Zvestoba samemu sebi

Z

Ko sem čez poletje razmišljala, o čem naj pišem v uvodniku naslednje številke Zaveze, sem se večkrat ujela pri misli, da ne bi več pisala o povojnem času, »zlorabi zgodovine«, simbolih totalitarizma, »razprtijah med domobranci in partizani«. Da je »tega že dovolj in da je morda res čas, da gremo naprej ter se nehamo ukvarjati z našo polpreteklostjo«. Na trenutke se mi je zdelo, da se preveč ukvarjam samo s tem ter da mi bo kdo upravičeno očital, da »ne znam pisati o ničemer drugem kot o času, ki nas samo razdvaja in še danes neti sovraštvo med nami«. Ujeta v teh mislih sem iskala druge teme, o katerih bi spregovorila. Brez skrbi sem jih našla kar nekaj, o katerih bi bilo vredno in potrebno razmišljati, toda ne glede na to sem se vedno znova vračala k izhodišču. Manjka mi besed, s katerimi bi opisala ta notranji boj, ki se je odvijal v meni. Še huje je bilo, ker se o njem nisem upala spregovoriti niti z bližnjimi, saj sem se bala, da bom deležna očitajočih pogledov ali celo zgražanja, da s takim razmišljanjem puščam na cedilu vse, ki ležijo v slovenski zemlji pobiti, ker niso verjeli »Indiji Koromandiji« komunističnega režima. Prebirala sem odzive na Šentjošt, spremljala medijsko gonjo proti slovesnosti v Rovtah, s katero so domačini želeli obeležili 20-letnico postavitve farnih plošč ter 70-letnico ustanovitve domobranstva. Že vnaprej so diskretitirali ne samo dogodek sam, temveč tudi vse in vsakogar, ki bi se ga udeležil. Gibanje Solidarnost je, takoj ko je v javnost prišla novica, da naj bi na slovesnosti maševal tudi kurat v slovenski vojski, od slovenske vlade v odprtem pismu zahtevalo, da se ta opredeli do udeležbe »državnega uslužbenca na prireditvi, ki slavi domobransko gibanje« . Kdo med vami ve, koga sploh predstavlja to gibanje, ki je s svojim odzivom takoj dobilo prostor v naših medijih? A je to tisto gibanje, ki ga je konec leta 2012 ustanovil Jože Pirjevec, isti, ki je bil s peščico somišljenikov v Rovtah deležen večje medijske pozornosti kot osrednji dogodek, zaradi katerega so se ti sploh zbrali? Nenavadno, kajne. No, ampak o tem kasneje. 

Manipulacija duha

Naj se najprej vrnem nazaj k svoji stiski, notranji dilemi, ki sem jo načela zgoraj. Razklana sem razmišljala, o čem sploh spregovoriti v uvodniku. Še zvečer pred slovesnostjo v Rovtah sem bila celo v dvomih ali naj se udeležim dogodka ali ne, čeprav sem dobila osebno povabilo. Ko se je moj odgovor skoraj že prevesil v »ne, raje ne«, sem se nenadoma zgrozila. V tistem hipu sem dojela vso razsežnost takega razmišljanja. Skoraj bi se ujela v past, ki jo vsakemu posamezniku in naši družbi kot taki že vsa desetletja (v zadnjem času pa se je celo še radikalizirala) nastavlja ne samo monolitni medijski prostor, temveč tudi ves šolski sistem, kulturni svet in tisti del političnega prostora, ki se napaja in utemeljuje svojo oblast v revoluciji in povojni diktaturi. Postopno in z vsemi sredstvi zastrupljajo naš pogled na našo zgodovino, zaradi česar se prej ali slej celo ponotranjimo zgoraj (poševno) navedene krilatice. Če že to ne uspe, pa nas na vseh frontah prepričujejo, da je potrebno pustiti zgodovino zgodovinarjem (seveda ne katerim koli!, temveč samo »našim«) in da je že čas, da se nehamo obremenjevati s preteklostjo ter se, še posebno sedaj, v času gospodarske krize, raje ukvarjajmo s sedanjostjo in prihodnostjo. Dnevno smo podvrženi prefinjeno prikritemu, v zadnjem času pa tudi vedno bolj odkritemu ustrahovanju, zastraševanju in pritiskom. Vse zato, da se ne bi več spraševali o naši polpreteklosti, o privilegijih, ki si jih je povojna oblast, nato pa kontinuiteta nepošteno in brez zaslug prisvojila. Njihov glavni cilj je, da ostane zgodovina napisana tako, kot je bila zapisana leta 1945. Takrat so jasno opredelili, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Vendar se ta njihova dogma, ki so jo utrjevali na 100.000 pobitih in sistematičnem kršenju človekovih pravic, sedaj silovito maje. Poskušajte si predstavljati njihovo grozo, s katero ugotavljajo, da pobiti in zakopani vstajajo z vso silovitostjo in pričujejo o tem, kaj se je v resnici dogajalo na slovenskih tleh med vojno in po njej. Predstavljajte si, kakšno grozo so morali doživljati še živeči morilci, ki so po vojni morili slovenske fante in celo dekleta nad kraškimi brezni, ko so brali o štirih fantih v Šentjoštu, oblečenih v domobranske uniforme. Spomin nanje bi moral biti že zdavnaj izbrisan, njihova zgodovinska vloga jim je bila jasno dodeljena, še preden so bili sploh ustanovljeni. Ti pa sedaj »vstajajo« v podobi štirih fantov. Na kako trhlih temeljih stoji v resnici povojna mitološka zgodovina, se kaže tudi v tem, da se uradna zgodovina, njeni zgodovinarji in braniki te mitologije tako zelo bojijo vsake razprave o tem, kaj se je dogajalo na slovenskih tleh v času vojne in po njej. Pravzaprav še najraje vidijo, da se krivda za takratno ravnanje KPS in njenega VOS-a poišče kar v predvojni »klerikalni« oblasti, ki je prežemala vse pore družbe. Res je, katoliška stran je bila v času med obema vojnama prevladujoča, toda kljub temu smo imeli tudi takrat liberalno društvo Sokol, liberalni časopis Slovenski narod in Jutro, liberalno stranko. Torej, ne glede na vse njihove očitke, tudi pluralnost.

Tisti hip, ko sem ozavestila to realnost, je bila udeležba na proslavi v Rovtah samoumevna, strah, ki mi (nam) ga skušajo vcepiti, pa razkrit, zaradi česar je izgubil svojo moč. Ne, pred resnico ne smemo bežati, temveč jo moramo odkrivati in se zanjo boriti. In ta resnica ni v komunistični partiji niti ne v njeni potvorjeni zgodovini. Če se pustimo prestrašiti, če se zaradi strahu pred izgubo urejene eksistence ne upamo postaviti za tisto, kar smo prepričani, da je resnično, smo že izgubili. Zaradi tega sem se odločila, da tudi tokrat pišem o naši polpretekli zgodovini, o manipulacijah, ki se dogajajo z njo, in o tem, da ne smemo podleči paroli »dovolj je bilo že povedanega o polpreteklosti, ozrimo se v prihodnost«. Ne, o tem bom pisala toliko časa, dokler ne bo tudi v slovenskih šolskih učbenikih napisano, kaj se je v resnici dogajalo v najbolj temačnem obdobju slovenskega naroda.

Ko spregovorijo Rovte

V tej luči je zato zgovornost Rovt neverjetna. Vse, ki smo se na megleno nedeljo peljali na slovesnost v Rovte iz smeri Logatca, je ob cesti na poti »pozdravila« skupinica ljudi s titovkami na glavi, rdečo zvezdo ter rdečo zastavo s srpom in kladivom v roki. Pod nos (in pred kamere) so molili liste z napisom »Kolaboracija je zločin«, pri čemer je obtožba o kolaboraciji letel na domobrance. Zbrali so se, da s svojo prisotnostjo izrazijo nestrinjanje s slovesnostjo ob 70-letnici ustanovitve domobranstva, ki je potekala v Rovtah. Ne vem, če so se zavedali, da pravzaprav prav z napisi in uporabljeno simboliko »pljuvajo v lastno skledo« oz. postavljajo na laž svoje zatrjevanje, da je prav NOB pod vodstvom partije postavljala temelje slovenski državi. Srp in kladivo nista bila nikoli simbola slovenstva, prav tako ne rdeča zvezda. Rdeča zvezda, kot simbol komunizma, lahko predstavlja morda geslo »proletarci vseh dežel, združite se«, ne pooseblja pa domovine, za katero so dali življenje domobranci, pa tudi mnogi partizani, prepričani, da je to glavna vrednota tudi komunistom, ki so prevzeli monopol nad NOB. »Delavci nimajo domovine, zato jim ni mogoče odvzeti, česar nimajo«, je v svojem Manifestu zapisal Karl Marx.

Napis »Kolaboracija je zločin« pa je pravzaprav govoril o njih samih – Sovjetska zveza, ki je bila obenem oče in mati tudi slovenski komunistični partiji, je že leta 1939 kolaborirala z nacistično Nemčijo. Takrat so slovenski komunisti iz svojih vrst izključili tiste, ki se s takim ravnanjem niso strinjali (npr. Vode). Vse do napada na SZ ne vidijo niti nobene potrebe po oboroženem odporu proti okupatorju (glavni ideolog KP Kardelj je že na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu napovedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost izvedbe revolucije in bo v interesu Sovjetske zveze) . Ves čas vojne so dobivali orožje pri okupatorju, temu pa so pravili »taktika« in ne kolaboracija; ob kapitulaciji Italije so italijansko vojsko mirno spustili domov. Še več – pri tem so celo poskrbeli za varen prehod italijanskih vojakov na italijansko stran, obenem pa so na Turjaku krvavo obračunali s pripadniki vaških straž. Ob koncu vojne maja 1945 so brez upora spustili nemške umikajoče vojaške enote preko Drave, medtem ko so zahtevali izročitev slovenske domobranske vojske ter so jo nato na domačih tleh kruto umorili.  Celo pozdrav, s katerim je Jože Pirjevec svoj nagovor na tej »protestni novinarski konferenci« zaključil, je na nek način ukraden in zlorabljen. »Smrt fašizmu, svoboda narodu« je bil najprej pozdrav Tigrovcev, ki v uradni povojni zgodovini niso našli mesta. KP jih ni nikoli priznala kot antifašiste, mnogi so bili celo likvidirani ter po vojni postavljeni na rob političnega in družbenega življenja pod neprestanim nadzorom tajnih služb.

Popolnoma drugačna slika pa je bila na slovesnosti v Rovtah. Več kot 1.000 ljudi se je zbralo, da bi se tudi tako poklonili spominu na pogumne fante, ki so dali svoja življenja za obrambo svojega doma in družin. Tam je plapolala slovenska zastava, odmevala slovenska pesem, govorci pa niso razpihovali sovraštva, temveč je iz njihovih besed vela skrb za slovenski narod. V tem je bila bistvena razlika med enim in drugim dogodkom, česar pa kamere slovenskih televizij niso bile sposobne predstaviti. Še huje – slovenski mediji so gledalcem in bralcem predvsem prenašali sporočila majhne skupinice ob vznožju Rovt. Še posebej grozljiv, subtilno manipulativen in zavajajoč je bil prispevek na komercialni televiziji. Zgodovinar Oto Luthar se je v njem spraševal, koliko je bilo sploh komunistov med vojno ter ugotavljal, da le 16 % ter da večina »ni niti vedela, kaj je komunizem, kaj šele verjela vanj«. Pri tem je seveda pozabil povedati, da so bili vsi ti komunisti na vodilnih mestih, kar pomeni, da so imeli vodilno vlogo ter da so peljali dogajanje v tisto smer, ki so si jo sami začrtali, to je v smer revolucije. Kot da ne ve, da zgodovine nikoli ne piše masa, temveč posameznik. V prispevku tudi povedo, da je bilo v partizanih le za vzorec tistih, ki niso verjeli v Boga, kar naj bi ovrglo tezo, da so bili proti veri. Kakšno sprenevedanje. Ne gre za to, koliko jih je bilo v partizanih vernih, temveč za to, da so bili proti veri komunisti, kar se je jasno pokazalo po vojni, ko so prišli na oblast. Novinar pa je nato svoj prispevek končal z mislijo, da če bi bilo na eni strani historično pravilno, da bi bila na partizanskih slovesnosti maša, saj je bilo v partizanskih vrstah mnogo duhovnikov, pa naj bi bilo tudi historično pravilno, da bi na domobranskih slovesnostih vsaj glavni govorniki govorili nemško, glede na to, da so domobranci sodelovali z nemškim okupatorjem. Kakšna sprevrženost, ki v historičnosti nima nobene podlage. Domobranske enote so sestavljali zavedni Slovenci, ki jim je bila slovenska beseda dragocena. Povelja in pogovorni jezik sta bila slovenska, njihova vsiljena vojna pa ni bila vojna za okupatorja, temveč proti komunističnemu nasilju. V tem je bistvena razlika. Morebiti ne bi bilo slabo novinarju predlagati, da naredi reportažo o domobranskih družinah, ki so se po vojni, da bi si rešile življenje, zatekle v Argentino. Tam bi se lahko na lastne oči prepričal, s kakšno ljubeznijo sinovi in hčere in vnuki pobitih domobrancev gojijo slovensko kulturo in ohranjajo slovenski jezik. Lahko pa mu tudi prinesem pokazat dijaško izkaznico za vlak, ki jo hrani moj oče in jo je uporabljal za vožnjo med Semičem in Novim mestom v času svojih srednješolskih let. Zakaj? Da se sam prepriča, koliko je slovenski jezik pomenil povojni komunistični oblasti – izkaznica je namreč v celoti napisana v srbohrvaščini, čeprav se je uporabljala v slovenskem prostoru.

Odkriti odkrito

Da, kontinuiteta, ki še danes popolnoma obvladuje medije, šolstvo, pravzaprav celotno civilno sfero, se na vse načine trudi, da bi ohranila podobo, ki jo je zgradil komunizem že med vojno in po njej. V tej luči lahko beremo tudi obširen prispevek Mace Jogan, zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani, v sobotnih prilogah Dnevnika in Dela konec avgusta. V prispevku predstavi rezultate raziskav slovenskega javnega mnenja o NOB in socializmu v letih od 1992 do vključno 2012, ki so bile izvedene v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. O nenavadnem naključju, da sta rezultate te ankete, ki »kažejo, da državljanska zavest ni razklana na pol, temveč asimetrično, pri čemer se opazno krepi pozitivno vrednotenje NOB in socializma«, sočasno objavila oba osrednja slovenska časopisa niti ne bi razpravljala. Tako »naključje« me namreč spominja na čase preteklega režima, ko so morali vsi mediji pisati o istih stvareh na isti način, temu pa je moral slediti (ali obratno) tudi ves družbeni, kulturni in šolski prostor, pluralnost pa je bila beseda, izbrisana iz slovarja takratne oblasti. Zakaj torej omenjam to anketo? Če odmislim, da je bila interpretacija zaupana gospe, ki je svojo poklicno pot preživela na Visoki politični šoli, »trdnjavi ideološkega monopola komunistične partije od njene ustanovitve dalje« (Jambrek), ki se je kasneje preimenovala v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, da ni nikjer navedeno, kakšen odnos do NOB, komunizma, partije ali domobranstva so imeli tisti, ki so anketirali, kar je pri takih raziskavah zelo pomembno (zanima me, če bi bil rezultat enak, če bi to anketo izvedla recimo Fakulteta za evropske študije) in da je bila objavljena prav v tednu po slovesnosti v Rovtah, je zanimivo brati trditve, do katerih so se morali opredeljevati anketiranci:

– »če se Slovenci pod vodstvom komunistov in Osvobodilne fronte leta 1941 ne bi uprli, bi kot narod verjetno izginili;

– upor proti okupatorju je povzročil preveč žrtev, zato bi bilo pametneje čakati na zmago zaveznikov;

– po zaslugi NOB v Sloveniji smo Slovenci po koncu druge svetovne vojne dobili nazaj precejšen del svojega narodnega ozemlja;

– boj domobranskih enot na strani okupatorja je bil dejanje izdaje lastnega naroda;

– v času druge svetovne vojne je bila partizanska vojska edina prava slovenska vojska, itd.«

Se vam te trditve zdijo kaj znane? Ne dvomim, saj gre za trditve, ki nam jih že desetletja vcepljajo v glavo in v naš miselni svet. Skoraj identične stavke bi našla v svojih osnovnošolskih zvezkih, kar pomeni, da se v našem prostoru z razglasitvijo samostojne in demokratične Slovenije ni pravzaprav nič spremenilo. Kot da je ta ostala le na papirju, vsa ideologija in mitologija totalitarizma pa se prenaša naprej »iz roda v rod«.

Po resnici in pravici

Da, ta ideologija nam, danes še toliko bolj jasno, sporoča, da ne bo dovolila nikakršnih reinterpretacij zgodovine. Nikakršnega poskusa ponovnega ovrednotenja dogodkov ter ravnanj v času med vojno in po njej. Ne glede na to, ne glede na morebitna ustrahovanja, pritiske, diskreditacijo pa smo dolžni vztrajati pri iskanju resnice. Tudi glede naše polpretekle zgodovine, pri čemer ne gre za nobeno idealizacijo in »glorifikacijo« domobranstva, kot bi radi nekateri predstavili trud za demitologizacijo naše polpreteklosti. Tu gre preprosto za to, da se »po resnici in pravici« zapiše naša zgodovina. Kjer bosta razlog in posledica v pravem vrstnem redu.

O avtorju

Avtor Urednik

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.