Za vami se bo zgodovina pisala kot za Turki

[Stran 023]

Spodnje besedilo je nastalo po obisku v Loški dolini, kjer sem se poleti pogovarjal z domačinom iz Viševka, Janezom Žnidaršičem. Janez je kot otrok od blizu spremljal krvavo revolucijo v domači dolini in povojno nasilje. Čeprav bi lahko ob posredovanju njegove tete Anice, žene komunista in narodnega heroja Janeza Hribarja, tudi sami uživali »pridobitve revolucije«, so Janez in njegova družina ostali pošteni, skromni ter zvesti Bogu in domači zemlji.

Janez Žnidaršič se je rodil očetu Janezu in mami Frančiški v Viševku v Loški dolini leta 1931. Imel je še dva brata in dve sestri. Njegov oče se je zanimal za politično dogajanje doma in na tujem in Janez je v dolgem pogovoru povedal, da oče ni niti »župe krompirčka poju, ne da bi zraven časopis imu«. Oče Janez je bil med drugim tudi Maistrov borec in je rad pripovedoval o nedostojnem vedenju srbske vojske, ki je v mesecih po končani prvi svetovni vojni šla na Koroško in s svojo prisotnostjo usodno prispevala k slovenskemu porazu na plebiscitu. Oče Janez je med obema vojnama pozorno spremljal razmere v Sovjetski zvezi, zato način delovanje boljševikov v Loški dolini zanj ni bilo presenečenje.⁸ Kmalu po začetku druge svetovne vojne pri nas so prišli lokalni terenci snubiti za partizane tudi njegovega sina Franca (Janezovega brata). Ta se je najprej navdušil in sporočil očetu, da gre v partizane. Ta mu je dejal: »Pejdi, te ne bom branu. Samo če ti bo Smeli⁹ reku mene prid ubit, pa boš pršu, ali pa bodo oni tebe.« Brat je vzrojil in očeta prepričeval, da se bodo borili proti Italijanom. Oče mu je pa delal: »Italijani bodo sami šli. Tu nimajo kaj iskat. Ti boš šel pobijat ljudi, ki se s komunistično partijo ne strinjajo.« Brata so Italijani kasneje zaprli,¹⁰ a ga je rešil starotrški župnik, ki je po Janezovih besedah za mnoge posredoval. Brat se je po začetku partizanskih likvidacij pridružil vaškim stražarjem in bil kasneje kot domobranec vrnjen s Koroške. Nazadnje so ga videli med transportom v Kranju.

Revolucija

Prvi, ki so pričeli z revolucijo v Loški dolini, so bili po besedah pričevalca Janeza Žnidaršiča delomrzneži. »Večina partizanov ni bila iz doline, ampak iz hribov, bili so manj razgledani, komunizma prej niso poznali. S prvimi umori so začeli v začetku leta 1942,¹¹ ko so med drugimi ubili kaplana Franca Kramar-

Figure 1. Podružna cerkev sv. Jakoba v Pudobu

[Stran 024]

Figure 2. Domobranec Franc Žnidaršič s svojo četo (drugi z leve) …

iča¹² in Katro Telič, ki jo je potem, ko je s skupino partizanov izropal moževo trgovino, ubil partizanski poveljnik Bračič. Njenega moža Jerneja pa je rešil gotove smrti Alojz Kočevar, ki je bil določen za izvedbo likvidacije, a je svojega nekdanjega dobrotnika opozoril na prihod likvidatorjev z glasnim ropotom in dal Jerneju čas za pobeg skozi okno. Za pomilostitev Katice pa Smeli ni hotel niti slišati, čeprav je imela Katrina in Jernejeva hči Milena otroka s cerkniškim partizanom Milanom Meletom.¹³ Pred oblikovanjem vaške straže¹⁴ so partizani pobili že 14 ljudi.«

Padec postojanke v Pudobu

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se je v bližnji Pudob premaknila grahovska vaška straža.¹⁵ Nekaj dni zatem je Pudob napadla Šercerjeva brigada. Janez se napada dobro spominja in ga je pripravljen pojasniti tudi na kraju samem. Ko so bili okoli 5h popoldne na paši, se je mimo pripeljala partizanska blinda. Živino so segnali v hlev pod zaščito vaške straže in šli v hišo v Pudobu, kamor so hodili zaradi partizanske nevarnosti prenočevat. Zaslišali so se klici vaške straže, da so napadeni, in partizanski klici k vdaji in zagotovila, da jih bodo pustili pri življenju. V Pudobu sta bili dve kasarni, ki sta se upirali partizanom. Spodnjo postojanko v Kovačevi hiši je vodil legist Peter Skalar (Jakob Petar), zgornjo v gasilskem domu (nekdanja šola) pa Franc Kremžar; spodnja kasarna se je kmalu predala. Janezova družina je v tistem trenutku v kuhinji sosednje hiše molila rožni venec. V hišo je vstopil komandant Šercerjeve brigade, zagrabil Janeza za »reklček« in ga postavil pred vrata, kjer so že imeli zvezanega predanega Petra Skalarja. Janezu je komandant ukazal, da mora h Kremžarju v zgornjo postojanko predat Skalarjev ukaz [Stran 025]za predajo. Kremžar, v čigar skupini se je boril tudi Balantič, pa je po Janezu nazaj partizanom sporočil, da se ne bodo predali, ampak se bodo borili do zadnje kaplje krvi. Zatem se je začelo 13. septembra¹⁶ ob sodelovanju Italijanov obstreljevanje postojanke z dvema italijanskima havbicama, ki sta stali prav poleg hiše, kjer je stanovala Janezova družina. Ko si je Janezov oče ogledal partizanske položaje, je rekel: »Poglejte, s tujo silo bodo morili lastne brate.« Janezu je Anka Žagar iz Markovca po vojni povedala, da je na njenem domu leta 1943 tolmačila pri pogajanjih med italijanskimi okupatorji, ki so oborožili partizane, in partizanskimi poveljniki (Hribar, Smeli, Novak). Dogodek je Janezu kasneje potrdil tudi partizanski stražar, ki je bil priča pogovorom.

Vaški stražarji zgornje postojanke, ki jih je bilo okoli 50, med njimi tudi Balantič, so v mraku in megli izvedli dva uspešna izpada, ko pa se je 14. septembra zjutraj dvignila megla in je posijalo sonce, izpad ni bil več mogoč. Ko so se ujeti stražarji pričeli predajati, jih je ob izstopu iz kasarne pokosil mitraljez. Mrtve so partizani zlagali na »balinplac« pred postojanko, eden od partizanov, Marjan izpod Lužarjevega brega, po besedah Janeza pravi zlikovec, pa je vse mrtve obrnil na hrbet, jim pljuval v obraz in vsakega še enkrat ustrelil v čelo. Janez je po vojni srečal omenjenega likvidatorja povsem zapitega. Med ubitimi je bil tudi mlad študent gozdarstva Milan, ki je bil v postojanki samo tri dni. Na kraj dogodka je prišel njegov oče in poljubljal mrtvega okrvavljenega sina. »Prasec stari, kakšnega prasca si zredil!«, mu je zakričal eden od partizanov Šercerjeve brigade in brcnil očeta ubitega vaškega stražarja. Enega od ustreljenih vaških stražarjev spodnje postojanke, ki se je bila takoj vdala na partizanski poziv prejšnji dan, Franceta Intiharja (Raušla po domače), sta prišli s partizanskim dovoljenjem iskat njegova mama in sestra iz Viševka in ga mrtvega naložili na voziček. Partizani in domači komunisti so vpili in jo psovali. Janez, ki je dogodek opazoval od pudobske cerkve,

Figure 3. … in z dekletom

ne more pozabiti ganljivega prizora matere z mrtvim sinom in drhali, ki jo je žalila. Mati je obrnila voziček z mrtvim sinom in rekla: »Bog vam plačaj.« In je šla naprej.¹⁷ Sedem predanih vaških stražarjev spodnje postojanke, ki se je bila takoj predala, so z italijanskim kamionom odpeljali na Kozlovko in jih tam metali v jamo, po pripovedovanju borcev kar žive. Janez je vse pobite poznal.¹⁸ Med ubijalci je bila tudi Ivana Mulec. Ko so k jami pripeljali njenega očeta Janeza Mulca (Rajdka po domače), ki je bil vaški stražar, je ukazala ubiti tudi njega z besedami: »Kar si je zaslužil, pa naj dobi.« Mulčeva, ki je bila med vojno in po njej na čelu partizanskega sodišča, je bila po besedah Janeza Žnidaršiča strah in trepet v Loški dolini. Janez o njej še pove, da je po vojni prišla v spor s Partijo in pobegnila v Avstralijo. Nekatere izmed predanih vaških stražarjev spodnje postojanke so po Janezovih besedah partizani Šercerjeve brigade mobilizirali, a vse kasneje pobili.¹⁹

[Stran 026]Figure 4. Janez, fotografiran v Pudobu na kraju, kjer je stala zgornja postojanka vaške straže, ki so jo partizani ob italijanski pomoči obstreljevali in zjutraj 14. septembra zavzeli.

Zakonca Hribar

Tisti vaški stražarji iz zgornje pudobske postojanke, ki pa jim je uspel izpad, so se premaknili v Grahovo. Janez je povedal, da je pri kasnejšem padcu grahovske postojanke odigrala zloveščo vlogo tudi njegova rodna teta, Anica Hribar, žena politkomisarja Šercerjevega bataljona in kasnejšega ministra in narodnega heroja Janeza Hribarja. Ko so po pripovedovanju Janeza Žnidaršiča metali preživele domobrance v ogenj, je prišel tja sosed, star 78 let in rekel, da se tako z ljudmi ne dela. Hribarjeva je okoli stoječim partizanom rekla: »Kaj pa gledate? Vrzite ga noter!« Ukaz so takoj izvršili. Janez je še povedal, da je med enim obiskom pri teti v času vojne srečal tudi Janeza Stanovnika, ko je ta vstopil v partizane.

Po vojni sta teta Anica in njen mož na Teharjah iskala domačine iz Loške doline in jih odrejala za likvidacijo. Druga Janezova teta, poročena v Nadlesku, je na Teharjih izgubila moža, njena hči pa je bila ena izmed ducatov deklet, nad katerimi so se partizani tam izživljali. Omenjena teta je po vojni svojo sestro Anico Hribar vprašala, zakaj ji ni rešila vsaj hčerke Štefke, če ji že moža ni hotela, pa se ji je ta po Janezovem prepričanju zlagala, da je bila prepozna in je našla na Teharjih le še njen plašček. Po besedah Janeza Žnidaršiča so preživeli pričali, kako je Janez Hribar osebno poiskal ženinega svaka med taboriščniki in ga odredil za likvidiranje.

Figure 5. Janez, fotografiran v Pudobu pred hišo, v kateri je njegova družina dobila zatočišče. V ozadju je stala zgornja postojanka vaške straže.

Tudi Janezovemu očetu ni bilo sorodstvo s Hribarjem, ki je kasneje naredil samomor v rojstni hiši Janezove mame, v nobeno korist. Tudi njega je prišla po vojni Udba aretirat. Pet otrok je zgrabilo očeta in jokalo. Zasliševalci so mu očitali, da skriva sina Franca, ki je bil tedaj že ubit. 100 m od hiše si je moral Janezov oče skopati grob, a se je med kopanjem jame uprl in rekel, naj postavijo celo družino pred hišo, zažgejo poslopje in če bo sin domobranec skočil ven, naj postrelijo celo družino. Po tem uporu so ga zasliševalci odpeljali v kuhinjo, ga polivali z vodo in naprej zasliševali. Preden so odšli, so mu zagrozili s smrtjo, če bo kaj povedal. A je zbral dovolj moči in za njimi zakričal: »Za vami se bo pisala zgodovina kot za Turki.« Med zasliševalci je bil tudi Jože Kraševec. Po vojni je kot partijski funkcionar očetu ponujal različne ugodnosti, a oče ni nič sprejel. Vedno je rekel: »Janez, priden bodi in na svojih nogah stoj. Kar pa ti bo komunist obljubil, se stran obrni, ker ti bo za tisto, kar ti bo dal, dušo iztrgal. Komunist se še ni nikoli po čelu obrisal od znoja, ampak samo od ajdovih žgancev in goveje župe.« Drugega zasliševalca, Jožeta Barago, doma od Roba, je Janez več let po vojni šibkega in invalidnega srečal v Pudobu. Vprašal ga je, če se spominja, kako je zasliševal očeta. Ta mu je priznal, da se tako odločnega človeka, kot je bil Janezov oče, ne spomina. Oče od države ni sprejel pokojnine in drugih ugodnosti, ki mu jih je ponujala povojna oblast, da bi ga pridobila. Umrl je leta 1974.