Pogled z gore

P

Glavnino tega, kar je v slovenski družbi in državi nenaravnega in postavljenega na glavo, je mogoče razumeti s pomočjo pojmov izročilo ter kontinuiteta, pač z negativne strani – kot raznotere oblike diskontinutete, to je pretrganja slovenskega narodnega izročila.

Kaj je izročilo ali tradicija? Preprosto rečeno: v objektivnem pogledu je narodno izročilo celokupen sestav duhovnih vrednot, zadržanj in ravnanj – skupaj z njihovo kristalizacijo v slovenskem jeziku, verskem življenju, kulturni dediščini, slovstvu itn. – ki so Slovencem kot narodu življenje lajšala, podpirala, usmerjala, utrjevala … Z eno besedo, izročilo je vse tisto, kar nam je omogočalo, da obstanemo: da ne le preživimo kot posamezniki in biološka bitja, marveč da bivamo kot kulturna, to je duhovna bitja, in se na tej osnovi povezujemo kot narod ter nazadnje na njem zgradimo državo.

Tako je, v grobem, na objektivni strani – na strani stvarnosti. Kako pa je z izročilom na subjektivni strani – na strani človeka, posameznika? Kako pride vanj, če pride, in kakšno delo v človeku opravlja? Posameznik je do izročila v dinamičnem odnosu: iz njega izbira in prevzema tisto, kar čuti, da mu bistveno ustreza; sprejema to, kar v izročenem najdeva kot svoje, kot sebi ustrezno, kot sebi afirmativno. Odnos osebe do izročila je globoko osebna zadeva. Gotovo je tu pomemben tudi vpliv okolja in obdobja; prenos izročila v nekdanji vaški skupnosti je bil gotovo mnogo bolj trdno določen kakor v mestih; in v mestih nekdaj mnogo bolj kakor v mestih danes. Obstajale so naravne človeške razlike v nraveh, značajih, vzgoji, družbenem stanu, poklicu itn. – toda če je bilo »srce na pravem mestu«, je posameznik sprejel od svoje bližnje in širše okolice določene prvine izročila, ki so mu omogočale ne le, da je živel on, marveč, da so ob njem lahko živeli tudi drugi. Zdi se, da je to pomembno določilo krščanskega izročila: ob njem je mogoče živeti. Ko so se namreč našli ljudje, ki so izročilo, tako se zdi, docela zavrgli, so iz svoje akcije sestavili svet, v katerem mnogi ljudje niso več mogli živeti: mnogi so sploh izginili z obličja zemlje, mnogi pa niso več živeli kot polnovredni svobodni ljudje. Ti, ki so tako ravnali in s tem docela presekali izročilo, torej niso imeli »srca na pravem mestu«; in pravzaprav ne vemo, ali so to, čemur pravimo »srce«, sploh imeli.

Kdor pa je imel srce za to, je lahko vselej, v vseh časih čutil, da je v izročilu nekaj, kar njega samega vsaj deloma omogoča, nosi, v določenem pogledu potrjuje, in je intuitivno razumel, da se po tej skrivnostni poti iz preteklosti nekaj pretaka v sedanjost ter da bo to prek njegovih rok, prek njegovega srca teklo naprej v prihodnost – morda do drugega samotnega človeškega srca. Vprašanje kontinuitete, ki je potrebna za prenos določenih nujno potrebnih prvin izročila, je torej v resnici le druga plat tega, kako živimo svoj lastni, osebni, tukajšnji čas. Če ga živimo polno, osebno, čutimo v njem mnogokaj, kar prihaja od prej in kar odhaja v poslej.

Če pri tem svoje napore usmerimo v kaj dobrega, resničnega ali lepega, pri tem na temelju izročila neogibno nastaja tudi novo – in to je omika. Slomšek je dobro vedel, zakaj je uporabljal raje pojem omika kakor kultura. Vedel je, da obstaja tudi kultura, ki ni omika in ki je omiki nasprotna. Že tedaj je obstajala kultura nemškega liberalnega nacionalizma, ki je bila nasprotna slovenski narodni omiki. Kultura smrti dandanes je nasprotna vsej krščanski omiki. Kultura iluzije, slepila in amnezije, ki tako zelo zaznamuje sodobno Slovenijo, je prav tako nasprotna duhovni omiki sodobnih Slovencev. Ni mogoče reči, da tisto ni kultura; verjetno je kultura, toda slovensko omiko naravnost uničuje. Kultura je lahko tudi zla; omika je po Slomšku bistveno usmerjena k resnici in dobremu.

* * *

Glavnina tega, kar v Sloveniji opažamo kot sprevrnjeno, krivično in nenormalno, izhaja prav iz pretrganja slovenskega krščanskega izročila. Posebej boleče je, da pri tem niso izjeme niti tisti, ki bi po svojem posebnem poslanstvu morali obnoviti vez z izročilom in negovati slovensko omiko. Na političnem področju je to zlasti krščanska demokracija. Toda ta je, kar zadeva ključne zgodovinske probleme, skrenila vstran od svojega temeljnega poslanstva. To je oblika življenja in delovanja v ne-stiku s svojim časom, s tem, kar je vsebina časa. Vsebina časa so mdr. nerešene naloge od prej. Te naloge so nam izročene, predane, predložene naši misli, naložene naši volji … Če jih ne vidimo, ne živimo svojega časa, vsaj neke njegove pomembne razsežnosti ne.

Medtem, ko krščanskodemokratske in druge pomladne sile niso reševale ključnega problema sodobne krščanske omike Slovencev – in so s tem izstopile iz časa, tako da je čas šel dobesedno mimo njih – medtem so sile, ki so slovensko izročilo zavrgle, kopičile in akumulirale svoje moči, svoja dejanja, svoje načrte. Prihodnost je vedno neznana, tokrat pa nam je neznana še na poseben način: nihče ne more predvideti, kaj bo v politiko in državo prinesel mraz letošnje zime. Navidezno varen in trden okvir dosedanje slovenske družbe se razgalja kot trhel, nezanesljiv, morda razpadljiv … Zgrajen je bil na pesku neresnice in ni zdržal več kot dvajset let. Zdaj smo na tem, da se bojimo vsakega pretresa, ker ne vemo, kaj bo potegnil za sabo.

Iz tega, da ne živimo svojega časa, svoje naloge, svojega najstva, – da torej ne uresničujemo svojega poklica, ga ne jemljemo nase – iz tega prihaja sedanji in prihodnji brodolom, iztirjenje, odsvojitev.

Ključ za razlago slovenske resničnosti – in za utemeljitev življenja v resnici – je še vedno enak, kakor je bil leta 1991, toda danes ga skoraj nihče noče videti, skoraj nihče ga ne vzame v roke … Tako zelo je nazadovala slovenska omika v dvajsetih letih.

* * *

V času, ki je tako neznan, sipek in neobstojen, kakor je sedanji, in ki tako razgalja tisto, kar je bilo prikrito – v bistvenem pomenu krizni čas – je pomembno znova razmišljati o sebi: kaj je Nova Slovenska zaveza, kaj je Zaveza?

NSZ izhaja – predvsem po vrednotah, vsaj deloma pa celo personalno – iz izročila Slovenske zaveze. Vemo, da je bila ustanovljena v vojnem času kot koalicija demokratičnih strank, izvoljenih še na zadnjih predvojnih volitvah, ki so se povezale v prizadevanju za skupen odpor proti revoluciji in za ohranitev dotedanjega civilizacijskega reda, v katerem je živel in se razvil slovenski narod.

Slovenska zaveza (SZ) je torej morala, pa tudi hotela – v uri nuje in stiske, kakor ju ne pomnimo – braniti svet slovenstva, kakor se je razvil dotlej; ga ohraniti kolikor moč takega, kakor ga je napravil postopen razvoj v teku stoletij.

Ker se NSZ torej sklicuje na SZ in jo nadaljuje, ker je torej NSZ njena kontinuiteta, SZ pa naše izročilo, iz tega sledi, da segajo korenine NSZ vsaj načeloma, vsaj potencialno v daljni svet prevojnega, pred-revolucijskega časa in njegovega izvora v prejšnjih stoletjih. NSZ torej po svoji naravi in umeščenosti v zgodovino našega naroda stoji na tisti gori – če se izrazimo s podobo – s katere se vidi na celotno širjavo slovenstva. Pogled NSZ sega – vsaj kot možnost, vsaj kot naloga in najstvo – k tisti celoti slovenstva in izročila, ki ju revolucija ni pretrgala, ki ju zlo ni izničilo. Tega ozemlja, te »gore« si NSZ nikakor ne lasti, saj ni njena, ampak je lastnina zedinjene Slovenije. Žal, da je na njej tako samotno. Vendar je pogled s pobočij te gore bister in jasen, v vetru njenih višin zveni tek časa neskaljeno in čisto. Četudi ne gledaš v nebo, na tej gori veš, da so v daljavi nad nami zvezde.

O avtorju

Avtor Urednik

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.