v srcé zaklane; pognane v hribe pod nože kot pod ostre šibe, peháne nad brezen obronke s telesi kot rože potonke, in s streli v vratove vržene v podzemske rove, v jame in prepade, med kamenje in gade, kopa h kopi,krvava reka … Vetrinje!Tabor ubitega Človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Nož skozi srce Materinje! Tenčica črna čez lice Sloveniji! Vetrinje!Joj! Joj!! Joj!!! Shizopom jih pokropi![Stran 035]Skica za farno spominsko ploščoPravilno geslo je: Bog – narod – domovina Figure 1. Skica za farno spominsko ploščo
Pravilno geslo je: Bog – narod – domovina Arh. Leon Debevec

Črna kučma

Metod Bohinc
-
0

December 1941. Sneg, moker in težak, se spušča iz nizkih oblakov že ves dan. Vas je mračna in prazna. Na plundrasti cesti, ki se vije med nizkimi hišami, so le redki sledovi stopinj. Novi sneg jih bo kmalu zabrisal. Zvonik farne cerkve, ki sicer ponosno kraljuje nad vaškimi strehami, je ta dan v gosti megli in le pridušeno bitje cerkvene ure nekje visoko v nepredirni sivini v rednih presledkih oznanja njegovo prisotnost. Celo otroci v tistem neprijetnem snegu niso našli pravega veselja in so se raje zatekli domov, k topli peči.

Tudi v hiši sredi vasi so bili vsi doma. Družina je bila zelo velika in življenje je bilo trdo in naporno. Toda mati te številne družine je znala s svojo ljubeznivostjo in prisrčnostjo ustvarjati dobro voljo in veselje okoli sebe. Vedno je našla pravo besedo ali pa je sedla med otroke, zapela s svojim lepim glasom in otroci so peli z njo.

Tega mračnega decembrskega dne pa ni bilo tako. Družina je opazila, da je mati že ves dan resna, zamišljena in tiha. Ko se je zmračilo, je šla mati v kamro in se kmalu vrnila z zavitkom v roki. Stopila je k starejšemu sinu in rekla: »Poznaš Petra iz Spodnjega Dola?« Ko ji je pokimal, mu je naročila: »Odnesi ta zavitek k njim domov in reci, da je to dala tvoja mama za Petra!« Fant ni nič spraševal, oblekel se je in takoj odšel.

Zunaj je bila že noč, a v primerjavi s sivim in mračnim dnevom neverjetno svetla. Sneg je še vedno naletaval. Pomislil je na Petra. Seveda ga je poznal. Poleti je večkrat prišel na obisk. V hišo so pogosto in radi prihajali tudi drugi ljudje, toda ta mladi mož je bil drugačen. Ni veliko govoril, skoraj nič. Sedel je v [Stran 032]veži za mizo, lep, postaven, oblečen v kratke hlače in bele dokolenke. Mati si je dala opraviti v kuhinji, oče pa je prinesel liter domačega mošta. Fantova sestra, zaradi katere je Peter prihajal, pa je brez zanimanja hodila iz kuhinje v hišo, pa malo v vežo in spet nazaj. Ni se mogla ogreti zanj.

Na jesen je Peter nehal prihajati. Prišla je zima. »Zakaj me mati pošilja k tej hiši,« je premišljeval vso pot, »zakaj prav k njemu, sedaj, zvečer, v tej zimi, v tem mokrem snegu?«

Peter je bil res nenavaden človek. V vsem, česar se je lotil, je bilo nekaj izjemnega, silovitega: najsi bo to na napornih kolesarskih turah, ki jim nihče drug ni mogel biti kos, ali v telovadni vrsti na orodju, ko je gledalcem ob njegovih vajah zastajal dih. Kako predrzno je prejšnjo zimo smučal prav po tistih strminah, kjer si nihče drug ni upal. Zgodilo se je, da je z nezaslišano hitrostjo zapeljal čez oporni zid prav sredi vasi in pristal na skoraj kopni cesti, polni gramoza, tako da so se iskre kresale. Peter je bil res skrajno predrzen, če je le imel gledalce, hkrati pa je bil zelo molčeč, nepristopen in nepredvidljiv.

Fant se je bližal njegovemu domu. Premagala ga je radovednost. Odvil je beli svileni papir in zagledal novo črno kučmo. To so bile kučme, ki so jih fantje prinašali čez mejo z italijanske strani in so bile tedaj prav priljubljene in iskane. Ko je prišel do hiše, je skozi nezagrnjeno okno videl Petra, ki se je ravno oblačil. Oddal je zavitek in povedal, kakor mu je mati bila naročila.

Ko se je vračal proti domu, so snežinke še vedno naletavale. Bilo ga je tudi malo strah samega v skrivnostni noči. Toda sedaj je vse razumel; v tistem, ko se je Peter oblačil, se mu je posvetilo: v gmajno gre, med gošarje. Danes, sedaj, mogoče čez uro ali dve, bo odšel. Nekateri ljudje v vasi so to vedeli. Tudi njegova mati je vedela. Minil ga je strah, tudi njega samega je prevzel pogum in ponos, da sedaj ve tudi on. Zdelo se mu je imenitno, da je vpleten.

Kako se bo obnašal Peter? Mati je dobro poznala njegov značaj. Molčeč, nedostopen, nepredvidljiv, skrajno pogumen – če ne celo predrzen – in, ali ni ta fant lahko celo nevaren? Sedaj bo oborožen. Mati je začutila nelagodje in strah. Hčerka, zaradi katere je poleti prihajal, mu ni bila naklonjena … Mati se je hotela pri Petru z darilom nekako odkupiti in zgladiti morebitno zamero. Fant je zaslutil, da se je mati Petra bala …

Lepa nova plišasta črna kučma, ki jo je fant tistega decembrskega večera odnesel Petru, je varovala prvega gošarja iz vasi pred hudo zimo, ki je prihajala. Kakšna je bila njegova pot?

V naslednjih vojnih letih je Petrovo ime in dogodki, ki so bili z njim povezani, spremljalo fantovo odraščanje. Zalost in skrb, ki jo je videl na obrazih odraslih, in vse hujše stiske ljudi so vplivale tudi nanj. Med ljudmi se je zasejalo sovraštvo in nezaupanje. Peter vsega tega ni videl. Odločil se je za smer in niti za hip ni pomislil, da je lahko zmotna. Od nje ga ni odvrnila ne narava ne stiske ljudi. Svoje poslanstvo je videl v nepopustljivem izvrševanju nalog, ki jih je prevzel ali si jih naložil sam. Bil je samoten človek in njegov skrivnostni korak je navdajal srca ljudi s trepetom.

Proslavil se je v mnogih drznih dejanjih, a najbolj žalostno slavo si je pridobil kot izvrševalec obsodb, ki jih je izrekla partija v imenu ljudstva. Prenekatera družina se je zaradi njega odela v črnino in zvonovi po dolini so peli žalostno pesem.

Njegov dom na robu vasi je še danes samoten in pust. Grozote tistega časa in Petrova senca leže na njem.

To je zgodba o črni kučmi in njenem nesrečnem lastniku. Tudi je to zgodba o neki slovenski materi in njeni modrosti; pa še zgodba o fantiču, ki mu je življenje odprlo svoje temne prostore, tako zgodaj, da ga spomin nanje nikoli ni zapustil.

[Stran 033]Ecce homo – Foto Vlastja Simončič. Zgornji prizor je čakal mojstra in njegovo kamero v nekem gozdu blizu Šentjošta nad Vrhniko. Pisalo se je leto 1945 – imenovano leto človekove osvoboditve.Figure 1. Ecce homo – Foto Vlastja Simončič. Zgornji prizor je čakal mojstra in njegovo kamero v nekem gozdu blizu Šentjošta nad Vrhniko. Pisalo se je leto 1945 – imenovano leto človekove osvoboditve.

Neodposlano poročilo o Ehrlichovem umoru

Nekdanji učenec
-
0

Če padem, zmagam, če umrem, živim.

»Neprestano se izgubljamo v zablodah, če ne jemljemo za svoje vodstvo Kristusa in vero.«

»Evropa je izgubila Kristusa in zato Evropa urnira – samo zato!«

Dostojevski – Cit. po De Lubac, Drame de 1’humanisme athée, 318

Dogodek v mesecu maju pred petdesetimi leti je – z vsem tistim, kar je bilo s tem dogodkom povezano – zarezal globoko in kar najbolj bolečo rano v slovensko narodno in cerkveno zgodovino. O njem je dr. Vilko Fajdiga, tedanji profesor verouka na bežigrajski gimnaziji in poznejši naslednik dr. L. Ehrlicha, napisal v Bogoslovnem vestniku kratek članek. Dokaj stvarno in brez čustvenih poudarkov, torej tako, kakor se spodobi za strokovno teološko revijo, pravi med drugim:

»Dne 26. maja 1942 so komunisti zavratno ustrelili univ. prof. dr. L. Ehrlicha. Z njim je izgubila Cerkev izredno zvestega duhovnika in apostola, teološka znanost pa visoko nadarjenega apologeta in misiologa.«

Nato Fajdiga podaja glavne Ehrlichove življenjepisne podatke: rojstvo 18. 9. 1878 v Žabnicah na Koroškem, študij filozofije in teologije v Innsbrucku 1897–1903, naslednje leto še v Rimu, pozneje (1920 in 1921) še dadatno študij etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Leta 1910 je postal profesor filozofije in apologetike na[Stran 029]bogoslovnem učilišču v Celovcu in ostal tam do 1919. Tega leta je bil pozvan v jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu, kjer je izdelal in objavil obširno poročilo La Carinthie (1919). In Fajdiga nadaljuje:

»Ehrlich postane 1922 profesor primerjalnega veroslovja in apologetike na mladi slovenski univerzi v Ljubljani, ki ji je daroval izredno veliko ljubezni in žrtev. Med prvoboritelji za razvoj teološke fakultete in za pravice ter veličino slovenske univerze bo ostalo ime dr. L. Ehrlicha vedno zapisano z zlatimi črkami.

Življenje pokojnega dr. Ehrlicha je tako bogato, da smemo že sedaj izraziti željo, naj bi bilo čimprej popisano v obširnem življenjepisu. V njem nam bo razkrita globina in nadnaravno bogastvo njegove človeške in duhovniške osebnosti. V tem življenjepisu naj bo dano priznanje njegovi brezmejni apostolski dejavnosti, katere obsega in nesebičnosti danes še ne moremo izmeriti. Biografija naj bi prikazala tudi Ehrlicha kot neomadeževanega ljubitelja našega naroda in kot neutrudnega delavca za njegovo večjo in srečnejšo bodočnost.«

Kri mučencevFigure 1. Kri mučencev

Ko nato Fajdiga navede Ehrlichove filozofske in apologetične razprave, pristavlja: »Vendar pa je njegov univerzalni duh našel točnejšo in ljubo mu znanstveno stroko, ko se je seznanil s katoliškimi zastopniki tako imenovane ‘kulturno-historične’ šole v etnologiji in primerjalnem veroslovju.

Pot od teh panog do študija in dela pri misijonskem prizadevanju katoliške Cerkve je bila kaj naravna. Zato res najdemo prof. Ehrlicha takoj po njegovem prihodu v Ljubljano polnega načrtov in iniciativ za čim bogatejši razvoj misijonske misli med Slovenci. Ni tu prostora za opisovanje in ocenjevanje ogromnih zaslug profesorja Ehrlicha za napredek misijonskih prizadevanj slovenskih katoličanov, opozoriti je treba predvsem na to, da je hotel prof. Ehrlich misijonsko delo tudi resno znanstveno utemeljiti. Zato kmalu po prihodu v Ljubljano začne predavati na teološki fakulteti misijologijo in oskrbi fakultetni knjižnici bogato misijonsko litetaturo … Dr. Lambert Ehrlich je umrl sredi dela in sredi načrtov.«

Sam sem kot študent teologije v Ljubljani od 1. 1936 do 1941 kar osem semestrov poslušal Ehrlichova predavanja več ali manj o vsem zgoraj omenjenem, izvzemši filozofijo. Pred začetkom vsakega predavanja je ta »sloki, dognani, začuda mirni in začuda živi duhovnik s srebrno glavo, božje vdano dušo in kamnito voljo« (kakor se o njem izraža M. Javornik) vselej najprej pokleknil na prvo stopnico pred katedrom; in s sklonjeno glavo je molil tako zatopljen v božjo navzočnost in tako iskreno, da mi še danes ob njegovem imenu ta prizor živo prihaja v spomin.

Ehrlichova predavanja tudi za tiste slušatelje, katerih posebno zanimanje se je usmerjalo bolj na druge predmete, niso mogla nikoli biti dolgočasna. Tudi takrat ne, kadar predavatelj še posebno ni mogel zakriti znamenj utrujenosti zaradi požrtvovalne apostolske dejavnosti. Kar se tiče sistematičnosti in logičnega razporejanja predavane snovi, so Ehrlicha tedaj nekateri drugi profesorji prekašali. Drugače pa je Ehrlich sijal med njimi kakor nekakšen prerok. Prerok v smislu gorečnosti za Boga in njegovo kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru.

Ko je govoril, je vedno imel – tako smo čutili – pred seboj velika, notranja [Stran 030]obzorja s svetovno in celo nadvesoljstveno razsežnostjo. Večkrat je komaj zadrževal nekak skrivnosten ogenj, ki je žgal tudi pod navidezno hladnimi in nekako odsekanimi besedami. A nikoli ni bil to ogenj sovražnosti do kogarkoli, naj je še tako odločno zavračal njegove zmote in zablode. Rad in veliko bolj, kakor pa je v fundamentalni teologiji navada, se je ustavljal ob starozaveznih prerokih. Predvsem pa je globoko in ognjevito razpravljal o Preroku vseh prerokov, o Kristusu. Opozoril nas je npr. na dejstvo, da je celo odpadnik Renan zapisal: »Kristusa ne bo nikdar nihče več prekosil; Kristus je vogelni kamen človeštva. Če bi hoteli njegovo ime izločiti iz svetovne zgodovine, bi se svet v temeljih pretresel.« Ob Ehrlichovih predavanjih smo posebno živo začutili resničnost tega, kar je zapisal J. H. Newman: »Živimo v skrivnostnem svetu – ena sama svetla luč žari pred nami, dovolj močna, da nam kaže pot skozi vse težave. Brez te luči bi bili skrajno bedni: ne bi vedeli, kje smo, kako naj vzdržimo, kaj bo iz nas in iz vsega, kar nam je drago; ne bi vedeli, kaj naj verujemo in čemu naj živimo. A v tej luči imamo vsega, in to v obilni meri.«

Po nekaj več kakor petdesetih letih so mi še vedno pri roki Ehrlichova skripta iz fundamentalne teologije in zapiski, ki sem jih delal (l. 1938/39) ob predavanjih. In tako lahko s tem večjo zanesljivostjo ugotavljam, kako velik pomen je Ehrlich pripisoval pričevalcem za Kristusa, svetnikom, zlasti še mučencem. Mučencem je posebej posvetil še zadnje poglavje. Čisto ob koncu pravi:

»Kristjani so šli tudi skozi moralne muke. Izgubili so službe, dostojanstvo, čast, premoženje. Dostikrat so starši ali otroci prigovarjali mučencem, itd. Na primer: K mladi Perpetui, ki se je pravkar omožila in imela malega otroka, je pristopil oče in jo nagovoril: Hčerka moja, usmili se mojih sivih las! S temi rokami sem te vzredil … Bolj sem te ljubil kot vse tvoje brate. Poglej me, tvoj sem, in če ti umreš, ne bom mogel živeti. Potem se ji je vrgel pred kolena in jo ves v solzah klical, ne svojo hčer, ampak gospo. Smilili so se ji lasje očeta. Žalosten je odšel. – Toda Perpetua se je spomnila Kristusovih besed: ‘Kdor ljubi svojega očeta bolj nego mene, mene ni vreden!

Značilno za mišljenje mučencev je pismo škofa Ignacija iz Antiohije, ki ga je pisal Rimljanom. Kot osemdesetletnega starčka so ga peljali rimski vojaki l. 107 v Rim in 20. dec. l. 107 so ga levi v Koloseju raztrgali. V svojem pismu pravi: ‘Rad umrjem za Boga, če mi le vi ne branite. Pšenica božja sem. Naj me zmeljejo zobje divjih zveri, da bom čist kruh Kristusov. Rajši se sladkajte zverem, da mi bodo grob, in da prav nič mojega telesa ne puste, da ne bom po smrti komu v nadlego.’ – Duh prvega krščanstva: ‘Blagor mi, če trpim! Če padem, zmagam, če umrjem, živim.’«

Prof. Ehrlich je redno vsak dan ob udeležbi mladih ljudi v zgodnjih urah maševal v Ljudskem domu (Ljudski kuhinji, Streliška ul., pod Gradom). Tako je bilo tudi na binkoštni torek 26. maja 1942. Po zahvali za sv. daritev je stopil na ulico. Naredil je kakih dvajset korakov, ko so se ostro razlegli morilski streli in je obležal mrtev v vencu lastne krvi. Bliskovito se je razširila novica, ki je kakor mora legla na Ljubljano.

Sam sem tedaj bil semeniški duhovnik, v šestem letniku teološkega študija. Šele čez nekaj ur nato sem mogel priti na kraj Ehrlichove smrti. Videti je bilo na tleh le še sledove krvi in plapolanje plamenov množice prižganih svečk in nekaj cvetja. – Bogoslovci, ki so tisto leto poslušali Ehrlichova predavanja, so povedali, kako je bilo zadnje njegovo predavanje v tednu pred tem dogodkom nekaj prav posebnega: kakor živa slutnja vsega, kar je pozneje prihajalo eno za drugim in kar je mogoče, kakor je Ehrlich z vso močjo poudarjal, pravilno prestati samo v popolni, brezpogojni naslonitvi na živega Boga, ki se nam razodeva in podarja po Kristusu in njegovi Cerkvi.

A čisto zadnje »predavanje« je bil Ehrlichov veličastni pogreb. »Pšenica božja sem … Če padem, zmagam, če umrjem, živim!«

Situacijsko poročilo z dne 31. decembra 1942

NA
-
0

Arhiv instituta za novejšo zgodovino (AINZ)

Fond DMB, fasc. 174

Kratek pregled političnih dogodkov v Sloveniji

Po zlomu Jugoslavije je SLS v mesecu juniju 1941 postavila svoj politični program, v katerem zahteva: »Na temelju narodnostnega načela, svobodno in samostojno Slovenijo z vsem njej pripadajočim zemljepisno in gospodarsko zaokroženim ozemljem. Slovenija naj bo sestavni del obnovljene razširjene, federativno urejene Kraljevine Jugoslavije.«

V bistvu isti program so sprejele v oktobru 1941 na pobudo SLS tudi JNS in socialistična stranka. V marcu 1942 je bila ustanovljena Slovenska Zaveza iz vseh političnih strank in skupin, razen komunistov kot vrhovni slovenski osvobodilni forum in je tudi postavila zahtevo federativne Jugoslavije.

Maja meseca 1941 so pripadniki SLS začeli organizirati tajno vojaško organizacijo – slovensko legijo, ki je zbirala orožje ter vojaško organizirala vojne obveznike za nastop koncem vojne. To je najmočnejša tajna vojaška organizacija, ki je z vsem svojim aparatom vstopila odnosno sodeluje od začetka leta 1942 v Mihajlovičev pokret. V tem pokretu sodelujejo tudi sokolske formacije v kolikor niso prešle v OF, ter na novo stvorjena mladinska organizacija Pobratim. Politična situacija danes: Ni ga Slovenca, ki bi bil za kako drugo državno kombinacijo, kot za Jugoslavijo, razen komunistov, ki imajo v programu srednjeevropsko sovjetsko republiko z Nemci in Italijani. Vsi Slovenci pa želijo Jugoslavijo na federativno urejeni osnovi. Z velikim zadovoljstvom je bila sprejeta izjava dr. Krnjeviča iz Londona, da bo Jugoslavija federativno urejena država. Le škoda, da srbski del vlade v Londonu;o tem še ni dal nobene jasne izjave. V prPravi je osnutek zvezne ustave Jugoslavije, kakor tudi slovenske ustave. Tekom enega meseca bomo lahko poslali v informacijo te osnutke.

Nastanek, razvoj in delo komunistične osvobodilne fronte:

Komunistična stranka se v Sloveniji po zlomu Jugoslavije ni mogla znajti. Po vstopu Rusije v vojno se je šele začelo aktivno delo KPS. Ustanovila je OF in kot propagandni šlager vrgla med maso »boj proti okupatorju« na eni strani, na drugi strani pa »boj vsemu staremu«, to je predvsem proti vsem bivšim političnim strankam in njihovim voditeljem. Konkretnega programa niti političnega, niti gospodarskega, niti državnega OF vse leto 1941 ni izdala, ampak se je omejila na obljube: Nov čas, nov red, novi ljudje. Edina rešitev je Sovjetska Rusija. Napadala je londonsko vlado in Angleže. Sestava OF pa je nastala tako: KPS je že v Jugoslaviji vrinila v razne organizacije svoje komunistične trojke ter jih razjedala v notranjosti. Najbolj je bila na ta način inficirana sokolska organizacija in sploh liberalne organizacije. Od ostalih pa krščansko-socialistična organizacija delavcev »Strokovna zveza«. Levičarski eksponenti KPS v teh organizacijah so takoj vstopili v OF ter pri KPS tako formalno zastopali sokolske organizacije in krščanske socialiste. Odločilno besedo v OF pa si je obdržala KPS in v eksekutivo so mogli samo njeni preizkušeni člani. V takozvanem plenumu OF pa so bili levičarski sokoli, krščanski socialisti ter posamezni disidenti ostalih strank. Ker sta bila tako eksekutiva OF, kakor tudi plenum dolgo v tajnosti, je z izborno propagando uspelo komunistom, zlasti v mestih mnogo ljudi zapeljati in delati videz, da je OF nacionalna organizacija. Kakšnih sredstev so se posluževali, je razvidno iz tega, da so komunisti z aparatom OF leta 1941 priredili po mestih, zlasti v Ljubljani proslavo 1. decembra. Po politični pripadnosti je OF sledilo največ liberalcev, predvsem integralni Jugosloveni, ter tudi centralisti, ki so se čez noč postavili proti Jugoslaviji in kralju. Po stanovih pa je OF potegnila za seboj največ učiteljstva in velik del zdravnikov. Takoj v začetku pa so se postavili proti OF pristaši SLS radi načelnega nasprotja proti komunizmu in to predvsem iz narodnega, kakor tudi verskega stališča, ker komunizem eno in drugo negira. Prvi razdori v OF so se pojavili v decembru 1941, ko je OF proglasila Mihajloviča za izdajalca, kakor tudi vso londonsko vlako in začela vedno bolj kazati nenarodno in proti slovensko sta[Stran 026]lišče in celo javno priznala, da sodeluje z italijansko komunistično stranko ter pozivala nemške partizane iz Koroškega na Štajersko. Z umori je OF začela jeseni 1941, najprej v mestih, ko pa so se pojavljali partizanski oddelki po deželi, se je začelo klanje Slovencev tudi po deželi. Vse je vedno bolj kazalo, da komunisti s pomočjo OF nameravajo izvesti pod okupacijo komunistično revolucijo in nič drugega, kar se je tekom leta 1942 tudi dejansko izkazalo. Pod obljubami, da bo vojske vsak čas konec, se je spomladi leta 1942 začelo po deželi nasilno mobiliziranje moških. Najmanjši odpor je bil kaznovan s smrtjo, na smrt pa so bili obsojeni po sklepih OF vsi narodno zavedni Slovenci, vsi pristaši Londonske vlade, vsi organizatorji slovenske narodne vojske, vsi simpatizerji Mihajloviča, zlasti pa vsi pristaši katoliških organizacij. Partizanski teror je tako naraščal in izzival okupatorjeve represalije, da je povzročil največjo tragedijo, kar jo je slovenski narod v zgodovini doživel. Okupatorjeva vojska se je iz podeželja umikala. Partizani so proglašali enodnevne sovjetske republike in začeli masovni pokol Slovencev, takozvanih belogardistov, kakor so označevali vse tiste, ki niso hoteli priznati komunističnega vodstva. Pri pokolih slovenskih mož, žena in otrok so se dogajale nepopisne stvari. Krvoločnost partizanskih komisarjev bo ostala sramota za ves slovenski narod. Navedem samo nekaj primerov, ki so dokazani. Mnogo moških so žive zakopali, med tem ko so jim prej porezali roke, noge in jim staknili oči. Stare žene so zažigali na grmadah. Ugotovljen je primer, ko so mater umorili, jo pred šestletnim otrokom zrezali na kosce, nato pa je moral otrok sam kose svoje matere nositi v košari v grob. Partizanski oddelki so napadali civilne vlake in streljali na slovenske železničarje, med tem ko italijanskih vojaških transportov niso napadali. Okupator pa je na vse to streljal talce, požigal vasi in vozil cele transporte slovenskih družin v internacijo. Višek slovenske kalvarije pa se je začel 15. julija 1942, ko se je začela ofenziva italijanske vojske sestoječa iz 70.000 mož proti 4-5000 partizanov. S topovi, tanki in avioni je šla okupatorjeva vojska po slovenski zemlji, gorele so vasi, padali so talci, padale nedolžne žrtve, transport za transportom pa je šel v Italijo. Okupator je pobiral kmete z njiv v delovnih oblekah, ne da bi mogli vzeti s seboj najnujnejše. Istočasno se je še bolj razbesnel – partizanski teror. Ker so okupatorji javno razglasili, da bodo upepelili vsako vas, ki bi dajala podporo partizanom, ali pa bi iz vasi streljali partizani, so ti delali tako. Ko se je bližala proti vasi italijanska vojska, so se partizanski oddelki umaknili, zaostala je le neka patrola, ki je iz vasi namenoma oddala na Italijane par strelov, nato pa pobegnila. Italijani so nato vas požgali, postrelili talce, družine pa vozili v internacijo. Ker je bila tajna organizacija Slovenska legija, najmočriejše razpredena po vsej provinci in je bila narodno in jugoslovansko usmerjena, je bil partizanski teror proti pristašem SLS najhujši. 80 % partizanskih žrtev.je iz vrst katoliških organizacij. Toda narod je kljub temu vztrajal in je značilno za njegovo razmerje do okupatorja, da partizanov niso izdajali Italijanom, četudi so bili partizani njihovi smrtni sovražniki in so jim prizadejali dostikrat več gorja kot Italijani. Nastala je taka situacija, da je bilo slovensko prebivalstvo pod italijansko okupacijo na robu propada, ker je vse kazalo, da istočasnega boja s komunističnim terorjem in z okupatorjevimi represalijami ne bo moglo vzdržati. Po skoro enoletnem samozatajevanju in dvojnem terorju, je kmečki narod v boju za golo življenje in v samoobrambi, sam od sebe zahteval od okupatorja orožje, da se ubrani pred partizani in da tako prepreči strahotne represalije okupatorja. V okolici Novega mesta je bil že od marca leta 1942 ilegalni oddelek, ki se je stvoril iz fantov in mož, ki so bili zasledovani od partizanov, ali pa so bili v nevarnosti pred internacijo. Ko se je avgusta meseca ustanovila v okolici Novega mesta prva vaška straža, je tudi ta oddelek previdno prešel v legalo. Vaške straže pa so začele vedno bolj rasti, ker so prebivalci v boju za življenje in dom naravnost zahtevali orožje. Ko pa je prišla še direktiva od Mihajloviča, da se lahko snujejo oboroženi oddelki v boju proti partizanom in v preprečitev okupatorjevih represalij, so vaške straže iz dneva v dan rasle in jih je danes že blizu 4.000. Vsi ti so narodno zavedni in vedo, kaj bo njihovo delo, ko opravijo s komunisti. Partizani pa so tudi v svojih vrstah napravili čistko. Na stotine zapeljancev so sami pobili, ko so se jim začeli v par[Stran 027]tizanskih vrstah upirati, da so šli v boj proti okupatorju, ne pa proti slovenskemu narodu za komunizem. Dokaz takih čistk so skupine grobov po gozdovih, kjer je na mnogih krajih pokopanih do 100 in več takih žrtev. Vaške straže imajo značaj četnikov. Oblečeni so v glavnem v civilne obleke, kot pokrivalo imajo baretko, kot značko pa mrtvaško glavo. Deloma so oblečeni tudi v bivše jugoslovanske uniforme, orožje in municijo pa dobivajo od italijanske vojske.

Bilanca komunistične revolucije ter okupatorjevih represalij v ljubljanski provinci, ki šteje cca 300.000 prebivalcev, je za leto 1942 sledeča: Partizani so doslej poklali 2.500 Slovencev, med njimi 18 duhovnikov. Italijani so postreljali 1.800 Slovencev. Cca 25.000 Slovencev mož, žena in otrok vseh starosti do dojenčkov je v internacijah. Od teh jih je mnogo že pomrlo. Od Italijanov in partizanov je bilo doslej požganih preko 3.000 poslopij. Partizani v zadnjih mesecih požigajo predvsem šole, prosvetne domove in cerkve. Italijanske izgube v vseh teh bojih pa so malenkostne v primeri s slovenskimi. To vse so podatki le za ljubljansko provinco ter za internirance v Italiji.

ŽalovanjeFigure 1. Žalovanje

Kakšna pa je slika pod nemško okupacijo na Gorenjskem in Štajerskem pa dokazuje okolnost, da so tam na podlagi doslej dobljenih podatkov Nemci postrelili 3.743 Slovencev.

Razmerje Slovencev do Italijanov: Slovenec že po naravi zaničuje Italijane. Zato o kakem sodelovanju ni govora, najmanj pa o političnem sodelovanju. Ko je v letu 1941 radi ostavke ministra Puclja in dr. Natlačena prenehala delovati konzulta, je vsak političen stik z okupatorji prenehal in kljub mnogim poskusom od strani visokega komisarja in civilnih oblasti ni uspel dobiti nobene skupine za politično sodelovanje. To velja tako za napredne, kakor tudi za SLS. V kolikor je stikov z okupatorjem radi vaških straž, je ta le z vojaškimi oblastmi. Kar vzbuja silno nevoljo pri civilnih oblasteh, fašistih in na Kvesturi. Opetovano so se zastopniki navedenih že pritoževali, da so mnogokrat ponudili roko, da bi Slovenci sodelovali v kakršnikoli obliki s civilno oblastjo, pa so to Slovenci odklanjali, celo v boju proti komunizmu. Ker imajo vaške straže stik le z vojaškimi oblastmi in ker je veliko nasprotje med vojaškimi oblastmi in italijansko civilno upravo, zato [Stran 028]tudi civilna uprava z velikim nezadovoljstvom gleda na vaške straže in mnogo intrigira proti temu, da bi bile ukinjene. Civilne oblasti smatrajo, da je to ponižujoče za italijansko vojsko, da mora s pomočjo slovenskih četnikov odnosno vaških straž vzdrževati red, vojaška oblast pa stoji na stališču, da je do takega stanja privedla nesposobnost civilne uprave. V zadnjem času pa je poleg te težave nastala še ta, da komunisti s pomočjo zvez z italijanskimi komunisti označujejo vaške straže za Mihajlovičevske ter za Italijane bolj nevarne kot partizani. To izrabljajo tudi komunisti v letakih, ki označujejo vaške straže kot belogardistične, Mihajlovičevske bande. S tem hočejo le pri Italijanih vzbuditi sum vaške straže in doseči njihovo ukinitev. Če bi Italijani res hoteli razorožiti te vaške straže, smo pred novo katastrofo, ker bi na eni strani zopet zavladali partizani, na drugi pa je dvomljivo, da bi vaške straže orožje vrnile, kar bi povzročilo nove represalije.

Hrvaški partizani v Sloveniji: V zadnjih mesecih se je večkrat pojavilo, da so priš1i močni partizanski oddelki na pomoč slovenskim. Pridejo, požgejo nekaj poslopij, izropajo par vasi, napadajo vaške straže, če kaj ujamejo izročijo slovenskim partizanom, kateri nato te pobijejo. Če so ti hrvaški partizani pravi komunisti, potem seveda temu ni pomoči, če pa niso, potem pa to delajo iz nepoučenosti ali napačne informiranosti. Vaške straže, ni nikako sodelovanje z okupatorjem, ampak so nastale sledeče: Slovenski narod ima dva sovražnika, komuniste in Italijane. Proti italijanskemu okupatorju se v danih razmerah ne da boriti s puško, hoče pa to storiti proti komunistom, da prepreči njih teror in okupatorjeve represalije. Ko pa bodo uničeni komunisti in ko bo prišel odločilni trenutek, tedaj pa nam vsem Slovencem in tudi Hrvatom pomozi Bog v skupni končni borbi.

Situacijsko poročilo z dne 22. avgusta 1942

NA
-
0

Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino

Fond DMB, fasc. 122

Ljubljanska Pokrajina: V Ljubljanski Pokrajini je še vedno glavni problem partizanstvo, vendar se je situacija že znatno spremenila. Partizani so imeli v svoji oblasti velik del Dolenjske in Notranjske, kjer so proglašali svoje republike in izvajali strašen teror nad prebivalstvom. 15. julija so Italijani začeli ofenzivo proti partizanom, katerih je bilo v začetku ofenzive kakih 4 do 5 tisoč. V italijanskih operacijah pa je nastopilo v ofenzivi 60 do 70 tisoč vojakov in fašistov z vsemi vrstami orožja od tankov, težkih topov, do bombnikov. Kjer je šla italijanska akcija in čistila teren, je pustila za seboj strašne sledove. Požigi, streljanje in odseljevanje. S tem, kar je bilo požganega pred ofenzivo in kar so Italijani požgali med ofenzivo, cenimo, da je požganih preko 800 kmečkih domov in blizu 2000 gospodarskih poslopij. Požigajo pa tudi partizani, zlasti v krajih, kjer je bilo ljudstvo vedno proti njim nerazpoloženo. Tako so v Št. Joštu nad Vrhniko partizani požgali Prosvetni dom, Konzum in okrog 20 gospodarskih poslopij. Od ofenzive dalje je Ljubljana popolnoma blokirana in ne more nihče v Ljubljano in iz Ljubljane brez posebnega dovoljenja Komande divizije. Prevod ne pošilja hrane iz Ljubljane, pa tudi Ljubljana ne dobi kmečkih pridelkov, kar se najbolj pozna v tem, da že mesec dni ni nobenega mleka, mesa pa po 6 do 10 dkg. tedensko na osebo, ali pa nič. Grozote, ki so jih vršili in jih še vrše partizani, so take, da si jih ni mogoče predstavljati. Doslej cenijo, da je bilo od partizanov pobitih ca 1500 ljudi, med njimi 12 duhovnikov, 3 župani in tudi mnogo žensk in otrok. Svoje žrtve so partizani strahotno mučili, jim rezali posamezne ude, žive zakopavali, ali žive sežigali. Po ofenzivi, ko je bil Krimski teren očiščen partizanov, so našli v Iški okrog 100 grobov partizanskih žrtev. Blizu Mačkovca tudi v Krimskem sektorju okrog 200. Na mnogih krajih pa po 20 do 50 takih grobov. Spričo takega početja partizanov je odpor proti njim vedno bolj rastel in danes v večini krajev na Dolenjskem ni nobena stvar bolj osovražena kot partizan. Ljudstvo je samo začelo iskati zaščite pri Italijanih in danes je že več občin, kjer imajo domačini z vednostjo Italijanov orožje, da se branijo pred partizani, ker jih Italijani niso zaščitili. Tako stanje je na primer v Velikih Laščah, Begunjah, Št. Joštu nad Vrhniko. Zahtevajo pa orožje tudi po drugih krajih ljudje sami. Večino orožja, ki so ga ljudje hranili od zloma Jugoslavije, so jim namreč s silo in izsiljevanjem pobrali partizani in z istim orožjem pobijali Slovence. Ne moremo se čuditi takemu stanju, ker ljudstvo se v obupu posluži vsakega sredstva, da se reši uničenja.

Italijani so mnogo moških, iz krajev kjer se je vršila ofenziva, odpeljali v Italijo. Tako se nahaja na Igu le še 50 moških, starcev in invalidov, preko 200 se jih nahaja v internaciji na Rabu. Mnogo so celih družin z otroci vred odpeljali iz Bele Krajine, doslej je znanih 6 takih transportov. Žalostno je pri tem to, da so ti ljudje v mnogih krajih rade volje šli v internacijo, da se rešijo partizanskega pekla in italijanskih represalij.

Značilno za naše razmere je to, da ima občina Stari trg pri Ložu doslej že več mrtvih, pobitih od partizanov ali Italijanov, kot jih je imela v vsej svetovni vojni.

Zaključek: partizanstvo gre v razsulo. Beseda partizan in komunist bo ostala na slovenski zemlji najbolj osovražena. Ljudstvo, v kolikor je bilo zapeljano, je trdnejše slovensko in jugoslovansko, kakor je bilo kdaj-koli. Ljubljana sama, ki je največ pripomogla k tej narodni tragediji, se je mnogo poboljšala, a je še danes za deželo, o kateri lahko rečemo, da je ozdravljena komunistične kuge.

Konec situacijskega poročila z dne 22. avgusta 1942.

Oznaka »Prikazen«.

Uvod

NA
-
0

V vojnem času so z zvezami težave, celo če gre za kraje v isti državi. Še težje je, če morajo ljudje in sporočila potovati čez državne meje. Da je pretok ljudi in informacij med državami, ki so si v vojni, prekinjen, se razume samo po sebi. Tu so mogoči samo posredni stiki. In to je področje, ki ponovno dokazuje, kako velika je človeška iznajdljivost.

Tudi medvojna Ljubljana je imela stike s svojimi predstavniki v jugoslovanski vladi v Londonu. Te stvari še niso sistematično raziskane, vendar je toliko gotovo, da sta Slovenska ljudska stranka in Slovenska zaveza pošiljali v London dokaj redna in obširna poročila. Ta so običajno potovala preko Vatikana, morda tudi preko Švice. Razmeroma ugodno pot pa so predstavljale tudi zveze, ki jih je imela Slovenija z Mihajlovičevim Štabom.

Tu priobčujemo dve poročili iz leta dvainštiridesetega. Z dokumentarno svežino nam postavljata pred oči tragično zapletenost tistega časa.

Vedeli smo, kdo stoji za njimi

Ivan Bartol
-
0

Tine Velikonja

Čeprav je Loški Potok samo velika vrtača, je živelo takrat v njem toliko ljudi, da bi napolnili majhno mesto. Dolina je kot praznično okrašena ladja, ki pluje proti jugu, z zaokroženim dnom in po sredi potegnjeno cesto, s trakovi negovanih travnikov in skrbno obdelanih njiv, ki se krivijo v breg na obeh straneh. Naprej pa silijo v strmino pašniki. Ustavlja jih črnina mogočnih gozdov, ki se širijo na vse strani in vzpenjajo na Snežnik, na jugu pa padajo v dolino Kolpe. V sredini se kot 50 m visok jambor dviga Tabor s farno cerkvijo in čokatim zvonikom. Nanj se prislanjajo sredinski Hrib z gosto pozidanim vzhodnim pobočjem, na severu Retje in na jugu Travnik.

Na Hribu so imeli glavno besedo Orli, v Travniku Sokoli. Niso se imeli radi, vendar se niso ločevali po črti revni in bogati, ampak klerikalci in liberalci. Ta cepitev je kasneje odločala, na katero stran so se postavili v državljanski vojni. Orli so imeli dvorano z vsemi orodji, na katerih se je premetavalo mlado in staro, pevske zbore, igralske družine in tamburaški zbor. Radi so gostovali po okoliških vaseh. Sokoli so jih skušali posnemati, pa jim je šlo slabo od rok. Bilo jih je tudi premalo.

Kmalu po okupaciji so Italijani zasedli del gostilne pri Rusu v središču Hriba in vanj vselili 20 karabinjerjev. V gostilni se je košatila brhka kočevarska Nemka, ki je ravno ovdovela in burkala domišljijo potoških fantov. Ni ji bilo prav, da doline niso dobili Nemci. Zbrala je skupino domačinov, ki so se imeli za liberalne in bili naklonjeni komunistom. V Nemcih so videli boljšega okupatorja že zato, ker je preganjal farje. Trgali so plakate in italijanske zastave. Šest so jih Italijani polovili in poslali v internacijo. Pri Pajniču so imeli tudi spravljen seznam narodno zavednih in krščanskih družin, ki naj bi jih izselili, če bi se okupatorja zamenjala. Komunisti so kasneje iste ljudi s seznama obdolžili, da sodelujejo z okupatorjem. Ob napadu na Sovjetsko zvezo je bilo igre konec.

Življenje je teklo dalje. Karabinjerji so se dobrikali domačim dekletom, ki so se jim sramežljivo izmikala, čeprav včasih s težkim srcem. Samo šarmantnemu brigadirju je uspelo, da je osvojil sicer ledeno srce lepe krčmarice. Župnik in kaplan sta brala maše, učitelji vtepali pamet v butice otrok, ki so do strehe napolnili vse tri šole v vasi. Dela na polju je bilo dovolj, pridelek še kar, saj nista rodila samo krompir in pšenica, ampak, ker ni bilo slane, tudi koruza. Na žagi se je znojilo nekaj deset domačinov, veliko več pa kot sekačev v gozdu, posla je bilo dovolj za vseh 200 vozarjev, ki so tovorili les na Rakek.

V jeseni se je začelo govoriti o nenavadnih prebivalcih okoliških gozdov. Da gre zares, so spoznali še pred zimo. Takrat je Debeljakov Janez z Bele Vode skoraj šepetaje razlagal Pri Birtu, kako se okrog njegove hiše klatijo čudni tiči z orožjem in se gredo ravbarje in žandarje. Čez nekaj dni so ga na hišnem pragu, ko se je odpravljal v hlev, prestregli neznanci in ustrelili. Baje jih je vodil Daki. Iz Travnika je prišel glas, da je bil kaznovan, ker je izdajal. Ljudi se je polotila tesnoba, saj so že vedeli, da gre za komuniste. Odločili so se, da z njimi ne bodo sodelovali, saj so bili dobro poučeni, kako je v Rusiji, »kjer uničujejo kmeta, dol z vero in samo gledajo, kje bi se dalo kaj ukrasti«. Hočejo oblast in jo bodo tudi dobili, samo da Italijan odnese pete. Nekaj bo treba napraviti. Zato niso ustanovili skupnih odborov OF, kot se je to dogajalo na začetku drugod po Sloveniji. Izjema so bili Sokoli v Travniku, ki so začutili, da je napočil njihov čas in jih je nekaj tudi odšlo v partizane.

Zima je bila huda in partizani so se poskrili po bajtah za gozdne delavce ali se zatekli domov. Pomladansko sonce leta 1942 jih je izbezalo na plan. Začeli so se oglašati tudi v dolini, vendar samo ponoči. Grozili so in zahtevali hrano. Aprila so domači fantje postavili nočne straže, zdaj ne več proti ognju, ampak proti vedno bolj nasilnim in nevarnim obiskovalcem. Orožja so imeli dovolj, saj je ob razpadu jugoslovanske vojske obležalo vsepovsod. Najbolj prav je prišlo partizanom, dovolj pa ga je ostalo tudi za druge.

Šele 9. maja, ko se je stopil tudi sneg na Snežnikih, so se partizani spustili v [Stran 021]dolino tudi podnevi. Okrog 11. ure so napadli karabinjersko postajo. Streljali so iz bližnjih hiš, najbolj učinkovito pa s Tabora, odkoder so merili naravnost v okna in enega od karabinjerjev smrtno zadeli. Napadeni so poklicali pomoč iz Ribnice in z Blok. Po nekaj urah so se iz ribniške strani oprezno prikazali prvi vojaki. Ko so zavzemali dolino, so na domovih presenetili tri domačine, ki so se ravno pripravljali na beg. Ker je imel vsak oblečen vsaj kos vojaške uniforme, ni pomagalo nobeno pregovarjanje. Zanje so bili »partigiani«, enega so ustrelili na domu, druga dva pa zmagoslavno sredi trga kot vojno trofejo. Zvečer so skupaj z napadenimi in mrličem dolino zapustili in jo za 3 mesece prepustili na milost in nemilost šibkemu nasprotniku.

Loški Potok je bil na zunaj še vedno videti kot mirovniška ladjica sredi vojne vihre v Evropi, ljudje pa so slutili, da ne za dolgo. Nočni obiski so postajali pogostejši, straže so vedno manj zalegle. Dne 15. maja 1942 je trinajst fantov, starih 19 do 27 let, iz več vasi in različnih slojev izkopalo svoje orožje in se odpravilo na Tabor, da bodo ustanovili postojanko vaške obrambe. Imeli so dobre puške, zbrojevko, dovolj streliva in ročnih bomb. Utrdili so se v zvoniku, sicer pa so se kot straže razpršili po platoju. V Ljubljano so poslali kurirja po pomoč. Bil naj bi eden od domačinov, ki se je oglasil pri škofu Rožmanu. Prosil je za posredovanje pri Italijanih, da bi dobili orožje in ljudi. Škof mu je baje odgovoril: »K Italijanom pa že ne bomo hodili po orožje!« Ni znano, kaj so se dogovorili.

Fantje iz Retij, Hriba in Malega Loga. Vsi so bili pobiti, nobeden ni padel v boju: trije triinštiridesetega, devet petinštiridesetega, eden je v sumljivih okoliščinah izginil v gozdu.Figure 1. Fantje iz Retij, Hriba in Malega Loga. Vsi so bili pobiti, nobeden ni padel v boju: trije triinštiridesetega, devet petinštiridesetega, eden je v sumljivih okoliščinah izginil v gozdu.

Naslednjega dne zvečer, ko je že odzvonilo avemarijo in so bili vsi kot na trnih, se je s Tabora oglasil plat zvona. Potočani so pohiteli na Tabor. Orožje so imeli samo tisti, ki so ga pripravili in imeli pri sebi. Ostali so se obnašali, kot bi Turek vdrl v deželo, in pograbili sekire, kose ali vile, kar je bilo pač najbolj pri roki. Nekaj ur so čakali v temi noči, pa je bilo vse mirno. Večina se je zato opolnoči razšla, tudi tisti s puškami, ostala je [Stran 022]samo trinajsterica, ki jo je bodril kaplan Leopold Puhar. Videti je bilo varno, dogovorili so se za pomoč, če bi partizani napadli. Do takrat bodo že sami. Tabor je bil kot nezavzetna trdnjava, debeli zvonikovi zidovi so jim vlivali zaupanje in občutek varnosti. Računali so, da partizani podnevi ne bodo tvegali napada, pa tudi če, bodo sami zlahka zdržali, dokler ne pride pomoč.

Samo dva sta odslužila vojake, drugi so bili brez vojaških izkušenj. Nihče ni znal ravnati s strojnico.

Naslednjega dne, v nedeljo 17. maja 1942, so se pojavili partizani že zgodaj zjutraj. Večina so bili Ložani in naj bi šlo za bataljon, čeprav jih je bilo največ 50. Četrt pred deseto je še vabilo k maši, ljudje so se že odpravili na pot in hoteli v breg, pa odnehali, ko so spoznali, da se nekaj pripravlja. Ženske so se vrnile domov pripravljat kosilo, moški pa so se nagnetli v gostilno Pri Birtu in čakali, kaj bo. Kmalu je začelo pokati z vseh strani z lahkim orožjem, krogle so tolkle po zvonovih, da so prestrašeno doneli. Odpor branilcev je bil slab, baje so streljali kar tako, ker niso hoteli nikogar raniti ali ubiti. Napadalce so hoteli samo prestrašiti in prepoditi. Strojnica se ni oglasila. S kaplanom vred so se zgnetli v zvonik. Tam so kmalu spregledali, da so se znašli v pasti. Pogled proti jugu sta jim zakrivala cerkev in župnišče. Partizani so se tako neopazno približali stolpu. Ob vrata v zvonik so znesli slamo in jo zažgali. Zagorela niso samo vrata, ampak tudi stopnice v zvoniku. Vaščani so zaskrbljeno opazovali gost dim, ki se je valil iz lin. Možje so se na glas jezili na lastne sinove, ki so se poskrili doma in niso držali besede. »Le enkrat naj še eden zavriska na glas, pa bom šel tja in jih vse razgnal!«

Dim je pregnal branilce iz zvonika na kor, od tam pa so po okenski mreži zlezli v ladjo in se skušali postaviti v bran za oltarjem. Partizani so z bombami razstrelili vrata v cerkev, vdrli vanjo in branilci so se jim vdali brez strela.

V dveurnem spopadu ni bilo ranjenih ali mrtvih. Opoldne je vse potihnilo, le gost dim, ki je ovijal zvonik, je oznanjal predajo. Ujetnike so s kaplanom vred otovorili s strelivom, ki so ga zaplenili, in jih prignali v dolino. Kot na sejmu so jih nekaj ur razkazovali na trgu. Kaplana so izpustili, pa že zvečer poslali ponj. Na srečo jo je že ubral skozi gozdove naravnost v Ribnico. Fante so odpeljali v taborišče pod steno na Jazbini nad Šegovo vasjo. Z njimi so ravnali v nasprotju z boljševiško prakso. Niso jih pobili. Zadržali so jih in vključili v svoje vrste.

Ob roški ofenzivi so se partizani razšli, večina zajetih fantov se je prebila domov in skrila. Kasneje so se na razglas prijavili Italijanom, ti pa so jih poslali v taborišče.

Čeprav se je zanje vse na videz srečno končalo, ni v tej čudni vojni nihče od njih ostal živ – in nihče ni umrl v boju. Čez pol leta so jih po posredovanju izpustili iz taborišča. Pridružili so se vaškim stražam, ki so se skupaj z Italijani utrdile na Taboru. Posadka je bila tako močna, da partizani niso prišli več blizu. Ob kapitulaciji Italije so se stražarji zatekli na Bloke, bili tam zajeti z bloškimi vaškimi stražarji. Tri od teh trinajstih je v Kočevju obsodilo na smrt naglo sodišče in so baje pokopani v Mozlju. Ostalih devet se je ob nemški ofenzivi rešilo iz partizanskega ujetništva tako, da so se razkropili in pridružili domobrancem.

Loški potok obsega šest vasi, v sredi ga Tabor krasi … Figure 2. Loški potok obsega šest vasi, v sredi ga Tabor krasi … [Stran 023]Najniže v dolino se je spustilo Retje … Figure 3. Najniže v dolino se je spustilo Retje …

Maja 1945 odhod na Koroško, vrnitev s prevaro in smrt. Edinega, ki je ostal v partizanih in naj bi padel nekje na Štajerskem, so ustrelili partizani sami pri Borovcu. Prestregli so namreč pismo, v katerem ga eden od trinajstih pregovarja, naj dezertira. Na spomenik padlim borcem na Taboru njegovega imena niso vklesali.

Še tako površnemu bralcu pade v oči razlika med obema kulturama, ki sta se spopadli, in kako je ena popolnoma nadigrala drugo.

Na eni strani krščanska vaška srenja dovolj izobraženih in obveščenih kmečkih ljudi, z visoko bralno in družbeno kulturo, s pestro razvito civilno družbo. Poučeni so bili, da je komunizem nekaj slabega, »saj ne priznava Boga, sovraži kmeta in krade«, vendar je bilo to védenje brezosebno, površno in naučeno. Niso bili seznanjeni s temeljnimi ocenami o bistvu komunizma, pri katerem sta se pobratili protestantska znanstvenost in azijatska praksa, o kraljestvu laži in nasilja, zlasti pa niso dobro vedeli, iz kakšne snovi so ljudje, ki so se odločili, da ga uveljavijo tudi pri nas. Kulturno in prosvetno življenje je s pomočjo Cerkve ustvarjalo videz idile, da je bilo znosno, čeprav je šlo za trdo življenje na skopi zemlji, ki je ni bilo dovolj za vse, za garaško delo v gozdu in vozarjenje po nevarnih cestah.

Na drugi strani pa so imeli nasprotnike, ki so jih vodili poklicni revolucionarji. Ti so vedeli, kaj hočejo, in se tudi niso ustrašili sredstev, s katerimi so hoteli svoj cilj doseči. Vprašanje je, koliko so zares verjeli v raj na zemlji, saj so imeli priložnost, da so si ga ogledali v Sovjetski zvezi. Željni so bili oblasti in so šli v napad tako silovito, da niso presenetili samo svojih nasprotnikov, ampak tudi ljudi v Kominterni.

Kako opojno je bilo za te ljudi, katerih večina je živela prej na robu družbe, da so se lahko sprehajali po osvojenem ozemlju in uveljavljali oblast z orožjem, pri vsem pa so smeli uporabljati magične besede »narod, svoboda, enakost«.

Predaja na Taboru ni osamljeno dejanje, napovedovala je Turjak in Vetrinje. Preveč je bilo zanašanja na drugega, zadeve so se premalo razmislile do konca. Vedno smo se slepili, da bo nekdo drug opravil nalogo, ki je čakala nas, pogosto smo to celo pričakovali od Boga.

Državljanska vojna: paradoks neke odločitve

Intervju z Angelo Vrhovec
-
0

Nekoč smo v našem glasilu rekli, da imajo knjige svojo usodo. Tudi posamezniki imamo svoje usode, pa tudi vsaka vas, bi lahko rekli, ima svojo usodo.

V naslednjem bomo z nekaj skopimi obrisi tako rekoč okvirno skušali pokazati usodo neke vasi v izrednih okoliščinah. Njene usode se bomo res lahko samo dotaknili in se že sprašujemo, ali nam je to sploh dovoljeno, spričo neznanske zapletenosti človekovih odločitev. A ker je navsezadnje treba nekaj reči – govoriti o preteklosti je najbolj normalna reč – se bomo morali vdati v nepopolnost svojega početja. Usoda vasi, ki smo jo izbrali, je ne samo zanimiva, ampak važna, ker na vzoren način predstavlja neko odločitev in njeno problematičnost. Zanimali nas bodo vzroki in realne možnosti te odločitve.

[…]

Za njo so gozdovi, ki ji krijejo hrbet, zato se varno in malo visokostno razgleduje po širni ravnini pod seboj, po kateri teče, kot so ljudje včasih rekli, Velika cesta. Tako je vas samosvoja, a vendar ne odrezana od sveta.

Ko je izbruhnila državljanska vojna in udarila na počez čez slovenski svet, se je Ligojna odločila, da ne stopi ne na to ne na ono stran. Hotela je, kot bomo videli, nekaj nemogočega: hotela je ostati nevpletena v času, ki tega ni prenesel. Kako vztrajno se je držala tega načela, bomo videli iz pogovora, na katerega smo povabili gospo Angelo Vrhovec, ki je kot mlado dekle doživljalo tiste napete in nevarne čase, pozorno in z velikim občutkom za dogodke in njihov zunanji in notranji pomen. Veseli nas, da smo dobili tako zavzetega kronista in razlagalca.

ZAVEZA: Vsak od nas ima do vasi, iz katere prihaja, poseben odnos. Čim starejši je človek, tem več nanjo misli in tem bolj se zdi, da jo razume. Kaj bi vi lahko rekli o svoji vasi pred vojno.

VRHOVEC: Naša vas je bila pred vojno povprečno kmečka, bili smo mali kmetje, recimo polkmetje. Živeli smo zelo skromno, toda bili smo kar lepa skupnost. V večini hiš se je vsak večer molilo, vsako leto pred božičem smo nosili po hišah Marijo. Praznovali smo tudi pusta, imeli veselice, v zimskem času pa smo se dekleta zbirala v eni izmed hiš sredi vasi in delale ročna dela. Med domačimi dekleti in deklami ni bilo nobenih razlik. Vsi so jedli pri isti mizi. Spoštovali smo drug drugega, si med seboj pomagali, cel teden pridno delali, ob sobotah vse lepo pospravili, poribali, v nedeljo šli k maši, popoldne pa mi mladi na vas. Nekateri so bili v društvu kmečkih fantov in deklet, nekateri pa smo občasno hodili na Vrhniko k Prosveti.

Velika Ligojna z vrhniške strani.Figure 1. Velika Ligojna z vrhniške strani.[Stran 017]

ZAVEZA: Kaj pa politika? Ali je bila vas politično enotna ali se je delila? Ali je tudi vanjo vdiral tako imenovani napredni svet?

VRHOVEC: Nekako do leta 1939-40 je bila vas, kar se tiče politike, dokaj enotna. Večina je bila v Slovenski ljudski stranki. Nato pa se je začela ta enotnost zgubljati. Mladi so bili že pod vplivom novega časa.

ZAVEZA: Za partizane ste verjetno zvedeli na jesen 1941, zlasti pa na pomlad 1942. A zares se je začelo v začetku junija, ko je odšlo v gozd nekaj vaščanov. A to je bil pravzaprav le uvod. Dober mesec za tem so partizani tik nad vasjo napadli Italijane, zaradi česar so Italijani vas požgali. Dogodile so se tudi druge tragične reči. Želeli bi, da malo podrobneje opišete te dogodke.

VRHOVEC: Ko so se pojavili prvi partizani, so fantje sodelovali, sprva malo bolj prikrito, spomladi leta 1942, ko so partizani začeli vabiti v svoje vrste, je v juniju 1942 nekaj fantov res odšlo v partizane. Takrat se je zares začelo. Omenim naj, da so Italijani imeli glavno komando na Vrhniki, v Horjulu pa postojanko. In če so hoteli priti iz Vrhnike do Horjula, so morali skozi našo vas. Teden dni pred požigom Ligojne so požgali Ljubgojno pri Horjulu. Ko so se vračali na Vrhniko, so se spotoma ustavili pri kmetu Bradešku, ki je stanoval tik ob cesti in mu dejali: »Če pade samo en strel na nas, bo gorela cela vas.« Partizani so namreč Italijane že dvakrat prej napadli, ko so se vračali iz Vrhnike proti Horjulu in obratno, vendar so jih napadli zunaj vasi, na pobočjih, ki se nagibajo na horjulsko stran. Obakrat se je srečno izteklo, imeli smo samo strah.

Toda prišla je usodna noč med 7. in 8. julijem 1942. Partizani so začeli zbirati fante in može in zahtevali, naj postavijo na cesti proti Horjulu ovire, ker bodo napadli Italijane. Nekaj fantov je prosilo partizane, naj jih ne napadajo tako blizu vasi, ker bodo Italijani vas samo požgali, ampak naj jih napadejo v Lipalci. Partizani se niso zmenili za to in so Italijane napadli. Italijani niso streljali na partizane, obrnili so se proti vasi in jo požgali. Zgorelo je 43 stanovanjskih hiš in preko 100 gospodarskih poslopij. Vaščani smo pred Italijani bežali (možje že prej) na ravnino proti Sinji Gorici. Tri

može, ki se niso umaknili iz vasi, so ustrelili.

ZAVEZA: Med temi tremi zbuja posebno zanimanje Bradeško. Videti je, da je imel vodilno vlogo v vasi. Govorilo se je, da je bil že prej opozorjen, da ga nameravajo partizani ubiti. To je zelo verjetno, tako so namreč komunisti ravnali tudi z drugimi uglednimi ljudmi po deželi. Opišite njegov primer.

VRHOVEC: Bežal je tudi Bradeško. Ko pa je videl, da vas gori, se je obrnil nazaj, ker je vedel, da ima v kleti hiše ženo in hčerko. Prišel je do doma, rešil obe, njega pa so Italijani zajeli in ga odpeljali proti Vrhniki, ter ga pri Bezjakovem griču, tik nad Vrhniko, ustrelili.

Bradeško je bil največji med ligojnskimi kmeti. Bil je vaški skrbnik, delaven, pošten, napreden (saj smo v Ligojni že leta 1922 imeli vodovod), zaveden član Slovenske ljudske stranke. Po pripovedovanju drugih so mu partizani večkrat grozili, da ga bodo ubili. Tudi moj bratranec, ki je bil partizan, mu je svetoval, naj se umakne. Bradeško pa mu je odgovoril: »Nikomur nisem nič slabega naredil in se tudi ne bom nikamor umikal.«

ZAVEZA: Kakšen je bil odnos vaščanov do partizanov pred napadom na Italijane? Kaj pa po napadu in požigu vasi? Vloga tako imenovanega naprednega vaškega jedra pred vojno, do požiga vasi in po požigu?

VRHOVEC: Do požiga vasi so bili vaščani, posebno pa mladina, naklonjeni partizanom. Po požigu pa so se zelo spremenili, ker ta napad ni imel drugega uspeha kot požgano vas in žrtve. Mladi so že bili pod vplivom novega časa. Največ zaslug za to je imel Tone Petrovčič. Pri njem se je shajala večina fantov. Tone je bil v Društvu kmečkih fantov in deklet, bil je zelo agilen in organizatorski in je zato imel velik vpliv na mlade fante. Ko se je začela organizirati OF, je bil on prvi, ki je stopil vanjo in začel nagovarjati še druge.

ZAVEZA: Če so torej partizani hoteli z napadom mobilizirati vas, so doživeli neuspeh. Nihče več ni odšel v partizane. Vas se je sedaj celo še bolj odmaknila. Kaj pa vi? Ali so tudi vas hoteli pridobiti in kako?

VRHOVEC: Jaz sem bila pred vojno na Vrhniki vključena v Prosveto. Petrovčič [Stran 018]me je že leta 1940 poskušal dobiti za članstvo v Društvu kmečkih fantov in deklet. Ko pa se je začela OF, me je ponovno vabil vanjo. Jaz sem vprašala očeta za nasvet. On mi je zaupno povedal, da se za OF skriva komunizem. Rekel pa mi je tudi, da naj o tem molčim, ker ga lahko stane glavo. Kaj pa komunizem je, sem vedela že tedaj, saj je bil oče ruski ujetnik v prvi svetovni vojni, pa tudi jaz sem že pred vojno prebrala nekaj brošur o SZ, med njimi tudi knjigo Ukrajina joka. Tako sem odklonila sodelovanje. Moram pa priznati, da zaradi tega nisem čutila nobenih posledic, zato lahko trdim, da vas ni imela izdajalcev.

Velika Ligojna – notranjost vasi s kapelicoFigure 2. Velika Ligojna – notranjost vasi s kapelico

ZAVEZA: Potem je prišel čas ustanavljanja vaških straž. Tu se srečamo že z drugim poizkusom, da vas ostane zunaj konflikta. Vaš opis ustanovitve vaške straže v Veliki Ligojni bo to lepo pojasnil.

VRHOVEC: Po požigu vasi fantje niso šli v partizane, temveč so doma popravljali požgane domove. Ko so se začele ustanavljati vaške straže, se sprva niso vključili. So pa k nam prišli ustanovit vaško stražo fantje iz Horjula in sicer šele novembra 1942. Ustanovili so jo v šoli. Takrat pa so partizani zopet začeli pritiskati na fante, da bi šli v partizane. Ker se fantje temu pritisku niso vdali, je komanda vaških straž iz šole po vasi izdala pozive za vključitev v vaške straže. Fantje so sprva tja hodili samo spat. Po nekaj mesecih pa je prišel ukaz iz Vrhnike in v vaške straže vključil vse fante. Kljub vključitvi v vaške straže so fantje še vedno po malem sodelovali s partizani, predvsem v pošiljanju hrane.

ZAVEZA: Kako se je to sodelovanje kazalo? Vloga komandantov, posebej komandanta Ambroža?

VRHOVEC: Sodelovanje s partizani se je kazalo predvsem v pošiljanju hrane. Komandant Ambrož je bil zelo dober z vaščani, tudi za fante. Delal je tudi za partizane, saj vemo, da je bil leta 1949 direktor Opekarn.

ZAVEZA: Po razpadu Italije 1943 se je večina vaških stražarjev skoncentrirala po večjih središčih. Kaj pa se je dogajalo v Ligojni?

VRHOVEC: Po razpadu Italije so vsi fantje prišli domov in bili doma. Na Mar[Stran 019]tinovo nedeljo zjutraj pa so vas obkolili Nemci in na sredo vasi zgnali vse moške in fante. Starejše moške so potem poslali domov, mlajše pa so odpeljali v Žirovski vrh, da bi vozili municijo. Nato so jih odpeljali v Ljubljano v prisilne delavnice in jih postavili pred dejstvo: ali prijeti za orožje ali oditi v Nemčijo. Naši fantje so se odločili za domobrance, ker so hoteli ostati doma.

ZAVEZA: Kje so Ligojnčani v glavnem služili in kakšen sloves so imeli kot vojaki?

VRHOVEC: Kot domobranci so stražili železniško progo na Verdu. Šušljalo se je, da kadar stražijo ligojnski fantje, lahko partizani in terenci prečkajo progo. Glede na to lahko povem, da so bili zelo slabi vojaki, saj so samo čakali, da bo vojne konec in Nemec uničen. Tudi ob napadu na Štampetov most se baje niso preveč navdušeno udeleževali boja.

ZAVEZA: Potem pride konec vojne. Domobranci odidejo večidel na Koroško. Fantje iz Ligojne slečejo uniforme in čakajo doma partizane. Tu imamo opraviti s četrto fazo te oportunistične politike in njenim tragičnim koncem. Opišite malo groteskno razmerje med nedeljskim mitingom na Vrhniki in pozivi, ki so jih njegovi ligojnski udeleženci dobili nekaj dni pozneje.

VRHOVEC: Po koncu vojne je bila večina fantov v civilu in doma. Niso šli na Koroško.

V nedeljo, 13. maja 1945, je šla skoraj vsa mladina (fantje s harmoniko) veselo na miting na Vrhniko. Dne 17. maja 1945 je prva skupina fantov, ki so bili pri domobrancih, dobila pozive, druga skupina pa teden dni kasneje. Med temi fanti sta poziv dobila tudi Franc Ogrin, ki je bil pri vaških stražah samo nekaj tednov, ker je bil slabega zdravja, in Tone Petrovčič, o katerem sem že govorila in ki ni bil ne pri vaških stražah in ne pri domobrancih. Tudi teh dveh ni bilo več domov.

Z Vrhnike so jih odpeljali v Logatec. Tam so ostali teden dni, tako da so jih sestre in nekatera dekleta prišle še obiskat. Od tam so jih odpeljali v Ljubljano in od takrat jih nihče ni več videl. Da so bili odpeljani v Ljubljano, je povedal neki mladoletnik, ki je bil tudi odpeljan v Ljubljano z dvema bratoma, tam od bratov ločen, po nekaj mesecih pa je prišel domov.

ZAVEZA: Le kaj so si ti fantje mislili, ko so že vedeli, da jih čaka smrt? Nekaj domobrancev, menda so bili trije, med njimi eden mladoleten, so le prišli domov. Verjamemo, da ni bilo lahko, a je torej domačinom le uspelo koga rešiti, če so se zares potrudili.

VRHOVEC: Bog ve, kaj so si ti fantje mislili. Če ne prej, so v Ljubljani zaslutili, kaj jih čaka. Za tri fante vem, da so se res vrnili domov. Kako so ušli moriji, vedo samo oni. Govorilo pa se je, da so enega rešili šele, ko je bil v Kočevju, eden je bil mladoletnik, pa še brata je imel v partizanih, eden pa je menda zbežal med potjo.

ZAVEZA: Kako so vaščani sprejeli dejstvo, da so jim pobili sinove, brate, zaročence? Saj so vendar morali vedeti, da so jim bili ne samo nenevarni, ampak so jim celo koristili. Ali ne presega po malem človekovih predstav, da so jih za vse usluge, ki so jih jim bili naredili, nazadnje pobili? Ali pa so hoteli nagnati v duše ljudi tak strah, ki nas morda ne bo nikoli več zapustil? Mogoče je najbolj žalosten sad tega časa, da bomo za zmeraj narod prestrašencev?

VRHOVEC: Po koncu vojne smo, namesto da bi se ga veselili, dejansko doživeli največjo tragedijo, kot je nismo v vseh štirih letih. Vas je bila prazna, zgubili smo 22 fantov in 6 mož.

Ko so se stvari postopoma umirile in ko smo zagotovo vedeli, da naših fantov in mož ne bo nazaj, kadarkoli so prišli iz Ljubljane razni govorniki in imeli razne sestanke na šoli, ni bilo drugega kot samo vpitje: »Povejte nam, kje so naši fantje in možje.« Pa tudi pri volitvah je bila udeležba slaba. Tako smo mi, pa tudi ostali kraji na Slovenskem, morali plačati zmago komunizma.

ZAVEZA: Gospa Vrhovčeva, hvala za ta pogovor. Govorili smo o nekem času, ko se je bilo pač treba odločiti. Če se nisi hotel ali si se obotavljal, ti to ni dosti pomagalo. Tako je torej s temi rečmi na svetu. Govorili smo o zadnjih rečeh, o življenju in smrti, na kratko in nepopolno, zakaj, kot pravi pesnik: Kaj je življenje in kaj je smrt? Kdo ve? Razumemo: vsak se za življenje boji. Vemo pa tudi, da sta nekaj pogum in zvestoba. S to mislijo bi želeli končati ta pogovor.

Vrhnika – poletje 1942

Pavle Kogej
-
0

Že pred razsulom prve Jugoslavije je imela komunistična partija na Vrhniki in v okolici (Borovnica) zelo aktivna jedra. Delovala je v majhnih skupinah, kot so bile trojke in dvojke, med delavci, kmeti, mladino, tako moško kot žensko. Delovala je predvsem prek legalnih organizacij, kot je bil tamburaški orkester na Bregu; vodil ga je komunistični prvak Jože Molek (Petkov Joži), ki je kasneje dobil ime Puntar. Na Vrhniki pa se je kot pravi voditelj že takrat odlikoval Franc Popit (Benetkov France). Iz ozadja je vodil klub esperantistov. Bil je dijak III. državne – bežigrajske gimnazije v Ljubljani. Sošolci, s katerimi se je vozil v Ljubljano, se ga dobro spominjajo in vedo, kako se je ujel v komunistične zanke. Njegova pot bi bila vredna podrobne obravnave. Popitov najožji sodelavec je bil Andrej Verbič (Andrejčetov) iz ugledne liberalne družine. Njemu je bilo poverjeno vodstvo Zveze kmečkih fantov in deklet, ki je bila prikrita komunistična organizacija. Med ožje Popitove sodelavce je sodil tudi Nace Voljč (Jokelčkov), ki pa je, kot trdijo poznavalci, deloval pri fantovskih odsekih.

Nasprotni tabor, ki se je vrsto let vzgajal v Rokodelskem domu katoliško in protikomunistično, se je do leta 1930 zbiral pri Orlih. Ta organizacija je bila po uvedbi unitaristične diktature ukinjena in prepovedana, nastala pa sta Fantovski odsek in Dekliški krožek. To še zdaleč nista bila samo telovadni društvi. Mladi so se zbirali v Prosvetnem domu, kjer so poslušali predavanja, imeli filmske predstave, uprizarjali igre in organizirali družabna srečanja. Duhovni vodja teh društev je bil na Vrhniki ob propadu stare Jugoslavije kaplan Štefan Kraljič.

V takih razmerah je Vrhnika dočakala italijansko okupacijo. Fantje so se brez razlike navduševali za zbiranje orožja zoper okupatorja, da bodo nastopili, ko pride čas.

Že konec leta 1941 se je začela propaganda za OF. Fantje iz katoliških društev so se vedno bolj ogibali sodelovanja z OF in partizani. Toda nihče ni v času od jeseni do poletja 1942 pripravljal kakršnegakoli vojaškega odpora proti partizanom; še manj pa, da bi se kdo vdinjal Italijanom.

S partizani je bilo drugače. Komunistom je bila vedno na prvem mestu svetovna revolucija. Zato je komunistično vodstvo OF iskalo zveze z italijanskimi komunisti, ki jih med italijanskim oficirskim kadrom ni bilo tako malo. Tako je bila vzpostavljena zveza med Ljubljano in Verdom, kamor so prihajali polni vagoni opreme za partizane z vednostjo italijanskih poveljnikov. Ker za tako sodelovanje ni bil postajenačelnik na Drenovem Griču, so neke noči pobili njega, ženo in otroke. Zaradi neovirane poti za prevoz preko Ljubljanice so na binkoštno soboto 1942 ubili tudi grofa Lichtenberga, ki je stanoval pri Kaminu, kjer je bil čolnarski prehod. Ubili so tudi njegovo ženo in dva otroka – birmanca. Hladnokrvno in brez milosti so pobijali ljudi tudi brez vsakega vzroka. Za nekatere so poskušali najti opravičilo. Tako so to poletje na Vrhniki med prvimi odpeljali očeta Lukančiča, ki je z družino stanoval pod Sveto Trojico. Ubili so ga pri Tonikovem breznu in ga vrgli vanj. Pred smrtjo so ga zverinsko mučili z mravljami in ognjem. Sam pisatelj Karel Grabeljšek je pozneje dejal Lukančičevi ženi, da so ga ubili nedolžnega. Umor so opravičevali s tem, da je izdajalec, za dokaz pa so navajali, da je znal italijansko. (Na Vrhniko je prišel po 1. svetovni vojni iz Trsta!)

Sistematično so partizani-komunisti začeli z likvidacijami svojih ideoloških nasprotnikov julija in avgusta 1942. Takrat še ni bilo nobenih vaških straž. Med prvimi žrtvami je bil zaplaninski župnik Jožef Geoheli. Zverinsko so ga mučili več dni; zagrebli pa so ga v Vranjih pečeh. Njegova smrt bi bila vredna dramatizacije. Njegov likvidator, vrhniški študent in dober Jožefov znanec, je pri njem dva večera popival, tretji večer pa ga je odgnal na morišče. Ta Stane Dobovičnik je bil pozneje komisar 14. divizije. Padel je 31. 3. 1944 v Topolščici na Štajerskem, kjer so pijane v zdravilišču presenetili Nemci. Po vojni so za to popivanje krivili tamkajšnje sestre usmiljenke in jih pregnali v Niš.

[Stran 015]

Kmalu po uboju župnika Geohelija se je začela »čistka« na Vrhniki. Prvi so prišli na vrsto Hrenovi fantje. Zgodilo se je med 2. in 3. avgustom. Oče Hren je bil upokojen orožnik, Gradarjev z Verda. Stanovali so na Vrhniki v hiši poleg župnijske cerkve sv. Pavla. Imel je štiri sinove: Janeza (letnik 1911), ki je delal v kamnolomu; Slavka (letnik 1913), ki je bil pismonoša za zunanja naselja; Francija (letnik 1918), ki je delal pri železniškem skladišču, in Mirka (letnik 1921), ki je bil dijak. Starejši trije so bili pri Fantovskem odseku, radi so zahajali v društveni dom; še posebej Franci je bil v društvu zelo dejaven in vpliven. Partizani so ponoči med 24. in 1. uro hišo obkolili. Štirje so skozi pritlična okna, ki so bila odprta, zlezli v stanovanje in z naperjenim orožjem vse prebudili. Zahtevali so, da se fantje oblečejo. Niso dovolili, da bi prižgali luči. Za silo so svetili z baterijami. Razen najmlajšega Mirkota, ki je imel nogo zaradi bolezni v opornicah, so fante odpeljali v noč: Janeza, Slavka in Francija. Zadnja priča jih je videla, ko so jih peljali pod zgornjim Storžem. Nato se sled izgubi nekje med Zaplano in Petkovcem. Pravijo, da so verjetno končali nekje v Vranjih pečeh kot zaplaninski župnik. Groba še do danes niso odkrili in tudi Črne bukve nič ne pišejo o tem pomoru. Ker jim greha izdaje niso mogli naprtiti, so terenci po Vrhniki najprej razširili glas, da so odšli k partizanom. Zato ni dosti manjkalo, da niso Italijani odgnali preostali del Hrenove družine. Toda kmalu za tem so Italijani v neki hajki zajeli tri partizane. Eden izmed njih je povedal, da so Hrenove fante pobili in enega od njih še poprej strahotno mučili. Med likvidatorji naj bi bili Janez Brenčič (Šimcov), kasnejši vrhniški župan, Vinko Turk (po vojni je naredil samomor) in Bernežev Marjan. Janez Brenčič se omenja že pri Lukančičevi likvidaciji. Po vojni je za nagrado dobil hišo Hrenovega Karla, županovega brata, ki je bil prav tako likvidiran leta 1945. (Vrhniški župan Nace Hren in Gradarjevi (Hren) z Verda niso v sorodu.)

Naslednji so prišli za likvidacijo na vrsto Ferfoljevi fantje. Ferfoljevi so bili delavska družina. Sinovi Ivan, Jože in Pavle so bili navadni delavci, Viktor je bil izučen mizar, najmlajši, Stanko, pa je bil v tistem času dijak. Najstarejši Ivan ni bil več doma, bil je poročen in je živel

drugje. Na piki so imeli predvsem Jožeta (letnik 1921) in Pavla (letnik 1925), ki sta bila zelo delavna pri Fantovskem odseku. Tistega avgustovskega večera se je kljub nevarnostim (Italijani in partizani) k njim prebil dober prijatelj teh fantov in jim povedal, da bodo to noč partizani odpeljali Jožeta in Pavla. To je zvedel od svojega dekleta, ki je bilo povezano z vrhniškimi terenci. Skrbna mama je takoj ukrepala. Šla je prosit v soseščino k družini, ki je veljala za ofarsko, da bi fanta pri njih prespala. Sprejeli so ju in ušla sta smrti. Drugi dan sta se zatekla v varstvo italijanske postojanke. Končno sta dobila zatočišče na postojanki prve vaške straže na Šentjoštu nad Vrhniko. Tja so se pred likvidacijami zatekali tudi drugi, ko je tam nastala ta postojanka. Takrat na Vrhniki še ni bilo bele garde.

Tako kot Ferfoljeve fante so iskali tudi druge. Zelo so vzeli na piko Revnovega Slavka. Slavko je bil dijak-vozač. Pri debatah na vlaku je razlagal, da so za OF skriti komunisti. To je bilo dovolj. Naročilo za likvidacijo je dobil Vinko Turk. Ker se mu na Revnovem domu na Idrijski cesti ni nihče odzval, je v hišo vrgel ročno bombo. Toda Slavko je že pred tem pobegnil in se umaknil v Ljubljano, kjer je v semenišču študiral njegov brat Zdravko.

Nepreklicna smrtna obsodba pa je bila izrečena tudi nad kaplanom Štefanom Kraljičem, ki je bil duhovni voditelj vrhniške katoliške mladine. Najprej so ga likvidatorji čakali v Sinji gorici, kamor je hodil maševat v podružnično cerkev. Ker je vrhniški dekan Janez Burnik slutil, kaj se pripravlja, ga ta dan ni pustil v Sinjo gorico. Nato so ga dvakrat iskali na Vrhniki v kaplaniji in obakrat je imel čudežno srečo, da se je likvidaciji izmaknil. Kar štirje so čakali nanj iz Fricove koruze. Odšel je nato v Ljubljano. Ker je bil obsojen na smrt, ga je škof Rožman poslal v Rim. Ko so bile ustanovljene vaške straže, se je vrnil in postal vojni kurat na Dolenjskem. Ob italijanski kapitulaciji, ko so partizani zajeli njegovo enoto, se je spet po čudnih okoliščinah rešil in postal kurat pri domobrancih. In na koncu: v Vetrinju je bil pri tistih zadnjih enotah, ki jih Angleži niso več vračali.

Ob zaključku naj povem, da je to le kra[Stran 016]tek, površen izvleček vrste pripovedovanj živih prič. Za podrobnejši faktografski opis vsega dogajanja na Vrhniki leta 1942 pred ustanovitvijo vaških straž bi si moral zgodovinar vzeti mnogo več časa in pregledati vrsto dostopnih dokumentov. Vsem, ki so mi pomagali k temu opisu, iskrena hvala!

1...328329330...335Page 329 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza