[Stran 013]
V tej rubriki se večinoma držimo njenega naslova in skušamo kolikor mogoče natančno prikazati začetke komunističnega nasilja v določenem kraju ali področju, ki je ponekod prej, drugod kasneje privedlo do nastanka vaških straž oziroma Slovenskega domobranstva. Kdor bere Zavezo in spremlja rubriko Kako se je začelo, ve, da smo tudi o Rovtah na ta način že pisali. Tokrat bomo ob praznovanju 70-letnice rovtarske kapelice naredili izjemo in se osredotočili na nastanek kapelice, seveda pa se ne bomo mogli izogniti spominu na žrtve, zaradi katerih je le-ta nastala.
Že leta 1942, ko so Rovtarji prekopali iz Lukančkovega gozda na farno pokopališče deset žrtev italijanske represalije, iz Češirkovega pa Janeza Lukana in druge žrtve partizanskega terorja, so čutili, da nekaj manjka. Nekoč je bila navada, da so na kraju redke nesrečne smrti postavili križ ali kapelico, ki so ji verjetno prav zato dali ime znamenje, sedaj pa je bilo v enem samem dnevu toliko okrutnih smrti in v prvi svetovni vojni je padlo 73 Rovtarjev, ki tudi še niso imeli nobenega »znamenja«. Tako je leta 1944, ko je bilo v Rovtah relativno mirno, nastala zamisel za postavitev kapelice in bila razmeroma hitro uresničena.
Lanskoletna nedelja 25. avgusta nam je ostala v spominu zaradi spominske slovesnosti v Rovtah, še bolj pa zaradi nenavadnega razburjenja »demokratične javnosti«, ki naj bi ga ta povzročila. V Rovtah so se namreč to nedeljo spominjali 20. obletnice blagoslovitve farnih spominskih plošč, na katerih je napisanih 218 v maju 1945 iz Vetrinja vrnjenih in nato pomorjenih domobrancev ter tistih, ki so se šli javit v Logatec.
V tednu pred omenjeno nedeljo je torej nastal vik in krik, češ da bo to »proslava 70-letnice domobranstva, z drugo besedo slovenske kolaboracije z nacisti, nad čemer bi se morala zamisliti vsa slovenska demokratična javnost in tudi Evropa«.V resnici so hoteli Rovtarji ob okrogli obletnici nekoliko bolj slovesno obuditi spomin na 23. avgust 1993, ko je sedaj že pokojni kanonik msgr. Franci Vrhunc blagoslovil spominske plošče, na katerih so vklesana imena mož in fantov, večinoma domobrancev, ki so bili pomorjeni po koncu druge svetovne vojne. Na tisti slovesnosti (leta 1993) je spregovoril tudi obrambni minister takratne slovenske vlade Janez Janša, zato ni nič čudnega, da so ga organizatorji povabili tudi na 20-letnico. Še bolj nenavaden kot medijsko grmenje pred slovesnostjo pa je bil na sam dan slovesnosti nastop nekaterih predstavnikov »demokratične javnosti« pri partizanskem spomeniku na Židovniku ob cesti Logatec–Rovte; s partizanskimi kapami na glavah in rdečimi ter slovenskimi zastavami z rdečo zvezdo v rokah so uprizorili nekakšno protestno zborovanje in žugali avtomobilom, ki so peljali proti Rovtam. Proti komu ali čemu so protestirali ti »demokrati«, med katerimi so bile osebe, za katere ni mogoče misliti, da ne poznajo naše polpretekle zgodovine in krajev, kot je Huda jama, Hrastniški hrib ter Kočevski rog, kjer še danes trohnijo kosti rovtarskih domobrancev, katerim je bila spominska slovesnost 25. avgusta namenjena.
Vodilni motiv letošnje obletne slovesnosti v Rovtah, ki je seveda spet sovpadel z Dnevom spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, je bila 70-letnica blagoslovitve spominske kapelice, namenjene vsem rovtarskim žrtvam prve in druge svetovne vojne ter revolucije do 5. novembra 1944. Takratni časopis Slovenski dom je 11. novembra 1944 takole poročal: »Nedelja, 5. novembra, je bila za Rovte praznik, kakršnega ta mična vasica redko doživi. Vsa slovesnost je bila namenjena počastitvi žrtev rovtarske fare, zlasti onim, ki jih je zahteval komunizem v letih slovenske rdeče revolucije. Po popoldanski pobožnosti je množici spregovoril domobranski kurat Kunstelj Franc. Njegove besede so bile besede iz src vseh Rovtarjev, ki so se oddolžili spominu svojih rojakov s tem, da so jim postavili lepo kapelico, posvečeno Materi Božji. Po nagovoru so duhovniki, z logaškim župnikom g. Skubicem na čelu, odpeli Reši me in molitve za žrtve obeh vojn. Potem se je med zvonjenjem zvonov razvila iz cerkve procesija k novi kapelici. Domobranci so na okrašenih nosilih nesli Marijin kip. Ko je domači župnik g. Zalokar odkril spominske plošče, so zablestele zlate črke, imena padlih v prejšnji in sedanji vojni. Pevci so odpeli Usmili se [Stran 014]me in Oj Doberdob. Kapelico je blagoslovil g. Skubic. Največ zaslug za zidavo imajo domači domobranci. Ti so kupili Marijin kip in sami začeli nabirko za kapelico, ki je umetnina, posebnost med podobnimi spomeniki.«
Temu poročilu o slovesnosti je v Slovenskem domu dodan še podroben opis kapelice in njene simbolike, ki ga tu ne bi ponavljali, povzeli pa bi zaključek: »Iz vsega tega izhaja misel: Marija je kraljica Slovencev in križ daje upanje našemu življenju.« V času, ko je okupator pri nas izobešal zastavo s kljukastim križem, partizani pa slovensko z rdečo zvezdo ali rdečo s srpom in kladivom, je bila na podstavku v kapelici prava slovenska zastava z zlatim nageljnom. Naj še povemo, da je načrt za kapelico naredil duhovnik Jožef Kapus, ki je pred Nemci pribežal z Gorenjskega in je bil tedaj v Hotedršici.
Mislimo, da je prav, da tukaj navedemo nekaj podatkov o župniku Kapusu. Povzemamo jih po nekrologu, ki je bil ob njegovi smrti leta 1969 objavljen v Kanadi, v listu Slovenska država. Rojen je bil 8. marca 1903 v Lescah pri Bledu. Preden je šel »študirat za gospoda«, je bil kovaški pomočnik. Po končani škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano je vstopil v ljubljansko bogoslovje in leta 1928 pel novo mašo. Leta 1938 je postal župnik v Leskovici v Poljanski dolini, od koder je ob začetku okupacije pribežal k prijatelju Jožetu Ferkulju v Hotedršico. Po očetu je Kapus podedoval močno življenjsko energijo in podjetnost. Bil je nadarjen risar in slikar, kar mu je prišlo zelo prav, ko je kot župnik po raznih mestih Kansasa, ZDA – večinoma s svojim lastnim delom – obnavljal cerkve. To nam tudi pojasni, zakaj je g. Kapus leta 1944 naredil načrt za Marijino kapelico v Rovtah. V začetku maja 1945 se je skupaj z župnikom Ferkuljem in drugimi Hotenci umaknil na Koroško in prišel kasneje v ZDA. Umrl je novembra 1962 v prometni nesreči in bil z vsemi častmi pokopan v Fultonu, Kansas.
Tudi kapelica v Rovtah obsojena na rušenje
Kljub svoji prizadevnosti poročevalec Slovenskega doma v zvezi z rovtarsko kapelico ne omenja dejstva, ki se nam zdi še posebno važno. Na plošče v kapelici so tedaj vklesali imena faranov, ki so izgubili življenje v času prve in druge svetovne vojne ter revolucije, ne glede na to, na kateri strani je kdo bil. Niso se ozirali na to, kaj je kdo bil in za katero zastavo je hodil, niso jih ločevali na naše in njihove, ampak so jih zapisali po abecednem redu. Čeprav so bili partizani v Rovtah maloštevilni, se je zgodilo, da je po tem redu med dva partizana prišel viden vaški stražar. Njegov brat – domobranec je bil zaradi tega ogorčen, vendar spremembe ni dosegel, čeprav so gradnjo vodili domobranci.
Popolnoma drugače je razmišljala in ravnala nova oblast po maju 1945. Ni ji bilo dovolj, da je v prvih mesecih vladanja fizično pospravila večino svojih – tudi samo domnevnih – nasprotnikov v Barbarin rov, v opuščene jaške Hrastniškega hriba in v kočevska ter druga brezna, ampak jih je hotela tudi izbrisati iz spomina. Eno od sredstev za dosego tega cilja je bil ukaz, da je treba nekatere grobove zravnati z zemljo, torej zabrisati vsako sled za njimi, govoriti o njih in njihovi smrti je bilo pa že itak prepovedano. Ponekod so šli še dlje. Na primer, na ljubljanskih Žalah so izpraznili Ehrlichov in Natlačenov grob ter posmrtne ostanke odpeljali neznano kam. Prav tako so naredili na vojaškem pokopališču domobrancev na Orlovem vrhu. Tudi v Rovtah so tedaj dobili odločbo Okrajnega ljudskega odbora, da morajo porušiti spominsko kapelico, ki smo jo pravkar opisali. Rušenje naj bi opravil stavbenik Jože Zupanc, ki je leta 1944 kapelico gradil in sam oziroma s pomočjo sodelavcev ročno izoblikoval njene kamnite stebre. Izgovoril se je, da nima delavcev, saj tedaj v Rovtah razen otrok in starčkov res ni bilo moških. Domači somišljeniki nove oblasti, ki bi se sicer radi znebili pomnika sredi vasi, se pa sami niso lotili neprijetnega opravila. Le za kakšne bi jih sovaščani imeli, če bi se spravili nad kapelico, ki je poleg drugega tudi spomenik padlim v prvi svetovni vojni? Tako je kapelica ostala in leta 1993 – ob postavitvi spominskih plošč po vojni pomorjenim so v njej dopisali še imena tistih, ki so padli v času med 5. nov. 1944 in koncem 2. svetovne vojne ter Miroslava Moljka, ki je izgubil življenje v osamosvojitveni vojni. Ob svoji 70-letnici je rovtarska kapelica edinstven spomenik in konkreten dokaz, da je protirevolucionarna stran že tedaj nudila roko odpuščanja, vendar do danes ni dočakala stiska roke obžalovanja z nasprotne strani.
Plošče z imeni nemo govorijo o trpljenju in zvestobi rovtarskih ljudi
Pomudimo se vsaj nekoliko pri težkih usodah ljudi, katerih imena so vklesana na ploščah Marijine kapelice. Pri tem nam bo pomagala [Stran 015]
Figure 1. Spominska kapelica v Rovtah
knjižica Rovte v viharju vojne in revolucije, ki ima na zadnjih straneh pet preglednic žrtev prve in druge svetovne vojne ter revolucije. V prvi svetovni vojni je padlo iz rovtarske fare 73 mož in fantov, pa vendar je potem za dve leti prišla pod italijansko okupacijo in po odhodu Italijanov leta 1920 zaradi nove meje izgubila sosesko Medvedje Brdo s podružnico sv. Katarine. Sreča, da so imeli v tem času v Rovtah župnika Mateja Sušnika, ki je znal blažiti posledice vojne in kasnejše probleme, ki jih je prinesla nova državna meja. V njegovem času so bile tri nove maše: Leta 1913 jo je pel Franc Gabrovšek, kasnejši ravnatelj Zadružne zveze in vodilni član Slovenske ljudske stranke, dve leti za njim njegov brat [Stran 016]Andrej, leta 1927 pa še Janez Hladnik, ki je kmalu odšel v Argentino in po letu 1945 veliko pomagal našim beguncem.
Žrtve druge svetovne vojne in revolucije – 62 imen je bilo prvotno vklesanih v kapelici – so tako raznolike, da bi bilo treba o njih napisati debelo knjigo. Ker to ni mogoče, bomo skušali osvetliti vsaj nekatere značilne skupine in posameznike. V nedeljo, 2. avgusta 1942, so Italijani v Lukančkovem gozdu ustrelili 10 mož in fantov in jih kar tam površno zakopali. Veliko nam pove že to, da so večino prijeli, ko so se vračali od maše v Podlipi. Med deseterico je bil tudi Matevž Trpin in ko so jih gnali na morišče, so šli prav mimo Trpinove hiše, kjer sta jih pričakala njegov oče in žena z dvomesečnim otrokom v naročju. Matevž je hotel stopiti k njim, da bi se poslovil, toda niso mu dovolili. 31 let kasneje je tisti »otrok« pel novo mašo in na letošnji slovesnosti vodil somaševanje pri Marijini kapelici.
Čeprav so Italijani Franca Hladnika in Janeza Cigaleta s Petkovca ustrelili v juniju 1942 po partizanskem napadu pri Cestah, so ljudje takoj slutili, da je neposreden vzrok njune smrti še nekaj drugega. Pravo pojasnilo o tem dogodku najdemo v poročilu Franca Kogovška, ki ga je že leta 1946 objavil list Ameriška domovina, vendar ga v Rovtah do pred kratkim niso poznali. Kogovšek opiše ustrelitev obeh Petkovčanov in dodaja: »V pojasnilo moram povedati, da so bili tudi naši fantje organizirani v trojke in imeli skrito orožje za pravi čas boja proti okupatorju. Par dni pred napadom pri Cestah pa so partizani Hladniku ukradli mitraljez in nanj napisali njegovo ime. Hladnika so partizani posebno sovražili, ker na Petkovcu niso mogli nikogar pridobiti na svojo stran. Tudi Cigale, ki je imel skrito neko strelivo, je bil izdan. Tako so partizani naredili veliko škodo domačim ljudem in povzročili več trpljenja kot Lah sam.« (Ameriška domovina, 16. 5. 1946, str. 3) Seveda to ni bil edini primer, ko so se partizani za odstranitev političnih nasprotnikov poslužili okupatorja. Kadar pa so to delo opravili sami, so žrtve vedno prikazali kot izdajalce in sodelavce okupatorja. Tako so v noči na 26. julij 1942 od doma na Praprotnem Brdu odpeljali uglednega kmeta Pavla Lukana in ga po mučenju umorili v bližini svojega taborišča v Češirkovem gozdu. Vzrok za njegovo aretacijo naj bi bil, da je v svojem gozdu na ukaz Italijanov odstranil ovire na cesti proti Smrečju, v resnici pa jim je bil na poti, ker je imel vpliv na ljudi in so vedeli, da ga ne bodo mogli pridobiti zase. V Češirkovem so tiste dni pomorili še šest drugih mož in fantov iz okolice; očitali so jim zvezo s komaj ustanovljeno vaško stražo v Šentjoštu. Zaplaninskega župnika Jožeta Geohelija so zasliševali na Vranjih pečinah in ga obsodili na smrt, češ da je bil v zvezi z Italijani in ustanavljal belo gardo.
Ko so Italijani 2. avgusta po Podpesku lovili moške za ustrelitev, so hkrati tudi požigali njihove domačije. Na povratku so se ustavili na Praprotnem Brdu pri Lukanovih, kjer so partizani nekaj dni prej odpeljali očeta in žena ter otroci še niso vedeli, kaj je z njim. Tudi tu so zažgali hlev in hišo, kjer pa se je ogenj le počasi prijemal in prisebna žena je hišo rešila. Med italijanskim divjanjem po okolici Rovt partizanov ni bilo nikjer, takoj ko pa so Italijani odšli, so se spet pojavili in 6. avgusta pri Skrotniku kar doma vpričo žene in otrok ustrelili 61-letnega očeta Janeza Kogovška.
Po vsem tem je tudi v Rovtah nastala vaška straža. V že omenjenem poročilu Franc Kogovšek takole piše: »Ljudje so videli, da ni nihče več varen življenja. Enkrat pobija ropar, enkrat tisti, ki bi moral roparja odgnati. V Rovtah je bilo vedno več beguncev. Partizani so grozili, da bodo pobili vse, ki so iskali zaščite v blokirani vasi, Italijani pa spet, da bodo ob naslednji hajki pobili vse ljudi in požgali vse hiše. Da bi partizani nehali z ropi, ni bilo upanja, da bi Italijani ne požigali nedolžnim ljudem, ni nihče več mislil. Ta obup je rodil vaške straže, ljudsko samoobrambo.«
Ustavimo se sedaj še pri nekaterih imenih v spominski kapelici in prisluhnimo njihovim zgodbam. Franc Modrijan, roj. 1928, Rovte: Med napadom na Vranje pečine, 28. avgusta 1942, je bil ranjen. Mlajši brat, ki je bil z njim, ga je zavlekel za skalo in odhitel po pomoč, toda namesto pomoči so prišli partizani. Ne vemo, kaj so počeli z ranjencem, preden so tudi sami zapustili taborišče. Ko so vaški stražarji kak dan kasneje brez boja prišli tja, so našli Francetov grob in na truplu so bili znaki mučenja. – Jože Bogataj, Anton Lukan in Jože Tušar: Medtem ko so po kapitulaciji Italije nekatere vaške straže razpadle ali se umaknile, je rovtarska ostala na svojem mestu in do konca septembra se ni zgodilo nič posebnega, 29. septembra, na dan sv. Mihaela, pa so z oklepniki pridrveli Nemci. Pod njihovimi streli so takoj padli štirje presenečeni stražarji, ostale pa so razorožili in odgnali v Logatec. Ko sta poveljnik Franc Kogovšek in župnik Zalokar dopovedala Nemcem, da oni niso partizani, so jim vrnili orožje in jih izpustili. Ugasnjenih življenj seveda niso mogli vrniti. Kogovšek piše, da je bilo Nemcem [Stran 017]
Figure 2. Zbrani pred kapelico
sporočeno, da so v Rovtah partizani. Torej spet taktika, da se s pomočjo okupatorja znebiš domačega nasprotnika. – Jože Gruden, Franc Malovrh in Franc Skvarča: Ko je bila v začetku avgusta 1944 v Črnem Vrhu nad Idrijo ustanovljena postojanka primorskih domobrancev, se ji je pridružilo tudi nekaj fantov iz Rovt. Že 1. septembra je slabo utrjeno postojanko napadel 9. korpus in jo po nekaj urah obleganja zavzel. Veliko branilcev je padlo, druge – med njimi navedene tri Rovtarje – pa so zmagovalci odgnali proti Tribuši in za njimi se je izgubila vsaka sled.
Kot smo že omenili, so na plošče v kapelici zapisali tudi rovtarske partizane, ki so do tedaj padli. Pri tem so se dosledno držali abecednega reda. Ko je kasneje krajevna Zveza borcev postavila svojim poseben spomenik, so partizani tudi v kapelici še ostali zapisani.
Pol stoletja zamolčevani genocid
Po zelo površni oceni je 5. maja 1945 iz rovtarske fare odšlo na Koroško več kot 200 ljudi. Nekatere hiše so se dobesedno izpraznile, Dolenčevih je na primer odšlo šest. Praznino, ki je nastala z njihovim odhodom, je blažilo prepričanje, da se bodo čez teden ali dva vrnili. V olajšanje je bilo tudi to, da je kar precej očetov in gospodarjev ostalo doma, tudi taki, ki so bili leta 1942 in 1943 nekaj časa pri vaški straži. Čutili so pač obveznost do družine in domačije in hkrati upali, da se jim ne bo zgodilo nič hudega. Tudi ko je nova oblast čez nekaj dni ukazala, naj se vsi moški od 18. do 50. leta starosti javijo v Logatcu, jih ni preveč skrbelo: »Vsaka oblast pač popisuje moške in tudi ta ni izjema, čeprav je samo začasna. Opravili bomo to formalnost in potem bomo imeli mir.« Okrog 80 rovtarskih mož in fantov se je šlo tiste dni javit OZNI v Logatec. Očitno jih je ta po hitrem postopku poslala v Ljubljano, saj je iz knjig ljubljanskih sodnih zaporov razvidno, da so 13. maja sprejeli 38 Rovtarjev, 15. maja 39 in 16. maja še 6. Večina teh je bila že po nekaj dneh premeščena v zapore OZNE na Povšetovo. V knjigah na Povšetovi je namreč vpisanih 83 Rovtarjev. In kakšna je bila potem njihova usoda? V knjigi je pri večini vpisan podatek: »2. junija ob 22h«. Zgodovinar dr. Tone Ferenc navaja v članku, ki ga je 13. junija 1991 objavilo Delo [Stran 018]pod naslovom »Po 46 letih končno potrjeno, da so mrtvi« imena 54 mož in fantov iz nekdanje občine Rovte, po ugotovitvah domačinov pa se 64 tistih, ki so se šli javit, ni vrnilo.
Več kot dvestoglavo množico, ki je 5. maja 1945 zapustila Rovte, sta sestavljali dve skupini: 44. domobranska četa pod vodstvom komandirja Cvetka Praperja in skupina civilnih beguncev, ki jih je vodil dotedanji okrajni glavar v Logatcu Franc Kogovšek. Skupini sta potovali skupaj samo do Šentjošta oziroma do Gorenje vasi. Kogovšek je na poti pisal dnevnik in tudi nekateri od vojakov so sproti delali zapiske. Skupina civilnih beguncev je v noči na 8. maj šla skozi ljubeljski predor in naslednji dan preko Drave, še preden so partizani zaprli most. Že 12. maja so jih Angleži s kamioni prepeljali v Italijo in 16. maja so prišli v taborišče Monigo. Ker konj in voz, s katerimi so se pripeljali do Celovca, niso mogli vzeti s seboj, so vozniki ostali na Koroškem.
Rovtarski domobranci, s katerimi je bil tudi kurat France Kunstelj, so prišli v Vetrinj v nedeljo, 13. maja. Z njimi pa nista prišla Janez Lukan in Ivan Treven, ki sta padla na poti med Tržičem in Ljubeljem. Vrnjeni so bili v torek, 29. maja, kot del 3. polka pod poveljstvom majorja Maksa Kunstlja. Angleži so jih s kamioni prepeljali v Pliberk, nato pa so preko Slovenj Gradca, Hude luknje in Velenja prišli v Celje in Teharje. Z njimi so bili v transportu tudi Zaplaninci, Vrhovci, Šentjoščani, Horjulci in drugi. V knjižici Rovte v viharju so o tej poti povzeti spomini Jožeta Trevna, Dolenčevega iz Rovt, ki je prišel na Teharje s še petimi brati. Jožeta, ki prej ni bil domobranec, so mobilizirali pred odhodom na Koroško, da bi jim z domačimi konji in vozom peljal pratež. Ker je bil v četi tudi mlajši brat Ludvik, so naslednji dan njega določili za voznika, Jožeta pa vtaknili med vojake. Na Teharjah ga niso obravnavali kot domobranca in tako je že 8. julija zvedel, da gre domov. Druga skupina rovtarskih mladoletnikov, ki pa so jih tretirali kot domobrance, se je vrnila v avgustu. Edini rovtarski mladoletnik, ki je ostal na Teharjah, je bil Nace Celarec, Andrejčetov z Gradišča, rojen 1930. Sojetniki so ga odnesli v jarek za taboriščem in za silo zagrebli. Ker drugi rovtarski mladoletniki po zaslišanju niso bili v isti sobi kot Celarec, se je o njegovi bolezni in smrti le malo zvedelo. Sicer pa tudi Jože Treven očetu ni mogel dati pravega odgovora, ko ga je kmalu po prihodu domov spraševal, kje so ostali bratje.
Le redki so v Rovtah konec junija 1945 vedeli, da je po treh tednih tavanja po gozdovih prišel domov oziroma k tetam na Gradišče Anton Petkovšek, ki se je rešil iz jame na Hrastniškem hribu. Tridesetletni Marjetin Tone, kot so mu rekli domačini, je imel v 44. četi čin narednika. V začetku maja 1945 je šel s četo na Koroško in bil z njo vrnjen na Teharje. V noči med 7. in 8. junijem so ga z drugimi sotrpini pripeljali v Brnico, od koder je potem gol in bos prehodil tisto strmo pot na Hrastniški hrib. Bil je zvezan z Nacetom Križajem iz Rovt. Ko so jih prignali na vrh, so morali nekoliko pred jamo leči na tla in čakati, da so prišli na vrsto. Morišče so osvetljevale jamske svetilke, razobešene po drevju. Pri jami sta stala dva partizana in streljala v tilnik. Ko sta s sotrpinom prišla na vrsto, sta morala stopiti na rob jame. Odjeknila sta strela in oba hkrati sta padla v globino. Petkovška je krogla samo oplazila po licu, vendar je ob padcu izgubil zavest. Ko se je zavedel, je ugotovil, da leži med mrtvimi in ranjenimi; mnogi so vzdihovali in prosili za pomoč. Zgoraj sta se še vedno oglašali brzostrelki. Postopoma se je izkopal iz kupa mrtvih in ranjenih ter zlezel za skalo, kjer je bil varen pred streli. Čez nekaj časa so od zgoraj spustili v jamo še nekaj rafalov in vrgli bombo, nato pa odšli. Ko se je zdanilo, si je Petkovšek najprej ogledal položaj, potem pa med grmovjem in skalami s težavo zlezel na rob. Zunaj ni bilo nikogar in bilo je mirno, kot da se ni nič zgodilo. Ves krvav, bos in v sami srajci ter spodnjih hlačah je začel težko pot proti domu, ki je trajala 22 dni. Ob skrbni negi gradiških tet si je hitro opomogel in se že po treh tednih odpravil v Italijo. Dve leti je prebil v begunskem taborišču, nato pa odšel v Argentino, kjer je okrog leta 1980 umrl. Njegova zgodba je bila v Argentini objavljena v 1. zvezku knjige Odprti grobovi, doma pa v 46. številki Zaveze.
Smrti na Hrastniškem hribu je ušel tudi Jože Hladnik, Janežčev iz Podpeska, bratranec duhovnika Janeza Hladnika. O tem je ohranjen zapis Stanka Kunca, ki je Jožeta dobro poznal. Menda je že med vožnjo do Brnice zrahljal vezi in to mu je pri sestopu s kamiona uspelo prikriti. Med vzpenjanjem proti morišču je izrabil trenutno nepazljivost stražarja – spremljevalca in planil v temo. Streljali so za njim, toda niso ga zadeli. Nekako štirinajst dni po tistem, ko so ga Angleži z drugimi odpeljali iz Vetrinja, se je spet vrnil v taborišče. Med prvimi je odšel v Argentino in tam že leta 1949 umrl v prometni nesreči.
Petkovšek in Hladnik sta se torej rešila s Hrastniškega hriba, več kot 150 njunih [Stran 019]
Figure 3. Domobranci v procesiji h kapelici
sofaranov pa je na koncu tiste strme poti iz Brnice zadela krogla in omahnili so v njegovo temno notranjost. Kakšna izguba je bila to za Rovte, pokaže sledeča primerjava: V začetku prve svetovne vojne je bilo tu okrog 1400 prebivalcev, od tega nekaj manj kot polovica moških. Po demografskih zakonih naj bi bilo približno 30 % populacije v starosti od 18 do 40 let, torej od 650 nekako 195. Če upoštevamo število 150 pomorjenih na Hrastniškem hribu in 60 od tistih, ki so se šli javit v Logatec, smo že pri številu 210. Seveda so vsi ti podatki zelo približni, vendar kažejo na to, da v rovtarskem primeru lahko govorimo o genocidu. Pa še nekaj. Njihova smrt ni zapisana v nobeni matični knjigi in o njej se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti. Žene in dekleta za njimi niso mogle nositi črnih rut, kot je bilo tedaj še v navadi, in ne prižgati svečke na njihovem grobu. Vendar spomin nanje ni ugasnil. Kako bi mati pozabila šest otrok, ki jih je izgubila med vojno in po njej? Vse je imela rada. Tudi tistega, ki je padel kot partizan. Vselej ko je prišla v cerkev in se spotoma zazrla v Marijino kapelico tam zraven, jo je zabolelo, da sta v njej zapisana samo dva njena, štirje so pa izginili, kot da jih nikoli ni bilo.
Zaključek
Na koncu naj se še spomnimo treh znanih rovtarskih rojakov. Njihova imena bi v kapelici zaman iskali, čeprav so z njo na poseben način povezani in bi zaslužili v svojem rojstnem kraju poseben pomnik. Franca Kogovška, ki je edini od njih bil navzoč na slovesnosti pred 70. leti, smo že omenili. Mogoče je prav on najbolje poznal polpreteklo zgodovino svojega domačega kraja, saj je bil po sili razmer v njo tudi sam močno vpleten. On je avtor poročila o Rovtah, ki je leta 1946 v nadaljevanjih izhajalo v Ameriški domovini pod naslovom: »Kako je moralo priti do vaških straž in domobrancev. – Opis dogodkov med okupacijo v Rovtah nad Logatcem.« Domnevamo, da mu je objavo omogočil msgr. France Gabrovšek, ki je tedaj živel v Clevelandu.
Msgr. Gabrovšek je aprila 1941 kot eden uradnih zastopnikov SLS (Slovenske ljudske stranke) odšel v tujino in oktobra istega leta prišel v London. Jugoslovanska vlada ga je leta 1943 poslala v ZDA, da bi jo tam zastopal, pa tudi zato, da bi se ga iznebila. Od leta 1944 do 1948 je živel v Clevelandu in poleg dela za vlado pisal pri listu Ameriška domovina kolumno Vesti iz Slovenije, kot duhovnik pa tudi pomagal v slovenski [Stran 020]župniji sv. Vida. Leta 1948 je postal župnik slovenske župnije sv. Janeza Evangelista v Milwaukeeju, Wisconsin, in tri leta kasneje tam umrl. O njegovem delu v ZDA, še več pa o težavah in razočaranjih, ki jih je pri tem doživel, bi lahko veliko povedali, vendar se bomo tu omejili na nekaj odlomkov o njegovem odnosu do komunističnega osvobajanja Slovenije, ki jih povzemamo po knjižici dr. Janeza Arneža »Gabrovškov dnevnik – Msgr. Gabrovšek diary 1941–1945.«
Kljub želji, da bi se povezava štirih zastopnikov SLS: Kreka, Kuharja, Snoja in Gabrovška – izboljšala, je bila vedno slabša. Tudi novice, ki jih je Gabrovšek dobival iz Slovenije, so bile vedno slabše. Iz pisma Miloša Stareta od 29. avgusta 1943 je izvedel, da tajna pogajanja s partizani za prenehanje pobojev in uničevanja niso prinesla rezultatov. Številni zapisi v Gabrovškovem dnevniku – zlasti po 8. septembru 1943 – dokazujejo, kako težko je nanj pritiskal razvoj dogodkov v Sloveniji. Tako je 8. decembra 1943 nastal njegov znani zapis: »Danes je očitno, da podpirajo Tita vsi: Rusi, Angleži in Amerikanci. Koliko vedo ti angleški konservativci o tem, kaj pri nas počnejo komunisti? Tako imam sedaj sovražnike povsod in se nahajam praktično v sovražni deželi, v deželi, ki podpira morilce mojih tovarišev, mladih slovenskih katoličanov.« (str. 58) Ko se je videlo, da je Šubašićeva vlada samo prehodna, jo je Gabrovšek takole ocenil: »Vedno bolj se bojim, da je bila sestava Šubašićeve vlade bolj kapitulacija kot kompromis. Ali smo čisto predani komunistom? Spominjam se besed Edwarda Greya, da mnoge stvari, ki sicer izgledajo zločinske, postanejo v času vojne neizogibne. Izgleda, da se tega drže tudi Angleži in Amerikanci. Kaj morala! Cilj posvečuje sredstva. Politične koristi! Kdor je zaupal Angliji, je gradil na pesku. Bog nam pomagaj!« (str. 65)
Ko se je zavezniška zmaga že vidno bližala, je Gabrovšek 25. avgusta 1944 zapisal v dnevnik: »Vse misli na zmago in zlom Nemčije. In jaz, ki se veselim konca našega največjega sovražnika, se ga obenem tudi bojim. Kako bo doma? Če Titovi s pomočjo zaveznikov zavzamejo vso Slovenijo, potem bo divje klanje naših ljudi. Zmerjali jih bodo kot izdajalce in izpeljali oni načrt, da se pokolje nekaj tisoč vodilnih ljudi in tako omogoči komunistična diktatura. Tu mi ne moremo storiti ničesar. Smo žrtve tega, ker tako zvani zavezniki hočejo povsod ustreči Rusiji. In kaj je Angležu in Amerikancu, če izkrvavi nekaj tisoč Balkancev? To me tlači, mori, boli.« (str. 66)
Ko je Gabrovšek 29. avgusta 1944 izvedel, da je Cankar po BBC govoril slovenskemu narodu in zagotavljal, da »osvobodilno« gibanje ni komunistično, je zapisal: »Kaj nosi revež vodo v Savo? To sta govorila Čok in Furlan, a doma niso verjeli.« Ko je 18. novembra dobil tekst Kuharjevih septembrskih govorov po BBC, jih je takoj prebral in ves razburjen potožil dnevniku: »Težko je brati te govore brez občutka, da je šel Kuhar mnogo predaleč in da je onim tam, naj so naredili še take napake, krivičen. Govorjeno je kot angleška propaganda za vlado. Ali je tu res prepričanje? Zakaj meče toliko izraze izdajalci, zakaj jim pripisuje večje prijateljstvo z Nemci, kot je res, zakaj ne upošteva, da so se branili, zakaj morilce malo da ne proslavljati? Ali res misli, da je storil dobro delo … Ali naj so vsi naši ljudje doma postali tako majhni in slabi in nezavedni? Ne, ne! Tu ni s Kuharjem nekaj v redu. Treba je čakati pojasnil.« (str. 70)
Skozi ves dnevnik se vleče Gabrovškovo razočaranje nad angleško in ameriško zunanjo politiko, posebno nad njeno naklonjenostjo komunizmu. Poleg tega so Angleži prakticirali cinično diskriminatorno politiko do okupiranih narodov. Medtem ko so na Balkanu spodbujali k odporu proti Nemcem in Italijanom, so drugje svarili pred nepotrebnimi žrtvami. Ko je dr. Jure Koce po bombardiranju Novega mesta hotel ob koncu govora po BBC indirektno opozoriti Slovence na previdnost, s tem da bi povedal, kako Beneš svari Čehe, naj ne hodijo z golimi rokami nad Nemce, mu je angleški cenzor prepovedal govor. Gabrovškov komentar k temu: »Tako, ti se tepi, Balkanec, umiraj, imej razvalino. Čeh sme ostati v rezervi.« (str. 78) Ta komentar je napisal 23. novembra 1944, 30. januarja 1945 pa dodal: »Težko je, da se smatra Jugoslavijo kot nekaj, kar mora biti izročeno komunistom. In to se olepšava z voljo ljudstva, z demokracijo itd. In vendar so predani komunizmu samo zaradi kupčije velikih, zaradi tega ker potrebujejo Rusijo. Kaj bo z našim narodom, kaj bo z našimi domovi, ko prevzamejo komunisti oblast? In svetu je itak vseeno, če pokoljejo spet nekaj tisoč! Pa še pišejo, da hočejo preprečiti civilno vojno! Hinavci!« (str. 79)
Prišel je konec vojne, z njim pa nastop komunistične oblasti in slovenski eksodus. 8. maja 1945 je Gabrovšek zabeležil s svoj dnevnik sledeče: »Danes so prva poročila o Slovencih v teh težkih dneh. The News ima vest od Associated Press, da je 20.000 ljudi zbežalo iz Jugoslavije k angleški osmi armadi, ker nočejo biti pod Titom. Associated Press pravi, da so Mihajlovićevi ljudje, v resnici bodo to Slovenci.« (str. 80)
[Stran 021]
Figure 4. Množica pri blagoslovitvi
Med slovenskimi izseljenci v Argentini je tedaj deloval msgr. Janez Hladnik, rovtarski rojak in Gabrovškov sorodnik, in izdajal list Duhovno življenje. Že v marčni številki 1945 je objavil, da se pričakuje, da bo več tisoč Slovencev moralo bežati, če bo prevladala Titova struja, in da se zanje že išče prostor v Ekvadorju in Kolumbiji. Leta 1951 ob Gabrovškovi smrti – poleg drugega je bil Gabrovšek Hladniku tudi novomašni pridigar – mu je Hladnik napisal nekrolog in povedal, kako je leta 1945 dobil od njega sporočilo o umiku tisočev beguncev na Koroško, kjer je pisalo: »In sedaj so po begunskih taboriščih in čakajo kot duše v vicah, kdo jim bo pokazal, kam naj gredo. Upali so, da se vrnejo domov, toda povratka nazaj ni!« Hladnik dodaja: »Od tedaj sem se zavedel, da je padla name ogromna teža odgovornosti za usodo borcev za resnično narodno svobodo … Po Gabrovškovem nasvetu sem začel posredovati po vseh južnoameriških državah, kje bi se dobila možnost vselitve za vse te brezdomce.« Argentinska Direction de Emigrationes tedaj ni izdajala nobenih vselitvenih dovoljenj, najmanj pa tistim, ki niso imeli v redu potnih listin. Pisal je na ministrstva v Čile in Peru. Vse zaman. Dobil je prva pisma od brata in sestre, ki sta bila med begunci. Cel šop pisem – prošenj mu je poslal Gabrovšek iz ZDA. Veliko pisem je bilo namreč poslanih Slovenski pisarni v Rim, od tam so jih poslali Gabrovšku, ta pa Hladniku. Hladnik je poskušal vse mogoče, toda uspeha ni bilo. Končno mu je uspelo priti do argentinskega ministra za zdravstvo, ki mu je odprl vrata do predsednika Perona. Ko je Hladnik prišel k njemu, se mu je mudilo nekam drugam in je prosilca na hitro odpravil: »Že vem, zakaj prihajate. Dam vam častno besedo: vsi, ki izpolnjujejo pogoje po ustavi, naj pridejo, pa naj jih bo 10.000 ali več.« Tako je v Argentino prišlo do 7.500 oseb brez ozira na starost in delazmožnost. Dekan bogoslovne fakultete v Argentini dr. Alojzij Odar je ob Hladnikovi biserni maši zapisal sledeče: »To je bil uspeh, ki bi ga bil vesel zunanji minister vsake države. Hladnik ga je dosegel sam, brez zaledja domače države, brez pomoči diplomatov, sam s svojo žilavostjo in vztrajnostjo. To ga je naredilo legendarnega med Slovenci.«
21. januarja 1948 je prispela v Buenos Aires ladja Santa Cruz z več sto slovenskimi emigranti in s pevskim zborom Gallus, ki je ob prihodu ladje v pristanišče pel pesem: Zmagala si, Devica slavna. (Povzeto po članku v listu Duhovno življenje – september 2002.) Veliko dela in trpljenja je bilo še potem,[Stran 022]vendar lahko rečemo, da je bil to začetek slovenskega čudeža v Argentini. Ali je preveč, če verjamemo, da so k temu pripomogli tudi rovtarski in drugi slovenski mučenci?
Verjetno bo ta ali oni ob branju teh vrstic zmajeval z glavo, češ ali je potrebno to obujanje pozabljenih zamer oziroma odpiranje že zaceljenih ran. Zakaj toliko besed o neki kapelici – koliko jih imamo, pa komaj vemo zanje, ali je res tako važno, da so jo že med vojno postavili domobranci, ali ne bi bilo bolje, če bi namesto domobranci rekli rovtarski fantje, in ne bi s tem zbujali nobenih pomislekov? Ali je kaj posebnega, če so na isti plošči zapisani partizani in domobranci, ko so pa bili vsi doma v Rovtah in celo v sorodu med seboj? In navsezadnje, ali nista odpuščanje in sprava naša krščanska dolžnost, kateri bi moralo biti vse drugo podrejeno? – Ni dvoma, da je sprava naša dolžnost, saj izhaja iz prve in največje zapovedi – zapovedi ljubezni. Ob znanem verzu: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo … « nam ne bo težko razumeti, da je sprava tudi naša narodna dolžnost, saj brez nje niti kot narod, še manj pa kot država, ne bomo mogli »stati inu obstati«. Toda ali je o spravi sploh mogoče govoriti brez upoštevanja pravičnosti in resnice? Kako bi na to vprašanje odgovorilo tistih 150 rovtarskih »fantov«, katerih kosti trohnijo nekje v osrčju Hrastniškega hriba in so med njimi tudi tisti, ki so v nedeljo, 5. novembra 1944, nesli Marijin kip v kapelico? Bi se oni strinjali s tem, da sorodniki v Rovtah nekaj desetletij po njihovi nečloveški smrti zaradi »sprave« pristanejo na razlago, da so bili zaradi svoje preproste vere zavedeni in so kolaborirali z okupatorjem in bili tako na napačni strani državljanske vojne, ki je pravzaprav sploh ni bilo – kako bi tudi bila, če je bila v tistem času na eni strani kolaboracija na drugi pa osvobodilni boj – in jih je tako doletela sicer kruta, vendar neizogibna kazen?
Veliko bi lahko še razmišljali, pa najbrž na vse te dileme ne bi našli odgovora. Ali ni sv. Mihael, ki je tudi zavetnik Rovt, večkrat upodobljen s tehtnico, s katero duše »vaga«? Predstavljajmo si, da bi on bil arbiter za spravo in bi na eno stran svoje »vage« naložil obžalovanje, na drugo pa odpuščanje! Zaključimo s preprosto pesmijo Ivana Malavašiča V Rovtah: »Tam med polji in gozdovi bele hiše se bleste, sredi njih mogočna cerkev, Mihael njen varuh je.« V naslednjih vrsticah razmišlja Malavašič o slovenski pesmi, ki je pri Rovtarjih še doma in je izraz njihovega dobrega srca, njihove vere ter delovnega življenja, ki ga spremlja pesem domačih zvonov, in zaključi: »Oj le pojte nam, zvonovi, pojte našim mučenikom, da pozabljeno ne bo, da s krvjo so napojili našo sveto zemljico!« Pridružimo se pesnikovi prošnji!