Slovenci imamo največ posla sami s seboj. Nič nam ne ugaja bolj kakor govoriti o Slovencih, posebno če je z nami tujec, ki že nekaj časa živi v Sloveniji. Prav tako se radi ukvarjamo s seboj, ko smo sami. Lahko bi rekli, da trpimo za narodno egomanijo. Pri pogovarjanju o sebi pa velikokrat pridemo do točke, retorične ali ne, ko izjavimo, da ne razumemo, zakaj. Še večkrat pa se zgodi, da so naše sodbe povsem nerazumne, neresnične in nelogične. Pa je čas, da pokažem nekaj temeljnih izhodišč, ki nas pripeljejo do absurdov, ki jih doživljamo.
Prepogosto se nam dogaja, da ne spoštujemo osnovnega življenjskega pravila: »Prej je razlog za pozneje.« Zaporedje dogodkov ni le bistveno, temveč tudi osnovno. Če povozimo to osnovo, potem res ne moremo ničesar več razumeti ali pa – ne vem, ali je to še huje – pristanemo v absolutnem relativizmu. Če si dovolimo, da utemeljujemo za nazaj, potem moremo trditi v enem in istem oziru, da je nekaj črno, samo nekaj minut kasneje pa, da je belo. A stvar ne more biti v istem oziru hkrati bela in črna, ker je to izključujoče. Ali je bela ali črna, ali je dobra ali slaba, ali je zgoraj ali spodaj. Tu ne gre drugače, kakor da spoštujemo tisti usodni aliali, ki se mu predvsem tisti, ki so nagnjeni k spravaštvu na vseh ravneh in v vseh pogledih, tako radi izogibajo. Za naš narod velja, da vsega naštetega ne spoštujemo. Običajno, množično in iz levih trobil kričavo se opravičuje in utemeljuje za nazaj. Tako smo potopljeni v zdaj prevladujočo in nekritično miselnost, da je konec druge svetovne vojne prinesel osvoboditev. Boj za svobodo pa naj bi opravičeval vsak zločin, predvsem pa naj bi bil to čudežni prašek, ki opere Partijo in njene hlapce vsake krivde za slovenski holokavst. Tako smo edini v Evropi, ki imamo množične poboje brez morilcev, brez imen in brez krivcev. Nimamo niti seznama pobitih, čeprav vemo, da obstaja, niti kriminalcev, ki so vse izvedli, še manj pa so prisotni v zavesti širših množic tisti, ki so vse načrtovali, ukazali in zahtevali. Tako obsojamo npr. Eichmanna, ne pa Ribičiča, se zgražamo nad nacisti, ne pa nad komunisti. Dokazano in neizpodbitno dejstvo pa je, da so najhujši krvniki našega naroda, naše svobode, naše kulture, našega gospodarskega razvoja, naše države prav komunisti, ki so nam vsilili socializem, zdaj pa turbokapitalizem. Saj se še spomnite onega vica, kjer se iz gozda sliši odmev fašisti, nacisti, komunisti, isti, isti, isti? In vidimo in doživljamo, da so resnično isti!
Ampak zakaj je tako? Predvsem je tako, ker je onesnažen izvir, ki nam omogoča pravilno razumevanje naše sedanjosti. Pravilno razumevanje je tisto, v katerem spoštujemo pravila logike, ne posiljujemo dejstev in nenehno preverjamo in iščemo resnico. Izvir, ki nam omogoča razumevanje sedanjosti, pa je spomin. Spomin je sposobnost duše, da človeka prepoznava kot istovetnega in istega od rojstva do smrti. Bolezen spomina je pozabljivost. Veliko stvari ljudje pozabimo, radi ohranjamo lepe in vesele spomine. Pozaba ni samo negativna, saj nam marsikdaj omogoča, da odpustimo in gremo naprej. Torej ohraniti, kar je treba, pozabiti, kar je treba, in vendar skrbeti, da ne bomo idealizirali osebne preteklosti, »ker smo bili pač mladi«. Osebni spomin, ki je podvržen tudi starostni bolezni, ni isto kakor narodni spomin. Besedna zveza narodni spomin je le drugačen izraz za zgodovino. Vsak narod ima svojo zgodovino in ta ni nikoli do konca napisana, ker so stvari, ki bi jih hoteli pozabiti, zato jih skrivamo, druge pa poudariti, zato jih izpostavimo. Kaj bi hoteli pozabiti in česa se spomniti, pa se spreminja, glede na zgodovinski trenutek in tudi povsem praktične politične potrebe naroda oz. države. Zgodovina torej ni objektivna stroka, ampak je vedno politična, človeška stroka, podvržena izbiram zgodovinarjev.
[Page 13]
Imamo zgodovinarje, ki na prvo mesto postavijo spoštovanje dejstev (podatkov, dogodkov) in razumevanje preteklosti z dobrohotnostjo, tj. hočejo razumeti, zakaj je neka pomembna oseba ali skupina ravnala tako, ne drugače. Moralna ocena in ovrednotenje zgodovinskega pomena takih dejanj pa potekata po resnici in pravici. Takih zgodovinarjev praktično ne najdemo med profesorji na katedrah naših državnih univerz. Za večino profesorjev zgodovine v Sloveniji (in omejim tu svojo sodbo na profesorje slovenske zgodovine, natančneje polpretekle zgodovine zadnjega stoletja in pol) velja, da so zagovorniki mitološkega pristopa k zgodovini, kjer je bilo vse enkrat za vselej napisano in zdaj kot papige to ponavljamo. Zgodovina zadnjega stoletja pa se je v svinčenih časih napisala bolj kot pripoved, »zakaj je dobro, da smo mi na oblasti«, kakor kot pripoved o dogajanju, ki bi nam pomagalo razumevati našo sedanjost. Najboljši zgodovinarji v Sloveniji so vsi amaterji, tj. nihče ni profesor na kakšni univerzi. Razlika med temi in pravljičarji pa je tudi, da univerze proizvajajo (namenoma sem uporabil to besedo!) diplomante, ki potem v osnovnih in srednjih šolah ponavljajo kot papige, kar so jim vcepili v glave na faksu. Onesnaženje duha, ki se tako širi, je le del strahotnega pojava, ki ga gabrovska šola bruha dan za dnem. Ne nazadnje se prav med epidemijo kaže, kako je šolstvo bolno!
Nenehno vračanje v trenutek izvirnega greha naše sedanjosti je potrebno, da ne bi ponavljali napak iz preteklosti. Katerih napak? Predvsem politične naivnosti ali kocbekovstva. Kajti veliko bolj plemenito in človeško prav je biti umorjen, ker si se boril za samobitnost, svoj narod in svojo vero, kakor se z vsem srcem udinjati tistemu, ki lepo govori o svobodi in trdi, da se bori za pravičnost, v resnici pa prinaša najhujše suženjstvo. Človeka vredno je, da se borimo za tisto, kar je prav in dobro, tudi za ceno svojega življenja. Boleča resnica za vse, ki so se menda borili proti okupatorju, je, da Slovenije niso osvobodili, ampak so jo partizani zasedli z rusko pomočjo v času, ko so Evropo reševali z Zahoda in zasužnjevali z Vzhoda. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Stalin ustavil napad na Nemčijo, da je lahko prej zasedel Balkan. Slovenijo smo osvobodili Slovenci pred tremi desetletji, ko smo se uprli komunističnemu totalitarizmu in smo se odločili za neodvisno, demokratično in pluralno Republiko Slovenijo. Naša Slovenija sloni na naši demokratični volji, izraženi na plebiscitu, nikjer drugje!
Naša naloga je, da kljub medijski in sistemski premoči onesnaževalcev pogumno stopimo na plan in se borimo za resničen, logičen in pošten zgodovinski spomin. Tu ne gre za naš osebni spomin, tu gre za narodno blago. Vedno znova moramo zahtevati, da se lotimo zadeve v pravem zaporedju, in nikoli ne smemo dopustiti, da bi se nelogičnost uveljavila kot normalnost. Torej ne moremo pristati na »vsi so enaki« ali pa »vsi so enako krivi«, če je eden povzročal, in to zavestno, dejanja drugega. Vemo, da so se vojne grozote, umori, posilstva, kraje, uničevanja dogajale na vseh straneh. Ali so zaradi tega isti? Niso. Tisti, ki je začel vojno, je kriv. Vojna je po svoji naravi ubijanje, uničevanje in vsakršno prizadevanje za zmago, kajti vedno velja in bo veljalo »vae victis«. Zato zavezniki niso isti kot Stalin in Hitler. Da, Stalin je omogočil Hitlerju začetek vojne, ko je podprl napad na nedolžno Poljsko. In na koncu je sramotno, da je Sovjetska zveza in do danes Rusija, edina država, ki je imela ozemeljske koristi od tega. Če se preselimo na domače polje: ni isto, če začneš v imenu Stalina boj proti okupatorju in pod to krinko zakriješ svojo revolucijo, kot če se proti tem zločincem braniš. Prvi so kriminalci, drugi niso. Boriti se proti KPS in njenim partizanom ni nobena »izdaja naroda« najprej zato, ker prvi niso noben narod, ampak partija in njene oborožene tolpe, in drugič zato, ker niso ničesar začeli, ampak so se samo branili. Očitati demokratični strani, da bi morali videti in
[Page 14]
[Page 15]
ravnati drugače, kot je, je nadutost brez primere ali vsi smo po bitki dobri generali. Pravilen pristop k razumevanju njihovih dejanj je vživljanje v njihovo dejansko stanje, stisko in potrebe ter njihove utemeljitve za svoja dejanja. Ne pozabimo pa, da je bila KPS majhna, radikalna, zločinska in nepomembna stranka. Njihova železna organizacija in fanatizem ter zloraba okupacije za svojo revolucijo nam je prinesla nešteto gorja, ki se še ni izpelo.
Če hočemo razumeti svojo sedanjost, potem moramo jasno postaviti stvari tam v začetku. Sicer smo Slovenci tako ali drugače razdeljeni že od nekdaj. Če hočete, lahko se vrnemo v čas Krsta pri Savici, ko pesem opisuje državljansko vojno med staroverci in novoverci. In čeprav si je Prešeren vse izmislil, pa naj nam bo jasno, da smo ljudje vedno bili in vedno bomo različnega mišljenja. Podobno misleči ljudje pa se združujejo, da uveljavijo svoj prav oz. svoje interese. Do sem ni nič narobe, zato me vedno moti, ko jadikujemo in stokamo nad našo razdeljenostjo. Moti me, ker enotnost, po kateri mnogi hrepenijo, ni nič drugega kakor tista enotnost in edinost, ki jo je uveljavila Partija. Kdor se ni strinjal z njo, leži na enem od 800 morišč, ki polnijo naša brezna, ali pa je končal v tujini, kjer tako ali drugače ostaja tujec. Doma pa je bilo vse zadušeno od moči nove oligarhije. Take edinosti in enotnosti ne maram!
Z narodno enotnostjo in edinostjo mora biti tako kakor v zakonu. Dokler sta si zakonca zvesta, se lahko v nedogled prepirata. Na narodni ravni podobno. Zvestoba, ki jo potrebujemo za edinost, je zvestoba samemu sebi, naši identiteti, našemu obstoju. Ko kateri od zakoncev skoči čez plot, je konec. Podobno na ravni naroda. Ko kakšna skupina ne dela več za skupno dobro ali pa ji država ni intimna opcija, je konec, kajti nastopi čas sebičnosti, čas, ko gre le še za privilegije »elite« (npr. beneficirana penzija), in ker je to laže doseči, če ni zgodovinskega spomina ali etnično homogenega ljudstva, torej naroda, se prvo zastruplja z miti in pravljicami, drugo pa uničuje z nebrzdanim priseljevanjem. Prvo in drugo doživljamo v Sloveniji s strani dedičev socializma. Zato pa hitro nazadujemo in naša svoboda, naša demokracija in naša država niso vrednote. Ker ni ljubezni do samega sebe niti ljubezni do naroda, ni odnosa niti dela za skupno dobro.
Pri razumevanju sedanjosti se vedno znova srečamo s shizofreno držo Primorcev, ki kakor da pozabljajo, kaj je KPS bila. Primorci, ki so naš branik pred Italijo, vidijo le tega velikega vraga, posebno ko je oblečen v svoje črne srajce in ga vodijo taki ali drugačni Mussoliniji. Fašizem je na naši zemlji dobil izrazito protislovensko komponento, ki je lepo povzela čutenje Italijanov do Slovencev. Zato kljub vsem izboljšavam na oni strani meje do današnjih dni najdemo množice, ki so proti dvojezičnosti, mrzlično se pa učijo drugih tujih jezikov. Partizani so uničili TIGR, ki se je kot prva organizacija z orožjem uprla fašizmu in italijanizaciji. Od tam naprej je šlo le še navzdol s povsem klasičnim in sistematičnim nasiljem nad drugače mislečimi Slovenci in prizanesljivostjo do fašistov (mimogrede: fašizem je samo italijanski pojav, ki so ga zaradi podobnosti nacizma in komunizma popularizirali in internacionalizirali za potrebe domačih diskvalifikacij). Na Primorskem so se Slovenci upirali predvsem potujčevanju, ki ga je nad njimi izvajala njihova takratna država. Jasno je, da je prav in dobro, da se je to končalo tako, da so naši kraji v naši državi. In žalostno je, da zaradi ideološke zaslepljenosti med njimi ni ne Trsta ne Gorice. Italija je bila in je mačeha do Slovencev; mnogi je niso marali do te mere, da so se preselili raje v Novo Gorico pod še hujši totalitarizem in zatiralski sistem, ki pa je pustil narodnost na videz nedotaknjeno, kakor da bi ostali v Italiji. Na Primorskem se torej močno narodno čutenje in odpor proti potujčenju nekritično zastruplja s komunistično interpretacijo dogodkov, ki služi samo temu, da se upravičijo revolucija in njeni zločini. Ljudje,
[Page 16]
tudi katoličani in sicer demokratično čuteči ljudje, se izgovarjajo, češ vi ne razumete ali pa trdijo »pri nas je bilo drugače«, vendar kmalu ugotovimo, da ni bilo nič drugače. Tudi tam so komunistični partizani pobijali Slovence, predvsem vodilne katoličane, preganjali Cerkev in izvedli svojo krvavo orgijo. Pri tem pa jim je z odlično propagando uspelo prepričati Primorce, da so prešli iz fašističnega italijanskega pekla v pravi slovenski raj in da zato ni treba gledati, da so pravzaprav pristali v našem komunističnem peklu.
Okuženost našega razumevanja preteklosti s komunistično logiko, ki utemeljuje za nazaj, torej v resnici pravi: »Mi smo zmagali, zato smo delali prav« oz. »Boj proti okupatorju opraviči vsak naš zločin,« zato se jim zdi logično, da prejemajo borčevske penzije tudi kot dediščino, ne le kot osebno pravico. Ko pa zmanjka argumentov za borčevske dodatke (npr. rojstvo leta 1992 je že nekaj takega), se preselijo v nevladne organizacije, ki jih bogato zalagajo z državnim denarjem. Bistvo je, da je pri nas množica ljudi, ki se sklicuje na svojo velepomembno družbeno politično nalogo in položaj, da živijo od državnih jasli.
Prav za prihajajoče volitve so se levičarji (to je isto, kot če rečem sodobna preobleka KPS) odločili, da bodo mobilizirali še zadnje rezerve. Na ulice so pognali vse svoje nevladne organizacije, da bi prepričali mlajše od 25 let, da bi šli volit. Tu pa se za nas, aktivne državljane in demokratično čuteče ljudi, pojavi silna težava. Do te populacije nimamo dostopa, je ne razumemo, nedavni referendum pa je pokazal, da jih je 90 odstotkov po naravi levosučnih. Razlogov za to je kar nekaj.
Na prvo mesto bi postavil »gabrovsko šolstvo«, ki je premišljeno ateistično, protidemokratično in skladno z vsem, po čemer danes levica po svetu stremi. Šola proizvaja »kulturne levičarje«; ne, ker bi imeli visoko kulturo, ampak ker je to zanje kakor naravno družbeno oblačilo. Za mlajšo populacijo je levo strokovno, demokratično pa politično; levo dobro, demokratično slabo; levo izključevanje je vključevanje, desno spoštovanje različnosti pa abotno; leva korupcija samoumevna, desna poštenost pa korupcija. Predvsem pa je to generacija, ki ni sposobna kritičnega razmisleka, zato ne ve, kaj je zgoraj, kaj spodaj, kaj desno, kaj levo, kaj demokratično in kaj fašizem, kaj totalitarizem in kaj fašistična falanga, s katero danes opletajo kot z žaljivko, pa je bila to povsem legalna politična formacija na začetku XX. stoletja v Španiji … Naši mladi so naučeni, da jim ni treba nič vedeti, nič razmišljati, nič primerjati, nič pretehtati in presoditi, so pa polni samih sebe in imajo vse pogoje, da postanejo zadrti fanatiki, to pomeni, da so nekritično prepričani o svojem prav, ne glede na dejstva ali argumente. Gaber je šolo neprodušno zaprl za vsako katoliško prisotnost in odprl za vse, kar je LGTBjevstva in teorije spolov. Zato so mladi danes prepričani, da je samoumevno, da je množica spolov, ne le dva. Potem ni čudno, če se po svetu širi kuga nesmisla in povsem zgrešene antropologije. Že papež Janez Pavel II. je v okrožnici Centesimus annus povedal, da je komunizem vseboval kal propada v svoji napačni antropologiji. Zdaj vemo, da niso popravili antropologije, temveč so podvojili prizadevanja, da po svoji podobi in sličnosti upodobijo družbo. Totalitarizem, ki ga ponujajo in za katerega si prizadevajo zdaj, bo hujši, kakor je bil komunizem. Poleg tega prvega neprodušnega jezu, ki zapira dostop do mladih s strani demokratičnega tabora v Sloveniji (in v mnogih deželah sveta), pa predstavlja drugo pregrado ves medijski svet, ki ga popolnoma obvladujejo. Svet, v katerega pa praktično nimamo vstopa, je svet influencerjev (vplivnežev) na Twitterju, Tiktoku, Instagramu, Facebooku. Pri tem velja, da zadnjega morda uporabljamo starejši (nad 40 let!), Instagram in Tiktok (pa še kakšen bi se našel, ki mu sploh ne vem imena!) pa uporabljajo najstniki. In tam ne veljajo argumenti ne sklepanja ne resnica. Tam gre za počutje in povsem hipno čutnost. Tam se sistematično goji pozaba,
[Page 17]
in to z množico dražljajev. Če torej meni povsem neznan pomembnež s Tiktoka ali Instagrama pravi in piše svojim sledilcem: »Živimo v fašizmu, volimo kul demokracijo,« bo množica polnoletnih odšla na volitve in s svojo prazno glavo, razvajenostjo in neodgovornostjo volila katero od skrajnih strank te skupine. In odločili bodo volitve. Potem pa bo prepozno, kakor je prepozno v Venezueli ali pa v Nikaragvi in bo prepozno v Nemčiji ali drugod po Evropi, saj si iz Bruslja birokrati in levi in liberalni politiki prizadevajo točno za to. Svobodo in demokracijo, spoštovanje in pluralnost, pravico do lastnega mišljenja in svobodno izpovedovanje vere si bomo zapravili, ker so levičarji garali in sistematično delali leta in leta, celo desetletja, mi pa marsikdaj opustili svojo dolžnost in smo se za pet minut miru in sožitja prepustili svoji udobnosti.
Levica je razglasila prihajajoče volitve za »referendum o demokraciji«. Ker oni tako pravijo, bo že držalo. Ne drži pa, da so oni demokratična alternativa, kajti oni predpostavljajo, da živimo v fašizmu, janšizmu in hitimo v prepad. Ne smemo se naveličati, ampak moramo do onemoglosti ponavljati: zdaj smo v demokraciji, kdor pravi, da nismo, hoče v resnici fašizem oz. komunizem. Vsakdo, ki bo glasoval za stranke, ki izhajajo iz te poante, v resnici zabija žebelj v našo svobodo, našo demokracijo in našo prihodnost. Značilnost levičarjev je, da vse postavijo na glavo. Tako so obrnili na glavo vse najbolj svete besede, ki izražajo temeljne vrednote naše družbe: svoboda je zanje diktatura, demokracija je fašizem, pluralnost je enoumje, pravna država je sistemska krivica, pravosodje je krivosodje, svoboda mišljenja je cenzura, svoboda govora je nestrpnost … Primerov je dovolj, da vsakdo razume, če hoče razumeti.
Razumeti. Ko ne gre več za spoznanje, ampak za čustvovanje, so izpolnjeni pogoji za propad. In zdaj imamo četrtino prebivalstva, ki ne razume, ker jih zato nismo usposobili, ampak samo še čustvuje. In ker smo preostali že odločeni, kako in kaj bomo glasovali, mediji dnevno bombardirajo to skupino in jo potrjujejo v antipatiji, žolčnem sovraštvu do demokratične vlade in jim ponujajo KUL. Bojim se, da bodo množično te volili in nas pahnili nazaj v totalitarizem, iz katerega smo se tri desetletja nazaj komaj izvlekli. Naša krivda je, da nismo takrat počistili, ampak smo nasedli paroli »Ne novih krivic«, ko bi bilo treba samo malce pravice in kazni za zločine. Zdaj pa spet hodimo po robu. Ene same volitve bodo odločale o tem, ali bomo ostali svobodni ali pa si bomo izbrali socialistični jarem. In tokrat ne bo tekla kri, čeprav je boj prav tako neizprosen, ampak bo izbira na voliščih. Če bodo zmagali in bodo uveljavili svoje napovedi maščevanja in čistk, potem z žalostjo zapišem, da bomo še dolgo, dolgo ostali v partijskem enoumju, ki zdaj živi v posodobljeni mafijski obliki.
Vem, sem pesimist. Družbeno pesimist. Vendar zato pritiskam na svojo tipkovnico, da bi si nikoli ne očital, da nisem naredil vsaj tistega, kar sem bil dolžan storiti, da bi do tega ne prišlo. Zato moramo na volitve, moramo v dialog z drugače mislečimi, predvsem z demokratično čutečimi volivci levice, da oni kaznujejo totalitarno držo svojih. Dokler se to ne bo zgodilo, ne bo sprememb. Predvsem pa moramo vedeti, zakaj izbiramo, kar volimo, da ne bomo glasovali s trebuhom ali žolčem, temveč s pametjo in prepričanjem. ■
[Page 18]