[Stran 010]
Pred sedemdesetimi leti se je začela pisati neverjetna zgodba. Zgodba, ki navdušuje in navdihuje. Zgodba, ki bi si zaslužila, da pride na filmska platna ter preko žive slike spregovori o ljudeh, ki so brez vsega uspeli narediti neverjetno. Toda kako naj nagovarja zgodba, ki je bila vsa desetletja zamolčana? O kateri se ni smelo govoriti in ki v pozabi za mnoge ostaja še danes. Govorim o Slovencih, ki so morali po vojni, da bi si rešili življenja, zapustiti domovino. Njihov svet je bil naslednja tri, štiri leta omejen na taborišča v Avstriji in Italiji. Peggetz pri Lienzu, Špital, Judenburg, Št. Vid pri Glini, Servigliano, Senigallia in Monigo so le nekatera izmed njih. Življenje tam ni bilo preprosto. Pomanjkanje hrane in osnovnih potrebščin za življenje, omejeno gibanje, bolečina ob umoru 12.000 domobrancev, strah, da bi v Jugoslavijo vrnili tudi druge – civiliste in da bi jih tam čakala enaka usoda. Vse to je zaznamovalo začetke njihovega bivanja v izgnanstvu. Čeprav brez vsega, jim je uspelo v taborišču vzpostaviti šolstvo, primerljivo najboljšim evropskim šolam, kar dokazuje tudi to, da so bila spričevala, pridobljena tam, vstopnica na univerze po vsem svetu. Čeprav brez vsega, so izdajali številne časopise. Ne zgolj informativnih, temveč tudi za otroke in mladino, časopise z versko vsebino … Za vsakega nekaj. Kultura je bila, poleg vere, tista, iz katere so črpali moč za preživetje. Zato so nastajale številne predstave, organizirali so literarne in bralne večere, pevski zbori so z ubranim petjem privabljali številne poslušalce – ne samo taboriščnikov, temveč tudi domačine iz okoliških krajev ter mnoge mednarodne delegacije, ki so si prišle ogledat ta fenomen. Kot da bi to ne bilo dovolj, so poskrbeli za športne aktivnosti, organizirali so skavte ter številne tečaje (jezikovne, šiviljske, fotografske itd.). Toda ob vsem tem niso zanemarili dela. S svojo iznajdljivostjo, marljivostjo in ustvarjalnostjo so si uredili barake, iz odpadnih kovinskih odpadkov napravili posodo, lijake, umivalnike, njihovi izdelki iz lesa so bili znani po vsej Avstriji.
Da, o tem ne vemo skoraj nič. Vsaj ne tu, v Sloveniji. O tem vedo povedati tisti, ki so si morali svoje življenje zaradi brezbožnega komunizma in krvave revolucije ustvariti na novo nekje v tujini. In ki so to življenje v taborišču tudi živeli. Ko pripovedujejo o tem življenju tudi svojim potomcem, iz njihovega pripovedovanja veje ponos. Upravičen. Res je, spomini vedno polepšajo preteklost, toda tu ni samo njihova beseda. Ostal je materialni dokaz, ki priča o »izbruhu izjemne življenjske moči«. Izdelki, knjige, učbeniki, spričevala, fotografije. Da, tudi številne fotografije. Že nekaj let Rafaelova družba pripravlja razstavo fotografij, ki so v tistih povojnih letih nastale v avstrijskih taboriščih, tokrat pa se je v sodelovanju z založbo Družina odločila, da jih objavi v monografiji. Ko nastaja uvodnik, se ta ravno tiska, ko ga boste brali, bo knjigo z izredno povednim naslovom Cvetoči klas pelina mogoče že vzeti v roke. In skozi fotografijo odkrivati svet in življenje naših beguncev. Resda samo v avstrijskih taboriščih, toda ne dvomim, da ne bo nekoč nastala še ena taka dragocena tiskana izdaja. O življenju v taboriščih v Italiji. Saj, razen klime, tudi tam ni bilo slovenskim beguncem nič lažje. Zato je ta monografija tako pomembna. Ker ni samo fotografski popis tistega časa. To delo je, kot sta zapisala v uvodu direktor Rafaelove družbe in direktor Družine, »ogledalo za naš čas in nosi v sebi seme boljše prihodnosti. Vabi nas k utrditvi skupnega spomina, predvsem pa k ohranjanju upanja in zaupanja v notranjo moč slovenskega človeka, ko se odloča za dobro v najtežjih okoliščinah. Nešteto portretiranih obrazov nam pričuje o tem, da ni življenjske ne zgodovinske preizkušnje, ki je ne bi mogel oplemenititi niz zavestnih človeških odločitev za dobro, lepo in resnično, tudi sredi najhujše negotovosti in navidezne brezizhodnosti.« S tem delom se končno popravlja krivica, ki se je toliko desetletij delala našim rojakom.
Utrjeni v tej življenjski preizkušnji so Slovenci na drugem koncu sveta uspeli ohraniti svojo identiteto. V preizkušnji so prekalili in utrdili vero, ostali zvesti narodu, domovini in maternemu jeziku. Danes, ko se zdi, da v našem prostoru pozabljamo na vse te vrednote, se lahko ozremo tja čez. In vidimo, kaj bi lahko bilo, če bi se zgodovina odvila drugače. Če bi ob koncu vojne zmagal demokratičen tabor. In bi vsi ti, ki so ustvarjali življenje v taboriščih, ostali v Sloveniji. Vem, zgodovinar ne more in ne sme podleči skušnjavi razmišljanja: »Kaj bi bilo, če bi bilo«. Zgodovine se namreč z nobenim pogojnikom ne da spremeniti. Tako smo med drugo svetovno vojno imeli revolucijo, komunisti pri nas so se na oblast zavihteli preko tisočerih trupel nedolžnih, pri nas smo imeli totalitarni režim, ki v slovenstvu in zvestobi narodu ni videl nič dobrega. Še huje, vse, kar je spominjalo na to, so sistematično uničevali. Pri nas so dolga desetletja [Stran 011]na vseh ravneh sistematično vse ustrahovali, vsem prali možgane, predvsem pa ubijali in ubili duha. To se ni spremenilo do današnjih dni. Povprečen državljan Slovenije ni sposoben kritičnosti, ne distance do teh, ki že desetletja vladajo. Argument nima nobene vrednosti. Povprečen državljan Slovenije je pravzaprav najraje povprečen, mlačen, strahopeten in vodljiv. Tako globoko ukoreninjen v strahovladje polpreteklosti, da se boji vsake spremembe.
Preteklosti torej ne moremo spremeniti. Toda prav v skupnostih, ki so jih ustvarili Slovenci po vojni povsod po svetu, predvsem pa v Argentini, lahko vidimo eno od možnosti razvoja slovenskega naroda. Če bi bil konec vojne pri nas drugačen. Zdi se, da imamo na primeru slovenske stvarnosti možnost skoraj laboratorijske preverbe, kaj bi se zgodilo, če bi oblasti ne prevzeli revolucionarji. Tako kot v laboratoriju isti vzorec razdelijo na več delov, potem pa pri vsakem nekaj spremenijo ter opazujejo, kako tista spremenljivka deluje na izbrani del vzorca, tako lahko tudi mi ugotavljamo, kako se je spreminjal slovenski človek pod totalitarno oblastjo ter kakšno pot je šel slovenski človek, ki ga ni okužila komunistična ideologija, temveč se je še naprej razvijal v svobodi. Tisti, ki so morali po vojni oditi, so ohranili ponos in pokončnost, ki sta prežemala slovenskega človeka, da je, kljub viharnim trenutkom večstoletne zgodovine, ostal zvest svojemu rodu. Pri njih se lahko učimo marljivosti, vztrajnosti, požrtvovalnega dela za skupno dobro, zvestobe idealom naših prednikov. Iz te skupnosti so izšla velika imena, kot so Marko Kremžar, Bernarda in Markos Fink, Zorko Simčič, kardinal Ambrožič in kardinal Rode, Milan Komar idr. Čeprav vrženi, izgnani iz domovine, so ljubezen do nje ohranili tisoče kilometrov stran. Zanjo in za slovenstvo so izgorevali v vsakodnevnem delu.
Slovar tujk
Ko danes mladi iz Slovenije množično odhajajo s trebuhom za kruhom, v njihovem besednjaku skoraj ni moč najti besed, kot so zvestoba narodu in maternemu jeziku. V svojo popotno torbo ne spakirajo pripadnosti narodu, temveč notri rinejo potni list, v katerem piše »državljan sveta, Evropejec«. Zvestoba svojemu narodu zanje ni vrednota, ki bi jo morali vzeti seboj. Pravijo, da so to presegli. Da je cel svet njihov. Pa tudi ta ne kot vrednota, ampak kot potrošna roba. Grem v svet, da uspem. Da dobim iz njega največ, kar lahko. Zase, ne za skupnost. Ne za narod, iz katerega izhajajo. Samo zase. Individualizem, ki trga in uničuje vsako navezanost na skupnost, ki ji pripadajo. Družino in narod. Ampak človek, ki ni nekam ukoreninjen, ki ne pripada neki otipljivi skupnosti, prej ali slej začuti, da ni nikogaršnji. In se prej ali slej izgubi. Tudi za narod. To se bo zgodilo tudi mnogim, ki v zadnjih letih zapuščajo Slovenijo in bodo zato zanjo za vedno izgubljeni. Da ne bo pomote – po eni strani jih razumem. Tu zanje ni služb, ne priložnosti, da se dokažejo. Zato iščejo možnosti za človeka vredno življenje na tujem. Toda ko odhajajo boljšemu svetu naproti, s sabo ne nosijo zavedanja in ponosa, da pripadajo slovenskemu narodu. Kako bi lahko od mladih sploh pričakovali, da slovenstvo cenijo kot vrednoto, ljubezen do lastne domovine pa postavijo kot najvišji ideal, za katerega se je vredno vedno znova in znova boriti, tudi za ceno svojega življenja, če pa jih tega ni nihče naučil. Tako kot za vse ostale vrednote je treba vzgajati tudi k temu. Toda v naših šolah so vrgli ven vsako vzgojo, vse, kar je povezano s slovenstvom ali katolištvom (enega brez drugega preprosto ne more biti), je na vsakem koraku omalovaževano. Enako je v medijskem prostoru, enako se dogaja na področju (najraje bi napisala tako imenovane) kulture in politike. Vse, kar je povezano s slovenstvom in našo vero, je drugorazredna tema. S tem lahko vsak dela, kar hoče. Kot svinja z mehom. Lahko jo tepta, zaničuje ali uničuje. Prav te dni so v NUK-u na ogled postavili Cerkovno ordningo Primoža Trubarja. Gre za enega od dveh ohranjenih izvodov te knjige. Čeprav je Primož Trubar za slovenski jezik izredno pomemben, saj je postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku, pa tako pretirano poudarjanje njegovega prispevka vendarle zmoti. Ker je temu vedno takoj dodana katoliška protireformacija, ki naj bi bila nekaj najslabšega, kar naj bi se nam nato zgodilo. Čeprav so bili dolga stoletja, pravzaprav vse do 20. stoletja, prav katoliški duhovniki tisti, ki so se borili za slovenski jezik. Toda prav v luči sovraštva do slovenstva, neobhodno povezanega s katolištvom, se pozablja na njihov neprecenljiv prispevek pri ohranjanju slovenskega jezika in narodne identitete. To skrajnost so pripeljali celo tako daleč, da mnogi mladi v okviru likovnega pouka zavračajo obiske cerkva, čeprav so te naša kulturna dediščina, ker naj bi bil to objekt, vreden edinole zaničevanja. Da, kako naj mladi, ki odhajajo na tuje, nosijo s seboj ljubezen do domovine. Ko pa so tu na vsakem koraku trčili na iznakažen odnos do [Stran 012]
Figure 1. Zgodba, ki navdihuje Janez Rihar
lastne identitete. Tiste najgloblje, ki se je oblikovala skozi stoletja. Za povojno oblast se je zgodovina začela in končala z revolucijo. Vse ostalo se je podredilo temu. Kako naj bodo torej potem v Sloveniji mladi ponosni na to, da so Slovenci? Kako naj se sploh čutijo pripadajoče narodu, ko pa je vse, kar je z njim povezano, zaničevano?
Upanje proti upanju
Če se vrnem na začetek. Pred sedemdesetimi leti se je začela pisati neverjetna zgodba, ki navdušuje in navdihuje. Iz te zgodbe je črpala monografija Cvetoči klas pelina. In prav ta zgodba nas, če si zopet pomagam z uvodom v knjigo, kliče k trdnosti v temeljnih civilizacijskih vrednotah, nas spodbuja, da se otresemo malodušja in v svoji domovini vztrajno delamo za mir ter za razcvet in razmah narodove ustvarjalnosti in življenjskih sil. Morda se bo pa tudi pri nas zaradi odkritja toliko desetletij zamolčanega koščka zgodovine vendarle nekaj premaknilo. In se bo v mladih in manj mladih vendarle vzbudil ponos do prednikov, ki so iz nič uspeli začeti na novo. In ki so ob tem, čeprav na tujem, ostali Slovenci. Vzgled, ki vleče.