Vstopili smo v spominov polno jesen. Ob slovesnostih, ki smo se jih s spoštovanjem udeležili, ob preštevilnih tolikokrat že premletih mislih in tako velikokrat izrečenih besedah, ki smo jih slišali, čutimo, da živimo v posebnih časih. Časi, ki nočejo slišati resnice, čeprav jo vpije toliko nemih ust naših dragih, naših prednikov …

Ob vsem tem je pridno delalo novo uredništvo revije Zaveza. Vabimo vas k branju, v razmišljanje pa ponujamo štiri uvodnike jesenske in tudi jubilejne devetdesete številke revije Zaveza.

Lenart Rihar: Ena Cerkev in edina revolucija

Matija Ogrin: Pogled z gore

Brane Senegačnik: Civilizacijski dolg

Helena Jaklitsch: Zvestoba samemu sebi

Ko sem čez poletje razmišljala, o čem naj pišem v uvodniku naslednje številke Zaveze, sem se večkrat ujela pri misli, da ne bi več pisala o povojnem času, »zlorabi zgodovine«, simbolih totalitarizma, »razprtijah med domobranci in partizani«. Da je »tega že dovolj in da je morda res čas, da gremo naprej ter se nehamo ukvarjati z našo polpreteklostjo«. Na trenutke se mi je zdelo, da se preveč ukvarjam samo s tem ter da mi bo kdo upravičeno očital, da »ne znam pisati o ničemer drugem kot o času, ki nas samo razdvaja in še danes neti sovraštvo med nami«. Ujeta v teh mislih sem iskala druge teme, o katerih bi spregovorila. Brez skrbi sem jih našla kar nekaj, o katerih bi bilo vredno in potrebno razmišljati, toda ne glede na to sem se vedno znova vračala k izhodišču. Manjka mi besed, s katerimi bi opisala ta notranji boj, ki se je odvijal v meni. Še huje je bilo, ker se o njem nisem upala spregovoriti niti z bližnjimi, saj sem se bala, da bom deležna očitajočih pogledov ali celo zgražanja, da s takim razmišljanjem puščam na cedilu vse, ki ležijo v slovenski zemlji pobiti, ker niso verjeli »Indiji Koromandiji« komunističnega režima. Prebirala sem odzive na Šentjošt, spremljala medijsko gonjo proti slovesnosti v Rovtah, s katero so domačini želeli obeležili 20-letnico postavitve farnih plošč ter 70-letnico ustanovitve domobranstva. Že vnaprej so diskretitirali ne samo dogodek sam, temveč tudi vse in vsakogar, ki bi se ga udeležil. Gibanje Solidarnost je, takoj ko je v javnost prišla novica, da naj bi na slovesnosti maševal tudi kurat v slovenski vojski, od slovenske vlade v odprtem pismu zahtevalo, da se ta opredeli do udeležbe »državnega uslužbenca na prireditvi, ki slavi domobransko gibanje« . Kdo med vami ve, koga sploh predstavlja to gibanje, ki je s svojim odzivom takoj dobilo prostor v naših medijih? A je to tisto gibanje, ki ga je konec leta 2012 ustanovil Jože Pirjevec, isti, ki je bil s peščico somišljenikov v Rovtah deležen večje medijske pozornosti kot osrednji dogodek, zaradi katerega so se ti sploh zbrali? Nenavadno, kajne. No, ampak o tem kasneje. 

Manipulacija duha

Naj se najprej vrnem nazaj k svoji stiski, notranji dilemi, ki sem jo načela zgoraj. Razklana sem razmišljala, o čem sploh spregovoriti v uvodniku. Še zvečer pred slovesnostjo v Rovtah sem bila celo v dvomih ali naj se udeležim dogodka ali ne, čeprav sem dobila osebno povabilo. Ko se je moj odgovor skoraj že prevesil v »ne, raje ne«, sem se nenadoma zgrozila. V tistem hipu sem dojela vso razsežnost takega razmišljanja. Skoraj bi se ujela v past, ki jo vsakemu posamezniku in naši družbi kot taki že vsa desetletja (v zadnjem času pa se je celo še radikalizirala) nastavlja ne samo monolitni medijski prostor, temveč tudi ves šolski sistem, kulturni svet in tisti del političnega prostora, ki se napaja in utemeljuje svojo oblast v revoluciji in povojni diktaturi. Postopno in z vsemi sredstvi zastrupljajo naš pogled na našo zgodovino, zaradi česar se prej ali slej celo ponotranjimo zgoraj (poševno) navedene krilatice. Če že to ne uspe, pa nas na vseh frontah prepričujejo, da je potrebno pustiti zgodovino zgodovinarjem (seveda ne katerim koli!, temveč samo »našim«) in da je že čas, da se nehamo obremenjevati s preteklostjo ter se, še posebno sedaj, v času gospodarske krize, raje ukvarjajmo s sedanjostjo in prihodnostjo. Dnevno smo podvrženi prefinjeno prikritemu, v zadnjem času pa tudi vedno bolj odkritemu ustrahovanju, zastraševanju in pritiskom. Vse zato, da se ne bi več spraševali o naši polpreteklosti, o privilegijih, ki si jih je povojna oblast, nato pa kontinuiteta nepošteno in brez zaslug prisvojila. Njihov glavni cilj je, da ostane zgodovina napisana tako, kot je bila zapisana leta 1945. Takrat so jasno opredelili, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Vendar se ta njihova dogma, ki so jo utrjevali na 100.000 pobitih in sistematičnem kršenju človekovih pravic, sedaj silovito maje. Poskušajte si predstavljati njihovo grozo, s katero ugotavljajo, da pobiti in zakopani vstajajo z vso silovitostjo in pričujejo o tem, kaj se je v resnici dogajalo na slovenskih tleh med vojno in po njej. Predstavljajte si, kakšno grozo so morali doživljati še živeči morilci, ki so po vojni morili slovenske fante in celo dekleta nad kraškimi brezni, ko so brali o štirih fantih v Šentjoštu, oblečenih v domobranske uniforme. Spomin nanje bi moral biti že zdavnaj izbrisan, njihova zgodovinska vloga jim je bila jasno dodeljena, še preden so bili sploh ustanovljeni. Ti pa sedaj »vstajajo« v podobi štirih fantov. Na kako trhlih temeljih stoji v resnici povojna mitološka zgodovina, se kaže tudi v tem, da se uradna zgodovina, njeni zgodovinarji in braniki te mitologije tako zelo bojijo vsake razprave o tem, kaj se je dogajalo na slovenskih tleh v času vojne in po njej. Pravzaprav še najraje vidijo, da se krivda za takratno ravnanje KPS in njenega VOS-a poišče kar v predvojni »klerikalni« oblasti, ki je prežemala vse pore družbe. Res je, katoliška stran je bila v času med obema vojnama prevladujoča, toda kljub temu smo imeli tudi takrat liberalno društvo Sokol, liberalni časopis Slovenski narod in Jutro, liberalno stranko. Torej, ne glede na vse njihove očitke, tudi pluralnost.

Tisti hip, ko sem ozavestila to realnost, je bila udeležba na proslavi v Rovtah samoumevna, strah, ki mi (nam) ga skušajo vcepiti, pa razkrit, zaradi česar je izgubil svojo moč. Ne, pred resnico ne smemo bežati, temveč jo moramo odkrivati in se zanjo boriti. In ta resnica ni v komunistični partiji niti ne v njeni potvorjeni zgodovini. Če se pustimo prestrašiti, če se zaradi strahu pred izgubo urejene eksistence ne upamo postaviti za tisto, kar smo prepričani, da je resnično, smo že izgubili. Zaradi tega sem se odločila, da tudi tokrat pišem o naši polpretekli zgodovini, o manipulacijah, ki se dogajajo z njo, in o tem, da ne smemo podleči paroli »dovolj je bilo že povedanega o polpreteklosti, ozrimo se v prihodnost«. Ne, o tem bom pisala toliko časa, dokler ne bo tudi v slovenskih šolskih učbenikih napisano, kaj se je v resnici dogajalo v najbolj temačnem obdobju slovenskega naroda.

Ko spregovorijo Rovte

V tej luči je zato zgovornost Rovt neverjetna. Vse, ki smo se na megleno nedeljo peljali na slovesnost v Rovte iz smeri Logatca, je ob cesti na poti »pozdravila« skupinica ljudi s titovkami na glavi, rdečo zvezdo ter rdečo zastavo s srpom in kladivom v roki. Pod nos (in pred kamere) so molili liste z napisom »Kolaboracija je zločin«, pri čemer je obtožba o kolaboraciji letel na domobrance. Zbrali so se, da s svojo prisotnostjo izrazijo nestrinjanje s slovesnostjo ob 70-letnici ustanovitve domobranstva, ki je potekala v Rovtah. Ne vem, če so se zavedali, da pravzaprav prav z napisi in uporabljeno simboliko »pljuvajo v lastno skledo« oz. postavljajo na laž svoje zatrjevanje, da je prav NOB pod vodstvom partije postavljala temelje slovenski državi. Srp in kladivo nista bila nikoli simbola slovenstva, prav tako ne rdeča zvezda. Rdeča zvezda, kot simbol komunizma, lahko predstavlja morda geslo »proletarci vseh dežel, združite se«, ne pooseblja pa domovine, za katero so dali življenje domobranci, pa tudi mnogi partizani, prepričani, da je to glavna vrednota tudi komunistom, ki so prevzeli monopol nad NOB. »Delavci nimajo domovine, zato jim ni mogoče odvzeti, česar nimajo«, je v svojem Manifestu zapisal Karl Marx.

Napis »Kolaboracija je zločin« pa je pravzaprav govoril o njih samih – Sovjetska zveza, ki je bila obenem oče in mati tudi slovenski komunistični partiji, je že leta 1939 kolaborirala z nacistično Nemčijo. Takrat so slovenski komunisti iz svojih vrst izključili tiste, ki se s takim ravnanjem niso strinjali (npr. Vode). Vse do napada na SZ ne vidijo niti nobene potrebe po oboroženem odporu proti okupatorju (glavni ideolog KP Kardelj je že na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu napovedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost izvedbe revolucije in bo v interesu Sovjetske zveze) . Ves čas vojne so dobivali orožje pri okupatorju, temu pa so pravili »taktika« in ne kolaboracija; ob kapitulaciji Italije so italijansko vojsko mirno spustili domov. Še več – pri tem so celo poskrbeli za varen prehod italijanskih vojakov na italijansko stran, obenem pa so na Turjaku krvavo obračunali s pripadniki vaških straž. Ob koncu vojne maja 1945 so brez upora spustili nemške umikajoče vojaške enote preko Drave, medtem ko so zahtevali izročitev slovenske domobranske vojske ter so jo nato na domačih tleh kruto umorili.  Celo pozdrav, s katerim je Jože Pirjevec svoj nagovor na tej »protestni novinarski konferenci« zaključil, je na nek način ukraden in zlorabljen. »Smrt fašizmu, svoboda narodu« je bil najprej pozdrav Tigrovcev, ki v uradni povojni zgodovini niso našli mesta. KP jih ni nikoli priznala kot antifašiste, mnogi so bili celo likvidirani ter po vojni postavljeni na rob političnega in družbenega življenja pod neprestanim nadzorom tajnih služb.

Popolnoma drugačna slika pa je bila na slovesnosti v Rovtah. Več kot 1.000 ljudi se je zbralo, da bi se tudi tako poklonili spominu na pogumne fante, ki so dali svoja življenja za obrambo svojega doma in družin. Tam je plapolala slovenska zastava, odmevala slovenska pesem, govorci pa niso razpihovali sovraštva, temveč je iz njihovih besed vela skrb za slovenski narod. V tem je bila bistvena razlika med enim in drugim dogodkom, česar pa kamere slovenskih televizij niso bile sposobne predstaviti. Še huje – slovenski mediji so gledalcem in bralcem predvsem prenašali sporočila majhne skupinice ob vznožju Rovt. Še posebej grozljiv, subtilno manipulativen in zavajajoč je bil prispevek na komercialni televiziji. Zgodovinar Oto Luthar se je v njem spraševal, koliko je bilo sploh komunistov med vojno ter ugotavljal, da le 16 % ter da večina »ni niti vedela, kaj je komunizem, kaj šele verjela vanj«. Pri tem je seveda pozabil povedati, da so bili vsi ti komunisti na vodilnih mestih, kar pomeni, da so imeli vodilno vlogo ter da so peljali dogajanje v tisto smer, ki so si jo sami začrtali, to je v smer revolucije. Kot da ne ve, da zgodovine nikoli ne piše masa, temveč posameznik. V prispevku tudi povedo, da je bilo v partizanih le za vzorec tistih, ki niso verjeli v Boga, kar naj bi ovrglo tezo, da so bili proti veri. Kakšno sprenevedanje. Ne gre za to, koliko jih je bilo v partizanih vernih, temveč za to, da so bili proti veri komunisti, kar se je jasno pokazalo po vojni, ko so prišli na oblast. Novinar pa je nato svoj prispevek končal z mislijo, da če bi bilo na eni strani historično pravilno, da bi bila na partizanskih slovesnosti maša, saj je bilo v partizanskih vrstah mnogo duhovnikov, pa naj bi bilo tudi historično pravilno, da bi na domobranskih slovesnostih vsaj glavni govorniki govorili nemško, glede na to, da so domobranci sodelovali z nemškim okupatorjem. Kakšna sprevrženost, ki v historičnosti nima nobene podlage. Domobranske enote so sestavljali zavedni Slovenci, ki jim je bila slovenska beseda dragocena. Povelja in pogovorni jezik sta bila slovenska, njihova vsiljena vojna pa ni bila vojna za okupatorja, temveč proti komunističnemu nasilju. V tem je bistvena razlika. Morebiti ne bi bilo slabo novinarju predlagati, da naredi reportažo o domobranskih družinah, ki so se po vojni, da bi si rešile življenje, zatekle v Argentino. Tam bi se lahko na lastne oči prepričal, s kakšno ljubeznijo sinovi in hčere in vnuki pobitih domobrancev gojijo slovensko kulturo in ohranjajo slovenski jezik. Lahko pa mu tudi prinesem pokazat dijaško izkaznico za vlak, ki jo hrani moj oče in jo je uporabljal za vožnjo med Semičem in Novim mestom v času svojih srednješolskih let. Zakaj? Da se sam prepriča, koliko je slovenski jezik pomenil povojni komunistični oblasti – izkaznica je namreč v celoti napisana v srbohrvaščini, čeprav se je uporabljala v slovenskem prostoru.

Odkriti odkrito

Da, kontinuiteta, ki še danes popolnoma obvladuje medije, šolstvo, pravzaprav celotno civilno sfero, se na vse načine trudi, da bi ohranila podobo, ki jo je zgradil komunizem že med vojno in po njej. V tej luči lahko beremo tudi obširen prispevek Mace Jogan, zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani, v sobotnih prilogah Dnevnika in Dela konec avgusta. V prispevku predstavi rezultate raziskav slovenskega javnega mnenja o NOB in socializmu v letih od 1992 do vključno 2012, ki so bile izvedene v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. O nenavadnem naključju, da sta rezultate te ankete, ki »kažejo, da državljanska zavest ni razklana na pol, temveč asimetrično, pri čemer se opazno krepi pozitivno vrednotenje NOB in socializma«, sočasno objavila oba osrednja slovenska časopisa niti ne bi razpravljala. Tako »naključje« me namreč spominja na čase preteklega režima, ko so morali vsi mediji pisati o istih stvareh na isti način, temu pa je moral slediti (ali obratno) tudi ves družbeni, kulturni in šolski prostor, pluralnost pa je bila beseda, izbrisana iz slovarja takratne oblasti. Zakaj torej omenjam to anketo? Če odmislim, da je bila interpretacija zaupana gospe, ki je svojo poklicno pot preživela na Visoki politični šoli, »trdnjavi ideološkega monopola komunistične partije od njene ustanovitve dalje« (Jambrek), ki se je kasneje preimenovala v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, da ni nikjer navedeno, kakšen odnos do NOB, komunizma, partije ali domobranstva so imeli tisti, ki so anketirali, kar je pri takih raziskavah zelo pomembno (zanima me, če bi bil rezultat enak, če bi to anketo izvedla recimo Fakulteta za evropske študije) in da je bila objavljena prav v tednu po slovesnosti v Rovtah, je zanimivo brati trditve, do katerih so se morali opredeljevati anketiranci:

– »če se Slovenci pod vodstvom komunistov in Osvobodilne fronte leta 1941 ne bi uprli, bi kot narod verjetno izginili;

– upor proti okupatorju je povzročil preveč žrtev, zato bi bilo pametneje čakati na zmago zaveznikov;

– po zaslugi NOB v Sloveniji smo Slovenci po koncu druge svetovne vojne dobili nazaj precejšen del svojega narodnega ozemlja;

– boj domobranskih enot na strani okupatorja je bil dejanje izdaje lastnega naroda;

– v času druge svetovne vojne je bila partizanska vojska edina prava slovenska vojska, itd.«

Se vam te trditve zdijo kaj znane? Ne dvomim, saj gre za trditve, ki nam jih že desetletja vcepljajo v glavo in v naš miselni svet. Skoraj identične stavke bi našla v svojih osnovnošolskih zvezkih, kar pomeni, da se v našem prostoru z razglasitvijo samostojne in demokratične Slovenije ni pravzaprav nič spremenilo. Kot da je ta ostala le na papirju, vsa ideologija in mitologija totalitarizma pa se prenaša naprej »iz roda v rod«.

Po resnici in pravici

Da, ta ideologija nam, danes še toliko bolj jasno, sporoča, da ne bo dovolila nikakršnih reinterpretacij zgodovine. Nikakršnega poskusa ponovnega ovrednotenja dogodkov ter ravnanj v času med vojno in po njej. Ne glede na to, ne glede na morebitna ustrahovanja, pritiske, diskreditacijo pa smo dolžni vztrajati pri iskanju resnice. Tudi glede naše polpretekle zgodovine, pri čemer ne gre za nobeno idealizacijo in »glorifikacijo« domobranstva, kot bi radi nekateri predstavili trud za demitologizacijo naše polpreteklosti. Tu gre preprosto za to, da se »po resnici in pravici« zapiše naša zgodovina. Kjer bosta razlog in posledica v pravem vrstnem redu.

Civilizacija je velika beseda; ena takšnih, ki v angažiranem družbenem diskurzu zadnjih desetletij niso bile priljubljene. Odsvetovale so jih tako boleče izkušnje z velikimi ideologijami moderne dobe kot tudi pragmatični duh postmoderne globalizacije. Morda s svojo »velikostjo« preveč opozarja na tista velika, negotova obzorja življenja, ki so jih krvavo osenčili totalitarizmi, te sekularne religije 20. stoletja, po drugi strani pa je premalo uporabna za kvantificirajočo pamet sodobnega, postrazsvetljenskega liberalizma. Poleg tega ima veliko različnih pomenov in nekateri od teh so zgolj neustaljene, tako ali drugače vprašljive »tehnične formulacije« raznih družboslovnih teorij. Čeprav ena najodmevnejših sodobnih družboslovnih razprav nosi naslov The Clash of Civilisations?, se ameriški politolog Samuel Huntington v njej ni posebej posvetil notranjemu stanju naše, zahodne civilizacije, ki je nedvomno pomembno, če ne ključno vprašanje pri raziskovanju vseh medcivilizacijskih razmerij. (Podobno se tega niso dotaknili premnogi njegovi kritiki.) In zgovoren izraz tega notranjega stanja je ravno izogibanje premisleku nečesa tako temeljnega, kot je lastna civilizacija. V zadnjih desetletjih smo navsezadnje priče velikanskim, zgodovinskim spremembam, političnim, tehničnim in kulturnim (in predvsem spremembam v mentaliteti, v dojemanju življenja), ko se tak premislek tako rekoč sam vsiljuje in je zato njegovo umanjkanje še posebej očitno. Vendar to ni samo navadno pomanjkanje zanimanja ali intelektualne in etične motivacije: negativen in že kar destruktiven odnos do lastnih civilizacijskih izročil je postal nekakšna nenapisana ortodoksija sodobne kulture. Krčevitost, s katero se napada evropska (krščanska) tradicija, daje slutiti v ozadju potlačeno in sprevrženo religozno vnemo. Zavračanje tistega, kar te je omogočilo in te še vedno omogoča, pa je pomenljivo znamenje: znamenje nerazčiščenega odnosa s samim seboj in z resničnostjo. Natančneje rečeno: sodobna zahodna kultura je v nemajhni meri izgubila stik s slednjo. Seveda je res, da kultura (človeško) resničnost sooblikuje in je sama njen del. Vendar je manj od nje; če obstaja v ljudeh močna zavest o tem, je pristna in živa; ko pa začne prevladovati miselnost, da je kultura monopolna proizvajalka sveta, postane nerelevantna, ne glede na to kako kompleksna, sofisticirana in družbeno utrjena je. Lahko se sicer ukvarja s še tako realnimi temami, a je neverodostojna, ker »pravo« resničnost, ki jo presega, nadomešča s svojimi modeli. Bogatejši ko je ta nadomestni svet, dlje je od živete resničnosti. Iz življenj, ki jih živimo, pa ni mogoče izstopiti: zato se pojavlja občutek jalovosti kulture in nemoči civilizacije. Obenem se zaradi utvar o samozadostnosti in zaradi strahu pred resnico krepijo težnje po vsakovrstnem nasilju, tako po poenostavljanju kot po zapletanju, po ustvarjanju zmede in uveljavljanju strogega reda. … Sčasoma lahko pričakuješ pravzprav karkoli …

Na žalost zgornje besede niso teoretično poigravanje. V t. i. zahodnem svetu (če ta pojem sploh še ima uporabno vsebino) se počasi kažejo poteze takšnega stanja, morda še ne naznanjajo, da se bo neizbežno uveljavilo, a so razločne. V Sloveniji je, kot najbrž čutimo, že tu; v vseh mogočih oblikah in odtenkih, ki pogosto presenetijo tudi najbolj pesimističnega opazovalca. Prizadete so več ali manj vse razsežnosti življenja: družbeni in osebni spomin, pričakovanja, gospodarstvo, kultura, šolstvo … Kaj bi sploh naštevali: infekcija z nesmislom je tako rekoč pandemična! Njegovo težo prenašamo po svojih službah, ulicah, domovih; v javnosti in ob najbližjih. In vendar je nekaj teatralnega v tem, ko se začne kdo izmed vidnih akterjev v tej resnični drami absurda sklicevati na vrednote, ki predpostavljajo jasna merila, upoštevanje velike slike zgodovinske resničnosti in zanesljivo argumentacijo: na spodobnost, svobodo, suverenost, resnico ali kratko malo – na civilizacijski dolg. Med takšnimi igralci najdemo primere vseh vrst ali, če smem tako reči, umetnike vseh gledaliških žanrov. Naj za vzorec navedem takšne nastope s treh odrov: s tragiškega, tragikomiškega in farsičnega.

Tragedija

Laik, ki ne more presojati teže pravnih argumentov mag. Matevža Krivica, dobi ob njegovih javnih nastopih vtis nepopustljive zavzetosti »za stvar« in strastne želje prebiti se čim bliže resnici. Nekoč pa sem prebral intervju, ki ga je dal za Mladino, v katerem je izjavil tudi tole:

Spomnim se, da sem leta 1984 izstopil iz Zveze komunistov med drugim tudi zaradi prikrivanja odgovornosti za povojne poboje domobrancev. Tako da še vedno menim, da je naš civilizacijski dolg, da pride resnica na dan. Drugo pa so očitni poskusi iskanja političnih koristi v današnjih političnih sporih na račun teh dogodkov. Pri tem vprašanju me vedno preseneča, kako močna je potreba po kaznovanju storilcev. Ne po razkritju resnice, prav po kaznovanju storilcev!

Gotovo je izraz velike etične občutljivosti, da je mag. Krivic leta 1984 drugim razlogom za izstop iz Zveze komunistov prištel še prikrivanje odgovornosti za povojne poboje in se pogumno odpovedal članstvu. Manj gotovo pa je, kaj naj bi pomenil civilizacijski dolg, ki ga omenja. Katerim civilizacijskim zahtevam se pravzprav čuti zazvezanega v tem primeru? Razkrijtu resnice, pravi. Torej civilizaciji, katere velika vrednota je resnica (zlasti o družbenih zadevah in zgodovini). Prav; toda razkritje resnice v tem primeru ne more biti samo razkritje imen za poboje odgovornih posameznikov, ampak edinole razkrijte »vse te stvari«, vse zgodbe, ki je do pobojev privedla, ideološke platforme, ki je to zgodbo zasnovala in jo moralno opravičila – skratka, razkritje, ob katerem bi se bržkone prevrnili maliki in zamajali temelji moderne slovenske mitologije. Ali ni tragično v najčistejšem pomenu besede, da tako nepopustljiv iskalec resnice ne gre po svoji poti, samo tu, samo enkrat ne gre, sicer pa vedno, a ravno ta pot bi mu razkrila, na tleh kakšne preteklosti živi – in mi vsi z njim?

Potem sledi še drugi nepričakovani element tragedije: Kdo neki pa je kdaj pri nas imel politično korist od odpiranja travmatične, zamolčane slovenske preteklosti? Komu je to prineslo glasove na volitvah? Koga je zaradi tega obsijala naklonjenost medijev? Kakšna hamártema, kakšna – seveda nehotena – zabloda!

In takoj za tem še ena: potreba po kaznovanju storilcev, ne po resnici … Seveda je mogoče, da je usoda mag. Krivicu pripeljala na pot ljudi, žejne maščevanja. A očitno ni nikoli pripeljala njega na kako od spravnih slovesnosti, kjer se pri maši vedno prosi Boga za žrtve in za pobijalce in za spravo v slovenskem narodu. In očitno mu ni naklonila branja besed Justina Stanovnika, da premišljevanje tistih dogodkov zbuja v človeku usmiljenje za oboje, na poseben način za žrtve in na poseben za ubijalce? Usmiljenje, ki ne izbrisuje zgodovine, temveč upa na Ljubezen, ki je večja od zgodovine in je ustvarila prav vsakega človeka posebej za večno življenje. On bi jih slišal … Da, tragedija, da so šle take besede mimo njega …

Tragikomedija

V razglabljanjih Spomenke Hribar o povojnih pobojih in spravi so se sčasoma začeli mešati tragični in komični elementi. Odkritje usode domobrancev je neizbežno tudi odkritje vrednostnega sveta njihovih ubijalcev in njihove logike, ki je bila hočeš nočeš tudi motor in krmilo partizanstva, ne glede na vso zapletenost zgodovinske situacije in osebnih zgodb. A bolj kot je to jasno, bolj je v njeni interpretaciji zamegljeno.Ta interpretacija je veličastno nemogoč poskus, da bi zaradi odkritij resničnih sadov NOB vse ostalo še bolj tako, kot je bilo. Kot kaže, je glavni vzvod za dosego tega teza o »znotrajistovetnostni razliki med narodnoosvobodilnim značajem odpora in revolucijo«. Kaj pa to pomeni? Da je, preprosto povedano, neko gibanje imelo svojo svetlo in temno plat. To ni nič posebnega, to velja skoraj za vse stvari in za vsakega človeka. Človek, ki je npr. za ceno velikega tveganja in poškodb pregnal roparja iz hiše, potem pa ubil solastnika in si prilastil njegov del hiše, je hraber branilec imovine, obenem pa morilec in ropar. Oboje v enem. Toda znotrajistovetnostna razlika ga v sodobni pravni državi ne bi rešila zapora. Kdor meni, da si zasluži ostati lastnik in obtožuje revanšizma svojce umorjenega solastnika, ker se glasno pogovarjajo o njegovi usodi, razmišlja nenavadno, tako da v ljudeh, ki niso izgubili razsodnosti, zbuja nelagodje in hkrati smeh.

Naj se dotaknem še ene trditve, ki se večkrat pojavlja v tem kontekstu, namreč da so resnico o povojnih pobojih v javnosti razkrivali le nekdanji partizani ali sodelavci OF. Ta trditev je nevzdržna; gotovo je bil Kocbekov intervju za revijo Zaliv leta 1975 pogumno in družbeno pomembno dejanje, vendar je seveda jasno, da so tisoči svojcev že zdavnaj vedeli za usodo tisočev svojih pobitih sorodnikov; niso je poznali v nadrobnostih, saj je niti danes ne, a kako naj bi si razlagali njihovo odsotnost – po vsem, kar se je dogajalo, po vsem, kar so izkusili, kar so vedeli o komunističnih partizanih? Poleg tega pa je ta misel tudi (morda nehote) perverzna: če je bil prepovedan že spomin na izginule (pobite), kaj šele njihovo javno omenjanje, je bila javnost tako deformirana, da v pravem pomenu sploh ni obstajala, tako nepresegljivo različna je bila vednost ljudi o tem, kaj je bilo in česa ni bilo med njimi (žal je tudi ta stavek v neki meri veljaven še danes). Če ne bi bilo v vsem tem toliko žalosti, bi bilo takšno rezoniranje pravzprav komično.

Farsa

Niti brutalna napadalnost do Janeza Janše (in vsega, kar hočeš nočeš simbolizira) niti inflatoren jezik nista posebnost Delovega komentatorja Janeza Markeša. Splet okoliščin, ki ga je potisnil na dobro viden družbeni položaj, je kriv, da imajo njegovi neverjetni stavki zaznaven družbeni pomen. Nasprotno pa je njihov slovnični pomen pogosto komajda zaznaven; tako difuzen je, da iz njega ni mogoče sestavljati argumentov, obenem pa ravno ta skrajna površinska razpršenost pri nekritičnih medijskih bralcih ustvarja vtis kompleksnosti in miselne večplastnosti. Namesto argumentov potem na ključnih mestih eksplodirajo apriorne trditve in moralične (ob)sodbe. Intelektualno nabuhel slog in komplicirano zgrajeni izrazi, katerih vsebina je izrazito preprosta, nehote učinkujejo tako kot gledališki žanr, ki ga omenja gornji podnaslov. Farsičnosti tega pisanja, zmesi intelektualne pretencioznosti, moralistične agresivnosti in spindoktorskih vložkov, pravzaprav ni mogoče ponazoriti z odlomki, a nekaj malega vendarle lahko razkrije tudi bolj ali manj naključno izbran kratek primer.

V nekem Markeševem članku o brezplačnikih, ki so izhajali kratek čas v mandatu prve Janševe vlade, stojita tudi tale dva stavka.

Tednika sta delovala kakor koncentrat vseh spornih metod, ki smo jih v Sloveniji v nekem drugem ideološkem okolju kritizirali in obsojali desetletja. Ustavni projekt demokratizacije Slovenije in koncept odprte družbe je tako postal ogrožen najmanj enako kakor v medijskih praksah, ki so bile značilne za preddemokratično in politično nadzorovano Slovenijo.

Ne glede na to, kaj si mislim o teh (in drugih slovenskih) brezplačnikih, je uvodna primerjava povsem deplasirana, tako zaradi razlike med družbenim kontekstom v demokratični Sloveniji in »v nekem drugem ideološkem okolju«, kot zaradi dolžine izhajanja in obsega teh časopisov, zaradi neprimerljivosti celotne medijske situacije v eni in drugi državi; podobno »nečedne« prakse v politično drugače usmerjenih medijih, resnih in rumenih, tiskanih in elektronskih, plačljivih in brezplačnih, ob tem avtor sploh ne omenja. Ne, ugotavlja le to, da sta hujša od vsega, kar so počeli mediji v socialistični Jugoslaviji, in še več: ogrozila sta ustavni projekt demokratizacije Slovenije in koncept odprte družbe bolj (=najmanj enako) kot vsa desetletja komunistične medijske propagande! A kot da to ni dovolj: v zgornjem stavku je povedano, da je bil ta ogrožen že v bivši državi, SFRJ, manj sicer kot v par tednih izhajanja dveh brezplačnikov, a vendarle.

Kaj neki pa je takšno besedovanje? Najprej ni čisto jasno, kaj ta izraz – »ustavni projekt demokratizacije Slovenije«– sploh pomeni (s sprejetjem ustave država že je ustanovljena kot demokratična, demokratizacija je nadaljni družbeni proces, ki sicer temelji na ustavi, a ni samo političen; izraz »ustavni projekt« pa je kvečjemu podoba, toda taka, ki zamegljuje, ne pa razkriva, kar je sicer smoter retoričnih figur, še zlasti pa, kadar se uporabljajo v publicistiki: najbrž je namen Markeševe figure povečati vtis o zločinu brezplačnikov, ki da sta spodkopavala slovenski ustavni red); povsem nesmiselna pa je trditev, da je bil ta ustavni projekt, v kateremkoli mogočem pomenu, ogrožen v SFRJ: ogroženo je lahko zgolj nekaj, kar že je, ustavnega projekta demokratizacije Slovenije pa v SFRJ sploh ni moglo biti: slovenska ustava je v polnem pomenu nastala, ko je stopila v veljavo, to pa je pomenilo konec SFRJ na slovenskem ozemlju. Če pa izraz označuje kar celotno prizadevanje za ustanovitev samostojne demokratične slovenske države, je s to slabo podobo dosežen zares farsičen efekt: dva danes že pozabljena rumena časopisa naj bi bolj ogrozila slovensko samostojnost kot jo je vsa mogočna komunistična medijska mašinerija … Pravzaprav je velika umetnost povedati toliko nerazumljivega v tako malo besedah. Pa je to le kratek odlomek besednih predstav, ki se pojavljajo kar naprej, v tisočih in tisočih izvodov … Občinstvo pa – nekateri odhajajo iz takšnega teatra, drugi se kislo nasmihajo, a mnogi sedijo in gledajo in verjamejo, da ne sedijo na burkaški predstavi, temveč v secirnici, kjer Mojster zarezuje v bolno družbeno telo, da bo iz njega izvlekel resnico. Tema za Hieronyma Boscha …

Epilog

Takšne so, žal, naše stvari. Zdi se, da smo vedno bolj nemočni. Če pa kljub temu obstaja kaj takega, kar označuje visoka beseda civilizacijski dolg, potem je to pred vsakogar postavljena naloga, da se trudi po svojih močeh spoznavati resničnost in govoriti v skladu s svojimi spoznanji. Nihče ne more sam rešiti civilizacije, vsakdo pa lahko zanjo nekaj stori, če se trudi za tisto, kar stoji v naslovu ene Havlovih knjig: Živeti v resnici: moč brezmočnih.

Glavnino tega, kar je v slovenski družbi in državi nenaravnega in postavljenega na glavo, je mogoče razumeti s pomočjo pojmov izročilo ter kontinuiteta, pač z negativne strani – kot raznotere oblike diskontinutete, to je pretrganja slovenskega narodnega izročila.

Kaj je izročilo ali tradicija? Preprosto rečeno: v objektivnem pogledu je narodno izročilo celokupen sestav duhovnih vrednot, zadržanj in ravnanj – skupaj z njihovo kristalizacijo v slovenskem jeziku, verskem življenju, kulturni dediščini, slovstvu itn. – ki so Slovencem kot narodu življenje lajšala, podpirala, usmerjala, utrjevala … Z eno besedo, izročilo je vse tisto, kar nam je omogočalo, da obstanemo: da ne le preživimo kot posamezniki in biološka bitja, marveč da bivamo kot kulturna, to je duhovna bitja, in se na tej osnovi povezujemo kot narod ter nazadnje na njem zgradimo državo.

Tako je, v grobem, na objektivni strani – na strani stvarnosti. Kako pa je z izročilom na subjektivni strani – na strani človeka, posameznika? Kako pride vanj, če pride, in kakšno delo v človeku opravlja? Posameznik je do izročila v dinamičnem odnosu: iz njega izbira in prevzema tisto, kar čuti, da mu bistveno ustreza; sprejema to, kar v izročenem najdeva kot svoje, kot sebi ustrezno, kot sebi afirmativno. Odnos osebe do izročila je globoko osebna zadeva. Gotovo je tu pomemben tudi vpliv okolja in obdobja; prenos izročila v nekdanji vaški skupnosti je bil gotovo mnogo bolj trdno določen kakor v mestih; in v mestih nekdaj mnogo bolj kakor v mestih danes. Obstajale so naravne človeške razlike v nraveh, značajih, vzgoji, družbenem stanu, poklicu itn. – toda če je bilo »srce na pravem mestu«, je posameznik sprejel od svoje bližnje in širše okolice določene prvine izročila, ki so mu omogočale ne le, da je živel on, marveč, da so ob njem lahko živeli tudi drugi. Zdi se, da je to pomembno določilo krščanskega izročila: ob njem je mogoče živeti. Ko so se namreč našli ljudje, ki so izročilo, tako se zdi, docela zavrgli, so iz svoje akcije sestavili svet, v katerem mnogi ljudje niso več mogli živeti: mnogi so sploh izginili z obličja zemlje, mnogi pa niso več živeli kot polnovredni svobodni ljudje. Ti, ki so tako ravnali in s tem docela presekali izročilo, torej niso imeli »srca na pravem mestu«; in pravzaprav ne vemo, ali so to, čemur pravimo »srce«, sploh imeli.

Kdor pa je imel srce za to, je lahko vselej, v vseh časih čutil, da je v izročilu nekaj, kar njega samega vsaj deloma omogoča, nosi, v določenem pogledu potrjuje, in je intuitivno razumel, da se po tej skrivnostni poti iz preteklosti nekaj pretaka v sedanjost ter da bo to prek njegovih rok, prek njegovega srca teklo naprej v prihodnost – morda do drugega samotnega človeškega srca. Vprašanje kontinuitete, ki je potrebna za prenos določenih nujno potrebnih prvin izročila, je torej v resnici le druga plat tega, kako živimo svoj lastni, osebni, tukajšnji čas. Če ga živimo polno, osebno, čutimo v njem mnogokaj, kar prihaja od prej in kar odhaja v poslej.

Če pri tem svoje napore usmerimo v kaj dobrega, resničnega ali lepega, pri tem na temelju izročila neogibno nastaja tudi novo – in to je omika. Slomšek je dobro vedel, zakaj je uporabljal raje pojem omika kakor kultura. Vedel je, da obstaja tudi kultura, ki ni omika in ki je omiki nasprotna. Že tedaj je obstajala kultura nemškega liberalnega nacionalizma, ki je bila nasprotna slovenski narodni omiki. Kultura smrti dandanes je nasprotna vsej krščanski omiki. Kultura iluzije, slepila in amnezije, ki tako zelo zaznamuje sodobno Slovenijo, je prav tako nasprotna duhovni omiki sodobnih Slovencev. Ni mogoče reči, da tisto ni kultura; verjetno je kultura, toda slovensko omiko naravnost uničuje. Kultura je lahko tudi zla; omika je po Slomšku bistveno usmerjena k resnici in dobremu.

* * *

Glavnina tega, kar v Sloveniji opažamo kot sprevrnjeno, krivično in nenormalno, izhaja prav iz pretrganja slovenskega krščanskega izročila. Posebej boleče je, da pri tem niso izjeme niti tisti, ki bi po svojem posebnem poslanstvu morali obnoviti vez z izročilom in negovati slovensko omiko. Na političnem področju je to zlasti krščanska demokracija. Toda ta je, kar zadeva ključne zgodovinske probleme, skrenila vstran od svojega temeljnega poslanstva. To je oblika življenja in delovanja v ne-stiku s svojim časom, s tem, kar je vsebina časa. Vsebina časa so mdr. nerešene naloge od prej. Te naloge so nam izročene, predane, predložene naši misli, naložene naši volji … Če jih ne vidimo, ne živimo svojega časa, vsaj neke njegove pomembne razsežnosti ne.

Medtem, ko krščanskodemokratske in druge pomladne sile niso reševale ključnega problema sodobne krščanske omike Slovencev – in so s tem izstopile iz časa, tako da je čas šel dobesedno mimo njih – medtem so sile, ki so slovensko izročilo zavrgle, kopičile in akumulirale svoje moči, svoja dejanja, svoje načrte. Prihodnost je vedno neznana, tokrat pa nam je neznana še na poseben način: nihče ne more predvideti, kaj bo v politiko in državo prinesel mraz letošnje zime. Navidezno varen in trden okvir dosedanje slovenske družbe se razgalja kot trhel, nezanesljiv, morda razpadljiv … Zgrajen je bil na pesku neresnice in ni zdržal več kot dvajset let. Zdaj smo na tem, da se bojimo vsakega pretresa, ker ne vemo, kaj bo potegnil za sabo.

Iz tega, da ne živimo svojega časa, svoje naloge, svojega najstva, – da torej ne uresničujemo svojega poklica, ga ne jemljemo nase – iz tega prihaja sedanji in prihodnji brodolom, iztirjenje, odsvojitev.

Ključ za razlago slovenske resničnosti – in za utemeljitev življenja v resnici – je še vedno enak, kakor je bil leta 1991, toda danes ga skoraj nihče noče videti, skoraj nihče ga ne vzame v roke … Tako zelo je nazadovala slovenska omika v dvajsetih letih.

* * *

V času, ki je tako neznan, sipek in neobstojen, kakor je sedanji, in ki tako razgalja tisto, kar je bilo prikrito – v bistvenem pomenu krizni čas – je pomembno znova razmišljati o sebi: kaj je Nova Slovenska zaveza, kaj je Zaveza?

NSZ izhaja – predvsem po vrednotah, vsaj deloma pa celo personalno – iz izročila Slovenske zaveze. Vemo, da je bila ustanovljena v vojnem času kot koalicija demokratičnih strank, izvoljenih še na zadnjih predvojnih volitvah, ki so se povezale v prizadevanju za skupen odpor proti revoluciji in za ohranitev dotedanjega civilizacijskega reda, v katerem je živel in se razvil slovenski narod.

Slovenska zaveza (SZ) je torej morala, pa tudi hotela – v uri nuje in stiske, kakor ju ne pomnimo – braniti svet slovenstva, kakor se je razvil dotlej; ga ohraniti kolikor moč takega, kakor ga je napravil postopen razvoj v teku stoletij.

Ker se NSZ torej sklicuje na SZ in jo nadaljuje, ker je torej NSZ njena kontinuiteta, SZ pa naše izročilo, iz tega sledi, da segajo korenine NSZ vsaj načeloma, vsaj potencialno v daljni svet prevojnega, pred-revolucijskega časa in njegovega izvora v prejšnjih stoletjih. NSZ torej po svoji naravi in umeščenosti v zgodovino našega naroda stoji na tisti gori – če se izrazimo s podobo – s katere se vidi na celotno širjavo slovenstva. Pogled NSZ sega – vsaj kot možnost, vsaj kot naloga in najstvo – k tisti celoti slovenstva in izročila, ki ju revolucija ni pretrgala, ki ju zlo ni izničilo. Tega ozemlja, te »gore« si NSZ nikakor ne lasti, saj ni njena, ampak je lastnina zedinjene Slovenije. Žal, da je na njej tako samotno. Vendar je pogled s pobočij te gore bister in jasen, v vetru njenih višin zveni tek časa neskaljeno in čisto. Četudi ne gledaš v nebo, na tej gori veš, da so v daljavi nad nami zvezde.

Plemenita naravnanost, ki jo predstavniki Nove Slovenske zaveze (NSZ) izkazujejo do cerkvene hierarhije, je vredna občudovanja. Le tuintam je pozoren bralec Zaveze lahko razbral namig, kako mukotrpno je (bilo) spoprijemanje z nepoznavanjem in nerazumevanjem pa tudi s predsodki ali celo z odporom –, kar se je vse dalo srečati med posvečenimi sogovorniki. Ta spoštljiv odnos do pastirjev je bil sicer značilen za dobo, ki se je končala z množičnim mučeništvom. Od takrat se je ohranjal le še v tradiciji čvrstih krščanskih družin, ki so zdržale pritisk nasilne totalitarne družbe.

Razlog za tako zadržanje NSZ seveda ni samo stvar nekega davnega, finega bontona, ni samo v loku, ki se pne do mučeniških kolegov. Gre predvsem za modrost, ki se nujno izkazuje v upoštevanju realnosti. Realnost pa je to, prvič, da Cerkev niso samo njeni predstavniki, in drugič, da so najodličnejši del slovenske Cerkve prav nešteti mučenci, zaradi katerih NSZ sploh obstaja. To razloži gentlemanski odnos NSZ do cerkvene hierarhije, po drugi strani pa odpira osrednje vprašanje za naš razmislek; namreč kakšen odnos današnja slovenska Cerkev svojim mučencev vrača. 

Kordon

Včasih se zgodi, da nam spomin natančno ohrani okoliščine, ki so nas seznanile s kakim izrazom. Tako si zlahka predočim situacijo sredi osemdesetih let, ko birmanci v farovški veži sedimo okrog škofa. Povsem razločno slišim njegov glas; pripovedoval nam je o tisočih fantih, ki so morali iti skozi kordon pretepanja, preden so na koncu teh gnevnih vrst omahnili v brezno in v smrt. Prav tako mi je v spominu ostala druga njegova pripoved. Povedal je, da vedno, ko opazi, da so pripeljali skupino ljudi k »spomeniku«, ki s prstom kaže v škofijske prostore, stopi ven in navzočim razloži, kako iz prve roke ve za krivičnost tega obeležja in kakšen mož je bil v resnici škof Gregorij Rožman. Ne vem, kako sta pripovedi učinkovali na birmance, a škof Stanislav Lenič je takrat zagotovo izpolnil svojo pastirsko in domovinsko dolžnost do nas.

Na podlagi takih ljudi, kot je bil omenjeni birmovalec, zaradi vrste pokončnih duhovnikov in zaradi pasivnega upora, ki ga je predstavljalo osnovno prakticiranje krščanskega življenja, lahko zaključimo, da je slovenska Cerkev kot celota v totalitarnem času dobro opravila svojo nalogo. Zdesetkana, mučena in prestrašena je kot ustanova do konca predstavljala (edino) opozicijo boljševikom, čeprav je njihov represivni aparat proti njej usmerjal največ uničevalne energije. Seveda danes že nekoliko vemo, da pritiska niso zdržali vsi, vemo, da nekateri na pritisk niti počakali niso. To je ostalo precej prikrito do današnjih dni in slovenska Cerkev kot celota je v tranzicijski čas prinesla svojo podobo dokaj dostojanstveno in neomadeževano.

Danes je drugače. Težko se je izogniti misli, da so prav lapsi tisti, ki aktivno ali pasivno, vede ali nevede botrujejo poglavitnim vzrokom za klavrno stanje tranzicijske Cerkve. Če danes, ko bi res ne bilo več treba, zažigajo kadilo pred karikaturami cesarja, potem seveda ni čudo, da je Kristusova nevesta v Sloveniji »obglavljena«, da je njena čreda zmedena, da je na lestvicah priljubljenosti (ne glede na barometrske mahinacije) na dnu in da tudi sicer z vlogo moralnega soigralca v neki srednjeevropski državi izkazuje hudo nemoč. Vpliv izgublja tudi pri povprečnem Slovencu, ki jo vse pogosteje ignorira celo pri poslednjih rečeh, kot je blagoslovljeno slovo od sveta. A kot znajo povedati teologi, je prav kriza priložnost za začetke na trdnih temeljih in s pravo smerjo. Odkar škandal(i) znotraj slovenske Cerkve niso več kuloarska tema, pač pa dejstvo, je opaziti tudi več notranjega diskurza, zaradi česar odprtje dodatnega vprašanja o odnosu do mučencev ne bi smelo biti pohujšljivo. Zlasti zato, ker je namen teh stavkov diametralen kakršnikoli destruktivnosti. Še bolj pa zato, ker navsezadnje, gledano v celoti, kljub vsemu govorimo o sebi.

Degeneracija kakovosti

Nerešeno torej ostaja vprašanje, kaj se je s Cerkvijo zgodilo po obratu, da »Leničeve« možatosti v splošnem med pastirji ni več najti. Naj bo ponazorjeno z enim primerom, čeprav jih žal mrgoli. Ko si je pokončnost v bran resnice privoščil beograjski nadškof dr. Perko; v Rogu, javno, in s tem izzval medijski viharček, se je slovenska škofovska konferenca nemudoma ogradila, češ da on ni njen član. Tudi na televiziji ga je kolega škof »zagovarjal«, da ga je treba razumeti, ker je /revež/ pač te stvari sam doživljal in je prizadet. Kakšen zgled, kakšni signali so to za božje ljudstvo, si lahko mislimo. Pa ne samo za božje ljudstvo, ampak tudi za potuhnjene totalitarne sile, ki so nemudoma okupirale vsak odstopljen prostor. Ta se je večal z vsakim dejanjem take narave, z vsako medlostjo, z vsako resignacijo, z vsako maloumno ali prisiljeno »sredinsko« izjavo. V dobrih dvajsetih letih se je vsega tega nabralo nebroj. Sporadično so bile tudi izjeme, a te morda tudi v tem primeru služijo edinole za potrjevanje pravila. Namreč tudi kadar je bila kaka izjava naših pastirjev v tem smislu pogumna, žal ni bila skozi ves škofovski mandat podprta z doslednostjo in vztrajnostjo ter z adekvatnim delovanjem na vseh področjih; pri odnosu do države, pri vzgoji duhovnikov in katoliških šolarjev in seveda pri odnosu do slovenskih mučencev skupaj z njihovimi svojci doma in po svetu. To bi bil neobhoden rezultat razumetja in konsistentne drže.

Škofje in duhovniki upravičeno veljajo za ekstremno obremenjene ljudi, ki svoje življenjske sile zvečine porabijo za plemenite stvari. Zato gornja negativna opažanja držijo le, če velja neka lestvica prioritet. Za kaj gre? Ko gresta duhovnik in levit mimo človeka, ki po napadu razbojnikov nemočen leži za cesto, ga resda prepuščata umiranju (prim. Lk 10,30-37), a morda gresta ravno na predavanje kakega modrega rabina ali pogledat, kako napreduje prekrivanje tempeljske strehe … Permanentno izobraževanje in ohranjanje kulturne dediščine sta vsekakor pomembni stvari. Pa vendar Kristus ni bil videti navdušen nad njima. Mislim, da bi nad mimobežništvom ne bil znatno bolj navdušen niti, če bi bil revež za krajem ceste že mrtev in posut s smetmi … Njegova pričakovanja je pač izpolnil šele tretji prišlek, ki je pustil vse in reveža oskrbel. Kakor se sliši neprijetno, a vse to nekako napelje na misel, da ne moreš biti dolgoročno uspešen v svojih pastirskih naporih, v oznanjevanju evangelija, če istočasno maksimalno antievangeljsko hodiš po nepokopanih, ki so bili ubiti zaradi življenja za isto božjo stvar, če te ne gane njihov pasijon, če te ne boli brezmejna krivica, ki se jim je zgodila, in se vleče v današnje dni. Prav tako se ne zdi preveč evangeljsko, če ignoriraš ali kako drugače ponižuješ redke kolege teh mučencev, ki so sicer preživeli, a za ceno velikih preizkušenj. In ki velike napore vlagajo v to, da bi bila slovenska prihodnost bolj gotova in lepša.

Med izročilom in mitologijo

Obstoj omenjenih (sprevrnjenih) prioritet na krut način dokazujejo tudi mariborske peripetije. V času vzpona je tamkajšnji visoki in silno vplivni predstavnik v nekem intervjuju razlagal, da se jih poboj narodne vojske ne tiče, da je to »ljubljanski« problem. Za tistega, ki mu ni tuja kontemplacija osrednjega slovenskega problema, ne bo težko izpeljati enačbe, kako prav zaradi takih stališč in takega življenja (!) danes vseslovenska Cerkev ne more zanikati, da Maribor pa je (postal) problem celote. Če ne toliko finančno, moralno zagotovo, in sicer tako na strani tranzicijskih vzrokov kot na strani obteženosti s posledicami. Posledice čutimo večinoma vsi, vzroki pa bodo morali biti še predmet raziskovanja, čeprav že danes ni dvoma, da bi se falimentu izognili, če bi agenda vsebovala manj ekonomije in več vprašanj neraziskanega genocida, ranjenega spomina in drugih posledic slovenske tragedije.

Medel ali celo nikakršen odziv tranzicijskega časa na komunistični teror seveda ni slovenska posebnost. A tako ekstremno strinjanje, da preidemo v demokracijo brez resne cezure, nas, kot je na Dragi nedavno ugotavljal dr. Aleš Maver, za razliko od srednjeevropske soseščine in Baltika uvršča v neposredno bližino sovjetskega modela. Danes, ko nas od vsepovsod po naših mestih in vaseh strašijo s totalitarnimi simboli, mi te misli menda ni treba posebej dokazovati. Kardinal Franc Rode naj bi nedavno pozval k prepovedi partizanskih proslav.  Tačas tak upravičen poziv zveni kot slaba šala, v začetku devetdesetih pa bi dosledna drža v tem smislu z razmeroma malo napora ves totalitarni ekshibicionizem zadržala v luknjah, kamor se je bil takrat zalezel, in v skladu z zakoni časa povzročila njegov odrešujoč razkroj. Vendar ne. Ni bilo jasnih besed, kakršnih so bili od svojih pastirjev vajeni naši predniki pred in med vojno. »Če omenjamo Katoliško cerkev in njeno vlogo v družbeni areni, mora vsaj za njeno hierarhijo, pa tudi za številne katoličane v slovenskem prostoru veljati, da niso spremenjenih razmer izkoristili nič bolje kot družba v celoti. Iskrene želje, da bi se soočili z miti in pravljicami, h katerih genezi so v preteklosti marsikaj prispevali, ni bilo nič več, naslanjanje na tiste sile, ki so spričo povojnega monopola obdržale realno moč, pa je večino časa potekalo nemoteno ne glede na deklarativne izjave,«  pravi dr. Maver na istem mestu.

»Ne bom prosil in ne bom skušal Gospoda … « (Iz 7,12)

Ob tem, kaj je moral prestajati slovenski kristjan med vojno in po njej in koliko mučencev je med njimi, preprosto ostanemo brez besed. Še posebej potem, ko vidimo, v kakšnem obsegu je znotraj krščanskega občestva mogoče vse to ignorirati. Pri tem ne gre samo za negativno plat, da pač ni nekega sorazmernega in normalnega odnosa do pobitih pastirjev in črede oziroma sploh do nacionalne kataklizme, pač pa je še bolj neverjetno, da se, če smo v območju vere, zanemarja tak neizmeren ocean milosti, za katerega si ne moremo predstavljati, da po prestanem mučeništvu ne bi vabil: »Prosite in se vam bo dalo« (Mt 7,7). Seveda pa je to v tesni solidarnosti s stvarmi, ki so bile obravnavane zgoraj in ob nevednosti ali odporu seveda tudi priprošnja noče z jezika … Na žalost tudi v našem primeru velja, da je stagnacija že resignacija. Ta pa vidimo, kam nas vodi. Vsak umik, vsak krivičen kompromis, vsak korak stran od resnice, vsak (tudi nezaveden) »ne bom prosil!«, namenjen mučencem; skratka, vsak odstopljen prostor je bil nemudoma zaseden s falango, ki se brez prisile ne umakne in tako danes naduto razkazuje svoje pordelo mišičje.

Za sklep je treba znova poudariti, da, čeprav gre za nekaj splošnih kontur o vlogi Cerkve v posttotalitarni dobi, vendarle ne gre posploševati problematičnega vsevprek oziroma na vsakogar. Saj praktično vse, kar se dogaja pozitivnega v zvezi z razjasnjevanjem naše zavozlane zgodovine, izhaja prav tako od ljudi, ki so člani Cerkve. In res bi bilo greh greniti jih v njihovem samotnem boju z mlini na veter. Poleg tega so bili v tem kratkem zapisu izpuščeni mnogi drugi akterji, ki nosijo veliko odgovornost za stanje, a tudi to ne spremeni vse bolj opaznega deficita, ki bi ga težko nadomestil kdo drug in gre na rovaš Cerkve. Ti deficiti so za našo prihodnost usodnejši od bančnih ali proračunskih.

Zorko Simčič je za časovno umestitev drame Zgodaj dopolnjena mladost zapisal: »Leta 1942 – sredi druge svetovne vojne ter prve ter poslednje revolucije v Sloveniji.«  Ob neki priložnosti je potem razložil, da je »poslednja« revolucija zapisal zato, ker druge naš narod zagotovo ne bi preživel. Ko so ob rušenju druge vlade Janeza Janše rjovele ulice, si ni bilo nemogoče predstavljati eskalacije … in Simčičeve prognoze. Če bi dvajset svobodnih let porabili za to, da bi se utrjevali v resnici in skladno z njo delovali, nas mediji ne bi mogli tako banalno vleči za nos in poulični vandalizem bi kot splošno nesprejemljiv eksces, če bi se sploh pojavil, relativno hitro izdihnil. Tranzicijska pot, ki ji sledimo, nas lahko pripelje pred obupno izbiro: ali nesposobna, mafijska vlada ali pa vstajniški teror. Za nameček si bomo morali priznati, da smo tej slepi ulici sami pomagali tlakovati pot. V upanju, da nikoli ni prepozno, je še vedno čas za možato in pošteno soočenje s preteklostjo, vključno s časom tranzicije, in tudi z vlogo slovenske Cerkve v njej.