Nagovor Boštjana Zadnikarja ob slovesnosti pri Krimski jami, nedelja, 29. septembra 2013
Najprej želim lepo pozdraviti prav vse danes prisotne na tem kraju, ki v narodovem spominu oz. v naši zgodovini nosi veliko črno piko. Več kot 70 let je namreč že minilo od tistih časov, ko so se na tem mestu dogajale grozljive stvari. Stvari, za katere si upam trditi, da jih naš narod v vsej svoji novejši zgodovini nikoli ni počel – še najmanj pa, da bi takšno gorje in trpljenje kadarkoli poprej povzročal Slovenec Slovencu.
In vendarle je prišlo leto 1941 in hkrati z njim nad narod najbolj izprijena ideologija v vsej zgodovini človeštva. Ideologija, ki ni bila samo zločinska, temveč v svojem jedru oz. bistvu do skrajnosti pokvarjena. Laž in manipulacija sta bila poleg zločina njena največja atributa. Prav neverjetno se človeku zdi, kako so se ji povsem predali tedaj mladi ljudje, da jih je posrkala vase oz. jim predrugačila dušo do te mere, da so potem bili sposobni početi takšne grozovitosti.
Komunisti so trdili, da se borijo za slovenski narod oz. njegovo osvoboditev, hkrati pa so Slovenke in Slovence žive metali v Krimsko jamo. Sami sebe so razglasili za »narodnoosvobodilno« vojsko in v tej »osvobodilni« vnemi do poletja ’42 pobili okoli 1.000 pripadnikov svojega naroda. Šele tedaj se je prebudil Šentjošt, trdno odločen, da se z orožjem upre neznosnemu boljševiškemu terorju. »Ostalo je zgodovina«, bi lahko dejali. Grozovit, normalnemu človeku nedojemljiv genocid nad krvnimi brati takoj po koncu vojne je bilo zgolj logično finale tega satanskega, do potankosti izpiljenega projekta boljševiškega prevzema oblasti in ideološke okupacije naroda.
Čeravno npr. sredi 50-tih ali 60-tih let prejšnjega stoletja zaradi hermetične zaprtosti informacijskega prostora in strahovlade UDBE ni bilo upati, da bi resnica o teh dogodkih prodrla do ljudskih množic in jim odprla oči, pa je danes povsem drugače. Danes imamo internet, vso moderno tehnologijo, ki omogoča, da informacija zaokroži svet skorajda v delčku sekunde – in predvsem: imamo demokracijo. Toda, glej ga zlomka! Namesto, da bi ta narod ob vsej razkriti resnici, ob množici knjig oz. pričevanj, ki do obisti razgaljajo vso laž ter zločin NOB-eja in KP-ja, najkasneje pa ob odkritju Hude jame dobesedno ZAKRIČAL in ZARJUL v obsodbi Tita, Kardelja, Kidriča, Mačka in ostalih krvnikov, se dogaja nekaj povsem nepričakovanega. Priča smo ponovnemu poveličevanju naštetih hudodelcev, mahanju z zastavami z rdečo zvezdo in oživljanju zdavnaj preživele komunistične mitologije in ikonografije. Vrhunec vsega naštetega se je zgodil 27. aprila letos v Stožicah na 4-urnem stalinističnem mitingu, kateremu je prisostvovala vsa trenutno vladajoča politična elita, ob huronskem odobravanju 12.000-glave množice.
Kaj se je s tem, nekoč tako izvorno poštenim narodom, pripetilo? Mar resnično ne zna več razločevati med dobrim in zlim, med tistim, kar je prav in tistim, kar je narobe? Z žalostjo lahko ugotovimo, da se je t.i. načrt OF le-tej posrečil prav v vseh točkah, tudi v tisti, ki govori o »preoblikovanju slovenskega narodnega značaja«. Pojma resnica in pravica, ki sta vgrajena v temelje evropske civilizacije in s tem krščanske kulture oz. etike, očitno polovici naroda ne pomenita ničesar. Še kako prav je imel prof. Justin Stanovnik, ko je za vse opisano pričel uporabljati termin »totalitarna poškodovanost naroda«! Slovenci smo dejansko poškodovan in moralno pohabljen narod. To pa je rezultat, mirno lahko rečemo, 70-letnega pranja možganov in uničevanja razuma ljudi predvsem skozi medije in šolski sistem. Navidezen prehod v demokracijo v začetku 90-let ni pomenil tudi dejanskega preloma s komunističnim totalitarizmom, bil je le neke vrste »time-out« za stare sile, ki so se pregrupirale, nabrale novih moči in medtem prelevile iz boljševikov v kapitaliste.
Noben narod ni verjetno notranje tako trden, da mu 70-letno delovanje takšne destruktivne ideologije kot je boljševizem, ne bi puščalo posledic. Tudi Slovenci temu očitno nismo ušli. Vse to je privedlo do trenutnega stanja duha na Slovenskem, ki je dobesedno alarmantno. S številnimi medijskimi, političnimi in sodnimi manipulacijami in potvorbami se umetno ohranja razklanost naroda, ki je nujna za preživetje t.i. levice, ki vsa po vrsti temelji oz. izvira iz »izročil NOB-ja«.
Da je to stanje že kar patološko oz. shizofreno, pričajo dogodki na Turjaku pretekli konec tedna. V nedeljo smo se z mašo in krajšo spominsko slovesnostjo spominjali 700 protirevolucionarjev, ki so jih v septembru 1943 z odločilno pomočjo italijanskega orožja in moštva zajeli komunisti in jih nato na različnih moriščih skoraj po večini pobili. Samo dan pred tem, torej v soboto, pa so na istem mestu katastrofo Turjaka kot svojo veliko zmago proslavljali še živeči partizani in njihovi simpatizerji. Tako ne gre več naprej. Nasilje nad resnico in pravico postaja v Sloveniji enostavno preveliko!
Vse to, čemur smo bili na slovenskem političnem oz. širšem družbenem parketu priča od začetka letošnjega leta dalje, me navdaja s skrbjo, predvsem pa z neizmernim strahom. S strahom za svojo prihodnost, prihodnost naroda, predvsem pa za prihodnost svojih dveh otrok. Nikakor namreč ne želim, da bi živela v »zadnji komunistični državi v Evropi« po padcu Berlinskega zidu. Vsi dogodki, začenši s perfidnim rušenjem Janševe vlade in hkratno umestitvijo na oblast zopet strank komunističnega izvora, preko načrtnega blatenja osamosvojiteljev, izražanja sovraštva do Cerkve, prihoda policije na Šentjošt zaradi štirih, v domobranske uniforme oblečenih fantov, pa do nedavnega dviganja prahu ob spominski slovesnosti na Rovtah, žal kažejo na ponovno oživljanje boljševizma na Slovenskem. Slika postane popolna, če k temu dodamo še vedno glasnejše govorice o ponovnem oživljanju zloglasnih trojk iz časov morilskega VOS-a.
Ravno zato, ker sem po naravi realist, sem v tem trenutku pesimist. Bojim se, da v Sloveniji v doglednem času kakšnih tektonskih premikov na bolje ni pričakovati.
Prejšnji teden je na volitvah v Nemčiji prepričljivo zmagala stranka Angele Merkel. In to zato, ker med Nemci na njihovo srečo še prevladuje zdrava pamet. Pri nas pa je ta pamet davno tega nekam izpuhtela …
Hvala lepa.