V spomin najinim staršem, očetu Vendelinu in mami Veroniki, njuna otroka Magdalena in Gregor.

Vsaka vojna trajno in usodno zaznamuje vse otroke tega sveta. Otrokova duša je kot nepopisan list, ki na poseben način vsrkava vse, kar se dogaja okrog njega. Grozot vojne, strahu in sovraštva razumsko in zavestno otrok ne more dojeti, zato vsa njegova doživetja kot negativni čustveni zapis ostanejo globoko v njegovi podzavesti. Prav ti zapisi lahko potem odločilno oblikujejo njegovo življenje v dobi zorenja in odraščanja in pomembno vplivajo tudi na odzivanje in življenjsko moč odraslega človeka.

Slovenski otroci vojne smo vsak na svoj način zaznamovani. Najgloblje in trajno so se v nas zasidrali strah, sovraštvo, nasilje in bolečina slovenske bratomorne vojne. A ne le vojne, ko so se ideološki nasprotniki tudi z orožjem borili drug proti drugemu, ampak predvsem nasilje in bolečina zaradi največjega zločina v zgodovini slovenskega naroda, ki so ga po končani vojni zagrešili zmagovalci. V svoji nerazumni obsedenosti od sovraštva, bojazni za oblast, maščevalni sli in pijanosti od zunanje zmage so se na najpodlejši način znesli nad svojimi neoboroženimi in prevaranimi brati, ki so jim jih v njihove zločinske roke potisnili lažnivi angleški trgovci z ljudmi. Zgodil se je najhujši greh nad slovenskim narodom in največji prekršek civilizacijskih in moralnih norm.

Po koncu vojne v maju 1945 se je v dušah nas, otrok vojne, dogodilo nekaj bistvenega in usodnega. Partizanski otroci, otroci zmagovalcev, so svoje očete pričakali zmagoslavno in z zastavicami v rokah, za nas, domobranske otroke, naše matere in naše sorodnike, pa se je začelo najtežje obdobje našega življenja, čas negotovosti, žalosti, strahu, bolečine, pa tudi javnega zapostavljanja in sramotenja. Ostalo je samo slabotno in negotovo upanje, da se bodo naši očetje vendarle tudi kmalu vrnili, saj so se borili za dobro in pravično stvar.

Tako se je tisti čas zapisal tudi v naju, v zavest in podzavest štiriletne deklice in dveletnega fantka.

Kot smo mogli razbrati iz do zdaj znanih podatkov, je bil najin oče prepeljan 31. maja z večino 1. domobranskega polka, katerega del je bil tudi Stiški udarni bataljon, z zadnjim transportom domobrancev iz Vetrinja v Teharje. Bog ve, v kateri junijski noči in s katerim sotrpinom v žični navezi ga je ob zlovešči in mrtvaški svetlobi rudniških karbidovk na Hrastniškem hribu pokončala zločinska roka. Morda pa ga je doletela še krutejša in peklenska smrt v Barbarinem rovu Hude jame, ko ubogih žrtev še streljali niso, ampak so jih pobijali s kladivi in drugim orodjem in jih žive ali na pol žive pehali v rudniške jaške in potem zazidali. V večno pozabo, kot so v svojem hudičevskem naklepu in sovraštvu predvidevali.

Po nekaterih podatkih je bil del zadnjega transporta v domovino prepeljan tudi skozi karavanški predor in so te žrtve ubili nekje v Kočevskem rogu.

Pogovor z očetom

Ko se na tretjo junijsko nedeljo popoldne odpravljam na pot, da bi se udeležil maše in spominske svečanosti na Hrastniškem hribu, mi je tesno pri srcu. Tako kot vsakokrat, ko hodim po teh svetih krajih trpljenja in nasilne smrti. Tudi ko se kdaj med letom peljem mimo Brnice, od koder so izmučene žrtve morale peš v hrib na svojo zadnjo pot do množičnega groba v enem izmed opuščenih rudniških jaškov dnevnega kopa, se naseli v meni nedoločljiva tesnoba. Oziram se v hrib, zaraščen z grmovjem in drevjem, in se sprašujem, v katerem jašku in pod katerimi koreninami leži naš očka.

Kljub lepemu junijskemu dnevu, dišeči travi in bujnemu cvetju, kljub veselemu ptičjemu petju in miru, ki napolnjuje to naravo, je vse uglašeno v molu. Celo kapelica na začetku poti me ne napolni s tolažbo in božjim mirom. Stanovanjska hiša, opuščeni hlev in kozolec toplar, pri katerem so v tistih junijskih nočeh zvezane žrtve zlagali s tovornjaka in potem naganjali v hrib, sovražno in nemo bolščijo vame. Kot da sta se pred oseminšestdesetimi leti trpljenje izmučenih žrtev in sovraštvo pobesnelih krvnikov zalezla celo v živo in neživo naravo, ki je morala biti nema priča nočnega križevega pota več tisoč trpinov.

Pravijo, da so na Hrastniškem hribu pobijali domačini in so tako s sovraštvom in grehom zločina zaznamovali te kraje in ljudi. Kar bojim se srečati kakšnega takšnega človeka, kot je bil tisti prebivalec iz Dola pri Hrastniku,[Stran 037]

Figure 1. Mlada učiteljica Veronika med dobrimi ljudmi Goričkega v Prekmurju, kjer je službovala v letih 1931 – 1939

obrtnik, ki mi je pred letom dni v pogovoru o žalostnih dogodkih po vojni brez sočutja in osnovne pietete do mrtvih sovražno zabrusil, da so jih še premalo pobili, saj da drugega niso bili vredni.

A povsod so tudi dobri in pravični ljudje. Tak je moral biti tudi domačin, ki je tokrat lepo pokosil travo na skoraj zaraščeni poti v hrib, da romarji na kalvarijski poti nismo zašli.

Ko se počasi in spoštljivo vzpenjam po kolovozni poti, skušam podoživljati trpljenje, ponižanje, zasramovanje, razočaranje, obup in smrtni strah z žico zvezanih, izmučenih, pretepenih in sestradanih ljudi. Zdaj hodim po očetovih stopinjah. Morda se moja noga dotika prav tistega kamna na tej žalostni poti, na katerega je v tisti junijski noči stopil moj očka, morda …

Vedno bolj sem pogreznjen v svoj molk in odmaknjenosti tistega časa ne čutim več. Ne vem, ali je moj oče na svoji zadnji poti molil ali samo molče kot žrtveno jagnje trpel, zagotovo pa vem, da ni preklinjal. Tudi jaz zdaj ne molim, pa tudi jezim se ne.

Zdaj hodiva z očkom skupaj po tej žalostni poti, drug ob drugem. On, tridesetletni mladi mož in oče, in jaz, njegov sedeminšestdesetletni sin. Nisva povezana z žico, kot so takrat zvezali mojega očeta in njegovega sotrpina. Povezujeta naju le neizmerna ljubezen in blagodejni občutek sobivanja. Mene vleče k tlom, ko podoživljam njegovo trpljenje, on, moj dragi očka, pa ni žalosten in potrt. Nasprotno, molče, a kot poveličani Kristus stopa ob meni in mi daje poguma in opore, kot to naredi pravi oče svojemu ljubljenemu otroku.

Zdaj mu lahko povem vse, kar sem doživljal, ko ga ni bilo. Kako sem ga pogrešal in kako smo ga vedno čakali, da se bo vrnil. Da mi je bil vedno vzor in ideal očeta. Kako lepo mi je o njem pripovedovala mama. S kakšno spoštljivostjo sem se dotikal njegovih osebnih predmetov in obleke, ki so v omari čakali nanj, in da si še danes spoštljivo zavežem katero izmed njegovih kravat, najraje tisto pleteno, kjer se živahnost njenih barv zliva v umirjenost in skladnost. Kako sem si kot mladenič ponosno na glavo poveznil njegov elegantni skoraj nov klobuk z v svileno podlogo všitima začetnicama F. V. Kako mi je bilo njegovo ročno orodje: klešče, kladivo in drugo, skoraj posvečen pripomoček pri delu. Da sem začutil njegov očetovski korak, ko sem si nadel njegove galoše. S kakšnim ponosom sem kot dijak fotografiral z njegovo agfo, kako sem se tudi sam lotil izdelave cvetličnega stojala po očetovem modelu. Povem mu: kako sem kot oče svojih otrok podzavestno posnemal njegovo ljubeznivost in veselje do malih radoživih bitij in kako mi je bil on vedno ideal človeka žive vere; da sem večkrat vzel v roke tamburaški inštrument brač, po katerem so nekoč drseli tudi njegovi prsti, in užival v igranju; kako sem bil vedno ponosen nanj, ko so ga sorodniki in drugi ljudje opisovali kot dobrega in prijetnega, včasih malo hudomušnega in zelo družabnega človeka; kako sem ga na različnih fotografijah vedno občudoval in kako mi je bil vzor radoživega in veselega moškega, dobrega in sposobnega družinskega očeta; kako sem svojo ljubezen do zemlje, polja, živali in kmetstva potrjeval z njegovim ljubečim odnosom do teh lepot in vrednot.

Zdaj mu lahko tudi povem, kako zelo sem kot otrok občudoval njegovo mater, mojo babico, ženo globokih in temnih oči, milega pogleda in tople besede; ga srečeval v njegovih štirih bratih, mojih stricih, ki so se kot mobiliziranci srečno vrnili iz madžarske vojske; da sem vedno s posebnim pričakovanjem obiskoval njegovo gričevnato Goričko in kako mi je ta pokrajina še danes nekako posvečena, prijazna, prisrčna in čustvena, kot njeni prebivalci, [Stran 038]moji sorodniki, še posebno očkove tri sestre, moje tete.

Povem mu, da njegova žena, najina mama, nikoli ni mogla preboleti njegove odsotnosti in ga je potem vedno najbolj srečevala v svojih dveh otrocih; kako zelo ga je vse življenje usodno pogrešala njegova hčerka Majdka, s katero se je znal tako neposredno očetovsko in prijateljsko igrati in šaliti.

Zaupam mu tudi, kako si pravzaprav nikoli nisem predstavljal, da leži mrtev v neki jami, ampak da je bil v meni vedno prisoten kot živi očka, saj ga nisem nikoli videl mrtvega, nikoli ga nismo pokopali in potem za njim žalovali in mu postavili spomenika z napisom.

Povem mu, da se je enostavno ustavil čas, odkar smo ga čakali in upali v njegovo vrnitev.

Upali smo celo, da se je rešil in mu je kot mnogim uspelo priti v Argentino ali Kanado ali kam drugam in smo potem vsak dan čakali kakšno sporočilo ali njegovo pismo.

Iz mene kar vrejo čustva in spomini, vse doživeto in tudi vse zamolčano. On pa le posluša in molči. Le njegov angelsko lepi, nedoumljivo spokojni in vedri obraz, njegov umirjeni korak in njegove tople oči mi v ljubezenski govorici očeta sporočajo: »Otrok moj, vse vem, saj sem bil ves čas z vami.«

Ko se pot na vrhu hriba izgubi v travniku in sadovnjaku, se oziram po jasi in drevju, pod katerim ležijo grobovi. Vidim le zloveščo svetlobo karbidovk, razmeščenih po drevesih in tleh, nočne sence vklenjenih žrtev, pobesnele rablje in rudniške jaške, ki čakajo na žrtve. A mojega očka zdaj ni več ob meni. Le ljudje se pomikajo po jasi navzgor proti skromnemu spomeniku, kjer bosta maša in slovesnost.

Med mašo, ob pridigi in pomenljivih besedah mladega duhovnika, da žrtve, ki ležijo po različnih jamah naše domovine, niso samo potrebne naše molitve, kakor so je potrebni tudi njihovi ubijalci, ampak da so tudi naši veliki priprošnjiki pri Bogu, še globlje dojemam nedoumljivo tragičnost slovenskega domobranstva in nenadomestljivo izgubo slovenskega naroda.

Če Kristus pred več kot dva tisoč leti v svojem odrešilnem trpljenju ne bi že prehodil tudi te poti, potem trpel in umiral z vsemi temi žrtvami in z vsako posebej, če ne bi z njimi zvezan z žico in do smrti izmučen po strelu v tilnik ali drugačni nasilni smrti padal z njimi v jame in izkrvaveval, bi bil to najbolj žalosten konec na zunaj poražene slovenske domobranske vojske, najbolj obupna in nesmiselna žrtev. Vsakoletno podoživljanje majskih in junijskih dni pa bi bil samo obupno žalosten spomin.

Tudi od zmage pijanim in s sovraštvom napolnjenim krvnikom, ubijalcem lastnega brata, lahko v njihovi bedi in tragičnosti pomaga le trpeči in usmiljeni Kristus. A s sovraštvom in maščevalnostjo napolnjeno srce ne more dojeti odrešilne moči trpljenja in celo božjemu Usmiljenju preprečuje njegovo delovanje.

Težki dnevi in odločitev po vesti

Tiste junijske dni petinštiridesetega leta sva s sestro preživljala z mamo na njenem rojstnem domu, na stričevi kmetiji na Mali Ševnici pri Trebnjem, ki je postala naš drugi dom. Tja sta najina starša prišla v poletnih počitnicah 1943 iz Zagradca, kjer je bila mama učiteljica in upraviteljica šole.

Pri italijanski oblasti mama ni bila dobro zapisana, saj je med drugim nasprotovala namestitvi Mussolinijeve slike v šolskih prostorih. Očeta pa so Italijani hoteli odpeljati v internacijo, a ga je s tovornjaka, namenjenega nekam v Italijo, v zadnjem trenutku rešil zagraški župnik Feliks Grčar. Ta je med vojno nudil zatočišče, skrivališče in zaščito mnogim ljudem, tudi partizanom, ki so bili v stiski.

Ko je po italijanski kapitulaciji prenehala delovati redna šola, se na prehodno partizansko ozemlje in v začasno šolo starša nista več vrnila, tudi v upanju, da bo negotovosti in vojne kmalu konec. V našem začasnem stanovanju v Štupnikovem mlinu v Zagradcu, kjer sem se rodil, se je mudil tudi zloglasni partizanski poveljnik Daki s svojimi sodelavci. Stanovanje so »osvobodili« vsega tistega, kar jim je prišlo najbolj prav. Med drugim so vzeli skoraj novo in za tiste čase najboljše moško in žensko kolo najinih staršev, najboljše inštrumente maminega tamburaškega orkestra, razno posodo, dele pohištva in druge uporabne predmete.

Preostanek pohištva in opreme je potem oče kot domobranec s pomočjo svojih prijateljev na lojtrnem vozu prepeljal na mamin dom, na stričevo kmetijo na Mali Ševnici. Kot sta se spominjali mama in teta Lojzka, še posebno pa ima ta dogodek v živem spominu moja sestra, je bilo to srečanje z domobranci in prihod pohištva vesel in skoraj slavnosten dogodek. Vse je namreč prevzelo ubrano petje ambruških in dobrepoljskih fantov, očetovih prijateljev domobrancev, kar je v ozračje strahu in negotovosti vneslo nekaj lepote in tudi upanja. Moji sestri Majdki se je še posebej vtisnila v srce njihova pesem »Ljubi očka, kaj si rekel«.[Stran 039]

Figure 2. Veronika in Vendelin, ko je bilo pred njima še vse življenje.

Pozimi leta 1944 so očeta odpeljali partizani, ki so po kmetijah in domovih iskali moške za mobilizacijo v svoje vrste. Prav ta dogodek je ostal moj prvi zavestni spomin na očeta. Našli so ga skritega v zasilnem skrivališču mansardnega dela domače hiše. Spominjam se njegovih temnih las in obrisa njegove postave, kako je s sklonjeno glavo stopal ob neki osebi. Najbolj pa se spominjam obupnega maminega joka in sestrice ob njej, kar je na dobro leto starega otroka, ki je ležal v svoji posteljici, delovalo tesnobno in zastrašujoče. Morda je spomin iz tako zgodnjega otroštva presenetljiv, vendar je v meni še zdaj živ in plastičen.

Očetu je potem uspelo pobegniti iz partizanskih vrst in začelo se je večmesečno obdobje strahu in skrivanja v senu in po kmetijskih poslopjih. Po splošni mobilizaciji in nevzdržnem življenju skrivača se je v jeseni 1944 oče odločil za odhod k domobrancem. V Ljubljano je odšel peš še z drugimi vaškimi fanti, ki so se skrivali pod streho velikega gospodarskega poslopja in senika. Od tam je bil dodeljen v domobranski bataljon v Stično, saj si je gotovo želel v bližino svoje družine in domačih. Tam je potem ostal do umika na Koroško.

Za domobranstvo se je odločil po svoji vesti, obtežen z nasiljem, ki ga je izvajala komunistična stran po Dolenjski. Še posebno močno so odmevali med ljudmi zločini v Suhi krajini, med drugim mučenje in umor kaplana in učiteljice v Hinjah, umor poštarice v Zagradcu in druga grozodejstva v teh krajih, in tudi mnoga nasilja v okolici Trebnjega, kjer so posamezniki in skupine ustrahovali in ubijali poštene in verne ljudi. Tako je na ljudi deloval tudi umor in še posmrtno sramotenje prosvetljenega in priljubljenega trebanjskega župnika in dekana Ivana Tomažiča, s katerim je imela vsa mamina družina prijateljske stike.

Tudi v teh krajih so bili grožnjam in nasilju posebno izpostavljeni verni ljudje, zvesti pripadniki Cerkve, ki se po svojem prepričanju niso strinjali z revolucionarno dejavnostjo partizanov in Osvobodilne fronte.

Kako naj se torej človek pridruži takim ljudem, ki so razglašali boj proti okupatorju in osvoboditev slovenskega naroda, če pa je bila vsakodnevna resnica drugačna. V sovraštvu in nerazumljivi maščevalnosti so pobijali lastne brate, predvsem verne, poštene, premožne in vse tiste, ki so kakorkoli izražali odpor do komunistične revolucije. Tako so večino ljudi spravili v življenjsko stisko, ki jo je vsak reševal na svoj način. V obrambi svojih vrednot, svojega imetja, svoje vere in svojega [Stran 040]življenja so se ljudje umikali in skrivali pred zlom in nasiljem državljanske vojne. Kolikor bolj je bil posameznik zvest svojim načelom in svoji vesti, toliko težje mu je bilo stopiti v bratomorno vojno. Revolucionarji so si prilastili primat v odporu proti okupatorju, povzročali represalije nad nedolžnimi ljudmi in z nasiljem nad lastnimi brati v ideoloških nasprotnikih vzbujali čustva odpora in sovraštva. Mali slovenski narod pa je krvavel.

Kakšna v nebo vpijoča krivica in neskončno žaljiva laž je očitati ljudem na protikomunistični in protirevolucionarni strani narodno nezavednost in izdajstvo. Večina teh ljudi bi se z vsem prepričanjem vključila v odporniško gibanje, ki bi Slovence združilo v enotno fronto proti okupatorju brez ideološkega in revolucionarnega naboja rdeče zvezde. Kdor je bil vsaj malo seznanjen s poraznim gospodarskim, kulturnim in moralnim stanjem v sovjetski Rusiji, se ni mogel priključiti osvobodilnemu gibanju, ki je na slovensko trobojnico namestilo rdečo zvezdo kot simbol revolucije in nasilnega ter zavajajočega komunizma. Slovenski domobranci na trobojnici niso nosili kakšnega dodatnega simbola, še najmanj kljukastega križa. V zmago nacizma je verjel le kakšen nerazgledan in nepoučen fanatik. Nasilje rdeče zvezde pa je razdelilo Slovence in sprožilo hudournik, ki je za seboj puščal le razdejanje in smrt na obeh bregovih.

»Za vero bo treba še veliko pretrpeti,« je moj oče pred odhodom k domobrancem svojo stisko in slutnjo trpljenja zaupal mamini sestri Justini, ko se je po obisku svojega rojstnega doma pred gospodarskim poslopjem poslavljala od njega. Nekako tako je čutil kot slovenski pesnik, ki je v svoji temni slutnji v pesmi preroško nakazal svojo nesrečno smrt v plamenih. Svojo tesnobo in strah pred trpljenjem in hkrati neizmerno željo po življenju je moj oče potem podkrepil še z besedami: »Deset let bi delal zastonj, samo da bi ostal živ.« A mu ni bilo dano. Njegovo videnje trpljenja se mu je popolnoma uresničilo. Bilo je močnejše kot sla po življenju. Božja pota niso naša pota.

Poveljnikov odgovor

Maja 1996 sem pisal v Argentino domobranskemu poveljniku 1. Stiškega udarnega bataljona polkovniku Emilu Cofu, ki je pri svojih štiriinosemdesetih letih vodil društvo Zedinjena Slovenija. Prosil sem ga za pomoč, če se morda spominja mojega očeta in bi mi lahko kaj več povedal o njegovi usodi in o tistih zadnjih dnevih na Koroškem. Prijazno se je odzval s pismom z naslednjo vsebino.

»O Vašem pokojnem očetu vam na žalost ne morem nič podrobnega povedati, ker sem poveljeval 1. Udarnemu domobranskemu bataljonu v Stični le malo časa, od srede septembra 1944 do 20. ali 21. januarja 1945, ko sem bil v akciji v Suhi Krajini ranjen. Verjetno veste, da je bil bataljon praktično vsak dan v akcijah, včasih enodnevnih, včasih večdnevnih. Počitki v Stični so bili kratkotrajni, nikoli več kot en dan, mnogokrat pa niti cel dan. Tako sem imel le malo možnosti, da bi več domobrancev osebno spoznal, najmanj pa tiste, ki so bili v raznih pisarnah, med njimi Vašega očeta.

Z bataljonom sem zopet prišel v stik šele 8. maja 1945 v Ljubljani in se z njim umaknil na Koroško, v Vetrinj. Bataljon je postal del 1. polka slovenske vojske, kateremu sem bil postavljen za poveljnika. Vsi smo trdno upali, da se bomo v najkrajšem času vrnili domov skupaj z angleško vojsko, da Slovenijo očistimo komunistov. Bili smo pač naivni! Nismo poznali angleške perfidnosti. Bili smo prepričani, da se nam bo Anglija izkazala hvaležno, ker smo leta 1941, ko je bila polovica Evrope zasedena od nacistov in fašistov, stopili v vojno na njeni strani, saj je Churchill tedaj izjavil v angleškem parlamentu: »Jugoslavija je našla svojo dušo,« in nismo si mogli zamisliti, da bi nas prepustili komunistom. Angleži so nam stalno lagali, to smo prepozno spoznali, da nas bodo prepeljali v Italijo, v Palmanovo, da se združimo z ostalimi jugoslovanskimi enotami, ki so se umaknile naravnost tja. Proti koncu maja 1945 bi se moral prvi polk vkrcati za prevoz v »Italijo«, pa se je na prošnjo poveljnika 4. polka, majorja Mehleta, obrnil vrstni red. Tako je v Vetrinju 1. polk ostal zadnji. Šele 30. maja popoldne smo bili končno prepričani, da so nas Angleži prodali. Tisto popoldne sem na častniškem zboru dal svoje zadnje povelje in ukazal, da morajo v teku noči vsi častniki, vsi podčastniki in vsi vaški stražarji izginiti iz taborišča in gledati, kako v majhnih skupinah priti v Italijo, v Palmanovo. Ostali pa naj napravijo, kakor se sami odločijo. Med domobranci je namreč bila splošna govorica, »kamor so šli vsi, gremo tudi mi, vseh nas ne bodo pobili, saj je vojne konec«. Vedno mi je žal, da nisem dal tedaj odločnejšega povelja. Več kot polovica polka je ponoči zapustila taborišče, ostali pa so se 31. 5. 1945 vkrcali na angleške kamione, v katerih so se odpeljali v Pliberk, kjer so bili izročeni partizanom, ki so jih med strašnim mučenjem odpeljali v Celje in Teharje, kar je danes v Sloveniji že splošno znano. Zaveza in Slovenec sta o tem že veliko pisala.«[Stran 041]

Figure 3. Otrok v varnem zavetju staršev, že ogroženih od vojne in revolucije leta 1942.

Notranja podoba človeka

Po vsem tem mi je zdaj še bolj jasno, zakaj se moj oče, prost vojaške prisege in seznanjen z nevarnostjo partizanske maščevalnosti, v katero so odpeljali predhodne domobranske transporte, ni pridružil ubežnikom in njihovemu poveljniku. Srce in skrb za družino sta ga potegnila nazaj k ženi in ljubljenima »črvičkoma«, kakor naju je rad včasih ljubkovalno poimenoval. Morda se je tudi že videl, kako bo brez osebne krivde »deset let delal zastonj«, samo da bo v bližini doma in svojih dragih.

Pretresla me je izpoved enega izmed izvajalcev teharskih pobojev, kako da ne more pozabiti obupne prošnje nekega pred jamo na kolenih klečečega mladega očeta, naj mu vendar prizanese, ker da ima doma ženo z dvema majhnima otrokoma. Kot da je usmiljenja za svojo družino v smrtni stiski prosil prav moj oče.

Človek idealov se v najtežjih trenutkih in v največji stiski vedno odloča po najintimnejšem občutku svojega srca, četudi za ceno trpljenja in žrtve. Drugačnih odločitev razumske logike prilagajanja trenutnemu položaju in taktiziranja zgolj v lastno korist tudi ni zmožen. Tudi v razsežnost, krutost in zmago človekovega zla ne more verjeti, saj svet vidi skozi svojo lastno notranjost. Veren človek pa svoj ideal opre še na absolutni ideal božje Previdnosti, ki se ji v najhujši stiski popolnoma prepusti. Notranja podoba mojega očeta, iskreno vernega in Cerkvi zvestega kristjana, je tako vodila tudi njegovo odločitev za domobranstvo.

»Vseh nas ne bodo pobili, saj je konec vojne,« je praktično gledano naivna, nesamoohranitvena, idealistično obarvana in neživljenjska drža. Saj so vendar poznali komunistično in revolucionarno doktrino ubijanja nasprotnika in zločine vosovskega nasilja med vojno in revolucijo. A bistvo te izjave ima globlji pomen. Po svojem pojmovanju človeka in sveta ti ljudje, ki so se vračali domov, niso mogli verjeti v takšno krutost in razsežnost zločina. Vse svoje brate, razorožene in izdane, pobiti brez zaslišanja in sodbe, ko je že konec vojne, toliko in na tako krut način jih pobiti, je res nepredstavljivo in nezaslišano zločinsko dejanje slovenskih revolucionarjev komunistov, neprimerljivo z vsemi okupatorji in oblastniki, ki so kadar koli ogrožali slovenski narod. Normalen človek tega ne more razumeti.

Neverni ali maloverni tudi težko razume kristjana, ki se odloča po svoji naravnanosti in zaupanju v božje varstvo. Tako so moj oče in [Stran 042]drugi vračajoči se domov verjeli tudi v človeško pravično sodbo, prepričani v svojo nekrivdo, in so se na poti v domovino in k svojim krepili tudi z molitvijo.

Tragičnost slovenskega domobranstva je razumljiva le v luči presežnega, nezemeljskega pogleda. V luči vere in razumevanja žrtve kot le v božjih očeh smiselnega odrešujočega dejanja.

Najin oče je bil radoživa in nežna prekmurska duša, kot je mehka in razgibana gričevnata pokrajina Goričkega, kjer je bil doma. Mama mi je večkrat pripovedovala, kako ji je med njenim obiskom domobranske postojanke v Stični očka večkrat potožil, kako zelo se mu smilijo zajeti in ranjeni partizani, ki da so ravno taki nesrečniki kot domobranski vojaki, ki so prišli v roke partizanom. Kakšnega sovraštva do brata Slovenca na nasprotni strani bratomorne vojne v njem ni bilo. Nobena obleka ali uniforma pa ne ustvari moralne podobe človeka, v vsaki je lahko dober ali zloben človek.

Spomini moje sestre, ki je svojega očeta doživljala le do svojega četrtega leta, očetova podoba, ki nama jo je posredovala mama, in pripovedovanja ljudi, ki so prišli z njim v stik, pa pričajo, da je bil najin oče mož, ki je v sebi nosil tudi nekakšno skoraj nalezljivo otroškost in posebno ljubezen do otrok. Pa ne samo do svojih, ampak do vseh, ki jih je srečeval.

Stičanka Milena Genorijo se ga z veseljem spominja in pripoveduje, kako je kot domobranec vaškim otrokom, ki so ga radi obkrožali, pogosto delil bonbone in prijazne, včasih hudomušne besede. Ko se je napovedovalo zavezniško in partizansko bombardiranje samostana in središča Stične, sta moj oče in takratni stiški opat Avguštin Kostelec zbrala vse vaške otroke, ki so se nahajali v bližini samostana, in jih odvedla na gmajno nad Stično, da bi jih obvarovala pred izstrelki bombnikov.

Kdor ima rad otroke, ta najčudovitejša, najskrivnostnejša, najobetavnejša in najbolj nebogljena bitja pristnosti, veselja in upanja, mora tudi sam imeti otroško dušo, ki neprestano hrepeni po življenju in njegovi radosti. Čeprav se zavestno ne morem spominjati očetove ljubeznivosti do mene, z lahkoto dojemam njegovo naravno obdarjenost za ljubezen do otrok, saj so bili tudi meni moji in drugi otroci in tudi mladi, ki sem jih srečeval v svoji dolgoletni pedagoški praksi, zdaj pa so to moji vnuki, najljubeznivejši prijatelji, ki človeka vedno znova napolnijo s svojo igrivostjo in nalezljivo življenjsko močjo. Kako skrivnostno se pretaka življenje od staršev in prednikov na potomce.

V pričakovanju očeta

Življenje na »naši« kmetiji se po končani vojni in po vzpostavitvi komunistične oblasti ni umirilo, ampak so se negotovost, strah in nemir nadaljevali. Ob katerem koli času so prihajali k hiši z brzostrelko oboroženi oznovci in oznovke. Spraševali so, kaj je novega, posebno so jih zanimali razni skrivači in ubežniki. Nastopali so oblastno in zastraševalno, da so ljudem vcepljali strah. Nič manj se nismo bali samooklicanih in od oblasti podprtih terencev, ki so lovili ubežnike in skrivače in tudi streljali nanje, hkrati pa so še naprej opravljali svojo vlogo ovaduhov.

Nekega dopoldneva je naša tetka Lojzka odnesla lonec svinjske masti na varno v drvarnico, da bi kaj ostalo tudi za domače gospodinjstvo in ne bi vsega odnesli pobiralci obvezne oddaje ali preiskovalci shrambe in kašče. To njeno početje pa je izpred hiše vaškega obveščevalca z daljnogledom spremljal njegov sin in tetko so naznanili oblasti.

Kaznovana je bila za čuda samo s sedemdnevnim zaporom, ki ga je prestala v Trebnjem v spodnjih prostorih občinske stavbe. Prav temu terencu pa je moj stric med vojno rešil življenje, ko mu je uspelo prepričati skupino razjarjenih domačinov, ki so ovaduha v maščevalni sli hoteli ubiti v bližini njegovega mlina, naj mu vendar prizanesejo.

V tako morečem vzdušju je bilo za nas najhujše, da smo bili zaskrbljeni za našega očka in nas je težila neznana usoda domobrancev. Številni ljudje so prepričevali sebe in druge, da nova komunistična oblast ne bo dolgo trajala, drugi so prinašali nasprotujoče si vesti o domobrancih, eni da so v Italiji in čakajo, spet drugi, da so v komunističnih rokah in je njihova usoda neznana. Ko je skoraj že vse izgubljeno, človek upa proti upanju in se tolaži, tako smo upali tudi mi.

Nekega dne pa so prispele novice, kako so izdani in partizanom predani domobranci s transportnih vlakov v Kočevje metali listke s sporočili o svoji žalostni usodi. Ponavljale so se vesti o pobijanju v Kočevskem rogu in malo kasneje o morišču v Teharjah. Tedaj se je za našo mamo zrušil svet. Od žalosti je zbolela, in če ne bi imela ob sebi ljubeče in razumevajoče sestre, najine tetke Lojzke, vsestranske podpore ostalih treh sester z družinami in je ne bi bodrili še drugi sorodniki, telesno[Stran 043]in duševno ne bi bila vzdržala. Ta ljubezniva sorodstvena povezanost je naši okrnjeni družini, posebno še nama otrokoma, tudi pozneje dajala občutek neke pripadnosti in trdnosti. Naša medsebojna obiskovanja so bila za naju najlepša doživetja v tistem času.

O vseh teh grozotah odrasli takrat niso veliko govorili, saj so se bali, le občasno so notranjo tesnobo in žalost izrazile tudi besede. Zame pa je bil od tistega časa naprej Kočevski rog najgroznejši kraj na zemlji, nekakšen skrajno temačen in zaraščen gozd z ogromno jamo, kamor mečejo ubite ljudi in iz katere se kadi. Teharje pa sem si predstavljal kot nedoločljivo oddaljen in v meglo zavit sistem grap in prepadov, ki so bili napolnjeni s človeškimi trupli. Šele odkar se udeležujem maš in spominskih slovesnosti na obeh krajih trpljenja in smrti, se mi je ta otrokova predstava dopolnila z drugačno podobo teh krajev in morišč.

Šest let je potem naša mama z nama in z razdrtim družinskim gnezdom uživala gostoljubje svojega rojstnega doma in delila dobro in slabo z vsemi živečimi na kmetiji.

V svoji žalosti je največ skrbi posvečala svojima otrokoma, hkrati pa opravljala potrebna dela na kmetiji, predvsem v kuhinji in na vrtu, šivala in krpala oblačila, sestavljala številne prošnje in pritožbe, tudi za druge vaščane. Sodelovala je pri raznih statističnih popisih in anketah in vodila knjigovodstvo mlečne zbiralnice. Nekoč jo je lokalni veljak celo povabil, naj se zaposli kot trgovka v bližnji trgovini, kar pa seveda ni sprejela, saj je bila rojena učiteljica in je zbirala moči, da spet kmalu stopi pred svoje učence.

Poleg dela pa jo je v tem težkem času krepila tudi molitev. Ko je molila z nama, smo redno pri vsaki molitvi molili tudi za našega očka. To smo vedno počeli skupaj tudi kasneje, ko smo spet zaživeli kot samostojna, a okrnjena družina, ko sva midva obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, vse dokler nisva odšla na študij v Ljubljano. Prošnja »za našega očka« je tako za mene postala kar sestavni del molitve očenaša in še danes tako podzavestno doživljam te tolikokrat izrečene besede molitve in prošnje.

Na poteh misijonarjenja

Leta 1951 je potem mama le zbrala moči, se prijavila za službo in dobila dekret za službeno mesto učiteljice na osnovni šoli in vzgojiteljice v internatu v Loškem Potoku. Na Kočevsko so takrat večinoma pošiljali tiste prosvetne delavce, ki so bili oblasti ideološko neustrezni, čeprav strokovno neoporečni. Mnogi so to

Figure 4. Mama z dvoinpolletno Majdo in nekajmesečnim Gregijem spomladi 1943 v Zagradcu.

službovanje sprejeli kot nekakšen način misijonarjenja, saj je bilo to področje izrazito prežeto z duhom nove komunistične miselnosti. Tako je svoje skoraj dvajsetletno službovanje na Kočevskem dojemala tudi moja mama, ki je bila dobra in predana učiteljica. V družbi poštenih in dobrih ljudi je povsod našla dobre in zveste prijatelje.

Loški Potok je bil zanjo preizkušnja same sebe, ko je po šestih letih spet stopila v javnost in pred učence kot učiteljica v novem enoumnem družbenem sistemu. Kljub odmaknjenosti kraja, hladnejšemu podnebju in trdoti narave, ki je oblikovala tudi značaj prebivalcev teh krajev, je tu srečevala predvsem dobre ljudi, ne glede na njihovo ideološko ali svetovnonazorsko pripadnost. A razdeljenost slovenskega naroda, ki jo je povzročila revolucija in bratomorna vojna, je bilo občutiti tudi v teh krajih. Vas Travnik, ki so jo požgali Italijani in odvedli ljudi v internacijo, je bila pretežno partizanska, vas Hrib kot center Loškega Potoka pa je bila bolj na protikomunistični strani in je utrpela mnoge žrtve tudi po vojni. V dijaškem internatu je mama v mladih ljudeh, ki so prihajali od Čabra, Trave, Podpreske do [Stran 044]

Figure 5. Oče domobranec jeseni 1944 v Stični.

Gore in drugih oddaljenih krajev, iz večinoma revnih razmer, odkrivala bogastvo značajev, nadarjenost, srčnost, dobroto in skromnost. Tudi naše stanovanje v internatu je obsegalo le skromno kuhinjo poleg majhnega neogrevanega prostora, ki naj bi bil soba. V hudih potoških zimah, ko je zamrznilo vse, kar je imelo v sebi kaj vode, smo se premraženi stiskali okrog štedilnika. Le prijeten vonj iz internatske kuhinje, prijazni mladi ljudje in vzgojitelji, pa tudi mladi upravnik Šega so nam ustvarjali občutek doma in topline. Tudi v šoli je mama srečala dobre kolege učitelje, ne glede na njihovo ideološko usmerjenost. Tako se je odlično razumela z ženo partizanskega pesnika Petra Levca Nušo Levec, ki ji je bila sorodna duša.

V mojem tretjem razredu smo v februarju 1952 morali prenehati obiskovati verouk, ker ga je oblast odpravila iz šole. Hkrati pa je to pomenilo učiteljem in njihovim otrokom prepoved vsake javne verske prakse in obiska nedeljske maše. Tako ob nedeljah in praznikih nismo več hodili na Tabor. Ko je bila v Loškem Potoku ukinjena še popolna nižja gimnazija, je morala tudi moja sestra v internat v Ribnico. Zaradi slabih prometnih zvez, čez dan se je iz Loškega Potoka lahko prišlo le s kakšnim dobrosrčnim šoferjem tovornjaka, in da bi bila naša okrnjena družina lahko spet skupaj, si je mama želela premestitve v kakšen ugodnejši kraj za bivanje in najino šolanje.

Po štirih letih službovanja v od sveta odmaknjenem Loškem Potoku bi po vložitvi prošnje za premestitev in tudi ob posredovanju svojih znancev in prijateljev lahko dobila službo v Škofji Loki, a je bil potreben še pristanek šolskega inšpektorja iz Kočevja. Ta pa je njeno prošnjo gladko zavrnil. Tako je bila premeščena le v Staro Cerkev pri Kočevju, kjer se je njeno misijonarjenje v duhovno opustošenem, nazorsko enoumnem, veri in Cerkvi sovražnem in narodnostno izrazito mešanem okolju nadaljevalo. Mama se je ves čas z največjo vnemo predajala šoli in učencem, pa tudi družbenemu in kulturnemu delu. To obdobje petnajstih let je njo, predvsem pa naju s sestro, močno zaznamovalo. Ne le z ujetostjo v te klimatsko hladnejše kraje, ampak predvsem zato, ker v svoji nesvobodnosti in pretežni enoumnosti okolja nismo mogli razviti vseh svojih ustvarjalnih moči. V sivini nekakšne duhovne revščine in zavrtosti je bilo tudi težje najti nam sorodne duše in prijatelje. Tisti, ki smo jih srečali v preprostih in dobrih ljudeh, pa so bili toliko dragocenejši in so nam ostali kot svetilniki dobrega in lepega.

A kljub mamini delavnosti in strokovnosti se je njena zaznamovanost »žene domobranskega oficirja« pojavljala v njenem poklicnem in kulturno-prosvetnem delu.

Ker je poleg šolskega pevskega zbora vodila tudi pevski zbor kulturnega društva, v katerem so sodelovali seveda tudi cerkveni pevci, jo je njen kolega učitelj lažnivo ovadil na okrajnem partijskem komiteju, da uči cerkveni pevski zbor. Mama pa se je tej očitni laži pogumno uprla. Korajžno je odgrnila rdečo zaveso in pri sekretarju odkrito in ognjevito protestirala proti tako zlonamerni in lažnivi ovadbi. Njene prve besede so bile: »Kje imate mojega moža?«

Kadar je namreč človeku storjena v nebo vpijoča krivica, podprta z lažjo, takrat v trenutku v njem popustijo vse razumske zavore in delujejo samo še motivi afekta. Očitno je to zaleglo, saj je mama lahko še naprej vodila pevski zbor, ki je v svoj program proslav in prireditev poleg narodnih vključeval večinoma partizanske in revolucionarne pesmi. Kako ji je bilo pri srcu, ni govorila, delo in kultura sta ji dajala življenjsko moč.

Mama tudi nikoli ni izrekala kakšne negativne sodbe do nevernih, ni izražala nobenega [Stran 045]

Figure 6. Mama, spet učiteljica in vzgojiteljica, z dijaki in upravnikom internata v Loškem Potoku, leta 1952/53.

sovraštva do poštenih partizanskih družin ali posameznikov. Tudi s prepričanimi komunisti, svojimi sodelavci, ki so s svojim življenjem in odnosom do sočloveka izražali svojo človeškost in poštenost, se je zelo dobro razumela.

Svoje veselje do glasbe in petja je kljub žalosti in skrbi za družino kot voditeljica šolskih in odraslih pevskih zborov ohranila do konca službovanja. A svoje violine, ki je v njenih mladih letih dajala vodilni ton njenemu tamburaškem orkestru v Prekmurju, ni nikoli več vzela v roke. Nekajkrat sem vztrajal, naj vendar poskusi, a ni zmogla. A ne le zaradi slabe in pozabljene tehnike svojih prstov, ampak zaradi žalosti in spomina, ki ga je njena violina tako močno obujala. Zdaj nama, njenima otrokoma, njena violina pomeni drag spomin na najino mamo, ki je bila in živela kot najobčutljivejši inštrument. V svojem življenju je dajala od sebe toliko različnih melodij, od najbolj veselih in razigranih do skrajno žalostnih in temačnih, ko bi se ji skoraj potrgale strune. A vse njene melodije so bile prežete z ljubeznijo do življenja, do sočloveka, do svoje družine in do svojih sorodnikov, do narave in do Stvarnika življenja. Njemu se je izročala in priporočala v veselju, žalosti in trpljenju, v svojih uspehih in svoji nemoči. Otroškost njene življenjske radosti ji je pomagala razumeti in ljubiti tudi otroke, ki jih je poučevala in vzgajala.

Po očetovih stopinjah

Tudi naju s sestro je ves čas šolanja spremljal občutek drugačnosti in skoraj sramote, ko se je govorilo o naših očetih in ko so v šoli popisovali otroke brez očetov ali sirote, predvsem za razne pomoči in štipendije, ki so jih dobivali otroci padlih borcev partizanov. Ob takšnih prilikah sva prihajala v čudno zadrego, ki sva jo reševala tako, da sva se lagala, da je najin oče umrl v vojni ali po vojni. Tako sva se izognila nerazumevanju ali celo obsojanju najinega statusa. Sestra se je v stiski pred sošolci celo izgovorila, da je oče umrl za tuberkulozo. Z učitelji pa nisva imela težav. Nekateri so nama verjeli, drugi pa so najino stisko razumeli.

Nerazumljivo zaznamovanost z domobranstvom pa sva doživela, ko sva oba kot prosvetna delavca službovala prav v Stični, v kraju očetovega domobranstva. Nisva mogla verjeti, da je dosje najine zaznamovanosti z domobranstvom potoval z nama in je vsakega [Stran 046]učitelja obravnavala najprej partijska celica. Po nekem sporu v vodstvu našega kolektiva je bil ravnatelj šole namreč obtožen, da zaposluje otroke domobranskega oficirja. V resnici je imel najin oče le čin narednika in je redkeje sodeloval v terenskih akcijah, saj je imel pretežno pisarniško delo. Takšna obtožba je samo dokaz, kako je bila vsaka povezanost z besedo domobranstvo za oblastnike vsa leta do osamosvojitve znamenje skrajno negativne preteklosti in državi celo sovražne drže in tudi priložnost za diskvalifikacijo nasprotnika, čeprav je bil član partije.

Izkrivljena podoba resnice o domobranstvu se je vsa desetletja po vojni tako vztrajno zažirala v zavest večine Slovencev, da se zdaj prenaša tudi na nove generacije. Teh pa v večini zgodovinski spomin ne zanima veliko in se bolj posvečajo ugodju in udobju tukaj in zdaj. Vsaka generacija pač napolni svojo miselno in duhovno podobo s hrano in zrakom, ki ju uživa in vdihava.

V Stični, kamor naju je kot po čudežu pripeljala najina poklicna pot in smo se tja potem preselili vsi trije, sva s sestro rada hodila po očetovih stopinjah, čeprav sva jih malo poznala. Po pripovedovanju Ide Gorišek, lastnice hiše, kjer je najin oče stanoval, je zadnji dan pred umikom na Koroško, medtem ko je v svojo garderobo zlagal sveže oprane robce, v tesnobi in stiski izjavil: »Zdaj gremo, a ne vemo kam.« Te preproste besede človeka v stiski zaradi nerazpoznavne prihodnosti in domobranskega vojaka, ki si želi samo konca vojne in čimprejšnje vrnitve k svoji družini, simbolično in pomenljivo označujejo tudi tragično usodo in podobo slovenskega domobranstva. Kot da bi te ljudi, ki so branili svoj dom, svoje družine, svojo vero in svojo domovino, vedno vodil nekdo drug in bi ne vedeli natančno kam.

Nedeljski obisk

Sovražen odnos komunistične oblasti do vere in Cerkve so po letu 1952 še izraziteje občutili verni učitelji in njihovi otroci, ki jim je bilo prepovedano vsako javno izražanje verskega prepričanja. Če pa so imeli še dodaten pečat izdajalcev in belogardistov, sta se sumničenje in nadzor takih ljudi še povečala in občutno prizadela tudi njihovo osebno življenje, kar ponazarja tudi naslednji dogodek.

Nekega nedeljskega dopoldneva, ko smo vsi trije sedeli v kuhinji našega šolskega stanovanja in vsak po svojih močeh skušali ustvariti intimno družinsko vzdušje, potem ko smo že odmolili mašne molitve iz molitvenika, ki so nam nadomeščale udeležbo pri maši v cerkvi,

Figure 7. Oče, resen in zaskrbljen, na poti od mesarja domov k ženi in otrokoma, spomladi 1943 v Zagradcu.

so se nenadoma odprla nezaklenjena vrata stanovanja. Pred seboj smo zagledali strah in trepet vaške skupnosti, nekakšno podobo okostnjaka z dolgim in koščenim obrazom, srepega pogleda, oblečeno v zeleno logarsko uniformo, pokrito s šilastim klobukom. Tokrat ta človek ustrahovanja in oblastnosti ni nosil na rami lovske puške, ki je običajno dopolnjevala njegovo zastraševalno podobo in mu je kot simbol ubijanja prirasla k telesu in duši, a zato ni deloval nič manj zastraševalno in odvratno. Prikazen se je brez vsakršnega pozdrava napotila mimo nas naprej v spalnico in tam nekaj časa preiskovala prostor. Nato pa je spet mimo nas brez besed odšla iz stanovanja. Še danes ne vemo, kaj je ta nasilnik iskal v našem stanovanju. Morda podobo razpela, ali v blodnji in sovraštvu do vere kakšen drug nabožni predmet, ali karkoli sumljivega in protidržavnega. Morda je tega ovaduha in samooklicanega nosilca oblasti gnala sla po obvladovanju vsega in vsakogar, kar mu je ostalo še iz vojnih dni. Najbrž je k vsemu temu dodal še svojo neotesanost in primitivnost obsedenca, ki je baje sodeloval pri pobojih v Kočevskem rogu in je, obtežen s krivdo in sovraštvom, kot izpraznjena duša skušal nadaljevati svojo blazno oblastnost.[Stran 047]

Po njegovem odhodu smo si vsi trije oddahnili, saj so se srečanja s tem človekom izogibali celo njegovi somišljeniki. Prvi trenutek, ko je vstopil, smo mislili, da je prišel ukazat naši mami, vaški učiteljici, ki je morala biti vedno na voljo tudi za vse izvenšolske dejavnosti v kraju, naj kot zapisnikarica sodeluje na kakšnem sestanku. Ob takšnih obiskih jo je vedno tikal, kar je delovalo še bolj oblastno. Na morebitno odklonitev ukaza si mama nikoli še pomisliti ni upala. Tako je ob mnogih nedeljskih dopoldnevih namesto nedeljski maši kot zapisnikarica prisostvovala najrazličnejšim vaškim sejam, celo sestankom Zveze borcev, samo partijskim ne. Lahko si samo predstavljamo njene občutke.

Še dodatna ironija za našo tričlansko družino je bila, da je bila šola, kjer smo stanovali, tako blizu cerkve, da smo, še posebej ob nedeljskih dopoldnevih, lahko slišali odmev petja s kora in zvoke orgel. Le prestopiti prag cerkve je bilo največje tveganje. Kot gimnazijec sem se v želji, da bi na versko opustelem Kočevskem vsaj kdaj doživel mašo in druge liturgične obrede, včasih s kolesom podal v kočevsko cerkev in potem previdno stal bolj za stebrom kot na vidnem mestu, da bi bil čimbolj neopazen. Še posebno močno doživetje je bila polnočnica, ko sem kljub hudemu mrazu pritiskal na pedale in se potem prevzet od slavnostnega doživetja božične maše obogaten vrnil domov.

Sicer pa smo za veliko noč, če je bilo le mogoče, zjutraj ob pol štirih sedli na kočevski vlak in se odpeljali v Ljubljano, da bi, običajno pri frančiškanih, lahko vsaj malo doživeli sporočilo največjega krščanskega praznika. Ob drugih največjih praznikih, razen če so padli na nedeljo, tako in tako ni bilo mogoče k maši.

Trajna zaznamovanost

Ko zdaj svojim štirim odraslim otrokom skušam predstaviti tisti čas, ga podoživeti in se vživeti v življenje, delo in trpljenje najine mame, v njeno nikoli potešeno žalost, v njeno neizmerno skrb za svoja otroka, občudujem njeno moč in njeno pokončnost, njeno živo vero v Stvarnika Boga, za katerega se je v najhujši stiski odločil tudi naš očka Vendelin; občudujem njen pogum in njeno zvestobo dobremu, plemenitemu in lepemu. Imenujem jo junakinjo, ki je kot toliko drugih slovenskih vdov morala prevzeti tudi vlogo očeta.

Vsaka vdova je spoštovanja in usmiljenja vredna žena, saj se vsa bremena zgrnejo na njena ramena. Materialne, duševne in duhovne stiske v družini ne more z nikomer deliti, nihče ji ne more nadomestiti njenega moža, tudi dobri ljudje in skrbni otroci ne morejo dojeti njene najgloblje bolečine.

Domobranske vdove pa so poleg osebne stiske morale doživljati še družbeno neenakovrednost in zamolčanost svoje resnice, nositi so morale celo nekakšno sokrivdo svojih mož in prenašati sovražnost komunistične oblasti, pa tudi javnega mnenja.

Družina postane z izgubo očeta kot hiša, kjer se je porušil eden izmed dveh nosilnih stebrov. Ljudje še vedno stanujejo v njej, a ne počutijo se varne in strah jih je. Mati samohranilka nikakor ne more nadomestiti vloge očeta, ne po materialni plati in še manj v čustvenem pogledu.

Če se v otrokovo duševnost ne vtisneta obe podobi staršev, podoba očeta kot moškega in podoba matere kot ženske, nastane v otrokovi duši praznina, ki ovira polno doživljanje lastnega življenja in sveta in slabi zdravo otrokovo rast in občutek varnosti. Kot rana za vse življenje zmanjša otrokovo samozavest in življenjsko moč.

Domobranski otroci pa smo bili še dodatno ranjeni zato, ker nismo uživali sočutja in priznanja ob izgubi naših očetov, ampak je komunistična oblast resnico in njihovo mučeniško smrt namerno zamolčevala in naše očete celo sramotila. Tako zaradi naše negativne zaznamovanosti v družbi, naše zavrtosti in prestrašenosti, predvsem pa zaradi nesvobodnosti naše miselne in duhovne orientacije nismo mogli razviti vseh naših sposobnosti in človeških potencialov. Tudi v poklicnem delu smo se počutili nesvobodni in zavrti, še posebno tisti, ki smo delali v vzgoji in izobraževanju ali kulturi in v humanističnih ter družboslovnih dejavnostih. Še najbolje so jo odnesli tehnični in naravoslovni strokovnjaki, pa tudi ti niso mogli zasedati vodilnih mest.

Neprestano opevana osvoboditev slovenskega naroda je tako postala tudi uničevanje njegovega telesa in duha. Ko so komunisti zmagovalci ubijali naše očete, niso ubili samo teles svojih bratov in njihovo ustvarjalno moč, ampak so slovenskemu narodu tako močno porezali žlahtne korenine, da iz njih niso mogli več pognati močni poganjki, ki bi jih tako potrebovala naša mala domovina.

Zatrta bolečina vedno najbolj prizadene človekovo dušo in oslabi moč njegovega srca. Z vsako izpovedjo bolečine se njena teža sicer zmanjša, a zaznamovanost za vedno ostane. Še posebno močna je, ko se bolečina čustveno močno in globoko zareže v nežno tkivo otrokove duše.[Stran 048]

Vedno me pretrese, kadar moram pisati zgodbo o umorjenem možu in očetu, njegovim otrokom pa ni bilo dano, da bi ga poznali in izkusili, kaj pomeni imeti očeta. Povojno zaznamovanost in životarjenje brez očetove ljubezni in opore je ob strti mami in stari mami svoja otroška in fantovska leta do zrelih moških let grenko okušal Robert Rozman, rojen septembra l. 1944, kot tudi njegova sestra, rojena marca l. 1943. Kdaj in kako se je naselilo v Robertovo otroško glavo spoznanje, da nima očeta? Kako je to doživljal, razumeval?

»Čeprav očeta ni bilo,« ugotavlja danes Robert, »je bil v pogovorih z mamo in staro mamo vedno prisoten. Imel sem občutek, kot da imamo očeta, a je odsoten. Kje bi bil, nisem vedel in o tem ne razmišljal. Mama je nama s sestro pripovedovala o njegovem življenju in vsak dan smo zanj molili. Postajal mi je domač in čez čas se mi je zazdelo, da bi se že moral vrniti. Kdaj bo končno moje pričakovanje poplačano z velikim veseljem ob srečanju z njim? »Kdaj se bo vrnil? Zakaj se še ni vrnil?« sem silil v mamo. Uboga mama in stara mama, ki ji je bil moj oče edini sin. A žal na ta vprašanja še dolgo niti sami nista vedeli odgovoriti.

Že v prvem razredu se je začelo spraševanje. Kdo je mama? Kdo je oče? Kdo nima očeta? Mama naju je podučila, da morava odgovoriti: Oče je bil ‘pogrešan’. Niti sestra niti jaz nisva razumela, kaj pomeni, da je najin oče ‘pogrešan’. Vse življenje sva očeta morala uradno predstavljati s tem izrazom, sebe pa s sinom in hčerko ‘pogrešanega’ očeta. Še danes nama ta beseda povzroča občutek bolečine in nelagodja. Sestro ob besedi ‘pogrešan’ kar zmrazi. Mamino pojasnilo o aretaciji in da je bil čez čas nekam odpeljan, me je zadovoljilo le nekaj časa. Začel sem mamo spraševati še več o očetu, dokler tudi v meni z leti ni dozorelo spoznanje, kaj pomeni, da je oče ‘pogrešan’: v prvih dneh maja aretiran in kasneje odpeljan neznano kam. Ne vem, koliko časa je potrebovala mama, da je končno tudi ona doumela, da očeta ni več. V zapor mu je nosila pakete s hrano, ko očeta ni bilo več tam. Stara mama je še nekaj časa v mislih romala za sinom po ujetništvu prostranih sibirskih gozdov. Tudi njima so prihajala spoznanja počasi, po delcih.

Midva s sestro sva medtem odrasla in pričela razumevati spoznanja in čutenja mame in stare mame, ki svojega ogorčenja in žalosti ni prav nič skrivala. Uradno je bila očetova smrt potrjena šele z mrliškim listom leta 1995, a brez datuma in kraja smrti. Takrat sta bili mama in stara mama že dolgo mrtvi. Midva s sestro pa še vedno iščeva očetov grob. Z vso gotovostjo bi rada končno zvedela, kje je, da bi se lahko z njim v duhu srečala vsaj tam.

Življenje od mojih zrelih let dalje bi se lahko imenovalo »po sledeh za očetom«. Kdaj in kje so ga ubili? Kam zagrebli? Dokumentiranih dokazov ni. Vse, kar danes vem, sem z leti zvedel le iz pripovedovanja ljudi in ni uradno potrjena resnica; le domneve, ki me ne morejo v celoti prepričati in ne odvrniti od nadaljnjega iskanja očetovega groba. Upam, da se bodo tudi na Postojnskem pričela odkrivati grobišča. Baje jih je na Primorskem okoli sto. Danes je znano, da je vsa leta po vojni vsaka občina strogo zaupno hranila sezname vseh grobišč na svojem ozemlju. Uničili so jih neznano kdaj, po pomoti uslužbenke se je ohranil le seznam za občino Ilirska Bistrica z več kot desetimi grobišči. Niso jih hranili kot pomemben zgodovinski dokument za razumevanje naše narodne zgodovine, ampak zato, da so lahko miličniki budno nadzorovali, preganjali in zasliševali svojce žrtev, ki bi si drznili na teh krajih prižigati sveče za svojimi ‘pogrešanimi’ domačimi, zlasti ob prazniku vseh svetih.« A mnogi so jih kljub temu.

Kdo je bil Robertov oče? Kaj je zvedel o njem od mame in stare mame? Robertov oče Alojz Rozman (27.7.1916) je bil rojen v Zalogu pri Postojni. Na italijanskem krstnem listu je Luigi Rosman, vsi so mu pravili Gigi. Bil je nezakonski sin in rojen po očetovi smrti, ki ga je doletela na Soški fronti leta 1916. Podobno kot Robert niti on ni poznal svojega očeta. Z ovdovelo materjo in sestro Josipino, pravili so ji Pina, so se v letih po vojni stežka prebijali. Ko sta Lojz in Pina pričela hoditi v petrazredno italijansko osnovno šolo, se je vdova z otrokoma preselila v podnajemniško stanovanje v Postojno. Vsi šolarji so se morali vpisati v fašistično organizacijo Balilla. Lojz in Pina sta bila tako narodno-zavedno vzgojena, da je ob neki priliki mali Lojz zabrisal kapo fašistične uniforme na tla in jo v jezi teptal. Sošolci so ga zatožili ravnatelju, ki ga je izključil iz šole. Pina je pokleknila predenj in ga na kolenih prosila, naj brata sprejme nazaj, naj mu oprosti, in zagotavljala, da tega Lojz ne bo nikoli [Stran 026]

Figure 1. Alojz Rozman in sestra Josipina Rozman

več storil. Uspelo ji je pregovoriti ravnatelja, a zagrozil ji je, da drugič za kaj takega ne bo opravičila.

Po osnovni šoli se je Lojz izučil za trgovca in prodajal v trafiki. V Postojni so ga poznali po njegovi dejavnosti, živahnosti in načelnosti. Bil je član Zvonarskega društva in telovadnega društva ter z njim nastopal celo v Rimu. Do konca življenja je ostal zaveden Slovenec in se nikoli ni včlanil v fašistično organizacijo Fascio. Zato tudi ni mogel dobiti redne zaposlitve, vsako je izgubil po dveh ali treh mesecih.

S pričetkom vojne je bil vpoklican v kazenski bataljon, zloglasni Battaglione speciale in poslan na Sardinijo kot večina primorskih fantov in mož. Tam je večkrat hudo zbolel in bil v začetku l. 1942 odpuščen domov na bolniški dopust. V tem času se je poročil z Marijo Sever (1907) iz Orehka pri Postojni. V njeni družini je bilo devet otrok, zato si je Marija že zgodaj poiskala zaposlitev po raznih krajih severne Italije kot služkinja, varuška otrok, kuharica ipd. Prislužila si je denar, se vrnila v Postojno in si s prihranjenim denarjem kupila trafiko, pridobila licenco za prodajalko in prodajala časopise; nekaj časa je prodajala v slaščičarni na takratni znani avtobusni postaji, ki je bila nekakšno zbirno mesto primorskih Slovencev in Slovencev onkraj meje v Jugoslaviji; še posebej med vojno so se živahno pretakale novice med enimi in drugimi. Enodušno so bili, kot vsi Primorci, proti fašizmu in željno pričakovali osvoboditev. V svoji trafiki je Marija skrivaj prodajala slovenske knjige in skoraj vse slovenske časopise, od liberalnega Jutra do katoliškega Slovenca. Vedela je, da s tem poslom zelo veliko tvega. Lepega dne se pojavi v trafiki italijanski policaj: »Sem slišal, da prodajate tudi slovenske časopise? Pa je to res?« Mamo je oblila zona. Vedela je, da je to prepovedano in ji grozi zapor. Toda že v naslednjem hipu je pogumno in odločno izjavila :« Ni res! Ne prodajam slovenskih časopisov.« Policaj se ji je prijazno nasmehnil: «Verjamem vam, gospa,« in odšel. Šele takrat se je pričela mama tresti. Če bi se policaj samo malo sklonil pod prodajno mizo, bi v policah zagledal vse polno slovenskih časopisov in tudi kakšno knjigo. Ljudje so tako zvedeli, kaj se dogaja s Slovenci onkraj meje. Bila je delavna in podjetna, zato ji je posel cvetel tudi med vojno. Mož ji je pomagal, dokler je bil na bolniškem dopustu, konec leta 1942. se je moral vrniti v vojsko.

Lepega dne je županova žena prinesla Mariji v trafiko pristopno izjavo za vpis v fašistično organizacijo Fascio. Če ne bo podpisala, bo izgubila licenco za prodajalko. Takrat je bila že noseča in je privolila v članstvo v Fasciu. Njena trgovska dejavnost med vojno in včlanjenje v Fascio sta bila verjetno razlog, da so se po vojni spravili na oba z možem. Bili so ji nevoščljivi, ker so mislili, kako veliko denarja je prislužila v Italiji, da si je lahko kupila dovoljenje za podajalko; med vojno so ji zavidali zaslužek, čeprav je zaslužila le za preživetje družine.

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 se je Lojz vrnil domov. Mnogo vojakov iz Primorske se je takrat pridružilo Prekomorski brigadi, Lojz je zaradi bolezni ostal doma, kjer je srečnega očeta pričakala njegova prvorojenka, rojena marca 1943. Oče je, kolikor mu je dopuščala bolezen, pomagal mami in ji nabavljal stvari za njeno trafiko, ki je postala pravcata mala trgovinica. Pomagala je tudi Lojzova mama.

Toda čas je bil tak, da noben moški ni mogel mirno živeti doma. Na Primorskem se je konec l. 1943. začelo ustanavljati domobranstvo pod vodstvom polkovnika Kokalja. V Trstu je bil z njegovo pomočjo ustanovljen Slovenski narodni varnostni zbor SNVZ ali z drugo besedo Primorski domobranci. V začetku l. 1944 so se pri Rozmanovih večkrat pojavili domobranci, celo večkrat na teden, da bi Lojza mobilizirali. Žena jih je prepričevala, da je mož bolan, [Stran 027]zato so ga pričeli nadzorovati. Domobranci so prihajali podnevi, partizani ponoči. Ker so končno oboji uvideli, da je resnično bolan, so ga partizani pustili na miru. Toda ne domobranci. 19. maja 1944 so ga mobilizirali. Podpisal je pristopno izjavo z datumom 1. maja, ker so primorski domobranci svoje vojake skromno plačevali in je tako lahko dobil plačo za celoten mesec maj. Pristopno izjavo je podpisal v Trstu in dobil čin nižjega oficirja. Največkrat je zaradi partizanskih diverzantskih akcij stražil železniško progo, predvsem mostove med Planino in Rakekom do Ilirske Bistrice. Obdobje njegovega domobranstva se je kmalu končalo v vojaški bolnici pri sv. Ivanu v Trstu, ker je bolezen ponovno izbruhnila. V bolnici se je zdravil do 3. oktobra 1944 in bil takrat izpisan iz seznama SNVZ kot neozdravljivo bolan.

Zopet je bil doma in pomagal ženi, kolikor je mogel. V tem času je vedno bolj spoznaval, kaj pomeni boljševiška revolucija, ki jo je partizanski ‘osvobodilni’ boj pričel z vso krutostjo izvajati zdaj še na Primorskem. Skrivaj je poslušal radio, prebiral različne biltene, partizanske in domobranske, npr. domobranski bilten Straža na Jadranu. ‘Osvobodilni boj’ sta z ženo pričela spoznavati od blizu. Partizani so pokradli vse, kar so mogli: pisalni stroj, dva radio aparata in kolesa, vse, česar niso pred njimi že Italijani. Kar naprej so k ženi v trafiko hodili po cigarete, čokolado in stvari, ki so se pod roko dobro prodajale. Njej so lagali, da pobirajo za partizansko vojsko, a so največkrat izkupiček pospravili v svoj žep, njej pa delili nekakšne listke z zagotovilom, da ji bo po vojni vrnjena nastala škoda. Lojza do konca vojne niso več nadlegovali.

Konec aprila ali prvega maja 1945 se je oglasil v Postojni alarm. Opozoril je ljudi, naj se takoj umaknejo v zaklonišča, ker bodo partizani osvobajali ozemlje od Trsta proti Ljubljani. Lojz ni hotel nikamor, čeprav so mu domači prigovarjali, naj se skrije pred partizani, saj ti vedo, da je bil njihov nasprotnik. »Saj nisem nič naredil,« se je naivno v svoji poštenosti izgovarjal Lojz. Marija se je odločila za zaklonišče v rojstnem Orehku in vzela s sabo oba otroka, Lojz, njegova mama in Pina so ostali doma. Zaklonišče je bilo zgrajeno med obema vojnama globoko pod zemljo in v njem bodo varni pred bombami.

Ko so 2. maja partizani prišli do Postojne, se je vnela navzkrižna bitka z nemško vojsko; mnogo zgradb je bilo porušenih ali drugače poškodovanih. Jordanovi hiši na Tržaški c. 39, v kateri so kasneje mama in otroka dobili

Figure 2. Alojz Rozman v Zalogu pri Postojni leta 1935

pritlično stanovanje, so granate prerešetale vse stene. V Postojni so si ljudje zapomnili veliko dvorišče pred Jordanovo hišo, kjer so se v prvih dneh maja dobesedno poklali med seboj zajeti kozaki, Mongoli, Bolgari in četniki. Takrat je resnično kri tekla v potokih in v mnoge se je naselil strah, kaj vse jim bo še prinesel konec vojne. Zvedeli so za polkovnika Kokalja, ki je ostal v Gorici. Na zahtevo partizanov so njega in še nekatere druge Angleži morali izročiti ‘našim’ novim oblastnikom. Po mučnih zaslišanjih so jih zmetali v eno od treh fojb v Trnovskem gozdu v okolici Banjšice.

Marija se je po enem tednu z otrokoma vrnila domov v Postojno. Pričakali sta jih samo Lojzova mama in Pina. »Kje je Lojze?« – »Prišli so ponj. Aretiral ga je neki oznovec s partizanskim imenom Javornik,« je bilo vse, kar je ženi vedela povedati Pina. In tudi edino gotovo, kar so domači dolga leta vedeli o Lojzu.

Lojzova mama je izražala žalost in razočaranje nad tako osvoboditvijo na nenavaden način za tiste čase: v obupu in razočaranju nad tako svobodo ni poznala strahu in je glasno protestirala: »Ali je to kakšna svoboda? Sinove ste nam pobrali, očete vzeli otrokom! Kje so? Kdaj nam jih boste vrnili?« Kaj takega se ji je zdelo nemogoče, saj je vendar prišla svoboda! Končno so rešeni italijanskega fašističnega nasilja! In nobeden od mož ni bil izdajalec naroda! Zbrala je imena njej dobro poznanih šestih [Stran 028]mož z rojstnimi podatki, ki so jih aretirali isti dan kot njenega sina Lojza, to je 2. maja ali kakšen dan kasneje. Iz zapora so jih odpeljali neznano kam, zvedela je, da večino od njih 16. junija, enega 12. junija, njenega sina Lojza pa 23. maja. Imenom aretirancev je dodala še imena njihovih družinskih članov z rojstnimi podatki. Poleg njenega sina Lojza Rozmana so bili nesrečni aretiranci še Križe Maks Milan (1922) dijak, Marinšič Stanislav (1910) bančni uradnik, Kastelic Franc (1914) trgovec, Irgang Robert (1892) šumarski kontrolor, in dr. Kobza Vladimir (1897) inženir. Razen dijaka Milana so bili vsi priletni možje in očetje. Čemu je Lojzeva mama to storila? Takrat ni vedela, da bodo ta imena z osebnimi podatki osvetlila tudi prihodnjim rodovom drobec narodove zgodovine. Takrat jih je potrebovala zato, ker je lastnoročno napisala pismo v tistih časih tako opevanemu maršalu Titu, datirano 24. decembra 1945.

Josip Broz – Tito
Maršal Jugoslavije
Beograd

»Podpisane matere in žene se obračamo na Vas z vdano prošnjo, da se oprostijo naši sinovi, možje in očetje, ki so bili ob osvoboditvi Slovenskega Primorja odpeljani iz lastnih domov neznano kam. Prosimo Vašo pravičnost, da nam jih osvobodite, kakor ste osvobodili našo domovino po 25-letnem italijanskem suženjstvu z Vašo hrabro vojsko tudi naše sinove in može. Zagotavljamo Vam, Maršal Demokratske Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, da so obtožbe napram našim možem podle klevete, ko niti eden izmed njih ni bil nikdar nasprotnik osvobodilnega in tudi nihče ni nikoli sodeloval z okupatorjem. Vsi spodaj navedeni so postali žrtve svojih osebnih sovražnikov.«

Sledijo imena žrtev z zgoraj omenjenimi podatki. Lojzova mama v imenu vseh podpisanih žena in mater konča: »Podpisane matere in žene« (vse so se lastnoročno podpisale), »se ponovno sklicujemo na Vašo pravičnost, Tovariš Maršal Tito in ponovno prosimo, da se vrnejo naši možje Primorci na svoja mesta k svojim družinam, da bodo služili naši novi domovini ter s tem tudi preživljali ubožne družine. Prepričane, da bo predložena prošnja skoraj uslišana, se zahvaljujemo. Smrt fašizmu – svoboda narodu! V Postojni, dne 24. decembra 1945.« Ena od žena je pismo osebno izročila maršalu, ko je za Božič 1945 prišel v Postojno, da si ogleda jamo. »Šta je ovo?« in ga da v roke nekemu oficirju. »Neka molba,« odvrne ta in stvar je bila končana. Za vedno.

Figure 3. Nastop Telovadnega društva iz Postojne v Rimu okrog leta 1935. Prvi z leve je Alojz Rozman.

Že nekajkrat so mi pri pisanju člankov prišla v roko pisma obupanih žena in mater, ki so jih pisale maršalu Titu in vedno me pretresejo. Napisana so brez najmanjše maščevalnosti, z eno samo srčno željo, da izvejo resnico o svojih izginulih možeh in jih vrnejo družinam, saj nikoli niso bili sovražniki ali izdajalci naroda, ampak nasprotno. A odgovora maršala niso nikoli dočakale, kot te nesrečne žene in matere ne.

Upanje, da možje še nekje živijo, je z leti plahnelo. Lojzova mama je umrla l. 1983, ne da bi vedela, ali je sin živ ali mrtev. Žena pa je še dolgo časa upala, da je mož na prisilnem delu nekje v kočevskih gozdovih. O pomorih na Kočevskem so v Postojni zvedeli šele l. 1952. Svojim bližnjim znankam je prof. Božena Sobanova zaupala, da se je na begu v Italijo v Postojni skrivaj ustavil eden od ubežnikov, ki se mu je posrečilo zbežati iz jame v Kočevskem Rogu. Sobanova je bila ena od preizkušanih mater, ki je zaman čakala sina, kdaj se bo vrnil iz partizanov. Poizvedovala je o njem, ga iskala, a vse zaman. Nek oficir jo je odpravil s pojasnilom, da so ga poslali v Rusijo na šolanje. Kasneje je zvedela od nekoga, ki je bil priča, da so ga partizani ustrelili.

Žena Marija je bila do konca strta. Čez nekaj časa so ji odvzeli licenco prodajalke, zaplenili [Stran 029]trafiko, ostala je brez možnosti zaslužka z dvema majhnima otrokoma. Hčerka se spominja dogodka iz zelo zgodnjih otroških let: »Z bratom sva bila v trgovinici in mama je zelo jokala. Rekla nama je, naj vzameva kakšen bonbon iz steklenega kozarca. Tudi midva sva jokala in sva si komaj upala vzeti kakšnega. Mama je vzela nekaj saharina in zavitkov pisarniškega papirja. Potem so v trenutku vse izropali.«

Po sledeh za ‘pogrešanim’ očetom

Ko je z leti Robertova mama le uvidela, da je verjetno mož mrtev, se je hotela o tem prepričati in je l. 1950. zaprosila za mrliški list. Vendar bi ga dobila le v primeru, če bi se hotela ponovno poročiti. Leta 1957 sta ‘ušli čez mejo’ in prišli kasneje v Kanado mamini sestri Ana Kastelic, ki so ji aretirali moža isti dan kot Lojza in ubili neznano kje, in Verena Sever skupaj s tremi otroki. Mednarodni RK je od jugoslovanske vlade zahteval mrliški list za Aninega moža. Dobila ga je v štirinajstih dneh z datumom smrti. Ker je bil aretiran 2. maja kot Robertov oče, so domnevali, da sta (verjetno) približno v istem času tudi umrla. Zdaj so vedeli vsaj to, da je mrtev.

A Robertu ta zgolj birokratski podatek ni zadoščal. Iskal je dalje, brez vsake maščevalnosti, gnala ga je le želja, da izve resnico o smrti očeta in kje je pokopan. Vendar se mu je tako željena resnica odkrivala le po drobcih. Še danes je pozoren na vsak dokument, ki le omeni ime njegovega očeta. Prisluhne vsakemu znanemu in neznanem človeku, ki bi utegnil povedati kaj bolj določenega o očetovem žalostnem koncu in kraju, kjer je pokopan. Večina teh, od katerih bi utegnil kaj zvedeti, je že pomrla, mnogi so živeli s težko vestjo, a so morali molčati. Njihovi otroci tega žalostnega poglavja iz življenja svojih očetov velikokrat ne poznajo in jih tudi ne zanima. Robertu se zdi, da je izčrpal vse možnosti poizvedovanja in vedenja o izginulem očetu, a vendar še vedno vztraja v želji, da bi že končno z gotovostjo vedel, kje je oče pokopan. Morda o tem ne bo nikoli izsledil napisanega in dokumentiranega uradnega podatka.

Kadar se srečujem z žrtvami boljševistične revolucije, ki so vsa povojna leta mukotrpno tavali v negotovosti, se vedno spomnim besed, ki jih je Mitja Ribičič zabrusil v obraz moji znanki, ko je v prvih dneh po vrnitvi domobrancev spraševala za svojega moža pred šentviškimi zapori: »Kar trpite v negotovosti!« Kako dobro so se boljševiki spoznali na vse načine mučenja in ubijanja človeka, fizično ali psihično!

Figure 4. Alojz Rozman leta 1937. V ozadju Kulturni dom v Postojni

Šele ko bodo sinovi in hčerke zvedeli vso resnico o svojih izginulih očetih (vdovam in materam jo je razkrila že večnost), ko bomo vsi Slovenci seznanjeni z zgodovinsko resnico, bomo lahko uresničili spravo in postavljali spomenike vsem ‘padlim’ v vojni. Robert kot otrok ni mogel razumeti, zakaj je na partizanskem spomeniku v Orehku zapisano ime maminega brata, ki je s tujsko legijo preko Barija prišel na Korčulo, kjer so Nemci zbombardirali ves bataljon. V Orehek so hodili prižigat svečko, očetu je ni mogel nikjer. Poleg tega se bo moralo obelodaniti ogromno dokumentov: navodil, uradnih zapovedi in prepovedi ter obsodb, ki jih je samooklicana partizanska komunistična oblast v imenu ljudstva izdajala na podlagi njim prikrojenega boljševističnega ‘prava’ med vojno in po njej.

Naj izmed številnih dokumentov ponarejenega boljševističnega prava navedem le eno ‘navodilo’ z dne 11. 12. 1945. Navodilo ukazuje odredbe, kako naj se ravna s posmrtnimi ostanki umorjenih narodnih izdajalcev na Primorskem. Še do danes ni bil noben dokument preklican in so še vedno v veljavi, kar nam potrjuje množica neodkritih grobišč in načrtno onemogočanje, da bi svojci pobitih končno zvedeli za njihove grobove. (Dokument v celoti navaja Renato Podbersič v svoji knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska, SCNR Ljubljana 2011, kot Dokument št. 28, str. 135). Naj navedem zadnja [Stran 030]dva odstavka tega dokumenta, ki prepoveduje pokope in pogrebe: «Izdajalce in sovražnike naroda je zadela pravična kazen, katero jim je izrekel celokupen narod. Ni jim bila izrečena samo kazen smrti, temveč obenem tudi kazen izgube narodne časti ter iz tega sledi, da jim je odvzeta tudi vsaka posmrtna čast … Načelo naj velja, da morajo biti grobovi izdajalcev pozabljeni in da se za njimi mora zabrisati vsaka sled in spomin ter da se na ta način ohrani narodna čast na dostojni višini neokrnjena.«

Ali danes več sto znanih grobišč s srhljivo Hudo jamo in množica še neodkritih še vedno »ohranjajo na dostojni višini neokrnjeno narodno čast?!« Ali današnji ideologi boljševizma molčijo in lažejo o grobiščih, ker hočejo »na ta način ohranjati neokrnjeno narodno čast na dostojni višini« ? In ni jim mar, da prav oni s svojimi preteklimi dejanji in še zdaj z lažmi in posmehom teptajo čast slovenskega naroda. Množica svojcev pobitih, še danes preziranih in ustrahovanih, si prav gotovo ne more šteti v čast, da so Slovenci. Prej obratno. Tudi ne morejo »ohranjati neokrnjeno narodno čast«, ko po grobiščih, uradih in arhivih še vedno iščejo svoje ubite svojce. Ne moremo priti do sprave, dokler želijo ideologi boljševizma na tak način »ohranjati neokrnjeno narodno čast«. Tako kot takrat, ko so zmetali pobite v jame, še danes prezirajo mednarodno konvencijo o pravici vsakogar do groba iz leta 1907.

Naj spregovori Robert sam: »Leta 1985 sem uradno vložil prošnjo za očetov mrliški list, ker bi lahko mama dobila za očetom italijansko pokojnino, saj je bil oče italijanski državljan s poklicem trgovca. Mrliški list smo dobili, a na njem je bil kraj smrti neznan, za čas smrti pa je bil določen 1. 1. 1951, »ker tega dne pokojni ni preživel«. Zaradi tega datuma, ki smo ga razumeli kot zasmeh nam in očetu, mama ni mogla dobiti pokojnine, ki bi jo krvavo potrebovali. Italijani so namreč zahtevali, da je bil pokojnik zadnjih pet let pred smrtjo v službi in vsaj eno leto pred smrtjo zavarovan.

Leta 1986 sem ponovno vložil prošnjo z originalnimi dokumenti. In glej čudo: izgubili so se. Niso jih našli ne na naših ne na italijanskih uradih. Na srečo sem imel kopije dokumentov in potrdilo o vloženi prošnji. Pričel sem znova: v začetku l. 1987, mama je bila takrat še živa, sem ponovno vložil prošnjo z vsemi ustreznimi dokumenti, a se je spet zataknilo, tokrat na italijanski strani. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je trikrat zahteval dokumente od tržaškega socialnega zavarovanja (INPZ), toda odgovora ni bilo nikoli. Seveda tudi pokojnine ne. Mama je umrla konec leta

Figure 5. Alojz Rozman pred Postojnsko jamo.

1987. Ne morem se znebiti občutka, da je bilo to zavlačevanje namerno in morda vodeno od naše UDBE. Šele l. 1995 sem kot dedič dobil ‘pravi’ mrliški list z datumom očetove smrti: 23. maj 1945.«

»Povedal sem že,« nadaljuje Robert pot mučnega iskanja za ‘pogrešanim očetom’, »da je stara mama poizvedovala po vsej Postojni in okolici za svojim sinom, mojim očetom in potem napisala pismo maršalu Titu. Po aretaciji 2. maja so ga zaprli v zapor OZNE v centru Postojne, ki je bil znan po zasliševanju s pretepanjem in mučenjem. »Mojega očeta so med prvimi, že 23. maja odpeljali neznano kam z ambulantnim vozilom Rdečega križa jugoslovanske armade IV. divizije. Stara mama je nama s sestro to povedala kasneje, ko sva že nekoliko odrasla. Mama bi nama verjetno o tem težko govorila. Podatek se mi zdi zelo verjeten, ker so prve dni po vojni ljudje dogodke v majhnem kraju, kot je bila Postojna, pozorno spremljali in si o njih med prijatelji še upali govoriti. Stara mama mi je tudi povedala, da je od žena, ki so nosile zapornikom hrano, zvedela, te pa morda od stražnikov, da se je očetu omračil um. Tega mami ni povedala. Tudi mama je nosila hrano in to še dolgo potem, ko so očeta že odpeljali in ubili. In morda bi žene še naprej nosile, če jih stražnik ne bi nekoč grobo zavrnil, naj že enkrat dajo mir s paketi, saj jih možje že dolgo ne potrebujejo več.[Stran 031]

Kasneje sem zvedel drobec več, ki ga stara mama ni vedela, ker je že pred tem umrla, namreč, da so zapornike odpeljali v smeri proti Ljubljani: na križišču, kjer se odcepi cesta na Javornik, je ambulantno vozilo zavilo na Javorniško cesto proti hribu Lonca. Primorci kopico sena imenujemo lonca, in ker ima hrib tako obliko, so ga ljudje tako poimenovali. Na hribu so pred stoletji naši predniki zgradili cerkvico sv. Trojice, ki je l. 1825 pogorela. Lani so jo domačini obnovili, saj je vedno veljala za božjo pot vernikov iz Pivške kotline. Cesto na Javornik so gradili Italijani med obema vojnama in postavili ob njej miljnike. Čez nekaj let po novici o Javorniški cesti pa sem zvedel, da se je ob miljniku, ki označuje razdaljo štirih kilometrov od križišča in 7 km od središča Postojne, ambulantno vozilo ustavilo.

Tega dne, 23. maja, ko so odpeljali iz zapora očeta, so ubili najmanj šest zapornikov, zelo verjetno je bil med njimi tudi moj oče. Zvedel sem za ime in kraj bivališča tistega, ki je očeta ustrelil. Po vojni je bil v Postojni tim. zaščitnik, kasneje miličnik. Poudarjam, da sem za njegovo ime zvedel od ljudi. Uradnega dokumenta o tem ni, niti ne, zakaj je bil oče obsojen, saj dokumenta o sodbi tudi ni.«

Če hočemo uresničiti spravo, bi otroci in svojci likvidatorjev morali zvedeti resnico, jo tudi oni iskati in sprejeti. Zakaj bi se morda počutili krive ali osramočene, saj ne nosijo odgovornosti za dejanja svojih očetov? Žal pa so se z njimi hote ali nehote okoriščali vse življenje. Z udobnim življenjem ‘partijskih nebes’ do upokojitve in v pokoju, z molčanjem, zavajanjem, ali celo z lažmi hudih dejanj svojih očetov ne morejo opravičiti. Otroci pobitih so prav tako brez krivde, pa so morali vse življenje trpeti vnebovpijoče krivice. Ostajajo še vedno zaznamovani, zasmehovani in ponižani ob poslušanju govoric o ‘preštevanju kosti’, zgroženi ob gledanju partizanskih zastav in uniform, ki so jim v zgodnjih otroških letih vzbujale strah. Vrh vsega pa so bili obsojeni na življenje brez očeta, matere ali celo obeh. Kaznovani in ponižani so še danes, ko iščejo njihove grobove.

»Za likvidacijo na Javorniški cesti oziroma, da so po njej odpeljali zapornike, sem zvedel šele okoli leta 1990,« pripoveduje dalje Robert, »ko je o tem zelo izmikajoče govoril eden od ustanoviteljev OF za Postojno. Teta Pina ga je v moji prisotnosti vprašala naravnost: »Povej mi, kaj se je zgodilo z mojim bratom? Zakaj je bil likvidiran? Kje je pokopan?« Začel je razpredati o prvi svetovni vojni. »Ne, me ne zanimajo te stvari. Povej mi, kaj se je zgodilo z mojim bratom.« Počasi je prihajal z besedo

Figure 6. Alojz Rozman leta 1938 v redni italijanski vojski.

na dan: »Veš, Pepca, sam sem bil za kratek čas zaprt v zaporih Ozne v Ljubljani, avgusta 1945 so me izpustili. Lahko ti povem le to, kar sem slišal v gostilni od svojih prijateljev. Eden od njih je pripovedoval: »Jaz sem lastnoročno počil Rozmana in še enega.« Imena se ni spomnil, ali pa ga ni hotel povedati. »Po dva in dva so odpeljali na Javorniško cesto do miljnika štirih kilometrov.

V povojnih letih se je veliko zvedelo po gostilnah, ko so se moški razgovorili, velikokrat že opiti in so pricurljali na dan drobci resnice. Ta človek je bil prvi, ki si mi je upal povedati, da je mojega očeta nekdo ‘počil’. Nobenemu od likvidatorjev se ne bi maščeval, če bi še živel, ampak bi ga prej pomiloval. Ob tej priliki mi je tudi pripovedoval, kako so bili v tistem času mladi zavedeni. Navdušeno so jim govorili o svobodi in svetli bodočnosti, ki prihaja iz Rusije. Kdo pa si ni želel svobode? Osvoboditi se osovraženih fašistov? Mladi so vse verjeli in slepo sledili revolucionarnim idejam boljševikov, ki so jih namenoma zavajali.

»Naslednji, ki je spet dodal kamenček v mozaik spomenika za mojega očeta, je bil moj sošolec iz osnovne šole Jože Ipavec. Ob neki priliki mi je nedavno povedal, da je kot deček hodil s starim atom po drva v gmajno na Javorniku. Na določenem mestu Javorniške ceste sta zavila v gmajno in vsakič mu je stari oče rekel: »Vidiš, tukaj so umorili Rozmana in še nekatere druge.« – »Pa veš točno, kje?« [Stran 032]#sem silil v Joža. »Bodi pozoren na miljnik z oznako 4 km in desno od njega, na nasprotni strani cestišča, kakšnih deset, dvajset metrov proč je grobišče. Lahko ga je najti, ker raste tam nekaj lepih visokih borovcev, vse okrog pa so skoraj sami listavci.« Tudi Joža nosim v srcu z veliko hvaležnostjo in še bolj njegovega starega ata: v tistih časih si je kaj takega upal praviti svojemu vnuku!

»Tako sem končno zvedel za grobišče, za grob mojega očeta! Med občutki, ki so me takrat navdajali, je priplaval na površje spomin na šolske dni, ko smo šolarji pogozdovali »naš goli Kras«, kje vse, ne vem. Kakšno poigravanje usode, če bi bil jaz med tistimi, ki so sadili mlade borovčke, morda prav na grob svojega očeta …«

V zgoraj omenjeni knjigi Renata Podbersiča lahko v dokumentu št. 2, str. 97 izvemo za navodila PK VOS-a za Primorsko z dne 9. 2. 1944 vsem komandantom bataljonov VS o postopkih pri aretacijah, zasliševanju, justifikacijah in pokopu. Srhljivo branje. Naj omenim samo ukaze pri justifikaciji in pokopu.

»Pri izvršitvi obsodbe se lahko poslužujemo strelnega in mrzlega orožja. Na vsak način pa je treba paziti na to, da je obsojenec res zanesljivo mrtev.«

O pokopu likvidirancev pa se seznanimo s sledečimi navodili:

»Osebe, ki ste jih justificirali, morate zelo dobro – najmanj 1m globoko – zakopati. Justifikacije je treba vršiti čim bolj konspirativno, še bolj pa pokope. Grobove je treba temeljito zamaskirati, tako da sploh ni poznati, da se kaka stvar tam nahaja. Obleko in obutev je treba očistiti, nakar naj se uporabi za moštvo.« Sledijo prepovedi, da se ubitih ne sme zmetati v kraške jame ali brezna, v stoječe vode ali reko, ali da se zasujejo s snegom, pokrijejo z vejami in listjem.

»Tovariši, ki sodelujejo pri justifikacijah, morajo o tem molčati kot grob. Čim je stvar izvršena, se ne smejo o tem pogovarjati med seboj ali na to namigavati. Če jih kdo izprašuje o takih zadevah, smejo pojasniti gotove stvari le v primeru, če ima za to pooblastilo.

Justifikacije mora voditi za to odgovoren funkcionar (komandir ali komandant). Akcijo morate temeljito prekontrolirati in jo dosledno in sigurno izvesti. Za vse eventualne napake bo klican na odgovor odgovorni funkcionar. O vsem tem je treba dobro poučiti vse funkcionarje in borce v edinici VS. Smrt fašizmu –svoboda narodu. Za PK VOS za Primorsko

Figure 7. Trafika Milavec sredi Postojne, kjer je Lojzetova mama delala eno leto. V ozadju nakdanja osnovna šola.

Bor/Tone«, kot lahko razberem podpis. Zakaj jim je bilo takrat in jim je še danes zaukazano »molčati kot grob«, istočasno pa borci poveličujejo revolucijo in ponosno slavijo svoja hrabra dejanja!

Kot smo videli, so nad likvidatorji vedno bedeli funkcionarji, ki so morali izvrševati povelja OZNE. Ta je imela natančna navodila, koga vse je treba likvidirati že med vojno, sploh pa po njej. Tito, ki je že od 29. novembra 1943 vedel, da bo postal maršal bratskih narodov Jugoslavije, je 13. maja 1944 dal ukaz vsem vodilnim funkcionarjem, da se zberejo v Drvarju. Med drugimi se ga je iz Slovenije udeležil Ivan Maček-Matija. VOS so preimenovali v OZNO, ki je dobila ukaz, da sestavi spisek sodelavcev okupatorja in sovražnikov naroda. V Sloveniji se je na tem seznamu znašlo 17000 imen, ob koncu vojne pa še 4000 Primorcev, ob tem da so mnoge ‘sovražnike in izdajalce naroda’ likvidirali med vojno, ki so jo izkoristili za revolucijo. Ta seznam se hrani v Arhivu Slovenije.

V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu lahko preberemo, da je v Postojni izvrševal povelja OZNE Jernej Kruh (1912). Doma je bil iz okolice Pivke, po poklicu soboslikar. Po kapitulaciji Italije je vstopil v NOV in ves čas deloval v varnostnih organih na Postojnskem in postal oficir KNOJ-a. L. 1946 je bil demobiliziran in je poslej opravljal vrsto odgovornih [Stran 033]nalog v upravnih organih. L. 1950 se je z družino umaknil iz Postojne v Novo Gorico. (V Postojni so bili ljudje mnenja, da so ga preveč vznemirjala srečanja s svojci pobitih, saj je znano, da ga je neka desetletna deklica, ki so ji očeta odpeljali 4. maja in ubili neznano kje in kdaj, vsakič, kadar ga je srečala, vprašala: »Kje je moj oče, povejte?« Danes živi gospa v tujini in je zelo hvaležna vsem, ki delajo za resnico in se trudijo, da ime njenega ‘pogrešanega’ očeta ne bi bilo še naprej oblateno. Upamo, da ji bodo s tem prispevkom odkriti drobci resnice o njenem ubitem očetu, ki je bil žrtev osebnega maščevanja). V Gorici je J. Kruh deloval predvsem v gospodarskih organih in bil l. 1974 upokojen kot direktor podjetja Primorje Export v Novi Gorici.

Ko je Robert od Postojnčanov zvedel za upokojenega in takrat že bolnega Jerneja Kruha, je po telefonu vprašal njegovega sina, če lahko od očeta izve kaj več o Lojzu Rozmanu, predvsem, kje je njegov grob. Gospod Kruh se je takoj spomnil Lojza Rozmana: bil je v zaporu in tam se mu je omračil um, nato je bil odpeljan z ambulantnim vozilom JLA v bolnico v Ajdovščino ali v Ljubljano, ne ve točno kam. »Zvedel nisem ničesar«, je Robert še danes ogorčen, »spet samo zavajanje.« Odgovoril je sinu: »Znano je, da maja 1945 vozila JLA zapornikov niso vozila v bolnico, ampak na morišča!« Sin mu je odgovoril, da ima sam drugačno mnenje o osvobodilni borbi. Robert pa: »Tudi jaz imam drugačnega, saj še vedno iščem grob svojega ubitega očeta. Le za njegov grob sem hotel zvedeti.« Njun pogovor se je s tem končal. Resnic je lahko več, smo velikokrat slišali. Robert in njemu podobni sotrpini že desetletja dolgo iščejo le eno.

Robert danes tudi ve, zakaj so vozila zapornike na morišča ambulantna vozila JLA. Že 15. maja je OZNA izročila postojnske zapore Jugoslovanski ljudski armadi z vso dokumentacijo vred, z vsemi zaporniškimi knjigami. Hranijo se v arhivih v Beogradu ali v še večjem vojaškem arhivu v Sarajevu. Razumljivo, da jih v Beogradu niso hoteli izročiti zgodovinarjem, ki pripadajo krogu Študijskega centra za narodno spravo, in ni težko uganiti, da so to preprečili tisti, ki z vsemi sredstvi teptajo resnico, poveličujejo laž in s tem onemogočajo spravo.

Robert je nedavno vprašal znanca svojega prijatelja, ali je morda znano, kje v Prestranku je bilo poleti 1945 eno od zbirnih taborišč za italijansko vojsko, ki ga je začasno vodil F. Bučar. Gotovo so vojaki umirali in so jih morali nekje pokopavati. »Zakaj pa vas to zanima?« je vprašani ostro nastopil kot v protinapadu. »Ali ste eden od tistih, ki preštevajo kosti? Vi ste janševec! Še premalo smo jih pobili!« – »Kako bi me šele napadel, če bi vedel, da vsa leta po vojni poizvedujem za očetovim grobom«, se Robert trpko spominja tega kratkega srečanja. »Še vedno sem zaznamovan, ker poizvedujem za očetovim grobom, da bi z vso gotovostjo vedel zanj: zdaj sem ‘janšist’ in tisti, ‘ki prešteva kosti’.« Zakaj hočejo ideologi boljševizma ustvarjati razdor med Slovenci, zavajati ljudi, jih deliti na ‘naše’ in ‘vaše’. Ali menijo, da bodo lažje zakrili svojo zločinsko preteklost še z razpihovanjem sovraštva?

Zaznamovani za vse življenje

Videli smo, da so Robertovi mami zaplenili trafiko in odvzeli dovoljenje za prodajalko. Tri leta je bila brez službe in prebite pare. Opravljala je vsa priložnostna dela: bila je snažilka, služkinja po družinah, delavka na njivah, vmes pa je hodila na urad za zaposlovanje, v upanju, da jo nekje zaposlijo. Pod ceno je morala prodajati vse, kar je bilo vredno: pohištvo, posodo, steklenino. Bila je tudi stalna obiskovalka stanovanjskege urada, da poišče primerno stanovanje, ker so ga iz njihovega izselili.

V letih po očetovem izginotju je bila družina Lojza Rozmana enaindvajsetkrat seljena! Sin in hčerka, takrat še otroka, se ne spomnita zaporedja vseh selitev in tudi ne vseh lokacij. Omenjata le tiste, ki so jima ostali v spominu, največkrat v zelo slabem.

»V enem od stanovanj v Postojni je živela z nami očetova mama, ki je preveč glasno spraševala po izginulem sinu. Njo in nas tri z mamo so dobesedno vrgli iz stanovanja, češ da ga potrebuje eden »njihovih« tovarišev. Lepega dne je UDBA pripeljala svoje kaznjence – prisilne delavce pod nadzorom njihovega zaščitnika, kasneje miličnika. Iz hiše so na kamion znosili vse pohištvo. Kam z njim? Mame ni bilo doma, ker je kar naprej iskala delo. Kamion so odpeljali v Zalog k moji prababici. Njena hiša je bila premajhna za vse pohištvo, zato so ga zložili kar pod oreh na vrt. Čez nekaj časa je bilo uničeno, saj je nanj deževelo. Veliko so ga pokradli,« se spominjata sin in hčerka.

Stanovali so po stanovanjih, ki so bila brez sanitarij, vode in elektrike npr, v neki kleti v Matenji vasi, kjer so preživeli najhujšo zimo v letu 1951/1952. Dobro se spominjata bivališča poleti 1949 v pristavi gradu Hasberg v Planini pri Rakeku, tudi brez vode in elektrike. Njuno igrišče je bil gozdiček ob hlevih, posejan z granatami in bombami. Edini sosedi so bili gozdarji, ki so otrokoma dajali kaj za [Stran 034]pod zob. Robert je bil največkrat sam, ker je mama iskala delo, sestra pa je že hodila v šolo in stanovala pri stari mami v Postojni.

Njihovo stanovanje je bil tudi pozidan prostor v hlevu pri Jordanovih; za stranišče je služila kibla, ki so jo skrivaj, kadar ni bilo v bližini nobenega človeka, zlili v cestni kanal. Če so imeli v ‘stanovanju’ vodo, je iz pipe pritekla ali ni pritekla. Če je bilo v bližini stranišče ‘na štrbunk’, so ga uporabljali še drugi, npr. delavci iz sosednje vulkanizerske delavnice. V kletnem prostoru enega od stanovanj je v vzidani omari, kjer je imel Robert knjige in velikokrat med njimi brkljal, obtičala nesprožena granata, pa tega ni nihče vedel! V vlažnih stanovanjskih ‘luknjah’ jim je pohištvo plesnelo; splesneli so piškoti iz črne moke in popadali z vejic božičnega dreveščka v veliko žalost obeh otrok. Zaradi podhranjenosti je Robert zbolel za rahitisom, a otroške kolonije na morju zanj ni bilo. Za kurjavo so nabirali borove storže in to je bila vsa kurjava njihovih vlažnih in ledeno mrzlih ‘stanovanj’.

Poleti so nabirali gobe, jagode in borovnice. Če so kmetje dovolili, so lahko pobirali tudi sadje. V obdobju kmečkih zadrug, ko so kombajni želi žito, so lahko po njivah pobirali posamezne žitne klase, skuhali in pojedli zrnje. Za pomoč pri delu na polju so mami dajali poljske pridelke. Kadar je prosila za delo, so jo velikokrat zavrnili, ko so videli capljati za njo dva lačna in slabo oblečena otroka. Le enkrat je deklica dobila nekaj oblačil od rdečega križa. UNRA paketov niso nikoli dobili, živilskih kart in tim. ‘točk’ tudi ne. Bili so bolj lačni ko siti. Vendar so se našli ljudje, ki so mami podarili kakšen paket. Kasneje se je mama ‘specializirala’ za posebno obrt: s kvačko je ročno pobirala zanke na svilenih nogavicah, oblačila gumbe itd.

Ko sta Robert in sestra postala šolarja, sta bila brez zvezkov in brez ostalega šolskega pribora. Pisala sta na papirnate vrečke,’škrniclje’, ali na prazno hrbtno stran potiskanih listov; s slino sta močila ‘tintni’ svinčnik, da bi bolje in lepše pisal. Za nakup rabljenih šolskih knjig sta oba vse poletje stikala za starim železom, da sta ga prodajala Odpadu. Dedek Mraz ju ni nikoli obdaroval, ker bi za nakup darila morala prinesti vsak po eno ‘točko’ ki jih mama ni imela, točka stare mame pa ni bila ‘ta prava’. V nepozabnem spominu jima ostaja, kako je učiteljica Stanislava Kaluža nekaj neobdarovanih otrok povabila k sebi domov, jih za dedka Mraza obdarovala z vrečkami in zabičala, naj o tem nobenemu ne govorijo.

Od otroških let ju spremlja stalen in velik strah pred uniformirano osebo. Prevečkrat so k njim prihajali miličniki, jih zasliševali, pregnali iz enega ‘stanovanja’ v drugega. Ali se kdo čudi, da imajo otroci ‘pogrešanih’ očetov še danes občutek zaznamovanosti, manjvrednosti, da jim manjka samozavest in gotovost vase, v svoje sposobnosti in vrline? O tem bi lahko razmislili vsaj pedagogi in psihologi, ki še danes prisegajo na ideologijo Titovih pionirčkov in v imenu ‘prijateljev mladine’ vodijo in upravljajo razne ‘pionirske domove’! Veliko, vse preveč je drobnih utrinkov iz trpkega otroštva. Naj navedem dva, ki mi jih je zaupala Robertova sestra: »Imela sem zelo lepo otroško posteljico. Ročno mi jo je izdelal stari ata, ki je bil priznan mizar in rezbar. Med drugim je naredil klopi z izrezljanimi stranicami v cerkvi pri Sv. Duhu blizu Škofje Loke. Ta moja posteljica je bila zame ves svet, edina stvar, ki je bila resnično moja in mi jo je podaril nekdo, ki me je imel rad. Vsak večer sem v njej našla varnost in toplino. Z vzglavja posteljice me je prijazno gledala izrezljana ljubka veverica. O vsem sva se pogovorili, in kadar sem se jokala, mi je hotela podariti oreh, ki ga je držala med tačkama. Morda sem ji kdaj zaupala, da sem lačna. Nikoli ni zaspala, zjutraj je bila vedno zbujena pred mano. Nekega dne pa mi mama pove, da mora posteljico prodati, v njej bo spal drug otrok. Kdo ‘drug’, saj je posteljica moja, samo moja! Dolgo časa sem vsak večer jokala in klicala veverico, če me sliši … Jokala sem tudi takrat, ko je mama prodala mojo krstno oblekico. Kolikokrat sem jo jemala iz predala, gladila čipke in naborke, si jo dala predse in se ogledovala v ogledalu. Ko je nisem več imela, ko nisem imela več ničesar svojega, me je iz ogledala gledala deklica z žalostnim obrazom, s ponošeno in zakrpano oblekico.«

Hčerka se je hotela čim prej zaposliti; čeprav bi rada študirala, se je po nižji gimnaziji vpisala v dvoletno administrativno šolo in se zaposlila v Kmetijski zadrugi. Ker se ni hotela vpisati v partijo, je v zadrugi niso »več potrebovali.« Sodelavka ji je pomagala najti drugo službo in poleg zaposlitve ji je uspelo narediti še višjo administrativno šolo. Njen šef je bil pravičen in pošten, čeprav je bil član partije. Povsod, kamor je prišla, so vedeli kdo je. Ko je v Postojno prišel za župnika Franc Bole, je razgibal verno mladino in v župnišču je postala zelo dejavna, kar je nekatere spet motilo. Po poroki l. 1971 se je preselila v Domžale in v Ljubljani dobila novo službeno mesto. Skupaj z njo je pripotovala tudi karakteristika, kar ji je prostodušno povedala kolegica v službi: »Vse o vas vemo, vendar nas to ne moti.« Tudi njenih novih predpostavljenih večinoma ni motilo, zlasti zadnja leta pred upokojitvijo. Cenili so njeno poštenost, pridnost in zavzetost[Stran 035]

Figure 8. Družina Rozman brez očeta. Na Višarjah leta 1966, prvič s potnimi listi.

za delo. »Prepričana sem,« se danes spominja, »da so me predpostavljeni cenili, ker sem svoje delo opravljala zelo vestno, zagreto, predano in z veliko posluha do souslužbencev. Vedno sem skušala ustreči vsakemu in danes, ko sem že nekaj let upokojena, z mirno vestjo trdim, da je pokojnina zaslužena s poštenim in vestnim delom. Dodam naj še to: Vsa leta po vojni smo z mamo in bratom v vsem hudem čutili posebno Božje varstvo in bili ‘zaznamovani’ z Božjim blagoslovom. Marsikaj smo lahko pogrešali, le ‘pogrešanega ‘ očeta smo zelo pogrešali.

Kakšno zaznamovanost pa je nosil s seboj v življenje njen brat Robert?

»Možnost, da nadaljujem šolanje, se mi je ponudila z vpisom v Vipavsko malo semenišče l.1960. Za vpis so takoj zvedeli na občini v Postojni. Avgusta so naju z mamo obvestili, naj se javiva na občini. Zakaj spet? Zakaj neki? Najprej so zaslišali mene, nato mamo, končno oba skupaj. Zanimalo jih je, kdo me je navdušil za semenišče. Mama je trdila, da ona prav gotovo ne, nasprotno, raje bi videla da bi se vpisal v gimnazijo. Nekako so ji verjeli, zato so še bolj vrtali vame: kdo je tisti, ki me je pregovarjal in navdušil za malo semenišče? Če bi jim izdal, da je ‘krivec’ jezuitski pater Stanko Grošelj, bi se gotovo spravili nadenj in to sem slutil. Za vsako ceno moram molčati in vztrajal sem, da se vpišem v malo semenišče. Sprevideli so, da me morajo zlepa odvrniti od moje odločitve. Ponudili so mi štipendijo, če se vpišem v gimnazijo v Postojni. Zdaj, po tolikih letih življenja v revščini mi ponujajo denar, vsa leta po vojni pa smo bili zanje kot nepotrebna golazen. Prav nič boječe sem zabrusil: «Kje pa ste bili do zdaj? Prej sama revščina, zdaj pa denar ponujate!« Postal sem še bolj odločen. Odnehali so, a mi vzvišeno zagrozili: »Bomo že poskrbeli, da se boš dobro imel.«

Najprej so poskrbeli, za ‘dobro’ mame. Takoj je zgubila službo pomožne kuharice v vrtcu z obrazložitvijo: Sramota, da zaposluje vrtec mamo bodočega ‘farja’. Po treh letih je njihova grožnja zadela mene. Ko sem se vpisal v četrti letnik, sem dobil poziv, da moram k vojakom v Belo cerkev v Banatu. Odbili so mojo prošnjo, da bi odložil odhod za eno leto in maturiral.

V vojašnici sem takoj videl, da sem prišel v kazenski bataljon, ‘puk 459’. Zdaj je bil to moj Battaglione speciale, kot nekoč za očeta na Sardiniji. Moji tovariši so bili bogoslovci, nekdanji zaporniki Golega otoka in tujske legije. Na vse načine so nas politično prevzgajali in maltretirali. Videlo se je, kako so se ves čas bali ‘zunanjega sovražnika’. Ko je bil novembra izvršen atentat na ameriškega predsednika Kennedya, smo vojaki občutili njihov nemir. Naš ‘puk’ so razpustili in avgusta 1964 sem šel v prekomando v Petrovaradinsko trdnjavo.

Po vojaščini sem maturiral, se vpisal v ljubljansko bogoslovje, a pred koncem izstopil. V službi na Petrolu sem trikrat prosil za napredovanje, a brez partijske izkaznice napredovanja ni bilo. Nazadnje sem bil zaposlen v šolskem muzeju, kjer so prav takrat iskali poslovodjo in računovodjo, ko sem se odločil, da na Petrolu ne bom več ostal.

Ko so mamo odslovili iz vrtca, je dobila službo kuharice v podjetju Gradnje Postojna (GP). Kuhanja se je naučila že v mladih letih v Italiji in šef je vedel za njene sposobnosti in pridnost. Ves čas ji je bil naklonjen. Razumel je njeno željo, da bi se rada usposobila za kvalificirano kuharico. »Naše podjetje pa res ne more imeti nekvalificirane kuharice,« se je pošalil, ko mu je mama prinesla prošnjo. Podjetje ji je plačalo tečaj (v vrtcu ji ga niso hoteli) in dobila je naziv kvalificirane kuharice.

Pritrjujem sestri, ki je rekla: »Ves čas nas je spremljala Božja roka. Vse tri, mamo in naju s sestro. To smo vedno čutili in nikoli obupali. Naj je bilo še tako hudo, vedno je od nekod prišla nekakšna rešitev ali kakšen dober človek, da smo prebrodili krize v upanju, da bo nekoč boljše.«[Stran 036]