Kočevska pred vojno
Od kod ime Kočevje, Kočevsko? Vasica blizu Kočevske Reke je imela jezero. Po njem se je imenovala Gottsee (Božje ali Dobro jezero), od tod Koče. Tudi okolico večje naselbine v dolini je obdajalo večje jezero, Gottsee, iz tega zopet Kočevje in Kočevsko kot del Dolenjske. Nad obsežnim ozemljem je duhovno in svetno oblast v prvi polovici 14. stoletja, v času prvega naseljevanja v tem delu sveta, izvajal oglejski patriarh. Razvijajoča se gospostva je izročal v upravo raznim vazalom. Leta 1247 so se na tem območju kot fevdalni gospodje uveljavili grofje Ortenburški, ki so od patriarha dobili v fevd obsežna ozemlja.
Njihovo posestvo od Ribnice do Kolpe so prekrivali obsežni gozdovi z obilico divjadi in zverjadi. Še danes je tu kos pragozda. Slovenska imena nekaterih krajev (Gotenica, Osilnica, Topli Vrh …) dokazujejo, da so pred prihodom nemško govorečih Kočevarjev tukaj že bivale manjše skupine slovenskih gozdarjev in kmetov. Ker pa je naseljevanje potekalo prepočasi, so Ortenburžani brž po letu 1330 poslali semkaj prvo večjo skupino nemških družin iz Koroške in Vzhodne Tirolske. Na njihov izvor so do nedavnega kazala tukajšnja krajevna imena: Schwarzenbach, Winkel, Ebental, Mooswald, Reichenau, Rain. Podobno je bilo z njihovimi priimki.
Kmalu po kugi v letih 1348–1350 so grofje Ortenburški Kočevsko še drugič naseljevali. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da naj bi bili Kočevarji potomci nekaj sto družin, ki naj bi bili zaradi upora pregnani v te odročne kraje, vendar je bila ta teorija kasneje ovržena. Takrat je cesar Karel IV. Luksemburški premagal tekmeca Güntherja in njegove frankovsko-turinške zaveznike. Ti kmečki uporniki – svobodni kmetje so za kazen izgubili prostost in posestva. Tristo frankovskih, švabskih, bavarskih in turinških kmetov z ženami in otroki je cesar na prošnjo izročil grofu Frideriku II. Ortenburškemu, ki pa jih je podaril bratu Otonu VI. Ortenburškemu. Vseh oseb naj bi bilo okoli tisoč petsto, vendar sem niso prišli kot uporniki, temveč so jih v petdesetih in prvi polovici šestdesetih let 14. stoletja naselili v okviru glavne kolonizacije. Ustavili so se pri slovenskih naselbinah, nato pa si izkrčili gozd in se naselili ob vodah. Tako je nastal šeststoletni nemški jezikovni otok sredi slovenskega ozemlja. Prišli so kot globoko verni kristjani z verskimi znamenji in si kmalu zgradili cerkve. Z leti jih je bilo vedno več; zahtevali so samostojnost tudi v cerkvenem pogledu in duhovno oskrbo v maternem jeziku – najprej vikariate, nato župnije. Leta 1363 je izročil oglejski patriarh Ludvik II. della Torre Ortenburžanom patronat – varuštvo in oskrbo nad cerkvami z vikariati v Kočevju, Poljanah, Kostelu (Fari), Osilnici in Gotenici. Vsaj že leta 1377 je bila ustanovljena župnija sv. Janeza Krstnika v Kočevski Reki. Ime Reka – Rieg = potok izvira iz Zgornje Koroške. Sčasoma so imeli tudi svoje duhovnike iz pretežno nemško govorečih naselij Stare Cerkve in Kočevja. Tu so zgradili veličastno cerkev, ki naj bi bila v prihodnje njihova stolnica in sedež škofa. Pridigali in poučevali so verouk nemško, v mešanih naseljih bi morali tudi slovensko, a tu so dostikrat nastale težave, ker »niso dovolj obvladali slovenščine«.
Ko so po letu 1418 Ortenburžani izumrli, so pravico patronata nad župnijami in umeščanje župnikov podedovali celjski grofje, leta 1456 pa njihovi dediči Habsburžani. Okoli leta 1571 so jo začasno uživali Turjačani; 4. julija 1666 pa jo je cesar Leopold I. podelil grofu
[Stran 050]
Wolfgangu Auerspergu in njegovim dedičem nad župnijami: Kočevje, Kočevska Reka, Osilnica, Mozelj, Koprivnik, Črmošnjice, Stari Log. Patronatskih obveznosti in pravic so bili Auerspergi formalno razrešeni šele leta 1939.
Hudi in dolgotrajni turški vpadi (med njimi tudi islamiziranih Bosancev) so prebivalstvo osiromašili gmotno in populacijsko z ugrabljanjem mladine. Cesar Friderik III. je zato leta 1492 Kočevarjem in Ribničanom dovolil, da krošnjarijo s suho robo po vsem cesarstvu. Doma so organizirali obrambno mrežo taborov in alarmne kresove … V času francoske okupacije, ko je Napoleon naložil Kranjski hud vojni davek, je prišlo v Kočevju in Metliki do ljudske vstaje, ki pa so jo Francozi zatrli.
Po prvi svetovni vojni so v Kraljevini SHS nastali za Kočevarje slabi časi. Beograjska oblast jim je kratila pravice, ukinila nemške šole, nemški učitelji in uradniki so stežka dobili državne službe. Poslovenili so krajevne napise in priimke. Prizadela jih je agrarna reforma – razlastitev večjega dela Auerspergove gozdne posesti. Ob uvedbi državne uprave 1934 so odpustili številne Auerspergove delavce in uradnike. Sledilo je vnovično izseljevanje v Ameriko, ki se je kot rešitev ponujala že ob gospodarski krizi konec 19. stoletja. Kmetje so vseeno z marljivim obdelovanjem kraške zemlje (žito, krompir, fižol) in vzrejo govedi ter konj veliko prispevali za prehrano Slovenije. Med 1. in 4. avgustom 1930 so Kočevarji obhajali šeststoletnico svoje poselitve Kočevske. Na nedeljo se je v Kočevju zbralo deset tisoč udeležencev k osrednjemu praznovanju.
V Kočevski Reki je bila leta 1932 že dobra polovica vernikov slovenske narodnosti. Pred vojno je tu bilo dobrih tri tisoč prebivalcev, toliko tudi v Kočevju. Nekaj napetosti med Slovenci in Nemci je vedno bilo, vsaj v nekaterih vaseh. V času Kraljevine Jugoslavije se je na to območje doseljevalo vse več Slovencev. Razmere med njimi so se občutno zaostrile desetletje pred drugo svetovno vojno. Ob vseh poskusih asimilacije med obema vojnama so si Kočevarji od Nemčije mnogo obetali, prinesla pa je trpko slovo od domačih hiš, polj in živine ob preselitvi; ob koncu vojne pa vsem, ki se niso pravočasno umaknili v Avstrijo, Nemčijo – veliko trpljenja po taboriščih in številne smrti, zlasti ostarelih in otrok, ter izgubo lastne domovine.
Druga svetovna vojna
Konec marca 1941 je bilo jugoslovanskim Nemcem ukazano, naj zapustijo državo. V nedeljo, 6. aprila, so Nemci napadli Jugoslavijo. Veliki teden je potekal razburljivo, na torek so prišli Italijani in na veliko razočaranje Kočevarjev zasedli njihove kraje. V maju pa je bilo vse Kočevsko priključeno h Kraljevini Italiji. Kočevskoreški župnik Josef Kraker je glede svojih rojakov napisal sledeče: »Prebivalstvo je na preselitev že dolgo pripravljeno. V Banatu je bil pred leti ustanovljen švabsko-nemški Kulturbund. V to ’kulturno zvezo’ naj bi se povezali vsi jugoslovanski Nemci. Po Kočevskem so se ustanavljale njene krajevne skupine. Spočetka so jih vodili častni krščanski možje, pozneje pa je vodstvo prevzela nekrščanska, nacistično navdahnjena manjšina. Vso zimo 1940/41 so vzgajali mladino v tem novem, nacističnem duhu. Znotraj teh skupin so po nemškem vzoru organizirali tudi t. i. Sturmabteilungen – jurišne oddelke polvojaškega značaja, morale, urjenja. Vanje naj bi vstopili vsi Kočevarji do petdesetega leta starosti. Tako naj bi ljudje dozoreli za preselitev. Novembra in v začetku decembra 1941 je v zelo slabih zimskih razmerah prišlo do preselitve. Ljudje so naložili na tovornjake hišno opravo in poljsko orodje ter se s težkim srcem, jokajoč, poslovili od domovine, od svojih domov in živine.« Trditev župnika, da naj bi bili Kočevarji že dolgo pripravljeni na selitev, ne drži, saj večina o načrtih za preselitev ni vedela nič oziroma jih je vodstvo le postopoma obveščalo o tej nameri. O tem, kam jih bodo preselili, so izvede-
[Stran 051]
li šele po tem, ko so prvi preselitveni vlaki že odpeljali. Marsikdo se na koncu niti ni hotel več preseliti, vendar Nemci Kočevarjem niso pustili nobene izbire več.
Župnik Kraker je svoje ljudi dobro poznal, zato je bil prepričan, da bi se jih osemdeset odstotkov vrnilo. A s podpisom so se obvezali za preselitev in oddajo posesti v skladu z meddržavno pogodbo med Italijo in Nemčijo, ki je zapečatila njihovo usodo že 31. avgusta 1941. Morali so oditi, ne vedoč, kam in kod. Na Spodnjo Štajersko, v brežiški trikotnik je bilo preseljenih 11.509 Kočevarjev. Le 380 jih je ostalo na domovih. 571 jih je odšlo kot politično zanesljivih v Nemčijo, a so jih 66 zavrnili. Kočevskoreškim župljanom so 4. decembra odkazali okolico Rake na Dolenjskem, od tam pa so Slovence že prej, neodvisno od prihoda Kočevarjev, izselili v Avstrijo in na Hrvaško. Iz Kočevske Reke le sedem nemških družin ni odšlo … Župnik Kraker je agitiral proti preselitvi. Ker so mu kljub temu komunisti grozili, je po 37 letih pastirovanja v Kočevski Reki odšel 10. aprila 1943 k sorodnikom na Gorenjsko, pomagal v blejski cerkvi in je od novembra 1949 pokopan na Blejski Dobravi.
Po izselitvi je več deset vasi popolnoma opustelo, v drugih je ostalo redko slovensko prebivalstvo. V izpraznjene vasi so se nastanili partizani, a v poletni ofenzivi leta 1942 so italijanski vojaki polovico hiš (od 176 vasi) požgali. Odslej sta v nevarnih razmerah
Figure 1. Sama laž arhiv Zaveze [Stran 052]
Kočevsko oskrbovala le dva duhovnika: Jože Poje z Zdihovega, kjer je bila romarska cerkev Žalostne Matere Božje, in Anton Pogorelc, ki je upravljal Faro ob Kolpi ter Kočevsko Reko, kjer območje ni bilo tako opustošeno kot drugje. Slednji je rešil več domačih partizanov in drugih ljudi, da jih Italijani niso ustrelili. Tudi po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je imel obiske partizanov in vernih domačinov v župnišču vsak dan, a večkrat so prišli Nemci ali domobranci iz Kočevja, zato mu ni bilo lahko. Na poteh se je srečeval tudi z volkovi. »Dnevi in večeri so bili res strašni … Prisluškoval sem, kdaj bodo prišli pome in me odpeljali, a obupoval nisem.« Večkrat se mu je kakšen partizan iz enote na pohodu želel spovedati, toda časovna stiska mu je to preprečila.
Kočevsko po vojni
Oblast je ustanavljala kmetijske obdelovalne zadruge in zaposlovala na državnem kmetijskem posestvu in gozdnem gospodarstvu. A prišleki so zemljo dobili le v užitek, ne v last. Uvedli so socialističen način ekonomije, zasebne posesti je bilo malo. Ker pa niso bile ustrezne delovne in življenjske razmere, tudi delavcev ni bilo dovolj. Oblast je to reševala z vojnimi ujetniki – povratniki, vabila ljudi iz drugih okrajev, republik in zaposlovala številne obsojence v kazenskih taboriščih.
Kmalu pa so širše območje Kočevske Reke – od Gotenice, Borovca do Škrilja in Zdihovega tudi strogo zaprli. Rampa s stražarnico je bila pri križišču Štalcerjev na odcepu ceste h Kočevski Reki, enako pred Rakitnico; stali sta še 1998. leta. Po jugoslovanskih republikah so gradili podzemne objekte za zaščito oblastnikov ob morebitnem napadu od zunaj; v naselja zaprtega območja naj bi se umaknila republiška uprava. Ti objekti v posameznih republikah so stali od štiri do šest milijard dolarjev; tako je ocenjeno v srbskem dokumentarcu. V goteniškem bunkerju je bilo prostora za sto ljudi. Poleg glavnega vhoda je bilo tudi več zasilnih izhodov. S skupino petindvajsetih ljudi sem si ogledal, kar so nam dovolili. A policistova mati je pripomnila, da nismo videli niti desetih odstotkov obstoječih prostorov. Res sem pozneje v srbskem dokumentarcu videl dokaj več. Vse med vojno naseljene begunce iz oddaljene požgane okolice pa tudi neželene staroselce Slovence so preselili v Ribnico, Loški potok in okolico Čabra. Podobno je bilo s prebivalci vasi okoli Škrilja, kjer so spomladi 1950 gradili manjše podzemne objekte za potrebe vojske. Danes na Škrilju in Zdihovem urijo specialce Slovenske vojske. Vse gradnje je zasnoval in vodil Ivan Maček, takrat minister za gradnje LRS. On je bil tudi pozneje dejanski gospodar celotnega zaprtega območja. Zgradili so še skladišča za hrano, gorivo in orožje, uredili lastno kmetijsko ekonomijo za pridelavo hrane. Črno-bele frizijske krave so dajale obilo najboljšega mleka, v sirarni pod cesto v središču Kočevske Reke so izdelovali izvrsten sir. Na bližnjih Kočah so imeli psarno, kjer so vzrejali in dresirali močne pse za SDV, milico in vojsko. Slednja ustanova še obstaja.
Zaprta območja so bila dejansko država v državi, Mačkovo kraljestvo. Pred Borovcem nad cesto so zgradili večji pravokoten bunker, kjer so hranili arhive notranjega ministrstva oziroma Službe državne varnosti. Nekaj dni pred prihodom vladne komisije RS so arhiv zvozili na sodobno žago v Kočevski Reki in ga zažgali. Nihče od štirih kurjačev, ki dan in noč pritiskajo na gumbe za sušenje lesa, ni mogel pobrati nobenega papirja. Na to je pazil bivši učitelj, nato oficir SDV Tone Križ, ki je poprej dvajset let služboval v Šmartnem ob Paki. A so arhive uničevali tudi v samem Borovcu in Gotenici. Bivši tajnik Partije in Mačkova desna roka, sicer pa sposoben vodja sirarne, še prej pa major v Beogradu, Jaka Lavriša mi je pred odhodom po sedemletnem tamkajšnjem župnikovanju pri pošti navrgel: »Kako sem urejal arhiv, kaj bi to pomenilo za Slovenijo. Pa je vse
[Stran 053]
šlo!« Danes je po zaslugi prof. Jožeta Nemaniča tamkaj spravljeno nekaj od Arhiva Slovenije in koluti igranih filmov.
Bolj navidezno je od leta 1953 z zaprtim območjem gospodarilo Državno posestvo Snežnik Kočevska Reka. Skrbelo naj bi predvsem za gozdarstvo in kmetijstvo, zlasti živinorejo – mlekarstvo. Ščitilo naj bi širše varovano območje. Seveda so bili pri tej upravi sami partijci. Pod to krinko so skrivali poslovanje Kočevske Reke in Gotenice; območje Škrilja je imelo naziv Snežnik 1, Gotenice pa Snežnik 2. V ti zaprti območji s številnimi taboriščniki navadni miličniki niso smeli vstopiti. Tu so delovali oboroženi, posebni stražarji s psi, čeprav so bile žične ograje naelektrene, na visokih lesenih stolpih pa strojničarji. Ljudje s tega območja so takoj telefonirali vodstvu, če so zagledali avto s tujo registracijo. Nekateri so ovajali sosede, če so šli v nedeljo v mesto, češ hodijo k maši; otroka so nesli krstit. Nikoli nisem nikogar vprašal, kaj vse se je dogajalo v tistih »zaprtih« časih. Vseeno je marsikaj pricurljalo na dan, da si dojel: tu so se dogajale strahote! Izginjali so ljudje, ki smo jih imeli že zdavnaj za mrtve. Celo po osamosvojitvi.
Nekaj utrinkov iz življenja v zaprtem območju
‘Presejani’ prebivalci Kočevske, tako Slovenci kot redki Nemci (od slednjih so ostali lahko le tisti, ki so že med vojno tako ali drugače sodelovali s partizani – Krischi, Webri… – ) so se imeli za več vredne od drugih izven zaprtega območja. Lahko so hodili ven in noter, a z zunanjimi niso imeli stikov. Zlasti še otroci: nekdo jih je spremljal v mesto, pri avtobusu jih je sprejela učiteljica in enako v obratni smeri. Podobno je bilo med domačini in kaznjenci-delavci, ki so sicer bili vselej pod nadzorom (najbrž) vojaških stražarjev. V Gotenici so hkrati gradili različni ljudje, različnih strok, a med njimi ni smelo biti nobenih pozdravov in pogovorov. Brali smo, da je inženir, ki je bunker načrtoval in vodil dela, zbežal iz države na varno. Zapornik v Kočevski Reki je zaupal prijatelju, da bo ponoči ušel z območja in se skril pod ploščo hidranta. Prijatelj ga je izdal; izvlekli so ga ven, oficir ga je obrcal, da je bilo “več krvi kot od vola” (mi je dejal zdaj že pokojni Pajnič, sicer nočni nadzornik). Fantu, traktoristu je delovno vozilo zdrsnilo v globlji jarek. Kar brž je odšel na bližnje svisli in se obesil, iz strahu. Nekoč tri ure ni bilo elektrike, tudi ne v ograji. Trije zaporniki so to izkoristili in ušli.
Sredi naselja Kočevske Reke je na novo zgrajena trgovina imela vse, kar so ljudje potrebovali. Do rampe je pripeljal iz Ljubljane ali Ribnice tovornjak ali kombi z blagom, ‘notranji’ voznik – recimo Prekmurec Polde Škodnik – je dostavil trgovini oz. do rampe pred Gotenico (kjer je prevzel tamkajšnji voznik) in končno vrnil vozilo dostavljavcu. Mlajši človek mi je dejal, da je dostavljal viskije in drugo, česar po Sloveniji ni bilo mogoče dobiti.
Če se niso prebivalci dovolj poznali med sabo, si niso zaupali. Poročeni Bosanci – drvarji in delavci na žagi so vsaj enkrat mesečno hodili domov k ženi in otrokom, jim nosili denar in gradili nove hiše, saj jih je Ivan Maček izdatno plačeval. Dva med njimi sta mi šele po petih letih poznanstva povedala, da sta bila njuna očeta hrvaška ‘domobrana’ in da morda ubita ležita kje v Sloveniji. Po osamosvojitvi so žene z otroki prišle semkaj živet. Do duhovnika so iskreno gostoljubni. V gozdu in pri gradnji – posebno zdaj, po smrti nekaterih hudih partijcev, radi priskočijo na pomoč.
Glede dela v Gotenici: presekali so vodne žile, da si morajo poleti z vojaško zelenimi »lajtami« iz Kočevske Reke dovažati vodo. V goteniškem kravjem hlevu je elektrikar srečal župnika, kateremu je nekoč v Beli krajini ministriral, a že zdavnaj je uradno veljal za mrtvega. Po vojni je veterinar Bogomir Štefanič st. vprašal Goteničana: “Kje so pa tisti, ki so preživeli?” – “Spustili smo jih v zrak!” Baje so žrtve pokopavali tudi zunaj območja, kot mi
[Stran 054]
je zaupal neki Ribničan. Da so v zaprtih kočevskih revirjih za zabavo jetnike tudi razčetverjali s konji, sem zapisal pod psevdonimom Primož Slapar že v knjigi Časi smo ljudje (založba M&M Ljubljana 1992, str. 73) in v knjigi Svoboda na izpitu (samozaložba Ljubljana 2009, str. 84). Vse to sem slišal iz verodostojnih ust ali prebral. Marsikaj pa nam bo ostalo skrito.
Maček Ivan – Matija je imel svoj urad v Gotenici, v hiši brž od vhoda levo. Prihajal je še po osamosvojitvi in dajal ukaze. Njegov doprsni kip sem videl poleg treh drugih 500 metrov pred Bazo 20.
Obiskovalcem cerkve v Kočevski Reki sem govoril bolj splošno glede zunanjih reči, več pa o svetišču samem. Prejemal sem leta poprej grozilna pisma, ker sem edini od duhovnikov od leta 1988 sodeloval z nekaterimi komunisti, tudi likvidatorji (Zdenkom Zavadlavom, Tonetom Frantarjem idr.) v ‘Gibanju ob lipi sprave’. Ostrostrelčeva krogla iz puške je obtičala v svinčenih lamelah rolete pri oknu Zavadlava, krogla iz pištole z dušilcem pa se odbila od poševne plastične rolete mojega okna v Dravljah. Strelca je naročil in plačal Bojan Stritar, ki je v partizanih kot oficir pazil na angloameriške častnike.
Kaj pa verska znamenja in življenje?
Duhovnika Antona Pogorelca, ki je na Kočevskem vse do Osilnice vsega skupaj deloval 45
Figure 2. Sploščeno življenje Arhiv Zaveze [Stran 055]
let, je po petih letih bivanja v Kočevski Reki jeseni 1948 oblast prisilno izselila. Zopet je prišel k Fari ob Kolpi, kjer je ostal do leta 1986. Bil je precej let na čelu dekanije Kočevje in nato bolan odšel v ljubljanski duhovniški dom in čez slaba tri leta umrl. Bil je vzor nesebičnega, zelo požrtvovalnega in pobožnega duhovnega pastirja … Februarja 1949 je skrb za župnijo Kočevska Reka prevzel zdihovski ekspozit Jože Poje, ki mu je že prej oblast zaplenila konjiča in vozilo. Zapisal je: »Vse nedelje in zapovedane praznike je pri večerni maši udeležba še verujočih zelo zadovoljiva, a veliko ljudi načeloma ne hodi več v cerkev.« Dne 14. januarja 1953 je ordinariatu v Ljubljano sporočil, »da je večerna maša na Koč. Reki oz. v Novih Lazih še potrebna«, kmalu nato pa dela ni mogel več opravljati, zato ga je vnovič prevzel Pogorelc.
Leta 1952 so začeli načrtno podirati cerkve, kapele in kapelice. Kot prva je padla cerkev v Kočah. Sledilo je ročno podiranje in miniranje vseh 27 cerkva na zaprtem območju. 25. januarja 1954 čez dan je dala državna uprava Snežnik podreti župnijsko cerkev na Kočevski Reki. Ko so 17. julija porušili podružnično cerkev na Moravi, ni bilo več nobenega verskega objekta na obsežnem območju te župnije. Le redkokje je bilo možno rešiti kaj cerkvenega inventarja. Večkrat so znosili stvari na plano in zažgali. Glede opreme v kočevskoreški cerkvi so prošnji Jožeta Pogorelca ugodili. Cerkveni ključar Lesar je lahko vzel razne kipe, jih znosil na podstrešje (njegov sin jih je pozneje odprodajal). Velike starodavne kipe svetnikov pa so odpeljali k Fari in jih dali na galerije. Koliko bogatih umetniških stvaritev je bilo prav vandalsko uničenih! Zbrisali so vse, kar je spominjalo na vero in Cerkev. Jasno, da so potem tudi vse cerkveno imetje razlastili. Opustošili so tudi pokopališča, spomenike razbili in uporabili za ceste in določene nove gradnje.
Na kraju nekdanje cerkve sv. Janeza Krstnika so naredili obsežno, globoko grobnico za šestdeset v okolici padlih partizanov in spominski park za razne slovesnosti. Nižje, na cerkvenem travniku pa nogometno igrišče in športno-kulturni dom. S prisvojenimi, bogatimi gozdovi nekdanjih lastnikov Kočevarjev in cerkvenih nadarbin so desetletja gospodarili dokaj razkošno. Marsikateri mogotec je dobil po želji grajeno počitniško hišo zastonj. Tako tudi admiral Mamula; delavci Snežnika 2 so se res potrudili. No, saj pa je tudi nje in druge v raznih obratih Ivan Maček – Matija velikodušno plačeval, da so imeli in večina še imajo dobre pokojnine. V desetletjih so izvozili in v tujini prodali tolikšne količine izvrstnega lesa iz cerkvenih gozdov, da bi lahko bili župniki ljubljanske nadškofije vrsto let oproščeni davkov … Podobno je bilo glede obilne divjadi: užival jo je večinoma le privilegirani razred, zlasti s pogoni pred božičem in za novoletne praznike. Za diktatorja Jugoslavije so na Iskrbi, desno od Novih Lazov, na gozdni jasi postavili posebno lovsko hiško, desno in levo pa prijetne koče za pribočnike. (Vanje zdaj nastanijo lovce iz drugih držav, kadar pridejo k nam lovit.)
Čas temeljitih sprememb
Po ukazu predsednika republike se je večina orožja TO znašla v skladiščih za Kočevsko Reko. To je brž zaznal višji častnik Tone Krkovič in opozoril Janeza Janšo. Vojska ne more biti brez orožja! Že izurjena brigada Moris je v nočeh prestavila orožje – ljudsko lastnino v varne hiše, nato pa razvozila po vsej Sloveniji. Dokupili so še protitankovske armbruste. Kdor ljubi Boga, ljubi tudi domovino. Slovenci smo se odločili za samostojnost, zato smo odločno odbili grozeči izziv. Z razumno in strpno diplomacijo se je končno uresničil večstoletni sen Slovencev: dobili smo svojo državo, hvala Bogu!
Leta 1991 je župnik s Fare Ivan Potrebuješ že pričel versko oskrbovati redko naseljene
[Stran 056]
Slovence in Bosance v Kočevski Reki z okolico. Čez čas so za verske obrede in verouk dovolili večjo sobo v športno-kulturnem domu. Na velikonočni ponedeljek, 1. aprila istega leta, je imel nadškof Alojzij Šuštar ob somaševanju dekanijskih duhovnikov tu sv. mašo, dvorana je bila polna vernikov. Po štiridesetih letih je bil prvi krst 23. maja 1991, sedemnajst otrok in odraščajočih. Nadškof Alojzij je imel birmo 21. junija 1992 pod šotorom. Kočevski dekan Božidar Metelko in soupravitelj s Fare sta v imenu vernikov zaprosila vlado Republike Slovenije, da financira in zgradi novo cerkev v Kočevski Reki kot simbolično oddolžitev za vse porušene cerkve. Predsednik vlade Lojze Peterle je to parlamentu predlagal in poslanci so večinsko odobrili. Za osnutke so zaprosili šest arhitektov, ki so postavili na ogled svoje makete. Izbrali so načrt domačina Janeza Gomboca. Na rožnovensko nedeljo, 2. oktobra 1994, je nadškof Šuštar blagoslovil temeljni kamen nove cerkve in župnišča. Z darovi so se odzvali verniki, številni iz drugih župnij in potomci kočevskih Nemcev iz Avstrije, Nemčije, Kanade, ZDA in od drugod. Za ta denar so nakupili liturgična oblačila in cerkvene paramente, plačali konkurenčne arhitekte in drugo. Cerkev je zgradilo podjetje SCT-Inter iz Ljubljane z raznimi podizvajalci. Notranjo opremo cerkve sv. Janeza Krstnika – oltar, ambon, križev pot, osnutek za prednji in zadnji vitraj – je narisal in izdelal akademski kipar Stane Jarm, velika stranska vitraja z našo polpreteklo zgodovino pa slikar in vitražist Marko Jerman. Zmanjkalo je denarja, nekončana dela so zastala kar za poltretje leto. Sicer je bila obljubljena še znatna vsota, a domači verski brezbrižneži so hoteli polovico te vsote za obnovo sto let stare šole in ureditev in opremo še ene hiše za otroški vrtec. Nadškof Šuštar je poslal tja jezuita, ki se je obrnil na predstojnika … in zastoj se je premaknil s pomočjo predsednice Urada za verske skupnosti, gospe Nine Čož, in vnovič parlamenta. Z dodatnim denarjem nam je uspelo vse končati. V nedeljo, 20. junija 1999, popoldne je novo cerkev posvetil ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Vernikov je bilo prepolno znotraj svetišča, zunaj pa še dvakrat toliko. (Dopoldne je bila namreč obletna slovesnost v Kočevskem Rogu.) Prišlo je tudi veliko nekdanjih Kočevarjev iz Evrope, ZDA in Kanade.
Kraj z lepo, izjemno pomembno cerkvijo res privlači. Letno se tu ustavi do sedemdeset avtobusov z romarji na Trsat, v belokranjske Tri Fare ali pa v Rog. Morda se še da kupiti zajetno, odlično kroniko V objemu stoletij, iz katere sem precej črpal brez vprašanja. Naj mi oprostita dr. Matjaž Ambrožič in dr. Mitja Ferenc! Domači prebivalci so Slovenci, katoličani in muslimani iz Bosne ter nekaj Srbov. Petični ljudje si gradijo lepe hiše. Kdor hoče kaj več zvedeti, kje in kaj so bila kazenska taborišča, naj se predhodno dogovori z g. Ivetom Staničem, ki stanuje v bloku pod župniščem. Župnik in dekan Jože Milčinovič je medtem s pomočjo mož znova zgradil dve cerkvi, na Moravi in na Ajblju, in tako omogočil oddaljenim vernikom obisk sv. maše. Pred nedavnim je moral podreti veliko drevja zaradi lubadarja in hudega vetra.
Sicer pa od domačinov slišiš: »Gozd nas bo zarasel!« Divji prašiči delajo škodo na krompiriščih, košute in medvede privlačita koruza in sadje, na pomlad ob zaplatah snega že družine jelenov mulijo travo. V dolgi, raztegnjeni črti jih našteješ čez petdeset. Kočevsko postaja vse bolj lovski rezervat Evrope … A Kočevsko se je začelo hitro industrializirati: za Kočevjem proti Dvoru gradijo robotsko tovarno Japonci, v Kočah spet drugi za drugo panogo. Ker domačih delavcev ni, bodo morali prihajati od drugod. Prihodnje leto bo vozil tudi potniški vlak do Kočevja. Se krajem in ljudem obeta boljša prihodnost?
[Stran 057]
Spomini 1939–1945 – VII. Del
Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar
Pobeg na svobodo
Ko smo prišli v teharsko taborišče, je bilo treba oddati vse. Najprej nahrbtnike, teh je bil velik kup. Svojega sem pustil kar na vlaku, ker sem poznal partizane, da ne bodo nič pustili. Posebno ne plašča, odeje ali živil. Ko so domobranci nosili in oddajali (metali na kup) svojo vojaško revščino, so jih borci bili z debelimi palicami, nekateri so imeli prave gorjače. Še huje so jih tepli, ko so šli prazni proč, ker so jih sedaj lahko bili tudi po hrbtu. Jaz sem eno ameriško ribjo konzervo kar od daleč vrgel na kup in nisem šel skozi špalir. Ko sem bil v gneči, sem si tudi malo bolj raztrgal hlače in čevlje, da me ne bi slekli ali sezuli, ker raztrganega niso radi jemali. Tudi tepli niso takih toliko kot visoke in bolje oblečene. Tako jaz nisem dobil do takrat nobene batine, razen od vodje po kapi.
Zavili smo v ograjen prostor. V njem je bila baraka, ograjena posebej. Ograje so bile izredno visoke in na vrhu so bile bodeče žice. Po dvorišču je bil rdečkast prah. Natrpali so nas v barake kot sardine. Po okoli šeststo so nas strpali v eno barako. Sedeli ali stali smo še, ležati pa ni bilo mogoče. Prišel je tudi oficir borec in ukazal, naj poližemo prah, ki smo ga prinesli s čevlji. Res smo morali pred njim to storiti. Nobeden pa ni imel več sline, ker dva dni nismo dobili vode; vročina, marši, batine in driske so nas zelo izsušile. Končno so nas začeli napajati kot živino pri velikem koritu s pipami, voda je bila krasna. Imeli smo deset sekund. Mi smo dobili dobrega stražarja, kmečkega fanta z mavzerko, ki nas ni tepel ali zafrkaval z »lezi, diž’se« tja in nazaj, kar so mnogi drugi delali. Dostikrat so fantje prišli tako žejni nazaj, kot so šli tja do vode. To se je ponavljalo vsakokrat. Končno se je ponoči vse umirilo, skušali smo zaspati po dogodkov polnem dnevu. A nismo mogli, vsake pol ure je prišel kdo spraševat, če je tu kakšen Ljubljančan ali Štajerc ali Gorenjec ali Šentjernejec.
Prišlo je novo sončno jutro in bil je prvi junij leta 1945. Že prejšnji dan smo videli na tabli dnevni spored. Vstajanje ob šestih in umivanje, ob sedmih zajtrk, ob osmih telovadba itd. Opoldne kosilo, počitek, ob petih večerja itd. Vse to so zapisali, če bi prišla patrola Rdečega križa pogledat, kako živijo ujetniki. Bilo pa je takole. Za zajtrk so jih dosti močno pretepli, vse pa nagnali ven med barake, šest vrst po sto ujetnikov. Poravnavanje je delal oficir z brzostrelko (šmajserjem) rekoč: »Kdor bo za nos naprej, mu bo odletel, kdor bo imel butico nazaj, mu bo odletela!« Nikoli še nisem videl tako poravnanih vrst. Seveda se je partizanski oficir naveličal držati orožje naperjeno ob glavah. Gledati smo morali v sonce, kar je bilo nemogoče, in smo gledali mimo. Ko se je stražar kam drugam obrnil ali zagledal, jih je več v srednjih vrstah posedlo. Za južino so nas oficirji slikali, uradno in za svojo evidenco. Verjetno bi morala biti kakšna fotografija ohranjena. Ob šestih zvečer so nas vodili na vodo. Civilisti, ženske in otroci so bili v drugi pregraji, lahko smo jih videli od daleč in oni nas. Straže so bile dobro oborožene. Na stolpih so imeli šarce in dober razgled, stika med barakami ni bilo. Za kakšen izpad ni bilo skoraj nikogar. Najbolj se je vsem neumno zdelo, da so kljub svarjenju četnika in domačinov, ki so vsi govorili golo resnico, šli tako neumno v pogubo.
Drugega junija so nas identificirali. Vsak je šel v vrsti proti baraki, kjer je bila komisija za identifikacijo. Tam je moral vsak oddati legitimacijo (ker so tisto noč že začeli množično pobijati, so hoteli vedeti in s fotografije videti, koga so likvidirali). Zastavili so nam tudi nekaj vprašanj. Zastavljal jih je mlad oficir. Lepa tipkarica v civilni obleki je tipkala. Sortirali so
[Stran 058]
nas v skupine A, B in C. Mladoletne v A. Kdor je imel ožjega sorodnika pri partizanih, je šel v B, drugi pa v C skupino. Največ, devedeset odstotkov, nas je bilo v skupini C.
Kot nekako petstoti sem prišel tudi jaz na vrsto. Oddal sem legitimacijo:
»Ali si bil kdaj v borbah?«
»Brez števila.«
»Ali imaš koga sorodnikov pri partizanih?«
»Ne.«
»Ali imaš kaj bratov pri domobrancih?«
»Vse štiri.«
»Si šel v domobrance prostovoljno?«
»Po povelju.«
»Kako po povelju.«
»Tako: povelje je bilo, da gremo zaveznikom naproti, da naša vlada v Londonu to zahteva. In ker zaveznikov ni bilo, smo se znašli v slovenskem domobranstvu.«
Oficir je rekel tipkarici: »Piši: prostovoljno, C.«
Pred tem sem opazoval to lepo damo, tipkarico, toda nikdar ni dvignila glavo. Mene je pa pogledala, srečala sva se za trenutek z očmi in sva se popolnoma razumela.
»Naslednji!«
Tisti dan so vse prašne prignali še zadnje, to je prvi polk in dopolnilni bataljon, ki so hodili peš več dni. Ti so odšli iz Vetrinja 31. maja. Ker so že vedeli, kam gredo, jih je od tega polka ostalo od sto do tristo v Vetrinju in so se preoblekli v civiliste. Tako je ostal tudi mož moje sestre, Frenk Brescov. Moj brat France je pa rekel: »Kamor so šli moji bratje in drugi, grem še jaz.« Ker za ta polk ni bilo več prostora v barakah, so jih nastanili spodaj v gozdu. Brata sem videl od daleč. Ta dan so prvič skuhali nekaj hrane, tudi jaz sem vzel porcijo in šel tja. Bila je zrezana detelja, ki je grozno smrdela. Nisem je niti poskusil, ker sem se bal zastrupitve, svoj delež sem dal nekomu iz Blok, ki je vse izpil. Naše oficirje so imeli od prihoda zaprte v posebni baraki in pod posebno stražo. Bili so silno pretepeni. Naš novi komandir, ki smo ga imeli samo dan ali dva, je bil v povojih kot mumija. Kjer naj bi imel oči, sta bili dve krvavi lisi, kri je prišla skozi vse ovoje. Vodili so ga drugi. Skoraj nihče od nas ni bil več podoben človeku. Nekega starejšega očeta, doma nekje od Sv. Trojice, so peljali v samokolnici dol na grobišče. Bil je v nezavesti, poleg njega je bilo v samokolnici del njegovega črevesja. Slišal sem partizanko, ki je govorila svojemu tovarišu: »Zakaj ta beli hudič vsak tako hitro crkne, jaz bi ga rada desetkrat rezala!« Lahko bi napisal še in še groznih stvari, ki so se dogajale, pa so že drugi to napisali. Samo teh nekaj primerov več kot dovolj pove o mentaliteti zmagovalcev.
Med nami so bili v navadnih capah tudi vojni kurati, duhovniki. Vedeli so, kaj jih in nas vse skupaj čaka. Počasi so se nepoznani pomikali med domobranci in spovedovali. Tudi jaz sem bil pri enem takem pri spovedi, bil je Mavec iz Bresta pri Igu. Pokazal sem ga še bratu Elku in on naprej drugim. Popoldne tisti dan, 2. junija, so nas poklicali v zbor in začeli klicati naša imena. Vsi smo bili v skupini C. Vedeli smo, kaj to pomeni. Po štirideset so jih odgnali ven iz taborišča na tovornjake. Bili so ravno taki, pokriti, kakor angleški, s katerimi so nas peljali v Pliberk. V prvi skupini je bil tudi moj brat Elko. Ko sem bil poklican jaz, jih je bilo že čez petsto odgnanih in se je že mračilo. Fantje so bili različnega mnenja, sedaj bo šlo po pravici, drugi, eden iz Preserja, moj najboljši prijatelj Zalarčkov, je rekel, da rad umrje, samo da bi bila Slovenija srečna in imela mir. Jaz sem že podnevi gledal cvetoče jablane in bil v duhu doma. Toliko deklet brez fantov, očetov. Toliko mater brez sinov, toliko žena z več otroki brez mož rednikov. Samo zato, ker so bili na drugi strani, ki se je borila za stari red, ki so ga bili navajeni. To je za večstrankarsko demokracijo, kjer vsak lahko izbira svoje voditelje, kakor je to po zahodnem svetu. Slovenci smo stoletja pripadali Srednji Evropi in smo imeli zahodno kulturo. Sedaj naj bi vse to uničili za nekaj tujega. Jaz sem sklenil, da raje umrem, kakor da bi še naprej gledal uničeva-
[Stran 059]
Figure 3. Na mestu nekdanjega teharskega taborišča je danes Park spomina Teharje. Še vedno nedokončan. Le koliko naključnih mimoidočih ve, kaj se je tu dogajalo? Franc Friedrich
nje dobrega. Bil sem pripravljen na smrt. Ko je bilo poklicano moje ime, sem zavpil z visokim »Ja«. Kar spogledali so se, še orangutan bi bil začuden, da je še en vesel človek v tej mizeriji.
Stopil sem k drugim. V žepu sem tiščal rožni venec, ki mi ga je dala sestra Marija ob odhodu z doma. »Še nekaj minut pa bom na onem svetu, kjer ni laži in zločinstva,« sem si mislil. Straže so goste, večinoma z nemškimi šmajserji in angleškimi »bren strojnicami«. Z nami so ravnali še bolj surovo kot poprej. Nič več niso skrivali, da je to konec. Kopita so padala po glavah in po hrbtih. Vklenili so nas k vozilom, vsak se je moral zahvaliti. Potem pa je zacvililo, kakor so stokali tisti, ki so bili zadeti smrtno. Jaz in Grumov Jože sva bila predzadnja. Pošepetal sem mu: »Skočiva na levo.« – »Ali si znorel?« Že sem se zaguncal za zalet in si rekel, v par hipih bo vsega konec. Neznana sila me je vrgla po strmini zasekane poti, nastala je tišina, vrgel sem se med stražarje, ki so imeli šmajserje na strel. Bil sem že mimo njih, tišina je bila grozna. Nihče se ni oglasil s stoj, stoj, kar bi me veselilo. Na vrhu sem se spotaknil na povešeni ruši. Pok, pok, počila je mavzerka našega stražarja, ki je bil kmet in ni hotel menda človeka na tri metre ustreliti v hrbet. Tekel sem cik-cak po senožeti navzdol, bila je že skoraj noč. Pritekel sem do visoke trnove žive meje. V hipu sem bil skozi. Za mano je drdralo, kot bi kdo stresal grah. Pritekel sem v gozd, presenečen, da sem še živ in nič ranjen. Pozabil sem, da sem pahnjen nazaj v življenje, katerega sem že sklenil, in da moram spet biti borbo za življenje. Lomastil sem po gozdu, oni so poslušali. Potem se je vsulo iz vsega orožja, kar so ga imeli. Spet sem bil izvidnik. Večina krogel je klestila smrečje. Toda angleški bren je sekal čisto blizu, pri rami, in mi sledil. Na sredi rafala je za hip prenehal in spet sekal na drugi strani, da mi je prst letela v ramo. Končno so vse izpraznili, hitro sem zdrsnil čevlje z nog, jih zvezal in šel potiho naprej, v eni roki sem imel čevlje, v
[Stran 060]
Figure 4. Tu so bili leta 1945 v barakah in na dvoriščih nagneteni tisoči trpini, vsako noč množično odvažani in kruto umorjeni na skritih moriščih. Franc Friedrich
drugi rožni venec. Takoj sem zagledal zvezdo severnico med mladimi smrekami. Kaj sedaj? Vedel sem, na poti domov na Notranjsko bodo vsi mostovi zastraženi, plavati pa nisem znal. Če bi se obrnil nazaj, Koroška je bila blizu in nobene reke ni bilo vmes. Vedel sem, da bo Avstrija nazaj postavljena do zadnjega kvadratnega metra in da je bila partizanska ekspedicija na Koroško zastonj in da jo morajo zapustiti. Tako so se zmenili veliki trije: Stalin, Roosevelt in Churchill. In vsi slovanski narodi bodo prešli pod vpliv Sovjetske zveze, da jih bo ta jahala in ne dopustila ne gospodarskega ne politično-demokratskega razvoja, v katerem je moč.
Tisto noč sem hodil dosti po na novo prekopanih vinogradih. Hodil sem bos, ker so bili vojaki po vseh poteh. Dostikrat sem slišal: »Stoj, tko ide?« Šel sem neslišno mimo vsega. Toda hoditi sem moral celo noč na vzhod, ker je bil na sever kordon. Priti sem hotel v višje hribe, pa se mi ni posrečilo. Zjutraj sem obstal v nekem trikotniku cest. Mogoče je bilo pri Štorah. Cerkev je imela dva zvonika in bila na ravnem v vasi. Tam je bilo srbsko vojaštvo in naprej nisem mogel. V gozdiču sem splezal na malo gosto jelko in čakal, da se cesta, ki sem jo moral prečkati, izprazni. Ponoči sem splezal dol, zjutraj 4. junija, pa spet na hojo. Po gozdu so se sprehajali tudi vojaki. Nekaj jih je celo pripeljalo dekleta, skoraj pod hojo. Tudi psi so hodili, pa me ni nobeden zavohal, ker sem bil višje. Proti večeru drugega dne pa je vsa vojska izginila nekam proti zahodu, še pred mrakom sem šel čez cesto in bil sem v svojem elementu – gozdu.
Noči so bile krasne. Že prvo noč sem v daljavi videl Karavanke. Ena, velika kepa je imela dve beli očesi pod vrhom, bila sta snežna plazova. Bila je gora Peca, tja sem izbral svojo pot. Hoditi sem moral bolj severozahodno, ker sem prvo noč moral iti na vzhod. Prvič sem dobro spal. Zjutraj so prizvončkljale koze, ki jih je pasla deklica. Ker je imela psa, sem šel v goščo,
[Stran 061]
Figure 5. Po čudežnem pobegu iz taborišča na nevarno pot proti meji na Peci Stara razglednica, vir Janez Osetič
da ne bi pes začel lajati. Popoldne sem opazoval, kako je skupina deklet in žena kopala v vinogradu. Ko so vse odšle, sem šel k hiši in zaprosil kaj za jest. Dobil sem dosti. Krompir na kropu in bleke, ravno take, kot jih je delala moja mati. Ker nisem že sedem dni in pol nič jedel, sem se bal preveč najesti. Še na Koroškem pred transportom nisem jedel dva dni. Zaradi muljega mesa ali česa drugega smo skoraj vsi dobili drisko. Da ne bom imel sitnosti na transportu, sem enostavno nehal jesti dva dni prej. To mi je kar prav hodilo. Sedaj sem že malo shujšal.
Drugi dan sem prekoračil neko železnico in cesto. Na Koroško se mi ni mudilo. Kolikor kasneje pridem tja, sem si mislil, toliko bolj sigurno bo jugoslovanska vojska odšla od tam. Podnevi sem si ogledoval, kje bom šel ponoči. Hodil sem bos. Kadar so psi besno lajali, sem vedel, kdo je tam: tujci. Name ni zalajal noben pes po celi poti do Koroške. Vsak dan sem šel h kmetom po kos kruha, ki sem ga vedno dobil. Hišo sem prej vsaj nekaj ur opazoval. Če bi se srečal s kakšnim nepridipravom, sem nosil v žepu en kamen, za vsak slučaj. Nikoli ga ni bilo treba uporabiti. Pač pa sem ga zabrisal na Peci gamsu v pleče, brez škode za gamsa. Nekajkrat sem zvečer v mraku uporabil tudi svoje noge. Enkrat je bilo desno od Velenja. Ker sem se že precej privadil hiš, sem šel včasih tik pod okni. To pot sem pogledal skozi okno in videl lepega dekliča, kako pomiva posodo. Tisti hip je tudi ona pogledala ven. Kar je videla, jo je prestrašilo: »Jezus Marija, esesovc!« Na steni nad mizo sta viseli dve nemški brzostrelki in dve mladi roki sta segli po njih. Dalje nisem gledal. To je bilo vse v sekundi. Ko sta pritekla ven, sem bil že prečkal cesto in tekel poševno po polju. Dama je bila tako dobra, da je prišla za bratoma in jima rekla: »Kar pustita ga, če gre stran.« Res nista streljala. Jaz sem bil prepričan, da ne bi nič zadela, vendar sem bil v srcu vesel, da so še usmiljene deklice na svetu. Nekateri kmetje so imeli še precej živine. To bi
[Stran 062]
Figure 6. Mimo Črne v upanju na skorajšnji prestop meje in svobodo v Avstriji Stara razglednica vir Janez Osetič
mi moralo biti sumljivo, ker so bili verjetno bolj za partizane. V mraku sem se neki večer ustavil in vprašal, če je ostalo kaj od večerje. Seveda, zelje in kruh. Postavili so na mizo in odšli, vsi. Nekaj me je stisnilo v grlu in glas v meni mi je rekel: beži! Brez da bi poskusil hrano, sem šel hitro ven, jo usekal čez polje, pri hiši pa sta že regljala dva šmajserja. Tekel sem skozi vas, otroci pa so streljali za hec onima dvema v odgovor. Vsak dan sem videl in doživel kaj novega. Tako me je neka mlada vdova na gruntu prosila, da bi ostal za hlapca. Ponoči so bivši partizani še vedno radi rekvirirali in likvidirali. Slišal sem prositi mater: »Pustite mi to moko, samo to še imam za otroke.« In revskanje vodje: »Kaj pa je šel nazaj v nemško vojsko! Naj ti Nemci dajo.« Ali drugi primer, ko je žena prosila za moža, da ga ne bi odpeljali: »Pustite ga, saj vam ni nič naredil. Celo zimo smo vam dajali živež.« Zastonj je bil jok žene in otrok, odgnali so ga. V takih slučajih bi raje imel kako drugo orožje kot kamen v žepu. Ker sem hodil samo po en kos kruha na dan, sem precej shujšal, našel pa sem po gozdu tudi borovnice, da sem imel hlače do kolen plave.
Treba se je bilo podvizati, da bi še zmogel čez Peco. Hodil sem ves dan in pod noč prišel do Javorja. Bila je majhna gorska cerkvica, strašno opustošena od ljudi in živine. V vsaki cerkvi so morali biti konji ali mule. Nisem se dolgo zadrževal. Na malem grebenu proti Jazbini sem našel kakih petnajst vojakov. Imeli so rumeno kožo, prisušeno na kosti, zaradi višine in mraza so se menda posušili kot mumije, tudi smradu ni bilo nič. Ležati so morali tam od zime. Uniforme so bile še najbolj podobne nemškim brez znakov. Ležali so raztreseni in verjetno niso padli v borbi. Ker se je delala noč, sem spal kar tam blizu, ker tam zagotovo ni nobeden hodil. Drugo jutro sem se ustavil na kmetiji, spodaj precej v bregu. Tri mlada dekleta in oče so jedli dobre žgance. Oče je šel
[Stran 063]
Figure 7. V Bistrici nad Pliberkom se je življenje umirilo, a le začasno. Stara razglednica vir Janez Osetič
v Črno po opravkih. Rekel sem mu, da me ni treba javiti ozni. Rekel je: »Moram, ker si lahko od njih. Če te osebno ne dobijo, ti tako nič ne morejo.« Imate res prav, sem mu rekel. Hvala. Dekleta sem vprašal po imenu gore z belima očesoma. Peca, so rekle. »Tam na desni je Uršlja gora, tista cerkvica je Javorje …«. – »Kaj je onkraj Pece?« – »Koroška in Avstrija. Ta vas v dolini je Črna in tam na levo je Solčava.« Zahvalil sem se jim in odšel pogledat dolino Črne. Po dolini Črne so verjetno naredili obmejno cono. Na vsakih sto metrov je bil vojak. Izbral sem prostor za nočni prehod, kjer je bil presledek med hišami pri kapelici. Na oni strani je bil strm breg. Opoldne so zatulile sirene in navzgor po cesti sem videl dva tovornjaka polna vojakov. Ustrašil sem se, da so me opazili na robu hriba Jazbine. Šel sem v dolino, kjer je rasel visok lapuh. Tovornjaki so zavili proti Solčavi. V mraku sem več drsel kot hodil v dolino. Šel sem mimo mlina v smeri kapelice. Tedaj sem opazil, da je votlina kapelice na eni strani oglata – stražar! Pozorno sem opazoval, res se je nekaj premaknilo, torej so zvečer dali še enega vojaka med dnevne. Iti sem moral mimo enonadstropne šole, iz nje je močno svetilo. Spet sem bil bos, neslišno sem smuknil pod okni, kjer me je vseeno oplazila luč. Z zgornjega okna je gledal doli oficir. Slišal sem, kako je tekel po stopnicah. Stekel sem čez cesto in v strugo Črne, ki je bila suha. Oficir je rohnel nad stražarjem: »Spet je šel en hudič čez, kdor bo še spal na straži, mu bom jaz s šnelfajerco križ naredil!« V strugi sem počakal, da se je vse pomirilo, potem pa sem začel po strmem bregu, zasekanem z drevjem, plezati navzgor, ne vedoč, da je bilo tu minirano od Nemcev, kar mi je povedal nekdo šele na Koroškem. Ker so bile zaseke suhe, sem delal kljub opreznosti precej šuma. Večkrat sem pričakoval ogenj iz šarca. Končno sem prišel že precej visoko in v take skale, da v temi nisem
[Stran 064]
Figure 8. Pot je vodila naprej mimo Celovca. Stara razglednica vir Janez Osetič
mogel naprej. Zajahal sem korenine smreke in tam počakal jutra, zaspati nisem smel, ker bi zdrsnil v globino.
Zjutraj že navsezgodaj sem nadaljeval pot navzgor in kmalu prišel do planote pod Peco. Iz planšarskega doma so ravno odpeljali mleko. Upal sem, da je mogoče še zame kaj ostalo. Prosil sem moškega, bil je sam. Takoj mi je dal liter posnetega mleka. Ob tej planoti je več hribov in videl sem, da so Nemci ali ujetniki vrtali tunele in velike luknje za tovarne, skale pa vozili navzdol in delali prostor za parkiranje. Pred vsakim od teh del je stala straža. Hodil sem tako, da so me te straže čim manj videle. Do avstrijske meje sem prišel okoli ene popoldne. Bil sem spet žejen. Zaslišal sem, da curlja voda po žlebu, šel sem in se dobro napil, čeprav je bila ledeno mrzla. Ko sem prišel izza vogala šupe, sem zagledal visoko gori v skalah stražarja, spodaj pa kakih štirideset vojakov, ki so čistili težko orožje. Imeli so čudne uniforme – visoke kožuhovinaste kape kakor angleška častna straža. Vojaške plašče so imeli do pet in bolj take barve, kakršne so bile uniforme v stari Jugoslaviji. Pod drevesno linijo je bilo vse golo. Jasa. Avstrijska stran pa je bila že zaraščena. To je bila torej meja med Jugoslavijo in Avstrijo. Stražili pa so jo Bolgari, da so naši lahko nemoteno obračunali z nasprotniki. Pomaknil sem se više pod skale, da me stražar zgoraj ne bi mogel videti. Nalomil sem nekaj vejic za zaščito oči in se začel postrani premikati čez čistino. Na sredi sem si malo odpočil in jih opazoval, nobeden ni gledal gor. Kmalu sem bil čez in v gostem avstrijskem smrečju. Smreke so bile tako goste, da sem se moral plaziti po trebuhu skozi, in to precej daleč. Končno sem bil skozi. Prišel sem v velik macesnov gozd, ki je bil v nekaterih dolinah poškodovan od plazov s Pece. Prvič, odkar sem bil na poti, se je začelo oblačiti. Ponoči nisem hodil v dolino, ker nisem vedel, kdo je tam. Torej, še eno
[Stran 065]
Figure 9. Ob Vrbskem jezeru Stara razglednica vir Janez Osetič
noč sem moral prebiti v gori. Zamislil sem si, če bi šel kralja Matjaža pocukat za brado. Počasi sem šel proti zahodu. Tedaj, kot bi iz gozda zrasli, skoči osem gamsov pred mano v skale. Vedel sem, da ne morejo naprej in da bodo morali nazaj mimo mene. Spomnil sem se na kamen v žepu. Res so jo udarili mimo. Bil sem lačen in takoj sem zabrisal kamen zadnjemu gamsu v pleče. Še zmenil se ni. Od kod so se vzeli? Šel sem pogledat in videl, da so skočili iz male votline, ki so jo rabili za zavetje v slabem vremenu. Po tleh je bilo polno iztrebkov, od gamsov, pol metra na debelo. Bila je res komaj za deset gamsov, visoka pa meter in pol. Začelo je deževati, skoraj snežiti, bilo je tik pod drevesno mejo. Če je dobro za gamse, bo tudi zame, sem si mislil, mogoče jim pustim uš ali dve, oni pa meni garje. Pa smo kvit. Pred nočjo sem malo jedel smolo s smreke, ker sem bral v Domoljubu, da je smola lahko prebavljiva, bukovo listje pa ne in še malo strupeno. Ponoči je snežilo. Spal nisem nič, noge so mi hotele zmrzniti. Ne vem, kolikokrat sem se sezul in jih drgnil z rokami, pa spet obul. Tudi ušesa so mi zmrzovala, ker nisem imel kape, izgubil sem jo v trnjevi gošči pri Teharjah. Bila je dolga noč, končno je posijalo sonce na blesteči sneg. Bilo ga je pet centimetrov in bilo je okrog desetega junija 1945. Noge so bile trde, toda kmalu so bile spet dobre. Kmalu sem prišel do steze, ki je šla mimo slapu, kjer izvira Bistrica pri Pliberku. Ker je bila steza precej izhojena, turistov pa še ni bilo, sem bil previden, da ne bi srečal kake patrole. Prišel sem do prvih hiš. Vprašal sem, katera vojska je najbližja. »Včeraj zvečer so odšli partizani, in danes je prišlo deset Angležev.« – »Sijajno!« Malo dalje sem res videl nekaj angleških vojakov, ki so se umivali in brili. Šel sem kar v hišo zraven, po novice. Rekli so, da Angleži pošiljajo ljudi nazaj. Če pa hočem delati, lahko ostanem za hlapca pri njihovi hčeri, ker je prejšnji francoski ujetnik
[Stran 066]
Figure 10. Mimo Beljaka proti zahodu Stara razglednica vir Janez Osetič
odšel domov. Dali so mi jesti. Pripravili so mi banjo tople vode in čisto delovno obleko. Še isto uro sem delal, pumpal gnojnico in jo vozil na travnik, kar je Francoz odlašal. Bil sem tako lahek, da mi je moral pomagati domači fant. Srencova domačija je bila majhna: imeli so par konj, kravo in par mlade živine, gospodar je bil menda kolar in v ruskem ujetništvu. Žena, gospodinja je bila malo zadirčna. Sin in hčerka pa zelo prijazna, tako da sem bil kar zadovoljen. Hotel sem iti naprej in kaj zvedeti o civilnih beguncih in sestri. Domačini so rekli, da je najbolje, da ostanemo, kjer smo. Seveda, ker nismo imeli dokumentov. Isti dan je prišel iz Jugoslavije neki fant k svoji teti. Franc Jerman, po domače Špurčev, če se ne motim, študent in gorenjski domobranec. Sprva mu nisem nič verjel. Potem je povedal podrobnosti iz Vetrinja, da je njegovega kolega precej poškodovala bazuka itd. Potem sem mu tudi jaz povedal svoje izkušnje. Postala sva dobra kolega. On je ušel menda iz Šentvida pri Ljubljani. Drugi večer sem že dobil obiske. Prišli so tisti trije fantje, ki so bežali pri Pliberku pri predaji in jih lahki minomet ni zadel. Dobili so delo na kmetih, ker domačih sinov ali gospodarjev še ni bilo domov. Povedal sem, kaj se je zgodilo z njihovimi tovariši in oficirji. Ker Rupnika Vuka nisem videl v rokah komunistov, sem jih vprašal, če oni kaj vedo. To so bili kmečki fantje in niso lagali. Ti trije Meniševci so mi povedali, da je Rupnikova žena pokleknila pred angleškim oficirjem in ga rotila, naj ne dajo moža v Titovino. Res so Angleži oba peljali nazaj v Celovec. Ti fantje so komaj čakali, da gredo nazaj. Jaz sem jim rekel, da če samo enkrat na dan jedo tu, naj ne gredo na slabše. Naj počakajo do amnestije, ker sem vedel, da bo prišla, potem ko bodo komunisti pobili vse nasprotnike in še nekaj svojih. Teh fantov nisem nikoli več videl ali slišal o njih.
Ponoči so partizani še vedno prihajali čez mejo in držali vezo s koroškimi. Tako se je tudi pri nas ustavil domačin, sorodnik, ki je bil po-
[Stran 067]
ročnik v Hitlerjevi armadi. Rekel je, da grem lahko brez skrbi domov, da je tam sijajno, vsega dovolj, največ pa svobode. Rekel je, da ljudje prirejajo veselice in da se vse veseli in raja. In če bom še dlje okleval, se lahko zgodi, da bo prekasno. Ko je šel v hlev pogledat mlado, lepo kobilo, sem jaz pogledal njegovo, lepo, novo, nabito aktovko. Sama komunistična propaganda, hitro sem zaprl. Ko je prišel nazaj, mi je še enkrat svetoval, naj čim prej odidem domov. Domovina rabi mlade, pridne kot sem jaz. Nisem mu povedal, da so jih do pet tisoč, takih mladih, pridnih, zverinsko umorili. On tako ne bi verjel. Pa dobro spi, mi je še rekel. »Tudi vi,« sem mu voščil, ker sem poznal in vedel, da bo celo noč delal za svoje in raztresal njih propagando. Res sem dobro spal, kar na njivi, kjer smo imeli pšenico v kopicah. Na hlevu, kjer sem spal v senu, pa je nekdo tisto noč brskal pod zglavjem. Nič ni dobil, ker enostavno nisem nič imel, bil sem pravi proletarec. Senožeti in njive so bile do gozda, gozd pa do jugoslovanske meje, tako da sem moral čim prej dalje. Neki duhovnik je prinesel novico, da so naši – in tudi sestra – v Špitalu na Dravi v taborišču. Tudi Jerman je imel tam znance. Poslala sva kratko sporočilo, da se kmalu vidimo. Jerman je znal nemško in je že prej hodil po deželi, ker je imel vodnike. Po dobrem mesecu v Bistrici sva vzela pot pod noge, vzela sva kos kruha, meni je dal fant Max telečjak, in sva lepega jutra odšla proti Dravi. Ko sem prišel na Koroško, sem se moral takoj prijaviti na občini. Bil sem brez vsakega dokumenta ali priče. Ker sem se bal, da bodo iz Jugoslavije poslali za mano tiralico ali zaveznikom Angležem zahtevo povratka ujetnika, sem to skrb razodel bivšemu kapetanu kraljeve garde, ki se je držal tam okoli. Pisal se je Stamenković ali nekaj podobnega. Ta je rekel, da ima on pravico od kralja dati svojim kurirjem nova imena, ker je to bolj varno za domače. Rekel je, da imamo še vedno kralja v Londonu. Upal je, da me bo kasneje uporabil za kurirja. Dal mi je priimek po najbližji vodi naše vasi. Na občini so me slikali, mi dali potrdilo, kje delam in »becuhzajn« s plavim križem, ki je pomenil zaprto cono oziroma, da sem iz zaprte cone. Domačini so to tolmačili, kot da smo zaprti v coni, v resnici pa si šel s tem po celi angleški coni v Avstriji.
Z Jermanom sva hodila po vaseh, ki sem jih poznal iz knjige Umreti nočejo: Dobrla vas, Linča vas, Obir in druge. Pri Dravi je bil porušen most, Angleži so prevažali ljudi. Bil je velik in globok železen čoln. Oficir naju je legitimiral in naju zapeljal čez Dravo. Seveda je vedel, da sva begunca, posebno po mojih capah. Spet sva vzela pot pod noge, proti Celovcu. Jerman je znal štopati. Res, en tovornjak je ustavil in šla sva na vrh tovora. Precej kilometrov nama je prihranil ta Avstrijec. Popoldne sva bila že v Vetrinju, šla sva se zahvalit v vetrinjsko cerkev, ki sva jo oba dobro poznala, od zunaj in od znotraj. Jerman je zvedel, da v Špital na Dravi že vozi vlak. Šla sva kupit vozne karte, potem pa šla spat pod kozolec. Zjutraj sva zaspala, ker sva bila zbita, in vlak se je odpeljal mimo naju. Kazala sva mu karte kot dva Ribničana: »Pa sva te.«
Spet sva vzela pot pod noge proti Beljaku, ob Vrbskem jezeru. Lepa pokrajina, Koroška. Večinoma za tujce. Ko sem šel pred tedni pri Pliberku na občino, sem videl zbirališče za begunce, od koder so jih večino vračali. »Izbeglice imaju, da se jave ovde,« je pisalo v sedmih jezikih: angleško, nemško, rusko, madžarsko, hrvaško, srbsko in francosko. Ni pa pisalo slovensko, in to na slovenski zemlji. Ni čudno, da je že Prešeren zapisal: Ne vrag, le sosed bo mejak. Čeprav sem se zapisal kot Ivan, so me na papirjih krstili za Johana, in kasneje deklice še za Hanzla. V Beljaku sva ujela večerni vlak, noge so nama malo odrevenele.
V Špitalu sva se prisrčno pozdravila. Saj so nas že kar izbrisali z zemljevida. Jerman je šel k poznanim in potem v šole. Jaz sem bil v taborišču razseljenih oseb samo nekaj dni, potem sem šel delat na kmete (od julija 1945 do 16. 6. 1948). ?
[Stran 068]