Sanje in spoznanja o Evropi

»Tam je še zrak drugačen, še trava bolj zelena … ja, tako mi govori oče in je vedno slabe volje, ko se pripelje nazaj čez mejo,« so bile besede moje sošolke v zdaj že skoraj davnih srednješolskih dneh, v neki preteklosti, na katero pogosto mislim s toplo nostalgijo, za katero pa mi je po drugi strani žal, da še zmeraj tako močno sega v naš čas. Pomladna leta človekovega življenja preidejo, takšna je pač pot vsega živega, a je skoraj tako neizbežno tudi, da se vračajo v misli, drugačna kot so bila takrat, ko smo jih živeli: obsijana z nerazumljivim čarom daljnega, nemočnega, izgubljenega in vendarle našega. Nasprotno pa ni neizbežno, da se ohrani tisto, zaradi česar so bile barve človeške pomladi manj žive, pa čeprav mladi tedaj tega mogoče niti nismo čisto zares dojemali. Ni neizbežno, da se ohrani enobarvna, umetna in nasilno uokvirjena podoba življenja in da s posameznikovo preide tudi družbena pomlad. V letih, iz katerih sem zajel utrinek pogovora, se je namreč ravno prebujala slovenska pomlad. Sošolkin oče je bil mednarodno uspešen umetnik, ki je veliko nastopal v tujini, predvsem na Zahodu, a je treba reči, da je bil priznan tudi doma, kar je deloma povezano z naravo gledališkega poklica. Ta mu je omogočala, da je s svojo umetnostjo prestopal politične meje in torej ni bil nekdo, ki si je moral izboriti življenjski prostor z odhodom v tujino, kar je postala tako rekoč epidemična težava sedanje mlade generacije, zlasti še mladih izobražencev. Kljub temu ni mogel mimo razlik med »tu« in »tam«; mnogi niso mogli, vsaj v zasebnem življenju so mnogi govorili podobno. Zdi se mi, da nam je veljalo za nekak razpoznavni znak režimskosti, če je kdo videl te razlike ali ne ali pa če je celo slavil nedosegljivo zelenost trave na tleh dežele, »kjer so si ljudje kot brat in brat«. Nekaj let za tem jih tako rekoč ni bilo več mogoče ne videti in izkazalo se je, da je bila režimskost iluzija, blef ali oportunizem, torej takšna ali drugačna deformacija posameznikove družbene pameti. Evropa, to se pravi Zahod, je zmagala; če me spomin ne vara, so prav tisti, ki so še hip prej znanstveno dokazovali, da je meščanska družba preživeta in zapisana propadu in da raste najlepša trava tam, kjer so, kot pravi njihova priljubljena pesem, oni gospodar, najbolj pohiteli s tem oznanilom. Mislim, da so si preimenovani komunisti prvi zapisali v grb geslo: »Evropa zdaj«. Tako je bilo takrat. V zraku je bila prihodnost, ali še bolje, občutek, da popušča družbeni krč, da se končuje neka globoko neresnična zgodba, da bo končno mogoče izgovarjati besede, ki se bodo prilegale življenju, in ne bo več treba prikrajati življenja po meri umetnih, usodno poenostavljujočih, ubijajočih besed. To je bilo takrat: bilo je bolj pričakovanje in upanje kot pa stvarnost, a prav to je dajalo ljudem življenjski vzgon in optimizem. Dajalo je občutek odprtosti življenja, občutek prihodnosti.

Tega sedaj ni več, vsaj ne na tak način. Vera v obljubljeno deželo na zahodu je bolj ko ne splahnela. Seveda je bilo življenje tam dejansko neprimerljivo bolj demokratično, razgibano in svobodno, a vendarle ga je naš pogled idealiziral. V letih po osamosvojitvi je postalo jasno, da so se takšne idealizirajoče predstave porajale v tragikomičnih razmerah umetnega socialističnega sveta: v nemajhni meri so bile odrešilna iluzija, sanje o obljubljeni deželi, ki so navdihovale in omogočale preživetje in izhod iz zgodovinske slepe ulice, v katero je družbo pripeljalo potovanje v komunistično družbo.

Spremembe v obljubljeni deželi

Nekaj imajo s tem opraviti tudi spremembe v evropski družbi. Morda jih najlepše ilustrira prevladujoči odnos evropske kulture do krščanske vere. Posebej boleča za mnoge ljudi v Sloveniji v času socialističnega režima je bila stigmatiziranost vere, še posebej katoliškega krščanstva. Ključno vlogo pri tem so igrali vzvodi javnega življenja: v razponu od »znanstvenega« prezira izobraževalnih institucij in patetičnih protikrščanskih pričevanj »visoke kulture« do posmehljive opravljivosti rumenih medijev in »terenskih delavcev« po lokalih, trgovinah, čakalnicah in šolah so vtiskovali in obnavljali to stigmo. V ozračju neprebavljenega strahu zaradi medvojnega in povojnega terorja je bilo to početje, kot se reče, obsojeno na uspeh. Krščanstvo je imelo po »javnoveljavnem« prepričanju s sodobnim življenjem le še to zvezo, da je zaviralo njegov napredek, kar je pomenilo bolj ali manj isto, kot če bi rekli, da je zoper življenje. Takšno prepričanje je v desetletjih postalo nekakšno »naravno stanje« in povsem očitno se je usedlo v kosti tudi marsikateremu kristjanu; sam lahko zase rečem, da mi je pustilo neodpravljivo nelagodje pri vsakem vstopanju v javni prostor.

»Toda tam, na Zahodu, je drugače,« smo se tolažili. In res je bilo in je drugače, a vendarle [Stran 008]ne tako zelo, kot bi si mislili. Sram Evrope pred lastno zgodovino, miselne akrobacije pri njenem razmišljanju o lastni identiteti, hendikep, ki ga predstavlja katoliška identiteta v političnem življenju; samoumevni, pogosto agresivni ateizem akademskega življenja in neredko kristofobna govorica odlikovanih umetnostnih del – vse to razločno govori, da smo si Evropo slikali zelo naivno, a tudi o tem, da je v zadnjih desetletjih prehodila pot, na kateri je v nekaterih ozirih postala presenetljivo podobna prizorišču, ki smo ga, tako smo bili prepričani, že pustili za seboj.

Poroka po sili razmer

V tej novi družbeni resničnosti so tudi postkomunisti lahko iznašli način preživetja. Njihova ljubezen do Evrope, osnovane na ideji demokracije in na človekovih pravicah, je bila sicer v osnovi »nemogoča ljubezen« in združitev z njo poroka iz nuje. Toda goreči sekularizem postrazsvetljenske evropske kulture, demokratični formalizem in razduhovljevnost kulture so tej propadli politični opciji vendarle nudili preživetveno okrilje in nastavke za delovanje, ki je bilo bolj kot kaj drugega mukotrpno prilagajanje na nove razmere, mimikrija in ustvarjanje razmer za restavracijo. Posebej pomembno je, da so zaradi zgodovinskih okoliščin (slovenske zgodovine in pravkar opisanih potez evropskih družb) ohranili praktično popolno kulturno hegemonijo, zato so lahko tudi v pogojih formalne demokracije nadaljevali s politiko nekdanje SZDL, ki je vključevala dozdevno nasprotujoče si družbene dejavnike in ustvarjala videz pluralizma, dejansko pa je bila to samo kulisa, izza katere se je igrala igra enotne realne politične moči (čeprav to seveda spet ne pomeni, da ni tam nikakršne različnosti in nasprotij, odločilno pa je vselej, ali se posebnosti individualnih in skupinskih pogledov izostrijo tako, da vodijo v emancipacijo od skupnega ideološko-interesnega jedra ali ne). V demokratični državi se je ta polifona skladba izvajala v drugačni obliki: ustanovljenih je bilo več strank s površinsko bistveno različnimi usmeritvami (od nekoč mogočne LDS in današnje SD oziroma njenih predhodnic do liberalno-socialnega (!) Zares in nenavadnih improviziranih tvorb, kot je PS, ki so predstavljale pomemben del sodobnih (legitimnih) evropskih političnih usmeritev od liberalizma do socializma, a so v realnem življenju vendarle bile tako rekoč nerazdružna celota, kar je bilo seveda mogoče zato, ker so nastale s formalno delitvijo ideološko homogenega komunističnega aparata in so to bistveno homogenost tudi ohranile: njihovo vezivo je ideologija, ki konceptualno povezuje njihovo zgodovino (organizacijsko in materialno dediščino komunističnih ustanov) in prihodnost (oblastni interes v novih razmerah). Kar je zunaj tega s kontinuitetnimi ustanovami »pokritega« družbenega radija, kulturno propagandni aparat z nenehno obdelavo izriva v območje nesprejemljivega, skrajnostnega in celo kriminalnega. Farsični prizvok tej gledališki predstavi na odru državnih razsežnosti vdihujejo »pomožne« stranke. Pomožne stranke, formacije z bolj ali manj obrobnim političnim pomenom in neredko z omejenim rokom uporabnosti, so v proporcionalnem sistemu občasno odigrale vlogo jezička na tehtnici; njihovi voditelji, retorika, razlage zgodovine in sodobnosti, so bile pogosto komičen vložek, droben dramaturški moment, ki pa je dejansko pomembno prispeval k temu, da se je dramaturgija naše zgodbe o uspehu uspešno razpletala v smeri svoje katastrofe. Ni jih (bilo) malo in storile so veliko slabega, največ pa so prispevale z ustvarjanjem zmede. Nič ne kriči glasneje o njihovi smešni protislovnosti kot Titov kip na Jelinčičevem vrtu.

Obzidje molka, blažena nevednost in neprisebnost

Takšno stanje je pravzaprav zelo očitno, nekateri so ga diagnosticirali in opisovali že zelo zgodaj, vse od osamosvojitve. Veliko o izhodiščnem stanju slovenske države pove, da so bili ti v marginalnem položaju, obdani z obzidjem molka, po potrebi tudi stigmatizirani kot revanšisti, razpihovalci ideoloških tem ali pa vsaj kot »klub nostalgičnih debaterjev«, če uporabim izraz Justina Stanovnika. A ne glede na to (čeprav seveda noben premislek o slovenski resničnosti ne more biti relevanten, če gre mimo tega) je vseeno nenavadno, da je te reči opazilo tako malo ljudi; saj vendar gre za odločilno dogajanje v državi, ki iz leta v leto poteka po isti matriki. Morda so bili tisti, ki so o njem govorili, obdani tudi z obzidjem nezanimanja ali strahu ali pa se je večina ljudi – in kar je posebej pomembno, večina intelektualcev – obračala stran zaradi plovbe z medijskim tokom ali zaradi vdanosti rutini? Iz bojazni, da bi jim ne bila prilepljena etiketa paranoičnih teoretikov zarote? Ali zaradi koristoljubja in ambicij, ki so jih v naših razmerah seveda vlekle na lahko pot, na kateri je obvezno nositi zgodovinske plašnice? Težko je presoditi, toda takšno ravnanje se na koncu koncev vedno izkaže za družbeno neprisebno. Vsekakor je zanimivo, da se je na tej poti [Stran 009]

Figure 1. Od česa je trava zelena?Tamino Petelinšek

[Stran 010]znašel tudi marsikdo, ki je sicer izražal nedvomno naklonjenost demokraciji in slovenstvu; in celo marsikdo, ki je izdeloval včasih zanimive daljnosežne hipoteze o slovenskem zgodovinskem značaju in o vzrokih za naš težavni položaj. Ti so bili npr. zmeraj pripravljeni videti razlike v kontinuitetnem bloku kot znamenje pristnega demokratičnega pluralizma in so jim pripisovali velik pomen, čeprav ni nikoli manjkalo očitnih znamenj, da so v resnici prej posledica okrepljenega pluralizma zasebnih interesov.

Neprisebnost se je na posebej jasen način izrazila v zbeganosti in porazni vodljivosti precejšnjega dela ljudi v času mehkega državnega udara od lanske jeseni do letošnje pomladi: niti popolna preobrazba dominantnih medijev v sredstva kontinuitetne propagande, niti ideološki fanatizem na novo prebujenih intelektualcev in njihova skrajno primitivna satanizacija Janeza Janše, niti fizično nasilje t. i. vstajnikov, nič ni pognalo njihove refleksije onkraj meja ideološke pravšnjosti. Najvišje stališče, do katerega so se prebili, je bila ekvidistanca, pravičniška ekvidistanca, osnovana na stereotipih, ki jih z mislijo niso poskusili preiskati, temveč so jih obnavljali: z nerazumljivo samozavestjo in ponosom, ki sta samo prikrita resignacija, slovo od mišljenja.

Ločitev: želje …

Dolgotrajen proces, s katerim je postkomunistična kontinuiteta obnovila absolutno družbeno hegemonijo tudi v navzven vidni obliki, pa je v resnici razgalil njen težaven položaj. Vsaka politična formacija, ki se želi ohranjati skozi čas, mora imeti inspirativno idejno jedro in živo, učinkovito tradicijo. Postkomunisti so pokazali v tem oziru izredno prilagodljivost in iznajdljivost in so očitno uspešno prezimili slovensko pomlad in preživeli celo čas, ko so morali zanikati lastno identiteto (kar ni isto kot ilegalni obstoj v zgodovinskih obdobjih, ko je bila komunistična dejavnost nezakonita). Njihov bistveni problem »v pomladnem času« je bil v tem, da so morali na svojih, torej izvorno protidemokratičnih in neevropskih, vrednotah utemeljiti svojo evropsko demokratično usmeritev, obenem pa tudi usmeritev slovenske družbe, ki so jo večino časa formalno, ves čas pa dejansko obvladovali. Sodobna protislovja in brezpotja slovenske družbe so v veliki meri izraz delovanja s te nemogoče pozicije.V času ekonomske krize so zaslutili priložnost, da nastopijo brez »varovalne obleke«, z odkritim nasprotovanjem predstavniški demokraciji (ki ji zdaj pogosto znova nadevajo staro negativno oznako »meščanska«) in evropski uniji. Odtod reakcionarni impulz, ki danes usmerja levo slovensko politiko (in kulturo): restavrirana partizanska ikonografija, obnavljanje starih in postavljanje novih spomenikov, preoblikovanje Zveze borcev v sodobno parapolitično organizacijo, navezovanje sodobnosti na tradicijo in mitologijo NOB. Odtod sodobno arhizirajoče izrazje (npr. termin vseslovenske vstaje, s katerim si aktivisti kljub številčni skromnosti na izključevalen način moralno prisvajajo celotno nacijo) in uporaba preizkušenih metod (sem sodijo npr. nebrzdani moralistični populizem, zastraševanje, brezobzirna negativna propaganda: izničevanje vsega »nenašega« in že skoraj komično pretiravanje s pomenom vsega »našega«).

Če so se ljudje pred par desetletji smejali slaboumnostim aktivista Vanča v drami Moj ata socialistični kulak, sedaj mnogi, vključno z avtorjem te drame, navdušeno ploskajo in sledijo prav takšnim Vančem, po možnosti obteženim z doktoratom znanosti, po mariborskih in ljubljanskih ulicah. Vendar to primitivno navdušenje lahko zgolj prikrije globlje težave postkomunistične identitete v sodobnem svetu, ne more pa jih odpraviti. V čem so te težave?

… in zadrege

»Intelektualna šibkost je obča lastnost levice v svetovnem merilu. Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla,« je izjavil sociolog Tomaž Mastnak v intervjuju za Delo (7. 10. 2013). Misel je tem bolj zanimiva, ker jo je izrekel zanesljivo levo usmerjen intelektualec v pogovoru, ki je bil narejen, tako se zdi, predvsem zato, da mu je lahko novinar kot idealno žogico »serviral« vprašanje: »Ali velja razmisliti o izstopu iz EU?« in dr. Mastnak je seveda pribil, da je to popolnoma legitimno in smiselno. Škoda je le, da ni ničesar povedal o razlogih za svetovni kolaps in intelektualno šibkost levice. Če kasneje ugotavlja, da je bila »zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, komunistična« in da smo »doslej živeli in zdaj životarimo na račun modernizacije, ki jo je zastavila in izpeljala komunistična elita,« daje slutiti, da izvornim konceptom prave, »trde« levice najbrž ne pripisuje veliko odgovornosti za to katastrofo. Nekritičnost leve kritične misli do same sebe je zgovorna: ali ni morda prav tu vir njenih težav in izčrpanosti? (Mastnakove besede o smrti liberalizma in koncu demokracije delujejo bolj kot metafizična [Stran 011]

Figure 2. Evropa – edina dobra slovenska možnostTamino Petelinšek

spekulacija in obliž želja na nezaceljivo rano, ki mu jo je zasekal zgodovinski neuspeh levice: če je trava obledela na levi, je uvela tudi na desni, v tem je vendarle neka tolažba … ). Absolutno prepričanje v razpoložljivost in preuredljivost človeka in sveta je dajalo vzgonski veter velikanskemu razsvetljenskemu projektu, ki je svojo specifično kulminacijo dosegel v komunizmu, a je z njim tudi treščil ob resničnost in ob svoj rob. Poskusi globinske obnove te pozicije so tako težavni, ker so protislovni: progresivistična naravnanost se mora tu obrniti nazaj, v čas, preden ji je spodletelo, k točki svojega zgodovinskega začetka. Ta notranja razklanost in udarjanje z glavo ob lastno čelo ji jemlje moč in jo dela – vsaj v čisti obliki – skorajda nemogočo.

Nerazvezljivost našega zakona

V razvodenelih, blažjih oblikah živi progresivizem tudi v sodobni Evropi, vendar je to že druga zgodba. V neizključujočem družbenem in kulturnem okolju je težnja po spreminjanju ena od nepogrešljivih sestavin integralnega človeškega obstoja. Nič manj in nič več kot to. Mislim, da je sprejemljivo samo življenje v družbi, ki ima za svoj (težko dosegljivi) smoter tak obstoj. Zato je – in tega skorajda ne morem dovolj poudariti – Evropa seveda ostala edina dobra slovenska možnost. Evropa, ki je ob vseh svojih birokratskih blodnjakih in ekonomistični sploščenosti vendarle na prvem mestu Evropa miru. Ni treba dosti več od osnovnošolske izobrazbe, pa kakršnakoli že ta je dandanes, da bi vedeli, kaj to pomeni: mir. Mir – pogoj vsakršne človeške normalnosti. Pogoj uresničevanja človekovih pravic in smisel svobode. Krščanstvo, ki ga pogosto samodejno interpretirajo kot konservativno držo, posebej poudarja neizčrpno ontološko dostojanstvo in nezvedljiv pomen individualne človeške osebe. S tem se resda upira brezobzirnemu progresivizmu, ki človeškega posameznika pretvarja v element družbene realnosti ali pa integralnega človeka razkraja v kompleks bioloških realnosti in kemijskih procesov. Toda integralen posameznik je v resnici vir vseh vprašanj, ki jih postavljata družboslovje in naravoslovje, pozna pa tudi vprašanja, ki jih tam ni mogoče postaviti. Ki niso vprašanja včerajšnjega sveta in ne ohranjajo obstoječega stanja, ampak so zmeraj bila in butajo v nas iz naše vselej negotove prihodnosti. Ki odpirajo razsežnosti, kakršnih ni mogoče obvladati ne s konservativnimi ne s progresivnimi vzorci. Ki so vselej tu. In ki lahko edina vodijo k odgovoru na vprašanje iz naslova – od česa je trava v resnici zelena?[Stran 012]

Čedalje bolj velja, da brez stvari, o katerih govori Nova Slovenska zaveza, ni mogoče razumeti sedanje Slovenije. Kdor pa razume, kaj se dogaja v slovenski državi, vidi morda to državo in njeno delovanje kot znamenje. Namreč: kot znamenje v duhovnem ali celo svetopisemskem pomenu besede – kot nekaj, na čemer se razodeva duhovna resnica mnogih naših dejanj in opustitev, zadržanj in idej, iluzij, zmot in novih opustitev …

Znamenje našega časa je, da velikih bančnih kriminalcev pri nas seveda ne preganjajo, in znamenje je, da cele ekipe preiskovalcev preiskujejo Janeza Janšo – človeka, ki je morda najbolj zaslužen za nastanek slovenske države. Ali so tedaj, ko je prišla konec novembra na dan novica o obsežni tajni preiskavi zoper Janšo, v preostalih dveh strankah nekdanje slovenske pomladi protestirali, zahtevali pojasnila, spraševali o zlorabi izvršne oblasti, organizirali javna zborovanja za zaščito slovenske demokracije? Ali so dali Slovencem čutiti, da se odpira lov na politične nasprotnike? Niso. Tudi to je znamenje. Težko znamenje je, da škodljivo zadolževanje države razlagajo kot uspeh vlade itn.

Kaj prihaja s temi znamenji na dan za tiste, ki hočejo videti in ki morejo razumeti? Kajti, »nič ni skrito, kakor zato, da postane očito«. V naravi znamenja je namreč, da je bilo za njim nekaj skritega, kar znamenje razkrije.

Ta znamenja so ominozna, grozeča, tegobna; so kakor znamenja na vratih hiš v srednjem veku, ki jih je napadla kuga. Nit časa se ne pretrga, vsa naša preteklost ostane neizprosno z nami, na sedanjost deluje z vsemi dobrimi in slabimi deli. Zato s temi znamenji prihajajo na dan naši grehi, prihajajo grehi nas vseh, posamični in skupinski, storjeni že v demokratični državi – vse od devetdesetih let naprej.

Prihajajo grehi nepoštenih, pragmatičnih koalicij iz devetdesetih let, ko so krščanski demokrati za nekaj visokih služb svojih ljudi voljno pozabili, da v politiki predstavljajo pobite in zatirane katoličane ter njihove bližnje – morda pa tega sploh nikoli niso hoteli zares vedeti. Pozabili so, kakšni ljudje smo jih izvolili in kaj smo od njih pričakovali; predvsem pa so pozabili, kaj so dolžni svojim mrtvim in naravnemu redu človeka. Tako so poskrbeli za vnebovpijoče pohujšanje med Slovenci.

Prihajajo grehi drugih dveh pomladnih strank, ki jima je – na različne načine – pogosto bilo več do osvojitve politične »sredine« in lastnega uspeha kakor pa do skupnega prodora koalicije pomladnih strank. Ali jima ni bila pogosto bolj pomembna politična korist kakor kolosalni problemi, ki so na dan izbruhnili z gospodarsko krizo – bili pa so tu ves čas, le da smo se prej lahko delali, kakor da jih ne vidimo?

Prihajajo grehi opustitev nas, volilcev, ki svojim politikom nismo pisali množice pisem z zahtevami, naj bodo zvesti temu, kar katoličani v našem narodu smo; nismo jih klicali po telefonu na sedež stranke in tja izlili svojega razočaranja ter upravičenih zahtev – ampak smo zagrenjeno molčali. Predvsem pa nismo tako osebno umsko in prisebno družbeno živeli, da bi si bili vedno na jasnem, kaj je v politiki resnično in prav. Zato smo svoje politike pustili, da so iz politike skupnega dobrega pogosto zabredli v močvaro politike kot igre interesov, tudi lastnih!

Prihajajo grehi Cerkve, ki jih gotovo najmanj poznamo in najmanj razumemo, toda za nazaj lahko vidimo, da se je v osebah nekaterih svojih visokih predstavnikov skorajda sramovala svojih lastnih pričevalcev s krvjo, ki so bili mučeni in umorjeni, pač pa se je prek nekaterih svojih predstavnikov prilagajala svetu tistih, ki so ubijali in mučili. Prihajajo grehi pastirjev, katerih pridige so bile kdaj tudi do neznosnosti naphane z »ljubeznijo« in »odpuščanjem«, ni pa jim bilo mar za resnico in kesanje, za stvar samo, za to, kar je.

Da, prihaja marsikaj. Prihaja zlasti spoznanje, da smo imeli v devetdesetih letih milostni trenutek, imeli smo edinstveni čas: čas obiskanja, saj nas je mnoge obiskalo spoznanje o našem narodu in njegovi zgodovini, spoznanje o velikem trpljenju in ljudeh, ki jih je to trpljenje naredilo velike … Iz tega spoznanja bi morali delovati, morali bi se pokoravati njegovim ukazom. Bila je praznična ura spoznanja in dejanja, uma in hotenja, ura, ki je želela nas same narediti boljše in večje. Mi pa smo šli mimo nje po svojih opravkih, kakor vsakega sivega torka. Tako smo, vsak v svoji meri, sodelovali pri tem, da je nastopilo med nami ob prelomu tisočletja – namesto novega začetka – veliko pohujšanje. Ker nismo hoteli živeti iz resnice, smo bili udarjeni s tem, da je oživela slepota in je začela rasti laž. Slepota [Stran 006]za to, kaj je v slovenski zgodovini, kako smo Slovenci v to zgodovino neizprosno potopljeni, je postopoma začela osvajati celoten družbeni prostor, celoten javni »diskurz«, se pravi način, kako se v javnosti govori o čemerkoli. Slepota te vrste ne ostane mrtvoudna, nemudoma je začela ustvarjati slepila in zdaj od njih žive mnogi Slovenci: to so izmišljije o čistem enobeju in partizanstvu kot temelju slovenske države, jugonostalgija, politiki »vsi enako pokvarjeni«, demokratični socializem itn. Odsotnost resnice ni nekaj statičnega: prepad kliče prepad.

S temi znamenji prihaja navsezadnje dejstvo, da smo demokratični državljani v zadnjih dvajsetih letih v določenem pomenu izgubili svojo demokratično državo Slovenijo. Sami nismo zares vstopili v to deželo, s svojo zmoto in opustitvijo smo pustili, da so jo zase zasedli revolucionarji in njihovi sinovi. Demokratično oživljena Slovenija zato ostaja le daljna, obljubljena dežela.

Tu se kar vsiljuje alegorična vzporednica z Izraelci in njihovim iskanjem obljubljene dežele. Zakaj so Izraelci morali štirideset let bloditi po puščavi? Odgovor je osupljiv: Bog je Izraelce hotel po najkrajši poti poslati v obljubljeno deželo. Mojzesu je naročil, naj pošlje vanjo oglednike, da preiščejo pot in pripravijo pohod. Toda čez štirideset dni so se ogledniki vrnili in rekli: dežela je res lepa in bogata, toda v nji so doma velikani, pred njimi smo bili kakor kobilice, nikakor je ne moremo osvojiti. »Očrnili so deželo, ki so jo ogledali, pred Izraelovimi sinovi in rekli: ‘Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce’.« Samo Kaleb in Jozue sta govorila: pojdimo in si deželo osvojimo, Gospod nam jo daje v last, gotovo jo bomo osvojili. Množica pa ju je hotela kamenjati, si postaviti novega voditelja namesto Mojzesa in se vrniti nazaj k faraonu v egiptovsko sužnost! Zdaj, ko so ljudje sami zavrnili vstop v obljubljeno deželo, pride naposled neogibna kazen:

»GOSPOD je govoril Mojzesu in Aronu in rekel: ‘Kako dolgo bo ta hudobna skupnost še godrnjala čezme? Reci jim: ›Kakor jaz živim, govori GOSPOD, kakor ste govorili v moja ušesa, tako vam bom storil. V tej puščavi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po vsem številu, dvajset let stari in starejši, ki ste godrnjali proti meni. Nikakor ne boste prišli v deželo, za katero sem vzdignil roko, da vam bom dal prebivati v njej, razen Jefunéjevega sina Kaléba in Nunovega sina Józueta. Vaše otroke, o katerih ste rekli, da bodo postali plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali. In vaša trupla bodo popadala v tej puščavi. Vaši sinovi bodo štirideset let pasli po puščavi in se pokorili za vaše nezvestobe, dokler vsa vaša trupla ne obležijo v puščavi. Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset, tako se boste štirideset let pokorili za svoje krivde, za vsak dan eno leto – da boste spoznali, kaj pomeni meni nasprotovati.’« (4 Mz 14,27–34)

K podobnosti, ki jo vsiljuje ta odlomek, ni kaj dodati. Le to, da so nas naši duhovni voditelji po koncilu povsem odvadili tega, da bi kakšen dogodek še razumeli kot božjo kazen za slaba dejanja. Toda, če hočemo verjeti ali ne: zdaj dejansko smo v nekakšni puščavi, in nihče ne ve, kakšna bo pot po nji. Puščava je v tem, da se je demokratična zavest o tem, kaj je v družbi primerno in kaj ne, kaj dobro in kaj slabo, kaj je res in kaj je laž, ki je bila v začetku devetdesetih let dokaj živa, zaradi mnogih opustitev do danes razkrojila, namesto da bi se krepila – in nihče ne ve, kako se taka temeljna, osnovna stvar prikliče nazaj. Zato bo treba znova brati Milana Komarja, ki nam pravi: Država je v nas samih, še prej pa, da se moramo boriti za jasnost in stik z realnostjo. Šele iz teh osebnih temeljev bo prišla, če bo prišla, kakšna družbena prenova. In zdi se mi, da bi za začetek težko našli kaj boljšega kakor je to, da se ustavimo pred kakšno farno spominsko ploščo in pustimo, da nas nagovori »navpični drevored« enakih smrtnih letnic – tista setev, za katero si v sedanji pušči želimo, da bi postala tudi žetev.[Stran 007]

[Stran 001]

Gospodarstvo gotovo ni postavka, ki bi ji odmerjali najvažnejšo izmed vseh vlog v ustroju družbe. A vendar, kakor je ekonomija prisilila v politično sesutje že skoraj vsa boljševiška utelešenja na planetu, tako vse kaže, da bo podobno vlogo igrala tudi v postboljševiških oziroma parademokratičnih epizodah, ki jih običajno imenujemo z izrazom tranzicija. V slovenski različici vsekakor doslej nobenemu političnemu pritisku, nobenemu civilnemu naporu in nobenemu zdravorazumskemu argumentu ni uspelo razkrinkati kulis, s katerimi so zakriti sedemdeset let delujoči mehanizmi totalitarne sredice. Natančneje povedano, razkrinkano je bilo zagotovo dovolj, a tem posamičnim spoznanjem je bila preprečena pot do zadostnega števila ljudi. Večina pa je v demokraciji edini ključ do korenitih družbenih sprememb.

Tranzicijski oder

Po dveh desetletjih formalne demokracije se izkazuje, da je celotna demokratična pobuda znotraj slovenskega družbenega prostora v resnici samo šibka in s težavo tolerirana opozicija. Postboljševiki so si že od začetka uzurpirali oziroma ohranili groteskno premoč in jo zlahka ohranjajo do danes – tako pri obvladovanju ustanov kot tudi ljudi. Vse sile, ki se upravičeno prepoznajo pod izrazom slovenska pomlad, so dobile le nekaj etapnih možnosti, da so v slogu pravih demokracij spravile določene stvari v red in v tek. Pri tem so imele brez izjeme, od demosove do lanskoletne vlade, za vratom nekaj boljševiških »zasilnih« zavor. Od zbora združenega dela, prek pravovernih koalicijskih partnerjev in projektov »pucko« do pouličnega zverinjaka. Vsemu temu je asistiral celoten državni in paradržavni aparat z mediji in postsocialistično mentaliteto ljudi. Kar so kljub vsemu uspele napraviti vlade pretežno demokratičnih strank, se pravi, vse, kar je bilo obnovljeno, postavljeno, je bilo obenem dano v grobo finančno in vsakršno zlorabo posttotalitarnim silam. Na ta način je bil radikalen obrat od totalitarizma onemogočen in danes posamezniki počasi dojemajo, kaj pomeni besedna zveza neuspela tranzicija.

Demokratične kulise (in ves tranzicijsko-demokratični teater, ki se odvija na njihovem ozadju) so pri tem dvojen problem. Najprej zato, ker onemogočajo učinkovito odstranjevanje destruktivnih sil, medtem ko slednje zaradi tega niso pasivne, ampak nasprotno, kolikor je mogoče, uničujejo zasnovo in utrjevanje resnične demokracije. Drugi problem virtualne demokracije pa je to, da inštalacijo kulis domala vsi politiki demokratične provenience jemljejo smrtno resno. Jemljejo jo tako, kot da ni farsa, kot da ni krinka. S tem bolj ali manj zavestno pomagajo razgrajevati resnične demokratične nastavke iz začetka devetdesetih in tudi vse dobre zglede, ki bi nas lahko navdihovali iz tujine. V takem virtualnem svetu seveda ni (bilo) prostora za opozorila, ki govorijo o ozadju, o resnični naravi stvari. Prav tako je zelo težko pričakovati, da bodo ljudje znatno modrejši od svojih predstavnikov in zato tudi dosedanje volitve niso izpričevale kakega pozitivnega trenda.

Metamorfoze

Skoraj nemogoče je, da bi nikoli nihče ne opazil gorostasnih anomalij, ki so jih boljševiki cepili na mlado slovensko demokracijo, vendar je bilo vedno poskrbljeno, da je bilo državljanom vse videti normalno. Le izbranci so čutili nepojmljivost, da pobiti ljudje ležijo vsevprek, pa nikogar ne zanima zakaj in od koga, medtem ko se samotni, nenevarni cestni prekršek nemudoma znajde v policijskem, birokratskem in pravnem kolesju. Primeri manipulacije so neverjetni, a receptorjev, ki bi jih zaznali, očitno ni več. Za ilustracijo bi lahko vzeli tajkunstvo, ki se ga ni smelo imenovati s tem izrazom. Boljševiki so se posmehovali, o čem neki govorijo mesečniki. Ko je fenomen postal vsem očitno dejstvo, je bila beseda v kontinuitetni politiki in medijih brez sramu vzeta v vsakdanji slovar, obenem pa v najboljšem primeru obrnjena »na obe strani enako«. Za podkrepitev in ilustracijo so izmed stotin gospodarskih kriminalcev[Stran 002] izbrskali neko gospo, ki se je udinjala na demokratični strani, speljali sodni proces in jo zaprli. Drugi primer: ko so bili prisiljeni volivce liberalne demokracije preusmeriti v katero drugo od svojih postboljševiških strank z drugačnim imenom, so mirno, kot da ni nič, začeli razlagati o nevarnosti liberalizma. Ko so se na začetku devetdesetih nekoliko bali, da jim morda le gre za nohte, so kričali »Evropa zdaj!«, danes do Evropske zveze podžigajo sovraštvo. Pravzaprav ni bilo nič drugače z izrazom tranzicija. Spočetka je imel sramežljivo domovinsko pravico. Potem so nekateri govorili o njej kot o preteklem in dovršenem pojavu. Za tem je izraz za nekaj let izginil iz javnega diskurza kot nekaj, o čemer se ne govori, ker ni in ni bilo nobene potrebe po kakršnikoli tranziciji, o njej pa govorijo kvečjemu notorični skrajneži. Danes je pod težo vse bližjega gospodarskega zloma težko prikrivati, da je res ni bilo. Ampak ne zato, ker bi bili že vseskozi normalna družba, ampak zato, ker smo še vedno nenormalna družba, z obema nogama vse preveč v enoumju.

To, da danes ni več mogoče zanikati nekaterih pojavov, ki prisebnim dokazujejo neuspelo tranzicijo, je kljub vsemu napredek, ker je korak bliže stvarnosti. Vendar naš osrednji problem še vedno ostaja parcialnost in odsotnost zgodovinske vzročnosti. Beseda »tajkun« učinkuje tako, kot so si zamislili obvladovalci Slovenije, prav tako »ukradena država« ali »bogastvo nekaterih na račun siromašenja večine«. Povprečen državljan pri plasmaju teh izrazov ne pomisli na nekdanjo elito, ki si je z mahinacijami prisvojila t. i. družbeno premoženje in državne inštitucije. Ne pomisli, da je to elita, zaradi katere moramo danes govoriti o razklanem narodu, o civilizacijskem minimumu »mrtve pokopati ali ne?«, o izropani in zadolženi državi, o vseprisotni korupciji, o »spremenjenem značaju« slovenskega naroda, o priznanju narodnih manjšin iz vsake od nekdanjih jugoslovanskih republik, o mladini, ki ne ve, kaj je in kaj bi s sabo.

Utopija sodelovanja

Kako iz teh zagat? Vsekakor smo v dobrih dvajsetih letih dokazali, da se hic et nunc iz njih izviti nismo zmožni, čeprav imamo na razpolago demokratične okvire. Treba bo torej pogledati, kam segajo korenine. Prišli bomo do projekta, ki nam ga je v senci okupacije pripravila ta ista elita leta 1941/42. Naravno je, da se oddaljujemo od izhodiščne točke, a to nas ne bo odvezalo od nujnega soočenja z njo. Lahko ne bo. Logika časa nam ni naklonjena, svetovna gibanja nam niso v pomoč. Domači politični trendi pa nas sploh oddaljujejo od bistva. Pri tem je treba posebej omeniti stare skušnjave neke stranke oz. njene predhodnice, ki jih poznamo že od prvih Drnovškovih vlad. Gre za vnovično popularnost »sredine«, kar je lepa stvar, če je postavljena v demokratično materijo. Ker pa stoji na sredini med demokracijo in postboljševizmom, je smrtno nevarna. Koliko sta ti dve stvari kompatibilni, nam plastično prikazuje dr. Andrej Fink v pogovoru na naslednjih straneh. Katastrofalno je, da se ljudje s tovrstnimi lažno sredinskimi apetiti uveljavljajo v stranki, ki bi morala zastopati najčistejše ideale demokracije. K temu jo zavezuje tragična zgodovina in neomajna zvestoba njenih ljudi. Če se bodo veljaki izneverili celo tej najosnovnejši smeri, jih pred veliko odgovornostjo ne bo rešil noben še tako bleščeč krščanski lak.

Upanje nam vliva resolucija Evropske ljudske stranke. Kdor je slutil, da prehod v demokracijo ne bo lahek, je z navdušenjem sprejemal vključevanje v Evropsko zvezo tudi zato, ker je upal, da je to porok za našo hitrejšo in zanesljivejšo pot v normalnost. Jasno je, da nas Evropa že sama po sebi rešuje mnogih dodatnih stranpoti, po katere moramo s spominom v nekdanjo socialistično državo. Bili smo razmeroma uspešna tranzicijska država, ki je do danes celo pred svojimi ljudmi dobro skrivala resnično podobo, zato je po svoje razumljivo, da tudi v Evropi ni bilo čutiti kake večje skrbi za naše dejansko stanje. Je pa toliko bolj tolažljivo, da niso ostali povsem križem rok zdaj, ko so stvari z obujanjem političnih procesov začele presegati vse meje. Indoktrinacija je seveda premočna, da bi resolucija lahko delovala, a neko potenco gotovo skladišči. Podobno kot za vse bolj načetimi demokratičnimi kulisami zaenkrat vidimo le posamične zle pojave, ki jim še ne znamo poiskati skupnega vzroka, nekoč pa bodo vendarle pomagali motriti našo resnično situacijo.

Zlo stoletja

Ko bo prišlo do tega, da se bomo soočili z izhodiščno točko, bi bilo naivno pričakovati, da bo to hipno in celostno uzrtje našega položaja. Najprej bomo dojeli, kolike zamude in koliko primanjkljaja imamo pri razumevanju [Stran 003]

Figure 1. Samotni iskalci resniceTamino Petelinšek

[Stran 004]revolucije, kako slabo smo poznali delovanje totalitarne boljševiške države in nazadnje, kako neznatno je bilo védenje o istorodnih silnicah, ki so nam ukradle in izpridile samostojno državo. Bralci Zaveze s tem seveda ne bodo imeli težav, vseeno pa se je treba v normalnosti neprestano utrjevati, da nas vsenavzoča virtualnost ne zamaje. V tem smislu željno pričakujemo prevod knjige, ki komunizem obravnava brez neštetih filtrov, ki so značilni tudi za tujino in s katerimi bodisi meglijo, olepšujejo ali slepijo naš pogled nanj. Gre za delo Alaina Besançona, ki nosi naslov Zlo stoletja (Le malheur du sie`cle) in ki bo prihodnje leto izšlo pri založbi Družina.

Jugoslavija (in z njo Slovenija) v tej knjigi ni izrecno omenjena. Da bi tako potencial knjige ne padel v prazno, se bo treba tudi ob tej priliki spopadati s sprevrženimi trendi, ki nekdanjo skupno državo rišejo na zahodno stran železne zavese. Gre za težavo, ki ima močno vlogo pri tem, da se izogibamo resnemu soočenju s preteklostjo. Na nezavidljivo stanje v tranzicijski Sloveniji poleg razlogov, ki jih avtor briljantno razkriva v knjigi, namreč močno vpliva lažen in izredno močan stereotip, ki obvladuje miselnost tako v svetu kot tudi v Sloveniji. Ta kliše trdi, da je bila Jugoslavija in z njo Slovenija deležna milejše oblike socializma, čeprav celo najbolj okleščene številke grozodejstev pričajo, da je bila v kontekstu vojne na območju Slovenije izvedena izjemno brutalna boljševistična revolucija, ki se je po vojni nadaljevala s totalitarizmom – z vsemi njegovimi atributi. Domneven spor s Stalinom je pri domačih komunistih samo še podžigal dokazovanje, kako pravoverno so v resnici na liniji njegovega delovanja. Zato je Broz Sovjetom nemudoma vrnil tiste Madžare, ki so pod istim vtisom svobodnejše Jugoslavije vanjo prebežali ob svojem uporu leta ’56. Navidezna prednost, da Slovenija ni bila pod sovjetsko okupacijo, se je v tranziciji izkazala za še dodatno oviro, saj bi bilo treba priznati avtohtonost revolucije, ne pa nek zunanji sistem, ki je po prelomu odšel skupaj z zavojevalskim tujcem. Isto velja za domnevno tamponsko vlogo med Vzhodom in Zahodom, ki je za ceno kreditov sicer res zahtevala nekaj mehkejše fasade, a navznoter je bil sistem v marsičem celo brutalnejši kot v drugih socialističnih državah. Predvsem pa Sloveniji zanikanje teh dejstev še dodatno onemogoča cezuro s totalitarizmom in vzpostavitev solidne demokracije. S hitrim pogledom skozi to prizmo smo prišli do istih posledic: obvladovanje medijev, šolstva (zgodovine!), sodstva, gospodarstva s strani prilagojenih sil prejšnjega sistema.

Več o težko pričakovani knjigi in njenem avtorju bomo spregovorili v prihodnji številki. Ob nemoči, ki jo človek čuti, ko hoče pokazati na neverjetno kombinacijo prefinjenosti in banalnosti, ko so nam pozitivne besede in vrednote pred nosom spuljene in napolnjene s sprevrnjenim pomenom, naj se za sklep zatečemo k povzetku ene misli iz knjige. Če hočemo pozorno pogledati celoto operacij, ki se izvajajo nad ljudmi od leta ’41 do danes, nam zmanjka besed, pojmi so nezadostni. Domišljija se upre pojmovanju in spomin ohranjanju. Smo zunaj človeškega, kakor bi se znašli pred negativno presežnostjo. Takrat nam neustavljivo pride na misel ideja o demoničnem. Podpis demoničnega je po Besançonovem mnenju prav to, da se vsa ta dejanja izvršujejo v imenu dobrega, pod okriljem nekakšne morale, ko ponarejanje dobrega služi za sredstvo moralnega uničevanja.[Stran 005]