Čudovita pesem Erica Claptona, ki jo je posvetil svojemu štiriletnemu sinu ob njegovi tragični smrti, govori o neizmerni bolečini in iskanju moči po izhodu iz te stiske. Večkrat me je spremljala preteklo leto in vedno znova me nagovarja, ko se naši pokojni sorodniki srečujejo v Božjem objemu. Predstavljam si jih, ko si z nasmeškom in osvoboditvijo od zemeljskih tegob podajajo roke in prepevajo angelske pesmi, neskončno lepe melodije. Ne morem pa mimo Božje besede, ki sem jo prebral samo nekaj dni po smrti svojega komaj 12 dni starega vnučka Naceta. Resnično je Bog meni in celi naši družini poslal tolažilno besedo in nam dal vedeti, da je z nami in še posebej v teh bolečih trenutkih.
Glej, predložil sem ti danes življenje in srečo, smrt in nesrečo. Kar ti danes zapovedujem, je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, hodi po njegovih potih, spolnjuj njegove zapovedi, zakone in naredbe! In živel boš in se množil, in Gospod, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, ki greš vanjo, da jo prejmeš v last. Ako se pa tvoje srce odvrne in ne boš ubogal in se boš dal zapeljati, da bi molil druge bogove in jim služil, vam danes oznanjam, da boste gotovo preminuli; ne boste dolgo živeli v deželi, kamor greš čez Jordan, da jo prejmeš v last. Danes kličem za pričo proti vam nebo in zemljo: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! Kajti to je zate življenje in dolgotrajno bivanje v deželi, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu. (5 Mz 30,15–20)
Našega Naceta je vzel v svoj objem, preden je ugledal svoj dom, svojega starejšega bratca. Pa vendar mu je bilo dano čutiti trenutke materine in očetove ljubezni ter objem v solzah sreče in žalosti.
Tudi meni ni bilo nikoli dano imeti dedka, starega očeta. Žal je komunizem poskrbel, da sta oba umrla po 2. svetovni vojni. Eden je bil umorjen na Teharjah, drugi je umrl v žalosti, ko so mu komunisti pomorili štiri sinove – brate mojega očeta. Vsi so svojo pot v ljubezni do Boga in domovine končali na moriščih teharskih polj in brezen. Torej, šest mladih mož naše rodbine, polnih življenja in ljubezni do domače grude, je umrlo v mesecih takoj po koncu bratomorne vojne. Nikoli nisem čutil, kaj mi je bilo vzeto: imeti dedka, dokler nisem to sam postal. In kaj vse je bilo vzeto njima! Zaobljubil sem se, da bom svojim vnukom dal vso to ljubezen, prisotnost, pozornost, ki je bila vzeta tisočerim slovenskim otrokom, očetom, bratom, družinam … Sedaj šele približno tudi čutim, kaj sta doživljala moja starša, ko sta živela brez očetov, moj oče še brez štirih bratov, moji stari mami brez mož. Ko sta sami vzgajali otroke v zasramovanju, ponižanju in bolečini. Ni besed, ki bi lahko opisale to trpljenje, pa vendar čutim neizmerno potrebo in dolžnost, da vsaj približno zapišem zgodbo svoje družine.
Zgodba moje mame Vide Albreht (roj. Reven)
Moja mama Vida z dekliškim priimkom Reven je bila rojena v Hotedršici kot najstarejši otrok Franca in Cecilije Reven. Večkrat nam je v mladosti pripovedovala o težkih časih v svoji mladosti, žal pa teh zgodb nismo nikoli jemali dovolj resno, saj so se nam zdele preveč oddaljene, preveč tuje. Pa še na glas se sploh nismo smeli pogovarjati o njih. Njen oče, moj stari ata Franc, je bil pred vojno amaterski igralec, režiser in pisec več iger v igralski skupini Kulturnega društva Hotedršica (Črna žena …). Njegove rokopise so po vojni zaplenili, sledi za njimi pa so izginile.
[Page 19]
Franc Reven je bil tudi gasilski mentor mladim hotenjskim gasilcem. Star je bil 37 let, ko se je začela okupacija, in 41 let, ko je za seboj pustil 6 majhnih, od 3 do 9 let starih otrok.
Kot je v spominih zapisala moja mama, so se že leta 1942 začele težave za njihovo družino. Spomine je zapisala v naslednjem zapisu, ki sem ga žal dobil v roke šele po njeni smrti.
»Kruti spomini na otroška leta
Začelo se je leta 1942, julija meseca, ko so očeta Franca Revna aretirali Italijani in odpeljali na Rab. Od tam se je šele po14 mesecih vrnil domov.« Pridružil se je domobrancem v drugem poskusu hotenjskega domobranskega organiziranja. Prvi je namreč klavrno propadel.
[Page 20]
Prvič so se vaške straže v Hotedršici organizirale na pobudo Italijanov, ki so to postavili kot pogoj, da ne bodo več odvažali domačinov v internacijo. Žal pa je prvo sestavo straž pretežno sestavljalo veliko terencev in partizanskih aktivistov, ki so skrbeli, da je večina italijanskega orožja, namenjenega vaškim stražam, končala v partizanskih rokah. Zelo očitno je bilo in res se čudno sliši, da so bili prvi hotenjski vaški stražarji v prvi fazi za časa Italijanov zelo tesno povezani s partizani. Neovirano so se gibali po terenu in vstopali ter izstopali iz Hotedršice. Italijani in partizani so bili zelo tesno povezani. Sam Franc Vavken (Popitov) – aktivist OF – je večkrat pripovedoval, v kako lepem prijateljstvu je bil z Italijani. Ker so bili zanj prazniki v Hotedršici prepusti, ga je italijanski častnik celo za tri dni peljal na izlet v Furlanijo! Tako imenovani OFarji so redno ovajali domačine Italijanom za vsako malenkost, da so Italijani redno hodili iz Logatca v komisijo in povzročali nemir v vasi. Ker so želeli zasejati sovraštvo med sosedi, so OFarsko misleči uporabili vse umazane metode, kar so si jih lahko izmislili.
Mamin oče Franc se je pridružil domobranskim enotam leta 1943, ko so kapitulirali Italijani. Nastopilo je obdobje brezvladja in splošnega strahu zdaj pred Nemci, ki so prihajali podnevi, in potem pred partizani, ki so v vas vdirali ponoči in ropali po domačijah. Partizani so tudi stalno izzivali Nemce in potem urno pobegnili. Nemci so odgovorili tako, da so nekega dne pridrveli in zmleli Godovič.
Moja mama takratno dogajanje naprej opisuje takole: »Doma nas je ostalo šest otrok v starosti od dveh mesecev do sedem let, bolna mama, stari oče in stara mati. Ko je oče prišel domov, so se začele nove težave. Ker so partizani napadali Hotedršico (čeprav v njej ni bilo nobenega okupatorja), je oče odšel k domobrancem, da bi zaščitil družino. Do 4. 5. 1945 je bil domobranski podnarednik v Hotedršici. Večkrat so uspešno ubranili Hotedršico pred vpadi partizanov. Uspešno so utrdili obrambno linijo okoli Hotedršice in od tedaj pa vse do konca vojne je bil partizanom povsem onemogočen vstop v kraj.
4. maja 1945 je oče Franc prišel domov, prinesel mami iz bunkerja križ in ji naročil, naj ga spravi, da ga ne razbijejo. Poslovil se je in odšel od nas, za vedno … Da je bila žalost še večja, je čez tri dni, 7. maja, umrl še stari oče Jakob. Našega očeta Franca ni bilo na pogrebu. Ko je pogrebni sprevod krenil od doma, še ne sto metrov od hiše, se je izza sosednje hiše vsula skupina partizanov, da bi ujela našega očeta. Naša osemdeset let stara mama je povedala, da očeta ni doma. Doma sta ostala še štiri leta stara dvojčka in najmlajša, tri leta stara sestra. Ko so jih potem zasliševali in spraševali, če je bil ata doma, so otroci odgovorili: »Da.«
[Page 21]
Takrat je eden od partizanov zavpil nad materjo in jo udaril s puško: »Vidiš, mrha stara! Ti lažeš! Otrok pa je nedolžen in je po pravici povedal!« Očeta pa ni bilo več, saj je bil že na Koroškem v Vetrinju.
13. junija 1945 so zaprli še mamo Cecilijo. Ko so jo prišli iskat, smo bili doma. Prosila jih je, da ji pustijo vsaj še pomolsti kravo, da bodo otroci imeli vsaj mleko. Ko so jo hoteli odpeljati, smo otroci kričali, naj nam pustijo mamo. Ker nas niso mogli utišati, so začeli streljati v zrak. Otroci smo se stisnili k stari materi, mamo pa so odpeljali na štangi na kolesu. Na mostu v Hotedršici je od vsega hudega zakričala in zavpila, naj dajo vsaj otrokom jesti, saj ni bilo nobene hrane pri hiši. V gradu v Logatcu je bila zaprta en teden, potem pa v Šentvidu v Ljubljani. Ker ni bilo hrane, sva šli s sestro prosit, da bi dobili
kakšno moko za močnik ali kruh. Doma je bilo sedem lačnih ust. Šli sva eno uro daleč, da naju ne bi nobeden poznal, saj nama je bilo izredno hudo. V času, ko je bila mama zaprta, so vaščani govorili, da je ne bo več nazaj, saj so vedeli, kaj se dogaja in da bodo nas, otroke, poslali v Srbijo. Osemdeset let stara mama je šla prosit, naj nas pustijo, da bo ona skrbela za nas.
29. junija je mama k sreči prišla domov. Imela je krvavo grižo in uši, mi doma pa smo jih imeli še več. Ko je prihajala proti domu, sta dva moška v naši hiši ravno razkosavala našega telička, ki sta ga pobila. Ko sta zagledala našo mamo, sta rekla: »Joj, Cila gre!« Ime ji je bilo Cilka. Računala sta namreč, da je ne bo več nazaj. Od lastnega je potem morala plačati kilogram mesa, da nam je vsaj juho skuhala. Preostalo sta odnesla partizana neznano kam.
[Page 22]
Pozneje so se vrstili pritiski in preiskave. Prišli so tudi s policijskimi psi in prebrskali vse seno na podstrehi – iskali so ata, čeprav je bil že mrtev. Pobrali so tudi vse odeje od otrok, v katerih je bilo vse polno bolh in uši. Zaničevanje in poniževanje se je nadaljevalo. Če je bilo kasneje v šoli karkoli treba narediti ali nastopati, smo bili dobri. Ko pa so se delili humanitarni paketi UNRRA, so nas izločili in nas ni bilo zraven. Takrat smo lahko samo nemo opazovali in se spraševali, zakaj tako. Izjemno sem si želela postati učiteljica, pa nisem mogla, saj smo morali garati za vsak košček kruha, da smo preživeli. Brata, ki sta bila dvojčka, so vseskozi poniževali. Če sta kaj naredila ali ne, sta bila avtomatsko kriva. Neki partizan ju je zaničevalno poimenoval za »heroja«, da sta na podlagi tega postala še bolj uporna. Eden od njiju, brat Nikolaj, je potem namesto na obvezno služenje vojaškega roka emigriral v Avstralijo. Drugi dvojček, France, pa je ostal doma in je bil podvržen dosmrtnemu poniževanju in zaničevanju. Večkrat so ga policisti prišli iskat, ga odpeljali v gozdove Hrušice in ga tam zasliševali. Večkrat so ga tudi privezali ob drevo in mu streljali pod noge in se mu smejali. Svojo žalost je kasneje utapljal v alkoholu. Ni si opomogel vse do smrti.
Moj ata France je bil amaterski igralec. Imel je dosti knjig in svojih rokopisov oziroma iger, ki jih je sam zapisal. Nekega dne je prišel k nam znani domačin in nam odnesel vse knjige in njegove rokopise. Ko sem v devetdesetih letih poskusila dobiti nazaj vsaj nekaj, ni bilo nikjer nič več. Rada bi imela vsaj njegov rokopis, da bi ga brali njegovi vnuki. Veliko bolečine je za nami, še bolj pa je boleče, da to zaničevanje še vedno vlečejo naprej novodobni privilegirani politiki.«
Tako je zapisala moja mama Vida Albreht, rojena Reven.
Moja teta Pepca Trček (roj. Reven), sestra moje mame, pa je vedela povedati še tole: V tistih dneh, ko so odpeljali v zapor njihovo mamo Cecilijo Reven, so stari mami naročili, naj pripravi vse otroke, saj bodo odpeljali tudi njih. Pa je nekdo rekel stari mami, naj gre prosit k Tiču, ki je bil takrat glavni v Hotedršici. Vzela je s seboj tri otroke in ga šla prosit, naj jih pustijo, da bo že ona skrbela za otroke. Očitno so imeli partizani informacijo, da se mama Cecilija ne bo več vrnila, ampak bo usmrčena. Vendar so se ušteli. Mama Cecilija se je po štirinajstih dneh vrnila z vlakom do Logatca, pozneje pa je nameravala peš čez Ravnik. Bila je že v Gorenji vasi, pa si je premislila in se odločila iti po glavni cesti čez Kalce do Hotedršice. To jo je rešilo, saj je kasneje izvedela, da so jo hotenjski partizani čakali na Ravniku, kjer naj bi jo mučili in likvidirali.
[Page 23]
Teta Pepca je tudi pripovedovala, da so bili še dolgo zastraženi in da so vsakič, ko se je ponoči v hiši prižgala luč, pridrveli partizani in opravljali hišne preiskave. Tudi streljali so v seno, prepričani, da se v njem skriva ata Franc. Njega pa že dolgo ni bilo. Ko so neke noči partizani zunaj pred hišo streljali in vpili stari mami, naj pride ven, se je vsa obupana usedla na peč in zavpila: »Kar notri pridite povedat, kar imate za povedat. Ne grem ven!« Ko so prišli v hišo, pa jim je rekla: »Tu nas imate pa nas pobijte! Najprej otroke, potem pa še mene!« Partizani so jo presenečeni gledali. Poveljnik je imel tudi družino in otroke, zato je očitno zmagal človeški dejavnik. Od takrat dalje so jih pustili pri miru. Deležni pa so bili stalnega vsakodnevnega poniževanja in zaničevanja, kjerkoli so jih srečevali. Stalno so jih spraševali: »Čigava pa si ti? A Joklnov nčsi? Ha, ha …«
Čez generacije in desetletja se je nakazal čudež sprave
Po dolgih desetletjih se je zgodilo, da je teža družinske krivde likvidatorjev pripeljala tudi do spravnih čudežnih trenutkov. Ko sva se nekega dne jaz in teta udeležila nekega pogreba, sem šele kasneje izvedel, da je bila pokojna gospa žena enega od glavnih likvidatorjev v Hotedršici. Zgodilo se je nepričakovano. Teta je šla pokropit pokojnico v vežico, in ko je prišla ven, je bila vsa objokana in pretresena. Za njo je prišla hči pokojne in jo objela in v solzah prosila odpuščanja za vse, kar je njena rodbina storila hudega naši. Njen pokojni oče je imel na sebi breme glavnega partizanskega aktivista in likvidatorja v vasi. Teta ji je tudi v solzah odgovorila: »Kar je bilo, je bilo. Jaz do vas ne gojim sovraštva in vas spoštujem in vas imam rada. Sovraštva ne sme biti!« Nakar sta se obe v solzah objeli. Tudi sam sem bil pretresen in sem se zavedel veličine dogodka.
[Page 24]
Ljubezen poveže dve zgodbi trpljenja v zgodbo veselja do življenja
Usoda je nanesla, da se je Vida Reven (moja mama) srečala z Leonom Albrehtom, po domače Mrčivnskim iz Rovtarskih Žibrš, se zaljubila in se poročila z njim. Moj oče je bil eden od devetih otrok. Osem fantov in eno dekle je krasilo dom v Rovtarskih Žibršah. Stari oče Janez Albreht, bivši avstroogrski vojak, je bil kar 20 let starejši od svoje žene Marije (roj. Vehar), s katero sta si ustvarila čudovito družino devetih otrok.
Mrčivnkova domačija je nastala iz zemljiške posesti Jožekovega grunta v Žibršah. Stara Mrčivnkova hiša je bila sezidana nekje okoli leta 1840. Leta 1873 je na podlagi sodnijske izjave Einantwortungsurkundedobil domačijo v last Mihael Albreht. Tu je treba zapisati, da je leta 1848 stopil v veljavo zakon o zemljiški odvezi, s katerim so fevdalci dali zemljiško posest v absolutno last kmetom. Kmetje so zato morali plačati določeno odškodnino. S tem zakonom se je posest začela tudi deliti, tako da so iz mnogih gruntov nastale nove male domačije.
Skratka, na domačiji Albrehtovih v Rovtarskih Žibršah je bilo do začetka druge vojne zelo živahno, veselo, vendar tudi delavno. V tem gričevnatem svetu je bilo treba še kako garati, da se je obdelala zemlja in pridelalo za preživetje. Oče Janez, mama Marija, devet otrok, osem fantov, ena hči, in teta Polona so prebivali na tej domačiji. Pa je tudi tu začetek vojne močno zarezal v usodo domačije.
[Page 25]
Partizani so že v letu 1942 mobilizirali najstarejšega od otrok – Jožefa. Ni bil dolgo pri njih, saj je kmalu spoznal vso okrutnost partizanskih metod, ki so se v pretežni meri usmerile v likvidacije domačih, pomembnejših ljudi. Vrhunec teh morilskih akcij je bila usmrtitev duhovnika iz Zaplane, gospoda Jožeta Geohellija. Že kmalu konec leta 1942 je skupina fantov pobegnila od partizanov in z njimi tudi Jože. Nekaj časa se je skrival v gozdičku pod domačijo, potem pa se je javil italijanskim okupacijskim oblastem v Logatec. Poslali so ga v internacijo v Italijo. Jože je bil sicer izučen mizar, znal je izdelovati pohištvo. Povezan je bil z nekim prijateljem z Vrhnike, s katerim sta skupaj izdelovala razne vrste pohištva. Smrt pa je tega leta prvič kruto zarezala v Mrčivnkovo domačijo. Umrl je namreč komaj 12letni Jakob, ko je služil na neki kmetiji. Nekega dne ga ni bilo domov. Zaskrbljeni oče ga je šel iskat in ga našel na kmetiji, kjer je služil. Našel ga je v žlebu pri živini, vsega zanemarjenega in negibnega. Vzrok smrti ni bil točno pojasnjen. Baje naj bi umrl zaradi zastrupitve.
Zaradi vse večjih pritiskov partizanov, Italijani pa varnosti na podeželju niso zagotavljali, so se v Rovtah ustanovile vaške straže. Pridružili so se jim tudi trije Albrehtovi fantje – Janez, ki je bil izučen zidar, Rudolf, ki se je šolal za čevljarja, in Anton, ki še ni imel poklica, saj je bil še premlad. Prišlo je torej celo do trenutkov, ko so bili bratje iste družine na nasprotnih straneh in so se celo gledali prek puškinih cevi. Jožef pri partizanih, Janez, Rudi in Tone pa pri domobrancih. Tudi zaradi tega je Jožef pobegnil od partizanov in se kasneje po vrnitvi iz italijanske internacije pridružil domobrancem. Tako so vsi štirje bratje končno skupaj branili rovtarsko faro pred vpadi in morilskimi pohodi partizanskih enot.
Rovtarski domobranci so ustanovili svojo postojanko jeseni 1942, ko je bilo preveč nasilja nad domačimi ljudmi in požiganja domačij. Tako s strani Italijanov kot s strani komunističnih partizanov, ki pa so tudi intenzivno sodelovali z italijanskim okupatorjem. V sklopu ustanavljanja postojank se je poleg šentjoške in hotenjske ustanovila tudi rovtarska. Domači človek ni bil varen ne podnevi ne ponoči. Domači fantje so se odločili, da obranijo svoje domove in družine. Že italijanska usmrtitev desetih fantov v Lukančkovem gozdu je bila plod partizanske kolaboracije z Italijani. Ob vračanju od maše iz Podlipe so aretirali in usmrtili prav tiste fante, ki so nekaj dni nazaj zavrnili sodelovanje s partizani. Seznam so pripravili partizani. Fantje so bili umorjeni 2. avgusta 1942. Med deseterico je bil tudi Matevž Trpin, in ko so jih gnali na morišče, so šli prav mimo njegove domačije. Na pragu je lahko še zadnjič od daleč videl svojo ženo z dvomesečnim dojenčkom v naročju. Čez 31 let je ta otrok slovesno pel novo mašo, ob 70. obletnici blagoslovitve Marijine kapelice v Rovtah pa je daroval spominsko sveto mašo.
Skozi Marijino kapelico v Rovtah vidimo čistost in poštenost domobranske duše
Kapelica, posvečena Materi Božji, je bila 5. novembra 1944 blagoslovljena z namenom spomina na rovtarske fante, ki so v vasi do takrat umrli v katerikoli vojni. Že v 1. svetovni vojni je padlo 73 Rovtarjev, potem pa so k visokemu številu prispevale še italijanske in partizanske usmrtitve. Je pa kapelica za tiste čase pravzaprav pravi spravni fenomen, saj so v njej zapisana imena umrlih, ne glede na to kdo, kaj in na kateri strani je bil. Imena so zapisana po abecednem vrstnem redu, drug poleg drugega, partizani, vaški stražarji … In v tistem obdobju, ko so tuji okupatorski in komunistični simboli divjali po naši domovini, je v Rovtah ob blagoslovu kapelice zaplapolala slovenska zastava. Pela se je slovenska pesem. Darovana je bila maša za vse žrtve vseh vojn.
Ponosen sem, da so pri tem projektu sodelovali tudi rovtarski domobranci (in med njimi moji štirje strici), ki so kupili dragocen Marijin kip. Veličasten pa je bil tudi dan blagoslova in odprtja kapelice.
[Page 26]
Danes lahko rečemo, da je to pravzaprav prvi slovenski spravni spomenik in po krivici veliko premalo cenjen, zamolčan. Skozi vsebino tega spomenika lahko vidimo čistost duše in poštenost slovenskega domobranca.
In če se vrnem k naši družini. Fantje so od domobrancev večkrat prihajali domov. In nekega dne, ko so se na ganku pred domačijo sušile štiri vojaške srajce, so se mimo po cesti proti Planinam ravno peljali Nemci. Ustavili so se pred hišo in vso družino, kar je je bilo še doma, nagnali ven na dvorišče. Nemški oficir je seveda zagledal vojaške srajce in od starega očeta zahteval pojasnilo. Družina je bila zunaj pred steno, vojaki so imeli orožje pripravljeno na strel. Stari oče mu je v nemščini razlagal, da so to njegove srajce, saj da je bil avstroogrski vojak, pokazal mu je tudi papirje. Prepričal ga je z lepo nemščino, pa tudi priimek Albreht je verjetno naredil svoje, da so Nemci povesili orožje in se odpeljali naprej. Naprej na Planinah Nemci niso bili več prizanesljivi, saj so požgali kar nekaj domačij. V Rovtah pa so ob prihodu v vas takoj ustrelili štiri domobrance, saj so bili »obveščeni«, da so v vasi partizani. Pokazali so vso svojo okrutnost. Moj oče Leon, ki je bil takrat star devet let, pravi, da je res šlo »za las«.
Albrehtovi fantje – Jože, Janez, Rudi in Tone, so bili pri domobrancih vse do usodnega odhoda iz Rovt na Koroško, ko so se umaknili. Takrat so mislili, da samo začasno, žal pa je velika angleška prevara, s katero so domobrance vrnili partizanom, predstavljala usoden konec za tisočera mlada življenja. O fantih nismo dobili nikakršnih informacij več. Vedeli smo samo, da so končali v teharskem taborišču. Eden od Rovtarjev, ki so preživeli Teharje, je še vedel povedati, da jih je videl tam. Najmlajšemu Tonetu, ki je bil takrat star šele 17 let, so partizani sicer še ponujali, da odide domov, vendar se je odločil, da ostane z brati. Rekel je: »Kjer so moji bratje, ostanem tudi jaz!« Nihče ni slutil, kaj jih čaka.
[Page 27]
Vsi štirje so bili umorjeni, prav tako oče moje mame Franc Reven. Moja stara mama (Marija Albreht) je še vsa leta svojega življenja vsak večer pogledovala po klancu navzdol, kdaj bodo prišli njeni fantje, njeni sinovi. Bežno se spominjam, ko nam je včasih na skrivaj, potihoma govorila, da mogoče še nekje delajo v ujetništvu, vendar jih ne spustijo domov. Vse do leta 1988, ko je umrla. In še na njen pogreb me niso spustili, saj sem ravno takrat služil vojaški rok v JLA.
Tudi to je zgodba, ki prav gotovo ni bila brez vódenega ozadja. Spominjam se, kako podrobno me je ob sprejemu v vojsko zasliševal oficir za vojaško varnost. Tudi med opravljanjem vojaškega roka sem večkrat občutil, da sem deležen posebne obravnave. Tistega dne, ko sem dobil brzojavko v vojsko, da mi je umrla stara mama, mi je poveljnik vojašnice najprej dovolil, da grem na pogreb. Pa je to odločitev komandir moje čete, po rodu Albanec, sicer pa zagrizen in sovraštva poln Jugoslovan, nonšalantno prezrl in mi ni hotel napisati dovolilnice. Osem ur sem stal pred njegovo pisarno in čakal na dovoljenje. Hodil je mimo mene in me vsakič, ko je šel mimo mene, prezirljivo pogledal in se nasmehnil. Ko je bila ura dve, mi je samo še skozi zobe stisnil: »Moja služba za danes je končana!« in odšel. Takrat je malo manjkalo, da nisem pobegnil čez ograjo, vendar sem se zavedal, da bi verjetno streljali za mano. Zelo me je prizadelo, da nisem smel na pogreb. Vem, da je stara mama do zadnjega upala, da se njeni sinovi vrnejo, in je celih 42 let nosila to bolečino v sebi ter jo nazadnje odnesla s seboj v grob. Ni ji bilo dano za časa zemeljskega življenja izvedeti za usodo njenih štirih sinov.
Vem, da so sedaj vsi skupaj – mama, oče, sinovi in hči Marija, objeti pri Bogu, da so končno deležni sreče in Božje ljubezni, ki je neskončna in neusahljiva.
Moj oče je sedaj še edini živeči iz te generacije Mrčivnske rodbine Albrehtovih. Hvaležen sem Bogu za vsak dan, ki mi je še dan z njim. Oče mi odseva vso tisto preprostost, poštenost, delavnost in ljubezen do domovine, za katero vem, da so se borili tudi naši fantje.
[Page 28]
Navkljub vsej bolečini, življenju brez očeta, brez bratov, nisem od njega nikoli čutil želje po maščevanju, težnje po sovraštvu. Hvala ti, oče, za ta dar! To je čudovita popotnica za moje delo naprej.
Molitev rožnega venca je spremljala na smrt obsojene. Nešteto rožnih vencev je bilo najdenih ob moriščih, dokaz, da so tam pomorjeni in zasuti naši, slovenski mučeniki. In zverinsko partizansko pobijanje je za vedno zaznamovalo žalostno usodo cveta slovenske domovine. Tisoči in tisoči so padali v brezna, pomorjeni, od Kajnove roke pobiti, od komunistov zaničevani. Še danes se jim celo kot mrtvim odreka pravica do dostojanstva in javne molitve zanje. Neverjetno je, da zmore zločinski um komunistične ideologije še vedno toliko sovraštva. Logatec – občina petstotih pomorjenih in zamolčanih. Številna imena ulic še vedno nosijo imena največjih zločincev, morilcev in rabljev. Kot da bi se vsi hoteli podpisati pod tem zločinom! Ko smo spremljali parodijo v Dražgošah, kjer komunisti prirejajo politične orgije na grobovih žrtev, ki so jih sami zakrivili, sem se spraševal: Kakšno slovesnost bi si zaslužili naši nepokopani Logatčani, Rovtarji, Hotenjci, ki jih je skupaj petsto? Kakšen žalni sprevod bi to bil, ko bi pokopavali petsto krst? Ne glejte v Srebrenico, saj jo imate tu, na domačem pragu! V Dražgošah so Nemci po partizanski krivdi usmrtili 41 ljudi, tu v Logatcu pa so jih partizani sami še desetkrat več! Pa jih še omenjati ne smemo! Včasih se mi zdi, da sanjam. Kdaj se bomo zbudili iz te tragedije? Vem in upam, da se bomo, in prizadevati si moramo vztrajno za to, da se odpre sončno nebo svobode, resnice in sreče tudi za naš narod!
Me pa misel na večno življenje tolaži in spodbuja. Vidim vse te fante, može, žene, otroke v Božjem objemu, kjer se brez krivic veselijo, objemajo … Čistost duš jih je pripeljala tja, kjer se pretakajo samo še solze sreče.
Zato bom vsakič, ko bom kadarkoli sam igral ali pa poslušal Claptonovo pesem Solze v raju (Tears in heaven), imel v mislih tudi vse te mlade fante, otroke, može, dekleta … In solzo bolečine, žalosti in veselja bom potočil njim v spomin in čast.
Počivajte v miru, naši dragi mučeniki, radi vas imamo in ne bomo vas pozabili! In ti, dragi Nace, si v naših srcih, solzah in molitvi! ■
[Page 29]