Pravijo, da pomladni čas s svojo svežino in mladostno očarljivostjo prinaša veselje. Žal pa v najlepših pomladnih mesecih, maja, ko smo že odpeli v čast Materi Božji, in junija, ko slavimo Srce Jezusovo in Sveto Rešnje Telo, ki blagoslavlja nas, naša domove, polja in travnike, lahko svežina in mladostna očarljivost pomladi tudi zabolita, zabolita do srca in oživita spomine pomladnih dni daljnega leta 1945. Še vedno jih nismo pokopali …
Izbrala sem si lepo pomladno jutro za obisk gospe Ane Jerin, roj. Štirn, iz Stanežič nad Šentvidom. Poleg Ane so se očetu Vincencu (1894) in mami Mariji (1892) rodili pred najmlajšo Ano (1930) sinovi Vinko (1920), Janko (1923) in Jožko (1929). Danes živita še Ana in Jožko, ki je po očetovi smrti prevzel gruntek Rahlinovih, kot se je reklo po domače. Pred vojno so bile Stanežiče tipična kmečka vas, vseh petdeset ali šestdeset hiš so bile kmetije. Rahlinov gruntek, kot se ga Ana še danes ljubeče spominja, jih ne bi mogel preživeti. Oče je bil tesarski mojster in je delal predvsem ostrešja, kasneje se je zaposlil še pri železnici v t. i. Mostovni delavnici. Z dela se je vračal šele zvečer, zato je bila skrb za Rahlinov gruntek, druženje z otroki in njihov vsakdan predvsem na plečih mame. Bila je domačinka iz Stanežič, doma z velike kmetije in vajena vsakega dela. V hlevu je bil vedno ali vol ali konj, redila je po tri prašiče, dva za dom, enega za prodajo. Na njivi ji je pomagala moževa neporočena sestra Marija, bila je njihova dobra teta, rada je bila pri njih, z mamo sta bili kot dve prijateljici. Mami so pomagali tudi vsi otroci, kar je bilo samo po sebi razumljivo. Gospa Ana se spominja, da so imeli zelo lepo otroštvo. Uživali so v lepih prazničnih dnevih: poleg velikonočnih, božičnih, novoletnih, tudi julija ob sv. Jakobu, ki mu je bila posvečena cerkvica nad vasjo, pa spet v začetku septembra, ko je bilo žegnanje, obletnica njene posvetitve. Živelo je še veliko ljudskih običajev in veselja, a spoštljivosti adventa in resnobe posta niso nikoli prezrli.
»Mama je bila doma in mi stalno ob njej,« se spominja Ana. »Pomagali smo ji na polju, v hlevu, v kuhinji. Bila je naravno zelo inteligentna, razgledana, inovativna in podjetna, odprta za vsakogar in za vse. S čitanjem se je vse življenje izobraževala. Ni prebirala samo mohorjevk, kupovala je tudi knjige iz Slovenčeve knjižnice. »Izrabila je prav vsak trenutek, da je lahko iz knjige prebrala vsaj nekaj vrstic,« se še danes spominja hčerka Ana. »Knjigo je imela v predalu kuhinjske kredence in med gospodinjskim delom iz nje prebirala, vsak trenutek, ko je utegnila. Zato je lahko vedno pripovedovala o prečitanem teti na njivi, ko sta pleli in si s tem krajšali čas. Mami je bilo v užitek, da je pripovedovala, teti pa v užitek poslušanje. Poleg očetove sestre ji je pomagala še njena sestra; obe sta radi hodili k nam. Mama je brala in pisala celo gotico. Ko so med vojno ob neki priložnosti Nemci opazili njeno pridnost in razgledanost, jo je eden od njih poučil, bil je doma s kmetov, kako se kuha mošt, da se ohrani prek zime. Prinesel ji je termometer, da je mošt pravilno prekuhala, in gumijaste zamaške. Tudi gospodinjstvo je bilo v celoti njeno opravilo. Poleg čitanja je postalo takoj s pričetkom vojne njeno priljubljeno opravilo tudi pisanje o vojnih dogodkih. V poseben zvezek si je beležila vse dogodke o posameznih dejanjih in napadih Nemcev ali pa domačih terencev in partizanov. Zelo hitro je sprevidela, da je govorjenje o narodnoosvobodilni borbi laž in krinka ‘osvoboditeljev’ za prevzem oblasti. Znala je dobro presojati.«
»Mama je bila srce družine. Bratje so bili lepo vzgojeni. Vsi so pomagali na polju in pri živini. Še najmanj Vinko, pa ne zato, ker bi se izogibal delu, ampak je vedno tičal v knjigah, vedno je hodil v šentviško knjižnico in veliko bral. Že kot otrok je bil zelo priden in po nara-
[Stran 041]
vi dosti bolj miren. Zame je bil pravi učenjak. Razlagal mi je, da je naša zemlja okrogla in da plavamo v vesolju, kar se mi je zdelo neverjetno. Znal nas je zabavati in pri nas so se zbirali tudi okoliški fantje, največkrat iz meščanske šole. Razlagal jim je, kar je zvedel iz knjig. Takrat je bil že v gimnaziji. Nekoč me je hotel hipnotizirati, pa sem bila preveč neresna, da bi mu to uspelo. Spomnim se tudi, kako je sončnega popoldneva na perilnik nasul kupček smodnikovega prahu, ga sušil in ga nato s pomočjo leče in sonca vžgal. Naenkrat je bilo vse dvorišče v dimu, iz štale je pribežal splašen vol in spet je bila zabava tu. Vse nas je imel rad in mi njega. Razumljivo, da Janka najbolj in on njega, ker sta si bila po starosti najbližja. Jožko je z leti postajal vedno bolj bolehen in na polju ni delal. Vinko je dobesedno bedel nad njegovo varnostjo in Jožko je bil zelo nevezan nanj. Tudi sama sem vedno hotela biti v njegovi družbi, da ne bi zamudila česa zanimivega ali zabavnega.«
Vinko – dijak škofijske klasične gimnazije
»Mama je že pri majhnem opazila njegovo ukaželjnost in ljubezen do knjig in mu obljubila: ‘Če boš priden, boš šel po osnovni šoli v gimnazijo v Škofove zavode!’ Že beseda sama nam je vzbujala spoštovanje, Vinku pa z vsakim dnem bolj uresničevala sanje. Spet se je pokazala daljnovidnost naše mame, čeprav je vedela, da nas bo šolnina stala lepe denarje. Povsod po hiši je bil s kredo zapisan datum njegovega vstopa v gimnazijo in Vinko je govoril samo še o tem. Z mamo sta si bila zdaj še bolj zaupljiva. Danes vem, da je bila za mamo in očeta šolnina finančno breme. Vsak mesec me je mama vzela s seboj, ko je šla v Zavod plačevat šolnino. Ona je šla v pisarno, se notri pogovarjala, jaz pa sem sedela zunaj in prisluškovala, kadar so se v tišino dolgih hodnikov odprla kakšna vrata. Ob sobotah so hodili di-
Figure 1. Vinko Štirn – študent teologije med vojno
jaki na sprehod. Kadar sem bila na njivi, sem jim vedno tekla naproti. Pogledala sem vsakega posebej, če bi morda med njimi opazila Vinka. Kot nalašč ga ni bilo nikoli med njimi. Kadar je bila na njivi mama, je tudi ona nehala delati, če bi morda med fanti zagledala Vinka. Zdi se mi, da ga ni nikoli.«
»Zaradi Vinkove šolnine smo se marsičemu odrekali. Mama pa je spet pokazala svojo iznajdljivost. Večkrat je šla v Banat po koruzo, ker je bila tam cenejša. Zaradi očetove zaposlitve na železnici je imela popust pri vožnji in vsakič je pripeljala petsto kilogramov koruze. Zato je lahko zredila tri pujse. Rada je potovala in vožnja ji je bila izlet. S seboj je jemala mene in sosedovo deklico Slavico, ki ji je dveletni umrla mama in je od takrat živela pri nas. Za naju je bila vožnja zastonj in tako nama je mama omogočila izlet in širila najino obzorje. Nekoč naju je peljala celo v Dalmacijo in nama razkazala Dubrovnik in Split. Deklica je sčasoma postala naša, našo mamo je klicala za mamo in ona je skrbela zanjo kot za svojo. Celo lepše je bila oblečena kot jaz. In ko se je
[Stran 042]
deklica poročila z bratom Jankom, je mama skrbela še za njune otroke. Mama je bila srčno zelo dobra in vedno vsem na voljo za pomoč. Svojo podjetnost je pokazala tudi s tem, da je vsako leto organizirala vožnjo čebeljih panjev z vlakom na pašo v Slavonijo in vrnitev nazaj z dežami akacijevega medu. Tudi čez zimo je bil čebelnjak njena skrb.«
»Vinko je bil vsa gimnazijska leta odličnjak, nadarjen zlasti za jezike in etnologijo. Inštruiral je mlajše dijake, da je s tem finančno razbremenil mamo in očeta. Bil je še vedno zgovoren, duhovit in plemenit. Kadar se je v prostih dnevih ali v počitnicah mudil doma, smo ga bili vedno zelo veseli in imeli smo vtis, kot da je v tistih dneh polepšal naš dom. Z mamo sta se veliko pogovarjala o profesorjih, sošolcih, študiju, saj je mamo zanimalo vse in z vsem je hotela biti ‘na tekočem’. Maturo je opravil z odliko. Veselil se je že lepih in sproščenih počitnic. Žal so bili dijaki njegovega letnika zadnji maturanti nekdanje klasične škofijske gimnazije v Šentvidu. Pričela se je vojna in junija 1941 so celotno poslopje te častitljive zgradbe, takrat največje in najveličastnejše na Balkanu, arhitekturne in umetniške mojstrovine škofa Jegliča, predvsem pa tempelj učenosti in vsestranske vzgoje mnogih dijakov, že zasedli okupatorski Nemci. Zmedeni in ogorčeni dijaki in profesorji, ki so v Zavodu tudi stanovali, so v dveh urah morali sprazniti svoje prostore. Vse zgradbe z inventarjem vred so se polastili oblastiželjni tujci.«
Pričetek vojne
»Vinko se je po maturi odločil, da sledi svojemu klicu in se posveti duhovniški službi. Vpisal se je na Teološko fakulteto, morda tudi zaradi prijateljevanja z gimnazijskim sošolcem Alojzijem Šuštarjem. Ta je že med vojno odšel na študij v Rim in sta si z Vinkom odslej le še dopisovala. Njegov sošolec v gimnaziji je bil tudi domačin Tone Erman. Želel je v bogoslovje, a ga zaradi naglušnosti niso sprejeli. Kasneje je kot izobraženec, poročen mož in oče na pravil ogromno dobrega in koristnega za šentviško faro. S prvim letnikom bogoslovja je bil Vinko že v okupirani Ljubljani in od takrat se ni vrnil nikoli več. Za vedno sta nas ločili nemška in italijanska meja. Na srečo je mama takoj prve dni vojne, ko nas še ni ločevala meja, odhitela v Ljubljano, obiskala Vinka in svakinjo Manco Štirn. Vsa leta vojne je bila Vinku teta Manca v moralno in finančno pomoč. Tudi v tistih prvih dneh po koncu vojne. Mama, ki je vedno vsakemu pomagala, je bila zdaj brez moči, a živa vez med nami in Vinkom so bila pisma in občasno kakšen pretihotapljen paket s hrano. (Ata ga je izročil kurjaču lokomotive, on naprej prek tete Mance in ta Vinku). Nikoli več pa se nista z mamo zaupno pogovarjala, kot sta se nekoč, mene in bratov ni nikoli več zabaval in poučeval kot nekoč … Vedeli pa smo in ves čas upali, da nas meja ločuje le občasno … Vsako Vinkovo pismo je bil velik dogodek za vse nas. Glasno smo ga brali in se pogovarjali o vsebini. Od teh pisem sem pri bratu Jožku mnogo let kasneje našla le eno edino. Mama je po vojni vse shranila v lesenem zaboju, ki ga je skrila pod podom v drvarnici. Ob popravilu hiše po vojni se je verjetno zaboj izgubil ali pa je že prej propadel. Morda pa je to pismo mama ves čas, do svoje smrti hranila pri sebi … Danes je edino ohranjeno in nepoškodovano.
O čem med drugim piše bogoslovec Vinko v tem pismu, datiranem s 30. junija 1943: »Oprostite, da Vam že toliko časa nisem pisal. Imeli smo hude boje za zeleno mizo in res nisem utegnil vzeti v roke peresa. Tretji letnik je verjetno najbolj zahteven. Imeli smo kar štiri izpite drugega za drugim, hvala Bogu, dobro sem jih opravil. Pri dveh sem bil ocenjen z desetimi točkami, pri dveh pa z devetimi, kar tudi ni malo. Zaradi napornega študija sem nekoliko shujšal, vendar ni take sile, kakor lahko vidite s fotografije, ki sem jo sam napravil pred štirinajstimi dnevi. Veselim se že počitnic na Do-
[Stran 043]
lenjskem pri dobrih ljudeh na Gori. Na Dolenjsko bodo odšli vsi bogoslovci razen enega. Šel bom šele čez dva tedna, če pa ne bo varno, se bom takoj vrnil. Naj Vas nič ne skrbi. Knjige bom deloma spravil k Mlakarju, kar je dragocenejših, druge bom pustil kar v hiši. Sicer ni verjetno, da bi se med počitnicami kaj spremenilo, a previdnost ni nikoli odveč. Knjig imam zelo veliko. Toliko opravka imam z njimi in vedno se me ‘prime’ kakšna nova. Saj je že samih učnih knjig zelo veliko! Teta Manca predlaga, da bi moral za zimo imeti dežni plašč. Od svojih prihrankov bi lahko dodal 600 lir, čevljar bi mi moral popraviti dva para čevljev, univerza me je letos stala 280 lir. Težko prislužen denar mi kopni, toda hvala Bogu, da je zame tako poskrbel … 11. julija grem na novo mašo v Št. Lovrenc na Dolenjskem. Pravijo, da bo za te čase kar precej slovesna. Vedno sem v Št. Lovrencu dobrodošel pri družini Pugelj.« Povod za pismo, pa so naslednje novice.
»29. maja je bila na Rakovniku velika spokorna pobožnost. Samo za procesijo je šlo 25.000 vernikov. Prihajali so iz vsake fare posamič. Običajno je šel najprej župnik s križem, za njim pa ostali farani. Tudi naš gospod dekan so pripeljali svoje Koseščane. Draveljčanov ni bilo, ker so že izven mestne meje. Ljudstvo je prepevalo nabožne pesmi in molilo rožne vence. Take procesije v Ljubljani še ni bilo. Da bi se zbralo toliko ljudi in da bi vsi glasno molili! Za mnoge je bilo romanje hud napor. Naši farani so odšli na romanje ob pol dveh zjutraj, na Rakovniku so bili ob petih zjutraj in vse do maše na vročem soncu molili in peli. Posebno otroci so bili zelo zdelani in marsikomu je bilo slabo, ker so se mnogi ves dan postili. V procesiji iz stolnice so nosili križ gospod škof in med potjo do Rakovnika so ljudje padali kar na kolena in jokali. In to ne samo ženske! Skoraj vsi moški so si brisali oči. Glasno so klicali k brezjanski Mariji, naj jim pomaga. Kako lepo je bilo videti v belo oblečene bogoslovce, ki so na rdečih nosilih nosili podobo Marije Pomagaj, ki je bila vsa okraše-
Figure 2. Štirnovi otroci leta 1932 – od leve stojijo Vinko (12 let), Janko (9 let), Jožko (3 leta); sedi Anica (2 leti)
na z belimi rožami. Za njimi so šli univerzitetni profesorji in skupaj z akademiki molili rožni venec. Takrat smo bili vsi med seboj enaki. Skupaj so šli razni ravnatelji pa delavci in preproste stare ženice z rutami na glavah, sivolasi možje in mladi fantje. In vsi so enodušno molili. Ko smo prišli na Rakovnik, smo molili rožni venec in prepevali Marijine pesmi, dokler niso prišle vse procesije. Naša procesija iz stolnice je prišla na Rakovnik ob štirih zjutraj, za nami jih je prišlo približno še enkrat toliko. Slovesnost se je tako pričela šele čez kake tri ure. Sledile so pete litanije, škofov govor in posvetilna molitev. Na koncu pa še blagoslov z Najsvetejšim, ki so ga prinesli iz rakovniške cerkve, in zahvalna pesem. To romanje je
Figure 3. Starša Marija in Vinko Štirn ob čebelnjaku – pred vojno
bilo resnično veliko spokorno in spravno dejanje. Marijino podobo smo po končani slovesnosti odnesli v sprevodu v stolnico. Tam bo ostala, dokler se ne povrne na svoj dom. Odslej je pred njeno podobo vedno veliko ljudi, posebno dopoldne, ker so ob njenem oltarju maše od petih zjutraj do opoldne. Vsak dan zvečer so pa redno lavretanske litanije.«
»Naslednji dan, v nedeljo se je vsa škofija slovesno posvetila Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V stolnici je bila pontifikalna sv. maša s škofovo pridigo. Škof so povedali, da se bodo popoldne posvetili tudi Gorenjci. Dejali so tudi, da so sv. Oče rekli, potem ko so zvedeli o pripravah na posvetitev in o opravljanju pobožnosti petih prvih sobot, da narod, ki toliko časti Marijo, gotovo ne bo propadel. Stolnica je bila nabito polna, še bolj kakor ob škofovih postnih pridigah. Tudi po deželi so oba dneva, kjer so le mogli, lepo obhajali. Ponekod so šli ljudje bosi za procesijo. Daj Bog, da bi se ljudje tudi v srcu spreobrnili in začeli živeti drugače. Veliko je grešil naš narod in prav je, da vsi delamo pokoro. Najboljša pokora pa je, da radi iz Božje roke sprejemamo, kar nam pošlje. Seveda, človek bi si marsikaj želel drugače, a Bog že ve, zakaj tako dela.
Čeprav imamo počitnice, imam veliko dela s prevajanjem neke mladinske vzgojne knjige, da mi dneva kar zmanjka. Zato tudi na Goro do 24. avgusta ne bom šel. Takrat pa si bom privoščil nekoliko pravih počitnic in se okrepil za prihodnje šolsko leto. Danes pa grem še v Št. Lovrenc, kjer bo jutri biserna maša g. Ivana Šašlja, prihodnjo nedeljo pa nova maša, kamor sem povabljen. Zelo na hitrico pišem, ker se mi mudi. Pozdravljam vse, Vinko.«
»Tako nas je s pismi Vinko ves čas vojne opogumljal in seznanjal s svojim življenjem. Predvsem mamo, ki je še naprej ostala srčna in vsestransko dejavna. Marsikoga je prek meje na Toškem čelu ‘pretihotapila’ v Ljubljano, tudi sinovega znanca Jermana iz Cerkelj. Jeseni 1944, ko bi se moral Vinko vpisati v
[Stran 045]
Figure 4. Zadnji maturanti predvojne Škofijske klasične gimnazije leta 1940 – v prvi vrsti skrajno desno sedi Vinko Štirn, ob njem Alojzij Šuštar.
zadnji let nik, je bil študij prekinjen, univerza zaprta. Zadnje leto pred posvetitvijo. Kam zdaj? Z Vinkom vred smo bili vsi prizadeti in zaskrbljeni. Vinko sam je ostal pred odločitvijo: Ali naj se pridruži partizanom ali naj gre v nemško vojsko ali v nemško delovno organizacijo Toth? Po vesti se je odločil za eno samo in edino možnost: pridružil se je domobrancem.«
Domobranec Vinko
Vinkovo domobranstvo v zadnjem letu vojne je ostalo bolj ali manj neznanka za domače. Izvedeli so samo, da je bil nastanjen v domobranski postojanki v draveljski šoli. Občasno so mu še vedno poslali kakšen paket s hrano. Kaže pa, da mami Vinkovo domobranstvo ni dalo miru. »Nekega dne me je prišla mama čakat pred šolo in mi povedala,« se spominja Ana, »da greva do meje pri Podgori. ‘Do meje pride tudi Vinko.’ Z največjim veseljem sem odšla z njo. Ob dogovorjenem času sva bili ob meji. Napeto gledam na ono stran zastražene žice in zagledam vojaka v uniformi, ki gre proti nama. Prva ga je prepoznala mama: ‘O, saj to je Vinko!’ se ga je razveselila. Gledala sem ga, bil je v uniformi in tudi sicer se je spremenil. Šele ko mi je rekel: ‘Kako si zrasla! Kako si velika!’ sem v zadržanem vojaku prepoznala nekdanjega prisrčnega, šaljivega in zgovornega brata Vinka. Mamo je takoj neprijetno presenetila vojaška uniforma. Ni mogla skriti svoje zaskrbljenosti. ‘Moral sem obleči uniformo. V draveljski šoli sem za tolmača, ker znam nemško in italijansko.’ Mama ga je še naprej žalostna in zaskrbljena gledala. Še in še je spraševala. Kako drugačen je bil zdaj pogovor od tistih nekdanjih domačih, prisrčnih. ‘To se ne bo dobro končalo,’ je večkrat ponovila. Ko sva prišli domov, so se vsi zbrali okoli naju. Kaj bo povedala mama o Vinku? ‘To se ne bo dobro končalo,’ je bila še bolj prepričana in pričela
[Stran 046]
jokati. In objokana je bila ves večer. Odslej tudi bolj zaskrbljena. Vinkov cilj in tudi njena srčna želja sta vendar bili, da postane duhovnik, zdaj pa ga vidi pred seboj v vojaški uniformi. Tega dvojega ni mogla povezati niti nikoli sprejeti. Mama je bila ves čas vojne politično razgledana, vedela je za nastanek domobranstva na Gorenjskem s ciljem, da zaščiti civilno prebivalstvo pred partizanskim terorjem in pobijanjem. Ali naj zdaj postane vojak s puško še njen dobri in plemeniti sin? Ona pa je že videla v njem duhovnika pred oltarjem … Takrat sva z mamo videli Vinka zadnjikrat … Jaz pa sem bila vsa navdušena za domobrance. Spominjam se jih, kako so večkrat korakali po Celovški in navdušeno prepevali slovenske ljudske in domoljubne pesmi, mi otroci pa smo leteli za njimi. Nikoli ne bom pozabila njihove: Regiment po cesti gre … Zdaj je tudi Vinko spadal mednje in vsi so bili dobri, pošteni, plemeniti, navdušeni za narod, kot je bil Vinko …«
Živela svoboda!
»Ob koncu vojne smo bili vsi zmedeni. Takoj prve dni po vojni je mama šla v Ljubljano po Vinka, da ga pripelje domov. Kje je? Kaj je z njim? Ni ga bilo več, odšel je z drugimi. Zdaj je pripadal njim, domobrancem. Obupana je odšla k teti Manci. Ta je mamo tolažila, da so domobranci odšli le začasno, da se vrnejo, ko se pri nas stvari uredijo. Od nekoga je dobil civilno obleko, ji je še povedala. Ni pa vedela, ali je odšel kot civilist ali pa v uniformi skupaj s svojimi iz Dravelj. Če je odšel kot civilist, je bil morda eden v reki beguncev, ki se je dan za dnem valila po Celovški. Morda pa je odšel v uniformi skupaj s svojimi in je z vlaka gledal streho in njive svoje domačije in se od nje v duhu poslavljal, smo ugibali. Zdaj smo vsaj vedeli, da je odšel na Koroško, nikoli pa zvedeli ničesar o mučnem pohodu domobrancev in civilistov do Vetrinja. Mama je spet upala, da bo Vinko na Koroškem gotovo poiskal svojega dobrega, zaupnega prijatelja in vzornika, nekdanjega soseda, duhovnika Vinka Zaletela, ki je že pred vojno odšel na neko župnijo na Koroško. Saj se bo lahko v primeru kakšne nevarnosti k njemu zatekel ali pa ga bo celo on poiskal, saj je gotovo zvedel za tragedijo domobrancev in Vetrinj. V tem primeru bi ga lahko odpeljal kar s seboj na svojo faro. S takimi razmišljanji je mama spet tolažila samo sebe in nas. Kmalu pa smo zvedeli za Škofove zavode in vrnjene domobrance … Nikoli pa si nismo mogli niti predstavljati, kar smo sčasoma zvedeli, da so komunisti častitljivi Zavod čez noč spremenili v eno najhujših koncentracijskih taborišč. Kmalu smo zvedeli tudi za Teharje, za Kočevski Rog. Nestrpno in zaskrbljeno smo pričakovali Vinka. Ni in ni ga bilo. Spet se je mama tolažila, da je Vinko morda med tistimi ujetniki, ki na Kočevskem gradijo podzemna skladišča in bivališča. Kje je zvedela zanje, mi ni jasno. Na Vinkovo vrnitev je upala do zadnjega.« Tako kot takrat vse matere …
»Čez nekaj časa, ne spominjam se natančno kdaj, je prišel trenutek resnice tudi zanjo, za vse nas. Neki mladoletnik, ki je bil izpuščen iz Teharij in v svobodni domovini na srečo ostal živ, je poiskal mamo in ji povedal, da je v teharskem taborišču videl Vinka na dvorišču C. Bil je zvezan z žico in kot ostali jetniki, živ mrlič. Vinko je takrat že vedel, da bo sotrpin na drugi strani žice ostal živ, bil je mladoleten, zanj pa ni bilo nobenega upanja več. Naročil mu je, naj v Šentvidu poišče mežnarja Franca Menarta (našega znanca in maminega sorodnika) in mu to pove. Naj domači to vedo in se ga spominjajo mrtvega.«
Nihče, ki ni doživel taborišča v Teharjih, si ga niti v najhujših sanjah ne bi mogel predstavljati. Celo preživeli jetniki niso mogli izraziti okusa in vonja po smrti, ki je lebdela v prašni, s soncem ožarjeni meglici nad taboriščem; z vonjem po smradu in krvi; v grozeči tišini, ki so jo parali kriki mučenih in povelja stražarjev. V dobrotno spokojnost večera je dan za dnem zarezal klic. Sive postave so se mukoma prebi
[Stran 047]
Figure 5. Skupina ljubljanskih bogoslovcev junija 1941 – od leve: Štrubelj, Štirn, Tavčar, Šuštar
jale do klicnega prostora. Preživeli se spominjajo njihovih brezizraznih obrazov, počrnelih od prahu in ožganih od sonca; samo oči so jim bolno sijale iz globokih kotanj. Vdano so se privlekli do kamiona, ali pa so jih, nemočne, nanje zmetali. »Da, ubijali so jih pred našimi očmi; da, odvažali so jih ob večerih, bolne in onemogle od lakote in brezumne žeje; da, vse to smo videli in vse to je bilo. A kje je tisti vonj po smrti, kje je tisti strah, tista groza, tisti valovi sovraštva, ki so butali ob nas? Kje je tista barva, tisti vonj taborišča – po tem zdaj segamo zaman. Bila je tišina; ko so jih vezali, so bili tiho. Tišina je bila od vsega, kar je bilo na njih, najbolj vidna. Povezovala jih je s tem, kar jih je čakalo na oni strani. Njihova telesa je izžigala žeja, iz ran jim je odtekala kri, bili so zvezani z žico, vsak sam in drug z drugim … Zakaj so šli tako tiho v to dobro noč ? Ali jim je pradavna kultura, v katero so bili rojeni, ukazovala molčati? Ali so na tistem robu zavesti, ki jim je še ostala, ali so tam vedeli, za kaj gre? Ali pa jim je bila preprosto dana milost, da so v tišini odhajali v svojo slavo?« (Justin Stanovnik, Teharske refleksije, Zaveza št. 47, str. 63)
Ali smemo upati, da je bila Vinku dana ta milost in še več kot ta? Ali smemo upati, da ga je obsijala milost, ki ga je iz Getsemanija teharskega taborišča prebudila iz otopelosti v resnični čas in prostor? V junij 1945, ko bi bil v normalnem času posvečen v duhovnika? Ali mu je Božja Previdnost določila, da zdaj in tukaj daruje Bogu svojo prvo mašno daritev? Daritev svojega telesa in krvi, združen z daritvijo božjega Sina, Odrešenika vseh in vsega? Odrešenika Vinka samega, njegovih trpečih in pobitih sotrpinov, njegovih krvnikov, sodnika Pilata? Odrešenika njegovih dragih domačih, ki molijo zanj, Odrešenika vsega slovenskega naroda? Odrešenika peklenskega zla in vsakršne človeške hudobije?
Kakšen je bil večer, če je bilo zvečer, ko so Vinka zvezali skupaj s sotrpini in jih izžete strpali na kamion? Na katero od številnih morišč so jih odpeljali? Kako ubili in s čim zasuli svoja zločinska dejanja? Vinko kakor tisoči ?
[Stran 048]
Figure 6. Vinko Štirn leta 1945, ko je bil štiri mesece domobranec.
drugih mora za vedno ostati izbrisan iz zavesti naroda! Kot da jih nikoli ni bilo! Mar jih v spominu naroda tudi nikoli več ne bo?
Mamino životarjenje po vojni
»Ko je Franc Menart povedal mami za Vinka in njegovo smrt, je bil pri nas jok,« je nadaljevala hčerka Ana svojo pripoved. »Jokala je mama, z njo vred sem jokala tudi sama. Morda je mama zvedela še kakšno podrobnost več o vsem, kar se je dogajalo z Vinkom in v Teharjah, a je molčala. Poleg žalosti in tesnobe se je zdaj v našem domu pojavil še strah, kakršnega nismo nikoli poznali. Nismo si predstavljali, da so česa takega zmožni novi oblastniki. Lahko se znesejo še nad nami. Naši nekdanji sproščeni pogovori so postali drugačni, naš smeh manj nalezljiv. Mama je otopela, njena nekdanja živahnost in veselje do življenja sta zamrli. Ni bila več nekdanja mama. Ne spominjam se, kako sem se tistega dne konec maja 1945 znašla na Kongresnem trgu pred Univerzo, verjetno smo odšli učenci naše šole. Od vsega govora maršala Tita se še danes dobro spominjam njegovih grozečih besed, da izdajalci slovenskega naroda nikoli več ne bodo gledali naših lepih planin. Niti pomislila nisem, da med te izdajalce spada tudi naš Vinko. Tudi kakšne druge ‘novice’ sem prinašala iz šole in mama me je vselej le opomnila: ‘Ani, pazi, kaj govoriš! Pazi, kam hodiš! Pazi, s kom hodiš!’ …«
»Za smrt našega Vinka so zvedeli vsi vaščani. Pred vojno mu ni imel nihče ničesar očitati, zdaj pa je bil samo še zaničevani ‘belček’ in mi ‘belčki’. Kljub temu nikoli nismo skrivali svojega prepričanja. Nekdanje razdvojene Stanežiče so bile podoba še danes razdvojenega naroda! Vedno smo bili trdno prepričani, da so Vinka po nedolžnem ‘obsodili’ in tako kruto umorili. V domobranski postojanki v Dravljah je bil zaradi znanja jezikov samo prevajalec, šele aprila 1945 se je moral pridružiti domobranski vojski, čeprav ga prav nobena stvar ni nikoli naredila vojaka, niti po mišljenju niti po vedenju. O Vinku se nismo nikoli veliko pogovarjali, mama ga je omenjala le v zvezi s kakšnim spominom nanj. Z žalovanjem si je nakopala angino pectoris. ‘Preveč si žalostna, zato si taka,’ je bila edina zdravnikova diagnoza. Ko sem nekoč zbolela za pljučnico in je mama hotela zdravniku plačati, je plačilo odklonil: ‘Kaj boš plačevala, saj si še vedno vsa iz sebe.’ Tudi nekaj vaščanov je z nami sočustvovalo in med nami je vladala nekakšna tiha in iskrena povezanost. Vsi smo bili tako ali drugače preizkušeni in radi smo se med seboj pogovarjali. Sočustvovali smo z znanim in plemenitim šentviškim zdravnikom dr. Justinom in njegovo ženo, ki sta ves čas delala samo dobro, vsem brez razlike, a so se po vojni novi oblastniki tako kruto znesli nad njima.
Tiho in neopazno, kot je bilo njeno življenje po vojni, je mama umrla leta 1961. V naših spominih Vinko ostaja ves svetal in čist, mama pa trpinka vsa povojna leta do smrti.« ?
[Stran 049]