Spominska slovesnost pri breznu na Konfinu

S

Govor pri breznu na Konfinu 25. 06. 2013

Ko pristopam k mikrofonu in stojim tu pred tem grozljivim breznom ter premišljujem, kaj se je tu dogajalo tistega 24.junija 1945, me po hrbtu mrazi, mi jemlje glas. Najraje bi molčal in sklonil glavo, a potrebno je govoriti, povedati.

Pozdravljam vas vse v imenu Nove Slovenske zaveze, vse, ki ste tu … zvesti romarji!

Pravkar smo sodelovali pri daritvi svete maše, posvečene žrtvam, ki so bile, čeprav nemočne  in čeprav kot ranjenci po mednarodni konvenciji zaščiteni, brez milosti in zverinsko pobite in zmetane v to samotno sredi gozdov zevajoče in strah vzbujajoče brezno pred nami. Tu smo torej kot  pobožni in spoštljivi krščanski romarji  ob nekdanjem strašnem grobu mučencev, slovenskih domobranskih ranjencev, ki se jih želimo živo in hvaležno spominjati. Prav v teh poletnih dneh, najbrž prav na današnji dan, 25.junija 1945 so jih tu okrog 60 pomorili. Danes obujamo žalostni hvaležen spomin nanje in molili smo zanje na kraju, kjer so jim jemali življenje, na tem kraju velike groze in trpljenja.

Tu se zbiramo že vrsto let po padcu zatiralskega komunističnega režima na željo razumevajočih in prizadetih ljudi, ki se jih je zgodba tega brezna z vso svojo močjo dotaknila in se njenega globokega čustvenega dotika tudi ne morejo rešiti. Ta zgodba je namreč sicer le ena izmed tolikih drugih iz tiste naše ne tako daljne preteklosti, druge svetovne vojne in slovenske komunistične revolucije, vendar je tako pretresljiva in kruta, da nas tudi časovna razdalja, ki dosega že dobo enega človeškega življenja ne more pomiriti. Je pač takšna in ena tistih, ki se je zapisala v zgodovino in bo ostala s slovenskim rodom za zmerom. Tu bo, dokler bomo Slovenci in z nami se bo spreminjala iz grozljivih sanj in more v mit uresničenega zla. Živela bo z nami kot tesnoba in sramoten kajnovski greh brez opravičila in pozabe, greh, ki za vedno omadežuje človeka, deželo in zgodovino. Žrtve so pretrpele in odšle, njihovi svojci in potomci so ali bodo izjokali bolečino izgube, nikoli pa ne bodo mogli resnično razumeti tega pošastnega nesmisla zla. Kako naj se ga vendar iznebimo in kako razumemo, da bi lahko obstajali kot ljudje še naprej. Lahko se zatečemo samo k Bogu, ki je te stvari videl in jih bo presodil. Zato se ljudje v olajšanje sebi in potrebi po pravici zbiramo tukaj pri breznu na Konfinu. To brezno se nam odpira pred nami kot veliko slovensko vprašanje in brezno neutolažljive bolečine..

 

Predlog za vsakoletno spominsko slovesnost z mašo na tem mestu je na pobudo in ob sodelovanju dobrih, razumevajočih in prizadetih ljudi dala, kot vemo, Nova slovenska zaveza, organizira pa jo vsako leto Župnijo Dolenja vas skupaj z NSZ.. Zadostilna mašna daritev in spominska svečanost imata vsestranski pomen spravnosti in osveščanja. Poskušata biti tudi odgovor na vprašanja in nekakšna tolažba ter povračilo žrtvam in vsem prizadetim kakor tudi zdravilo ranjeni skupnosti, iz katere žrtve in prizadeti izhajajo.. V tej in takšni dejavnosti Cerkve ali Nove slovenske zaveze ni zlih namer,zlohotnih reminiscenc, še manj maščevalnosti ali samopoveličevanja ali kakih drugih računov, kot nam kar naprej brezčutno očitajo. So samo obžalovanje, spraševanje in poskusi razumevanja nerazumnega in nečloveškega početja. Ves čas pa je prisotna želja po resnici, pravičnosti in pomiritvi bolečine, predvsem povrnitev časti in dostojanstva izničenim žrtvam.

 

Vemo, ta svet ustvarjen po božjih zakonih in za vse ljudi, je stvaritev, v kateri smo na začetku in koncu vsi združeni in odgovorni zase in drug za drugega – tako tisti, ki živimo zdaj, kot tisti, ki so že umrli in tisti, ki bodo prišli za nami. Vsi smo otroci enega očeta in ene matere, ustvarjeni po božji podobi in odgovorni Stvarniku, ki nam je podaril življenje. Če nam ga je on dal, kako ga sme nekdo kar tako vzeti? Nesprejemljivo je, da se človek dvigne nad sočloveka, se prilasti njegovega imetja in življenja, ga pri tem trpinči in poniža, nato pa , ko mu je z vsem drugim vzel še dostojanstvo, vrže kot oskrunjeno, odvečno stvar lagodno v brezno in s tem oskruni še naravo. Kako daleč je to od naukov, da smo si na tem svetu vsi ljudje bratje in vsi enaki! Kako daleč od spoznanja, da si moremo resnično biti vsi enaki le pred Bogom, da smo na tem skupnem nepopolnem svetu vsi majhni, ranljivi in umrljivi in končni. Vemo, da smo na koncu na tem svetu vsi le začasno in tudi nasilniki bodo morali oditi.

V veri prepričani in v jasni vednosti omenjenih spoznanj in polni usmiljenja smo se mi udeleženci te spominske maše in slovesnosti zbrali tukaj ob zevajočem breznu pred nami, da smo molili za nesrečne slovenske domobranske ranjence in počastili spomin nanje, ki so prav tu trpeli in prav v teh dneh sredi najvišjega poletja leta 1945 v mukah umirali za nas in našo svobodo, za našo demokratično Slovenijo. Ta mirni, a grozljivi kraj je bil prizorišče ostudnega in sramotnega zločina – pomora nemočnih ranjencev, krvave rabote zgubljenih duš brez milosti in usmiljenja. Ne pozabimo, danes, ko imamo svojo državo in praznujemo tudi praznik naše državnosti, da so bili ti fantje in možje vojaki prave slovenske narodne vojske, zato tudi tako izbrisani s sveta in zgodovine. Ljudje, ki so jih pobijali, so pripadali ne narodni,ampak partijski vojski.

 

Trpljenje in smrt domobranskih ranjencev na tem mestu nas navdajata s tesnobnim občutkom, a še zdaleč ne tako strašnim, kot so bili tisti in tistih, ki so tu umirali. Če se mi danes tu vdajamo občutkom globokega obžalovanja in usmiljenja, ga žrtve takrat niso bile deležne. Ubijali so jih brez milosti in brez vseh pomislekov. Morilci so opravljali rutinsko delo »čiščenja« zakrknjeno, v preziru in sovraštvu.

 

Strašna krivica, ki se je žrtvam zgodila in v nekem smislu še kar traja, nas sili, da se vračamo v to globel in tihoto ter o njej, tej nedopovedljivi krivici kar naprej premišljujemo. Kako bi se sploh na kak način živi žrtvam, če bi hoteli, mogli oddolžiti? Še največ, kar bi bilo mogoče narediti, bi bila vrnitev žrtvam dobrega imena, dostojen krščanski pogreb, hvaležen spomin, spoštovanje in molitev. Žrtve so svoje dotrpele in so pri Bogu.

 

Pri maši smo se jih spominjali in prosili Boga, da bi njihovo trpljenje sprejel in njihovo nasilno smrt poveličal. Prosili smo zanje, za njihove svojce, za nemočne, za nas in za grešnike, za vse ljudi in končno tudi za tiste, ki so tu in drugod morili nemočne in nedolžne, bili rablji v svoji slepoti sovraštva, nevednosti ali prisile, zraven pa bili žrtve, bog ve zakaj z nami vred tudi sami. Naj se zgodi tako, da jim bo nekoč oproščeno pred Njegovim obličjem! In tudi pred ljudmi ter zgodovino, če je to mogoče! V naših srcih vendar ni mržnje in gneva maščevalnosti. Če so ostale zamere – saj te so tudi lastnost naše šibke človeške narave – je treba reči, da so jim naše tolike človeške preizkušnje in takšna življenjska spoznanja vzela ostrino in vsakršno zaslepljenost. Ostala pa nam je trpka žalost in zamišljenost. Pa še in predvsem seveda nam je ostalo vprašanje, zakaj se nam je Slovencem, nam ljudem to zgodilo. Posameznikom, določenim skupinam in celemu narodu. Saj tudi kot narod in kot prebivalci te lepe in mirne dežele smo živeli normalno in v miru,bili v vzponu razvoja, svobodni in uspešni.. To je vprašanje, ki si ga moramo Slovenci kar naprej postavljati in nanj tudi čimprej odgovoriti. Tega ne terja od nas le naša zgodovina in sedanjost, ampak zahteva odgovor nanj predvsem naša prihodnost

 

Kot je silna Kristusova žrtev smrti na križu spremenila tedanji svet, ga usmerila v krščanstvo in mu dala novo civilizacijo, nam nekaj pravi in je v nas upanje, da bodo te mučeniške žrtve pri Konfinu in druge smrti posledica slovenske komunistične revolucije po drugih moriščih s svojo velikostjo, presežnostjo muke in smrti postale pomembne tudi v tem smislu, da se jih bo slovenski narod nekoč zavedel, jih pravilno razumel, ocenil in se ob njih streznil. To pomeni, da bomo le dobili odgovor na vprašanje, kaj se je temu narodu zgodilo leta 1945 in se mu dogaja še vse do danes. Prišel bo, kot pravimo k sebi, se vrnil nazaj k dobro preizkušenim vrednotam in upošteval zdravo pamet, ki so edino merilo in zagotovilo trajnega in varnega obstoja, hkrati pa tudi napredka in sreče..Odgovor bo tako omogočil postavitev stvari na svoje mesto. Razčiščenje preteklosti bo omogočilo načrtovanje prihodnosti. Zemeljsko gledano z očmi našega razuma in naših čutov bi le tako, če bi dobili odgovor na vprašanje, čemu se je to zgodilo in če bi se Slovenci iz tega odgovora nekaj naučili za urejeno prihodnost, te in vse naše druge žrtve v revoluciji dobile spričo usodnosti in neizprosnosti zgodovine. svoj smisel in pomen.Do danes ni odgovora ne na to ne na druga vprašanja. Prav lahko se zgodi, da, če odgovora ne bo in nauka zgodovine ne bomo vzeli na znanje, se nam stvari ponovijo v taki ali še hujši obliki, lahko pa v svoji razdvojenosti kot majhen narod tiho izginemo prej, kot bi to lahko predvideli.

 

Pravzaprav vemo, da narodi v zgodovini izginjajo in se to kar naprej ponavlja. Tudi v naši vsakdanjosti in stvarnosti so nam nakazane že take možnosti, saj živimo v svetu, ki zaničuje prave kreposti in vrednote: Namesto pravice se šopirijo krivice, resnico nadomešča laž, narejenost srečujemo namesto pristnosti, družbo uničujeta cinizem in sovraštvo,za zlo ni kesanja, poštenost nadomešča prevara, spoštovanje prezir, spravo pa nesramnost in nasilje. To je naš banalni svet realnosti, v katerem Slovenci živimo. Prezirane in zasmehovane so tekom stoletij ali tisočletij pridobljene vrednote, krščanska etika je smešena, zaničevani in osovraženi smo kristjani!Takšno je naše vsakdanje politično, gospodarsko in socialno življenje. Takšna je naša družbena stvarnost in takšna je naša država.V tem realnem svetu pa kot verniki, kot kristjani le ne moremo samo ponižno skloniti glave in se zanašati na sile izven nas, ki naj bi nam pomagale ali uredile našo človeško družbo po naših potrebah in željah. Ne moremo se odreči javnemu življenju, življenju, ki mora v današnji civilizaciji in času pripadati vsakemu normalnemu človeku. Človek je vendar svoboden in dandanes priznan kot oseba. Nastopati mora enakopravno in svobodno. In vsi smo enaki, vsi imamo enake državljanske, politične pravice pa tudi dolžnosti. Smo nekateri manj vredni, če mislimo drugače ali smo verni? Ali naj nam kot neprištevnim vladajo drugi? Kakšni ljudje bi pravzaprav bili, če se sami ne bi potrudili reševati svojega dostojanstva kot človeka, vernika ali državljana!?. Sami si moramo poiskati svoje pravice, sami moramo odgovorno politično delovati, da si postavimo pošteno in demokratično državo. Delovati bi morali s svojim zgledom in krščanskim pogumom, delovati tako, da se nam Konfin, Rog, Huda jama, Teharje in vsi drugi krvavi kraji ali dogodki ne bi nikoli več ponovili! Se pravi, da bi morali krščanske vrednote jemati resno in jih tudi živeti; tako bi izkazovali odgovornost pred Bogom in svetom. Nič manj odgovorni pa bi morali biti do samega sebe, do soljudi, do skupnosti in naroda in do sveta. Tudi k temu nas zavezujejo božje zapovedi.

 

Kot razumna bitja tega stvarstva moramo biti odgovorni do vsega, kar je ta svet in katerega del smo. Nič nas ne more odvezati tudi od naše politične in zgodovinske odgovornosti. Tu smo in naša naloga je, da poskrbimo za naš čas in ta naš svet.  Za dom, družino, državo in našo skupno domovino. Prizadevati si moramo neprestano, da bo čim boljši in da bomo sami v njem svobodni in dobri.Čim boljši bomo in čimbolj se bomo trudili, da bi bil ta svet pošten, lep in dober, tem bolje bomo izpolnjevali naše obveznosti do sveta okrog sebe in onemogočali tiste zle sile, ki v svetu delujejo razdiralno, vnašajo zlo in trpljenje.ter različne družbene motnje. Imamo v demokraciji svoje pravice. Osnovna naša pravica je volilna pravica. Naš glas in glas vsakogar je dragocen in nepogrešljiv za dobro upravljanje naše skupne domovine. Njej v prid ga moramo vsi in vedno preudarno in z razmislekom uporabiti. Ljudje, ki niso ozaveščeni in volijo brez premisleka ali sploh ne volijo, so neodgovorni, nezreli in dejansko glasujejo v škodo sebi in domovini.

 

Za zaključek bi vendar dejal, ker imamo danes praznik državnosti, da če danes s stanjem v naši domovini nismo zadovoljni in nas mori razočaranje na vsakem koraku, je vendar treba priznati, da je to naša država in da je stanje od tistih nesrečnih časov v letih revolucije le precej drugačno. Če ni tako, kot bi si želeli in mislimo, da bi moralo biti, smo za to v veliki meri krivi tudi sami.. Zdi se, da Slovenci le nismo dovolj odgovorni do svoje države. Vedno manj nas hodi na volišča in prepuščamo skrb zanjo kar raznim zvijačnežem in manipulantom. Kot da smo neprištevni, neprisebni in hodimo za časom, s pasivnostjo se odrekamo dobrinam civilizacije. Ne smemo se umikati in izločati! Potrebno je sodelovati, biti poleg z odgovornostjo in skrbjo – zase, za drugega in za vse. Država je skupnost, v kateri naj bi bili odgovorni drug za drugega, solidarni med seboj. Skupnost je varnost in celota, je naš dom, naša domovina. Za domovino kot za dom je potrebno skrbeti, da vlada v njem red, prijaznost in uspeh. Da je in bo tako moramo živeti v skladu z zdravo pametjo in normalnostjo.. Če si jemljemo pravice, moramo prevzeti tudi dolžnosti z odgovornostjo do bližnjega, človeške družbe in narave. Ena od najvažnejših dolžnosti je ta, da hodimo na volišče in soodločamo o voditeljih države in s tem posledično o razmerah v njej.

 

Ob koncu se moj nagovor morda čudno spreminja v moraliziranje in svarila, v razmišljanje, kaj nam je storiti, da se rešimo recidivov komunizma, tistega nauka in dejanj, ki so nam pustila Konfin in njemu podobna prizorišča pomorov ter vse drugo zlo. To je, razumeli boste, posledica mojih slabih izkušenj ob opazovanju naše dvajsetletne tranzicije in vstopanja naše domovine nazaj v svet civilizacije in demokracije, ki smo ju z revolucijo izgubili, z dosego samostojnosti in svoje države pa skušali nekako spet pridobiti. Ošabna in predrzna misel nekaterih, da nam kristjanom in delu našega naroda, ostajajo le ponižne prošnje in molitve v cerkvah ali ob zaprtih breznih in drugorazrednost državljanstva, me sili, da vas kot romarje, ki se vračate k žrtvam nesmiselne revolucije vzpodbujam k prisebnosti in vestnemu opravljanju državljanskih dolžnosti. Pri tem računam tudi na vas, da boste opozarjali in vzpodbujali tudi druge.

Lepo se vam zahvaljujem za vaš prihod na današnjo slovesnost pri breznu na Konfinu in prisrčno vas vabim, da še prihajate sem. Iskren pozdrav vam in vsem vašim, ki vas pri vaših prizadevanjih v boju za resnico in pravico podpirajo in so vaših misli!

 

Še nekaj. Naše tukajšnje žrtve imajo svoj praznik pri Bogu v nebesih. Mi imamo svojega vsemu navkljub tu v Sloveniji.

Čestitam vam za naš današnji državni praznik. Dan državnosti je praznik, ki ga proslavljamo kot rojstni dan naše slovenske samostojne države in pomeni v naši zgodovini nekakšno svetlo ločnico od časov komunistične tiranije. Je zares naš praznik, praznik tistih, ki odklanjajo nasilje in hočejo svobodo! Kdo ga praznuje bolj s srcem kot vi, ki ste si ga najbolj želeli? Tisti, ki so morili tu in drugod po Sloveniji, ne marajo našega praznika. Vi pa ga ponesite s seboj in ga praznujte s svojimi družinami, kolikor se da lepo in slovesno!

Hvala in lep pozdrav! Na svidenje naslednje leto!

Avtor Urednik