V spomin na starša, …
V spomin na starša, ki sta po vojni zapustila Slovenijo in našla dom na drugi strani Atlantika, tu na kratko predstavljava njuno življenjsko pot. V pomoč so nama bili zapisi mame Mimi.
Mladost na Kočevskem in trpljenje med vojno
V poročnem listu staršev Marije Martinčič, roj. Škrlj, piše, da sta ženin – Janez Škerlj iz Velikega Ločnika (sin Janeza Škerla in Marije Škerl, roj. Perhaj) in nevesta – Frančiška Tomažin iz Rašice (hči Franca Tomažina in Neže Tomažin, roj. Tomšič) sklenila zakon 24. maja 1909 v Laščah. Rodilo se jima je pet otrok: Rozalija, Frančiška, Marija, Ivan in Ana. Marija, ki so jo klicali Mimi, se je rodila 30. oktobra 1922 na Rašici, župnija Velike Lašče, občina Turjak.
Zaradi slabe ekonomske situacije se je oče Janez odločil, da gre za deset let delat v rudnike v Minnesoti, ZDA. Prosil je ženo, naj pride z otroki za njim, a se niso mogli odločiti. Ko se je oče vrnil, je »šele po nekaj letih dobil stalno delo v Kočevju pri železnici v delavnici, ker so znali z lesom delati in popravljati orodje. Veliko so trpeli pod komunizmom …«. Kot družina se so preseljevali, glede na očetovo zaposlitev. Mimi je imela možnost za šolanje na zasebni dekliški meščanski šoli v Kočevju (Marijin dom) ter končala šolanje z enoletnim dnevnim trgovskim tečajem na Christofovem učnem zavodu v Ljubljani v šolskem letu 1939/1940. »Ko sem hodila v trgovsko šolo v Ljubljano, sva se spoznala s pesnikom Balantičem, ki mi je potem dal vse svoje pesmi, kar jih je imel, seveda so ostale doma, a bil je velik po duhu …«
»Leta 1940 sem končala trgovsko Christofovo šolo. Takoj ko sem prišla domov iz Ljubljane, je župan g. Povše prišel do mene in me nagovoril, naj pridem na kočevsko občino, da rabijo uradnico, da tudi ve, kako poštena je družina. Vesela sem bila, saj sem imela 18 let pa mesečno plačo dobila za dve očetovi. Lepo smo se razumeli, a so se kmalu potem izselili Kočevarji. Občine so združili in župan je postal gimnazijski ravnatelj g. Uršič. On me je pa prosil, da bi prevzela Prevod, to smo delili karte za hrano in obleko. Čudila sem se, zakaj jaz, ko je bil g. Klemenc bolj študiran in je imel univerzo za seboj. Od začetka smo bile štiri dekleta, a potem sva ostali le dve, jaz in Darinka Kosi. Karte so morali dvigati le osebno, nekaterim sem pa izjemoma dala, ker sem poznala, da so starši bolehni in težko mesečno pridejo do kart. Mladim pa nisem dajala, ker jih je bilo ogromno v gozdu. Sem pa vedela, če komu daš karto, ko ni doma, ali mu jih daš dvakrat, te lahko usmrtijo, zato sem bila komunistom zelo napoti.
[Page 30]
Tako je nekoč italijanski komisar hotel, naj mu dam karto, da gre v Ljubljano. Nisem dala, sem odgovorila, da je že dobil ta mesec, le če se sam podpiše, da je hotel dvakrat, pa dam. Takoj sem pogruntala, da je past. Čez 14 dni so pa prišli naju obe aretirat, da sva dali 200 kart v gozd komunistom in bova ustreljeni. Dva dni sva bili v kočevskih zaporih, potem pa več kot tri mesece v ljubljanskih sodnih zaporih. Tam so me stenice vsako noč tako obdelale, da zjutraj nisem skoraj nič videla. Prišel je dan razprave. Darinka se je silno bala in me nagovarjala, naj si dobiva advokata. Jaz sem bila pa korajžna (ker takrat še nisem poznala krivic, katere se dogajajo na sodiščih) in sem rekla, češ da nisva nič krivi. Bilo je 12 vojaških sodnikov Italijanov in 10 prič so pripeljali iz Kočevja. Vse priče so govorile resnico, ker sem imela dober spomin in sem takoj odgovorila: ta mesec ste dobili karte še za starše itd. ali za sestro in podobno. Po končanem sva obe dobili pogojno za šest mesecev in bili vsega oproščeni. Glavni kolonel me je pa vprašal, koliko let sem že advokat. Ko sedaj nazaj gledam, kako me je dobri Bog ljubil vse življenje, čutim, da nisem vredna. Ko sva prišli nazaj domov, me je g. Uršič zopet prosil, naj pridem na občino. Dejala sem mu, da sem preveč pretrpela, ne grem. Dejal je, boš morala pa jarke kopati, nič zato. Ker me je res spoštoval, me je pa naprosil, če bi vodila občinsko zadrugo, v to sem pa privolila …«
Sestra Rozalija (Roza) se je poročila z Ivanom Goriškom in so se jima v Argentini rodili hči Mimi in sinova Marjan in Ivan. Sestra Frančiška (Francka) pa se je poročila s Francetom Martinčičem (nič v sorodstvu s Ferdom Martinčičem). 10. junija 1943 se jima je rodil sin Jože Martinčič.
»V tistem času sem se bolj malo zanimala za politiko in tudi za domobrance. Le to sem vedela, da branijo domove poštenih ljudi in da so verni katoličani.
[Page 31]
[Page 32]
V marcu 1943 so neko jutro na dom v Konca vasi pri Stari Cerkvi, kjer smo stanovali, prišli Italijani in zahtevali, da gremo takoj ven in da pokažemo, kje se v vasi skrivajo komunisti. Res je, da smo ostali v vasi še štiri družine od 24 hišnih številk, a so bili Kočevarji in so se odselili. Samo naša družina je bila protikomunistična, preostale tri so sodelovale s komunisti, ker so delali na Rudniku v Kočevju in tam so jih poučevali o OF.
Tisto noč nisem spala doma, ostala sem pri sestri v Kočevju. Hodila sem na tečaj italijanskega jezika, ker sem bila zaposlena kot uradnica, šefica pri Prevodu, in sem morala znati jezik. Sredi vasi je bila kapelica, tja so jih pripeljali in dejali: ‚Ako v 10 minutah ne poveste, bomo vse tu postrelili.‘ Bilo je ravno pred 7. uro zjutraj in mama so se zatekli k Mariji Pomagaj in jo prosili pomoči v stiski, ko nisem nič kriva ne jaz ne drugi v družini. V času, ko so molili, jim je prav v glavo prišlo, da so morda res v vasi komunisti. Spomnili so se na Tschernetovo hišo, kjer so vsako pomlad pomagali rezati krompir za saditev, ki je bila edina v vasi podkletena. Ker niso znali italijansko, so vojaku dali znamenje z roko, naj gre z njo. Tako so prišli v tisto hišo in v kleti opazili, da so ena vrata na sveže zazidana. Ko so jih vojaki porušili, so tam našli tri osebe, arhiv za kočevski srez in mnogo propagandnega materiala in stroje. Mama niso nikogar poznali. Vso družino so odpeljali Italijani v zapor. Ko so jih peljali po mostu ob cerkvi, je na nasprotni strani šla predsednica dekliške organizacije, učiteljica zavoda za slepe, in na glas dejala: ‚Fuj, izdajalci,‘ in pljunila. Kaka zamegljenost, ko je ravno mene poučevala telovadbo, da sem potem lahko dekleta učila v Stari Cerkvi. Tudi mene so prišli iskat v urad. A po dveh dneh smo bili na svobodi, saj se je izkazalo, da smo nedolžni. Bilo je pa res, da so si nekateri želeli, da bi nas pobili, ker so bili mama preveč odločni. Prebrali so namreč knjigo Ukrajina joka in so tako vedeli, kakšno zlo je komunizem. Italijani nas niso več pustili nazaj, temveč so nam dali stanovanje pri Hajfu poleg osnovne šole.«
»Brat Ivan je šel k legistom in 9. septembra 1943 se je z Italijani umikal proti Dolenji vasi. Ko pa je opazil, kako težko se je prebiti, se je odločil in prišel ob 8. uri zvečer domov. Mama so se tako ustrašili in mu rekli: ‚Zakaj to?‘ On pa je tako lepo mami dejal: ‚Mama preveč Vas ljubim, da bi Vi in ata morali v smrt radi mene, zato sem se vrnil in naj mene odpeljejo mesto Vas.‘
[Page 33]
Res so ob 10. uri zvečer prišli komunisti in zahtevali, da gresta ata in mama z njimi na zaslišanje. Sin je to slišal v drugi sobi in je še oblečen počakal in dejal, da je on ostal in da naj starše puste na miru. Res so jih pustili, a brata so že vpričo nas vseh grozno pretepali in psovali. Takoj so mu dejali, kako ga bodo mučili, ker drugega ne zasluži. Pa je bil samo tri mesece legist brez vsake resnične komande ali vežbanja, bilo jih je pet fantov. Nekaj dni kasneje, 12. septembra, so pa po mamo prišli, da gredo na zaslišanje in so jih dobili ravno pri zajtrku ob 11. uri, ko so se od maše vrnili. Odpeljali so jih v zapor. Enako že 8. septembra svaka Franceta Martinčiča, moža sestre Francke.
Ko so pripeljali turjaške žrtve v grad, so nam ata dejali: ‚Nam je Bog letos zelo blagoslovil pridelek, dekleti, skuhajta vsak dan do 20 litrov hrane in prosita stražarje v gradu, če lahko prineseta in naj lačni pojedo.‘ Dovolili so in tako sva dvajset dni lahko prinašali hrano, potem pa niso več dovolili. V tem času sva enkrat od daleč videli brata, tako je bil suh, mame pa nikdar. Lahko smo jim prinesli perilo in toplejšo obleko pa knjige iz zbirke Slovenčeva knjižnica, Sveto pismo in pletenje, ker so bili edina ženska zaprta v gradu, a so bili med duhovniki in bogoslovci. Bili so korajžni, vedno dobre volje, radi so peli in tako postali mati vsem v celici. Tako se jih marsikdo spominja, enako g. župnik Lavrih, ki so bili med njimi zaprti. On mi je povedal, da hrane niso nikdar dobili, so vse komunisti pojedli.«
»Ko so jih začeli voziti na morišče v Mozelj, so prišli tudi naši na vrsto. 14. oktobra 1943 so odpeljali iz celice mamo Frančiško Škerlj in zeta Franceta Martinčiča in ju zvezali skupaj. Ko je pa iz druge celice sin Ivan videl mamo, ji je pomahal: ‚Z Bogom, mama, pa nasvidenje.‘ Ko je to slišal stražar, je potegnil brata ven iz celice in tako vse tri skupaj zvezal. Mislim, da je Bog tako ljubil oba, da sta šla tudi v smrt skupaj, ker sta se res ljubila in je sin mamo vse ubogal. Za mamo in svaka ne vem, kako so ju mučili, vemo pa za brata, kako so se mu komunistke posmehovale: ko so mu že vse okončine posekali, je še izgovoril: ‚Jezus sprejmi mojo dušo …‘«
[Page 34]
»Vem, kako so bili mama v vseh bolečinah srečni, zelo radi so nam ponavljali: ‚Dva tabora sta, Božji in satanov. Če bi te še tako mučili, nikdar ne prestopi v satanov tabor, ker duša je večna, telo le nekaj let, enako mučenje.‘ Ata in drugi v družini en mesec nismo nič vedeli, kaj se je zgodilo. Šele ko je Slovenski dom prinesel novico, smo zvedeli. Tudi vem iz pripovedovanj, da so le z malo zemlje pokrili trupla … Mamo so zaprli zaradi tistih treh komunistov v vasi, ker je bil med njimi prof. Šeško, eden od dvanajstih, ki so se šolali v Rusiji. Sestre so mu prinesle strupa v zapor, da je umrl, ker je vedel, kaj ga čaka. Mama nikdar niso videli ne Šeška ne drugih dveh. Naša družina jim je bila na poti in hoteli so se je znebiti.«
»V času te družinske žalosti je bil od 9. decembra 1943 zgodaj zjutraj do 10. decembra do 13.30 napad na Kočevje. Z očetom in sestro sem živela komaj 100 metrov od gradu. Domobrancev ni bilo veliko, vendar se je šušljalo, da Kočevje obkrožajo brigade in so to sporočali Nemcem. Oni tega niso vzeli resno … Na našem dvorišču so bili fantje in možje, največ Šentjernejčani, a nismo imeli stikov z njimi. Kočevje sta le ob glavnih vhodih stražila po dva fanta, nič več. Tako so izza hriba na Podgorski ustrelili stražarja komaj 300 metrov od gradu. Enako iz Šalke vasi ter na glavni cesti, po kateri se je prišlo iz Ljubljane. Medve s sestro nisva o tem nič vedeli in sva se zjutraj napotili k sv. maši, a ko sva prišli do gradu, sva imeli srečo, da sva se srečno vrnili v stanovanje.
[Page 35]
Ko sva skozi okno gledali na dvorišče, ki je bilo veliko kakih 20 kvadratnih metrov, in okoli hlevi za konje, so naju fantje domobranci prosili, da bi šli pogledat na drugo stran, če so komunisti že blizu. Živeli smo namreč v prvem nadstropju. Seveda so naju najprej vprašali, če sva beli. Tako sva jim trikrat lahko prinesli novico. Most iz Šalke vasi čez reko Rinžo je imel namreč pločnike pol metra višje in tako so se fantje po trebuhu lahko nemoteno prebili do gradu, ki je bil oddaljen le 20 metrov. Četrtič, ko sva bili na oknu in se obrnili, je strel iz dumdumarice priletel ravno v okno in mlajšo sestro Anico zadel v male možgane in tako je čez pol ure izdihnila dušo. Ata in jaz sva ob njej molila, a so ata tako jokali in dejali: ‚Ženo so mi ubili po nedolžnem, edinega sina, sedaj pa še najmlajšo hčerko, imam samo še tebe, a ne vem, za koliko časa.‘ Prosili so me lepo, če naju bodo dobili živa, naj se ga močno oklenem in ga držim, on jim bo pa dejal, naj naju tukaj pobijejo, da naju ne bodo kje po hosti še huje matrali. Domobranci, kateri niso mogli priti v grad, so iskali zaklonišča. Tako jih je precej prišlo k nama. Enega mladega fanta sva skrila v visoko lončeno peč. Ata so dodali: ‚Ohrani ga Bog, mesto mojega sina!‘ Nekaj sva jih pa skrila v drugo nadstropje, na podstrešje, v stare skrinje ali škatle. Eden od teh fantov je imel prestreljeno nogo in mu je kar stran visela.
[Page 36]
Ata so dejali, naj se skrijejo v seno na hlevu. Bogu hvala, vsi so ostali živi, čeravno so hlev zažgali, a je nepričakovano prišla pomoč.«
»Kot so mi kasneje povedali, so domobranci srečno prišli v grad … 10. decembra so pred 8. uro zjutraj partizani grad zažgali od zadaj, kjer se je držala zelo blizu kinodvorana, kjer so imeli sramotni proces proti junakom iz Grčaric in s Turjaka. Ker je bil na tisti strani močan zid, kjer so bili zapori, je ogenj počasi napredoval, da so lahko zdržali do 13.30, ko je prišla pomoč … Pred gradom je bilo 33 krst z mrtvimi junaki … Odpeljali so jih potem na Ljubljanski grad k pokopu.«
»Ko se je malo umirilo, sem šla h g. dekanu Petru Flajniku zaradi pogreba moje sestre … Poleg njenega groba sem kupila večji prostor, da če bo le mogoče, bi pripeljali ostanke žrtev iz Mozlja na to pokopališče, da bi komunisti videli, da so jih usmrtili, ko so vedno govorili, da lažemo. Uredila sem pri dekanu Flajniku, enako na domobranski komandi in določen je bil dan za izkop, a je nazadnje g. Flajnik pokop odpovedal. Verjetno se je bal posledic, ker je bil takrat dr. Mikuž kaplan v Kočevju …«
Pri tem so ostali živi oče in tri sestre: Roza, Francka – vdova s sinom, in Mimi. Medtem je Mimi spoznala Ferda in 12. novembra 1944 se je poročila z domobrancem 61. čete Ferdom Martinčičem, rojenim 26. maja 1924 pri Brezovščici, Mirna. Ženinova starša sta bila Franc Martinčič in Amalija, roj. Hiti. Oba so komunisti umorili in Franc je bil prisiljen skopati svoj grob.
Prek begunskih taborišč v Argentino
»3. maja 1945 smo se vsi poslovili od ata in od Kočevja. Ata so dejali: ‚Ako Vas ne bo v treh dneh nazaj, se ne vidimo nikdar več.‘ Tako je bilo …«
Peš so prišli do Velikih Lašč. Nato pa Mimi opisuje: »Ker sem rojena na Rašici, smo šli spotoma obiskat staro mamo Nežo Tomažin, najstarejšo begunko v Špitalu, potem pa teto Ivano Lunder. Izvedeli smo, da gre iz Lašč zadnji vlak in smo se tako pripeljali do Ljubljane in še dalje do Tržiča, potem pa peš čez Ljubelj … Srečno smo prišli v Celovec, veliko peš, a brez napadov. Marija je bedela nad nami. V Celovcu pa je prišel v sobo v šoli ing. Vivod iz Kočevja, ki me je dobro poznal in pravi: ‚Zunaj je 10 vojaških kamionov, kolikor se morete, se natlačite notri, bomo takoj odšli v Italijo, nič ne govorite ne sprašujte.‘ On je znal angleško, in ker sem ga osebno poznala, sem mu zaupala.
[Page 37]
Pozneje sem šele dobila odgovor, kako smo se rešili in komu se moramo zahvaliti. Poljski šoferji so nas odpeljali v taborišče Monigo in tako smo se rešili Vetrinja in vračanja nedolžnih v bratomorno klavnico …«
V Italiji so se selili po taboriščih in v Senigaliji, Ancona, se je Mimi in Ferdu 10. marca 1947 rodila hčerka Marija (Mimica). V taboriščih so skoraj vsi Slovenci aktivno socialno in duševno prispevali za slovenstvo, tako tudi ona dva. 1. marca 1948 so dobili potne liste in 6. marca 1948 so odpluli iz Genove z ladjo Santa Cruz: Martinčič Ferdo, Marija (žena), Marija (11 mesecev stara hči), Frančiška, vdova, in njen pet let stari sin Jože. 29. marca 1948 so pristali v Buenos Airesu, Argentina. Pristala je tudi večja skupina Slovencev iz taborišča. Tudi v pristanišču jim ni manjkalo groženj tistih, ki so bili naklonjeni slovenskim komunistom in partizanom. A niso mogli vplivati, ker jim argentinska država tega ni dovolila.
Nastopila je nova doba brez znanja jezika in brez poznavanja Argentine. Znanje italijanščine jim je malo pomagalo pri razumevanju španščine. Pridobili so svobodo brez preganjanja in spoštovanje človekovih pravic.
Občutek svobode se jim je zasidral v srcu in s tem so začeli napredovati v združevanju, skupnosti, veri in slovenstvu. Tako so tudi nastale nove organizacije in tiskovina, ki je prinašala novice za skupno duhovno in socialno življenje. Začeli so graditi krajevne domove in skupnost je rasla. Potrebovali so centralni dom in tako je nastala v Buenos Airesu Slovenska hiša. Iz taborišč v Italiji so že prinesli organizacije in napredek je bil hitrejši. Šolanje je bilo nadaljevanje tistega iz taborišča. Duhovščina je dobila svoje mesto in začeli so darovati slovensko sv. mašo v različnih cerkvah.
[Page 38]
Mimi Martinčič se je že na samem začetku te argentinske dobe pridružila organizacijam. »Jaz sem doli bila v več pisarnah v Slovenski hiši, v Zedinjeni Sloveniji, Katoliški akciji, pri časopisu Svobodna Slovenija, pri Taboru in kadar ni bilo kuharice, sem duhovnikom kuhala, enkrat na mesec vsaj tridesetim, ko so imeli mesečne sestanke.« Organizacije so začele skromno, najprej so imeli urade v privatnih domovih. Tako je tudi Mimi oddala domačo sobo za uradniške potrebe. Ko so kupili parcelo za centralo, je nastala Slovenska hiša in vse organizacije so imele svoj dom. Tako je bila tudi Mimi uradnica v Slovenski hiši pri nekaterih organizacijah (vse do leta 1965, ko se je družina odselila v Kanado). »Zelo jim je bilo hudo, ko sem odšla, meni je še danes, a vidim, da je bila to Božja volja.«
Po nekaj mesecih v Buenos Airesu se jima je septembra 1948 rodil sin Franci, novembra 1949 pa sin Ferdi. Med obema rojstvoma pa je bila smrtna nesreča v družini, ko se je Mimica (hči) opekla z vrelo vodo in imela 75odstotne opekline po telesu. Peljali so jo v bolnišnico in jo začeli zdraviti, a na žalost je dobila napačno injekcijo in tako je izdihnila, le nekaj mesecev po drugem rojstnem dnevu. Tako so v družini ostali samo štirje: oče, mati, sinova Franci in Ferdi.
Ko sta sinova začela obiskovati slovensko šolo in verouk, ni bilo težave, saj sta hodila ob sobotah. Za začetek argentinske šole je bilo pa drugače, težava je bila ta, da se je bilo treba odločiti, naj ostane Mimi uradnica ali mati. Ne vem, kako, a dobila je možnost, da sva oba sinova bivala prva tri leta skupaj v zavodu pri salezijanskih sestrah v Paternalu, Buenos Aires. Prednica je bila Slovenka, sestra Lavrencija, ki je posredovala, da sva sinova ostala skupaj v razredu španske šole. Tako je lahko Mimi vršila službo uradnice in matere. Vsi otroci so živeli v zavodu in tako hodili skupaj v špansko šolo zunaj zavoda. Potem sva hodila tri leta od doma v argentinsko šolo nasproti Slovenske hiše. Starša sta imela možnost, da smo se po šolskem dnevu dobili v Slovenski hiši (v šolo so hodili popoldne) vsak šolski dan in skupaj odšli domov, kolikorkrat se je dalo. V teh letih sva sinova imela priložnost spoznati mnogo Slovencev in duhovnikov. Zanimivo je bilo, da sva se tako naučila igrati tarok ob duhovščini in igrala z njimi, ko je manjkal tretji ali četrti igralec.
[Page 39]
V 6. razredu osnovne šole in v prvih dveh letih gimnazije sva sinova živela v zavodu Škofa Rožmana v Adrogueju. Zunaj zavoda so imeli špansko šolo, v zavodu pa slovensko šolo in verouk. Po treh letih sva se vrnila domov in direktno obiskovala argentinsko gimnazijo, dokler se nismo odselili. Bila sva starejša in lahko sva ostala sama doma.
Na prve skupne počitnice leta 1959 smo šli v Mendozo in tam spoznali nekaj Slovencev. Druge počitnice pa smo preživeli v Cordobskih hribih v počitniškem domu pri dr. Hanželiču. Ko smo prišli do počitniškega doma, je dr. Hanželič ostal brez pomoči v kuhinji. Mama je takrat prevzela kuhinjo in kasneje še za dobra tri leta v počitniških mesecih, tako da sva tudi sinova postala pomočnika v domu.
Tako je obujala spomine in leta 1984 je pisala pismo: »Predraga Ančka in France. Dobila sem karto, polno spominov pred Kristusom (praznik Kristusa Kralja), dalje znani podpisi, ko sem se še pred vsakim ustavila, obujala spomine, kje smo se videli in kako nas vežejo prijateljske vezi. Potem so pa začele solze kapati, ker sem tako še vedno navezana na skupnost doli v Buenos Airesu. Tudi Dolores (vas pri dr. Hanželiču v Cordobskih hribih) je za mene še vedno druga Slovenija, polna prelepih spominov, pa čeprav je bilo od kraja težko, ko je bilo v povojih, a bilo je lepo. Začelo se je z letnim prihodom slovenskih otrok iz Buenos Airesa, Mendoze, Neuquena ali Tucumana na počitnice v Cordobskih hribih pri dr. Hanželiču – ‚slovenska kolonija‘ ki je bila nadzorovana v rokah učiteljev in nekaterih staršev. Vesela sem, da sva se z dr. Hanželičem lepo razumela, vedno sem ga skušala razumeti, in ko sem bila predzadnjič na obisku (v Buenos Airesu), sem bila en teden v Doloresu in je še živel, mi je bilo toplo, ko mi je dejal: ‚Lepe spomine imam, nikdar nama ni šlo kaj narobe in največ ste znala prigospodinjiti. Zelo Vas pogrešam,‘ in njemu je bilo neizmerno hudo, ko smo leta 1965 odšli …« Mimi v pismu nadaljuje: »Pred 14 dnevi sem dobila pismo tudi iz slovenske kolonije, zelo lepo narisani so zvončki, ki jih imam na svojem vrtu preko sto, in tako lepo je zloženo.
Toliko podpisov, saj če jih osebno ne poznam, poznam pa starše. Je pa tudi res, da vedno vse o koloniji preberem v časopisu Svobodna Slovenija, in kdo je šel, me zanima, drugo je pa tudi res, da me gospa Marnova vedno prosi, da molim za srečno pot in da bi vse srečno izpadlo.«
V pismu iz leta 1984 nadalje piše: »Franci, občudujem Tebe že nekaj let, koliko narediš za slovenske tečaje, kako skrbno pripravljaš letna poročila itd. Čestitam ti … G. Majhen. Tudi z njim sem bila jako dobra, a so imeli svojstven značaj in razgled. Ako ne iščeš samega sebe, pa ne pričakuješ preveč hvaležnosti pri javnem delu in da znaš potrpeti, gre, sicer pa kmalu opešaš in odpoveš. Ni vsak za taka dela …«
Leta 1965 se je družina preselila v Kanado
Mimini sorodniki so ji nekaj let prigovarjali, da naj pridemo v Kanado, da bo imela družina boljše življenje. Vztrajali so in po nekaj letih smo se odločili, da gremo v Kanado za pet let.
[Page 40]
To je bilo 27. oktobra 1965. Avion je pristal direktno v Windsorju, Ontario. Tako smo ostali še danes v Severni Ameriki. Z nami je prišel tudi bratranec Jože Martinčič. Skoraj vsa otroška leta je bil pri nas doma v Argentini kot starejši brat in tako tudi v Kanadi, dokler se ni prvi oženil in šel v Detroit, Michigan, ZDA.
Ob prihodu v Kanado sta se starša vključila v različne slovenske organizacije v Kanadi in ZDA. Ostala pa sta tudi povezana z Argentino. Tako se je začela materina doba s pisanjem, ko pravi: »Jaz osebno imam še vedno močne stike z Argentino. Ogromno pošte dobim in seveda tudi pisati je treba precej. Mirno lahko trdim, da gre pol leta pol mojega prostega časa za pisanje in za delo za bližnjega. Poleti imam manj časa, ker se precej ukvarjam z vrtom in s košnjo trave. Obdelane imam skoraj hektar zemlje z raznimi povrtninami, ki se lahko shranijo za zimo, in mladim dajem, imava 10 vnukov. Imam pa še potem kaka dva hektara negovane trate, ki tako hitro raste, da jo je treba včasih vsak teden kositi, čeprav s kosilnico. Imam dalje okoli 150 dreves okrasnega drevja in okoli 100 dreves sadnega drevja, potem pa še jagod, veliko malin, rdečih in črnih, celo iz Bariloč, ki mi krasno uspevajo, debele črne. Tudi črnega in rdečega ribeza imam, da letno napravim okoli sto litrov finega vina. Pa še skoraj tedensko možu vso delavnico pometem in pri mnogih manjših delih mu pomagam, ker imata s sinom Ferdijem splošno mizarstvo in stavbarstvo. Ko sta delala Hrvaški center s cerkvijo (v Windsorju), je bilo tako hudo, a tudi tej obliki križa se je treba privaditi …« Začela je tudi Katoliško akcijo v hrvaški cerkvi.
Kakor v drugih krajih so tudi v Windsorju živeli stari naseljenci. Ti so ustanovili Slovensko pevsko društvo Lira – Slovenian Singing Club Lyra, 2. januarja 1943 so ustanovili Slovensko pevsko društvo Zvon – Slovenian Singing Club Zvon. Slovenci in Hrvati so skupno sodelovali pri sv. mašah, ki jih je daroval hrvaški župnik. Za praznike so pa prihajali slovenski duhovniki iz Toronta. Po vojni so začeli prihajati Slovenci in nekateri so postali člani kluba. V Windsorju ni bilo veliko Slovencev, a vseeno so nadaljevali in ustanovili Slovensko kulturno društvo Zvon. Prišel je čas, ko smo potrebovali svoj dom in 1970. leta nam je uspelo kupiti Slovaški dom in tako je Slovensko kulturno društvo Zvon dobilo svojo streho. Mimi je začela slovensko šolo. Po drugem letu obstoja so pouk nadaljevale druge učiteljice.
Mimi je vedela, da je vsako obdobje povezano s težavami, a je niso potrle, obratno, s potrpežljivostjo in znanjem je zmeraj uspela pri tistem, za kar se je zavzemala. Mimi je bila vzor sinovoma, ki sta tudi sodelovala v društvu. Pri vsakem delu sta imela starša pred seboj sledeče: »Kdor ljubi domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso, ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdružljiva, v en sam kratek utrip srca je stisnjeno vse: Mati, Domovina, Bog.« – Ivan Cankar
Leta gredo naprej in tako je prišlo, da sta se sinova poročila: Franci v Detroitu, Michigan, s Slovenko in sta lani praznovala 50letnico skupnega življenja; Ferdi pa v Ekvadorju leta 1973 in sta z ženo prišla živet v Windsor.
[Page 41]
Oče in mati sta vedela, da ima oče raka, vendar ga zdravniki niso našli. Šele nekaj dni pred smrtjo so ugotovili, da se je rak razširil po celemu telesu in ni bilo zdravila. Oče me je 1. julija prosil, naj ga peljem v bolnišnico, ker se ne počuti dobro. Ob tej priložnosti smo pa slišali od zdravnika, da ima raka in da je že na koncu. Trinajst dni po tisti postavitvi diagnoze, to je 13. julija 2000, smo zgubili moža in očeta. Dobil je sv. maziljenje in sv. obhajilo, preden je za vedno zaspal v miru in z družino ob sebi. Preden pa je izdihnil, je dvignil roke, potem pa zaspal. Zdaj mož in oče počiva v lahki kanadski zemlji.
Materina leta so potekala s pomočjo družine še kar normalno, dokler niso pri zdravniškem pregledu ugotovili, da ima nizek pritisk. Temu pa je sledilo šest operacij v kolku. Sredi leta 2008 je morala mama zaradi pritiska v bolnišnico, da so ji priključili srčni spodbujevalnik. Z operacijo je bil rešen problem z maminim pritiskom, a po drugi strani ni več mogla sama živeti v hiši. Zgubila je precej vida. Težko je hodila. Potrebovala je stalno pomoč. In zgodilo se je, da je šla iz bolnišnice naravnost v dom starejših. O tem smo se posvetovali z zdravnikom, ki nam je svetoval, da je najbolje to narediti zdaj, ko je že bila od doma nekaj dni, da bo manj pogrešala svoj dom, in tako smo uredili.
Potem ko je prišla v dom, je nekaj dni hotela iti domov, a preden je minil mesec dni, je govorila, da tukaj ostane in da je tukaj njen dom, da bo tukaj umrla. Občutila je, koliko pomoči je dobila v domu. Hvaležni smo bili Bogu in Mariji, da ni toliko trpela, ampak se je sprijaznila z življenjem v domu starejših. Mislim, da je najbolj pogrešala družino, dom in pisanje vsem po svetu. Vse je bilo kakor odtrgano od nje, ko je vstopila v dom starejših v Windsorju. Počasi je začela brati časopisje, a ni mogla več pisati, kakor si je želela. Vesela je bila naših rednih obiskov, posebej za rojstne dneve in godove, ko smo vsi praznovali pri njej: Jože, Franci in Ferdi z družinami in vnuki. Mirno je vsak dan živela v tišini in molitvi. Imela je dosti prijateljev in vozila se je gor in dol po hodnikih doma. Ni ji manjkalo možnosti, da je s prijatelji v domu govorila slovensko, hrvaško, italijansko, špansko ali nemško. Oba starša sta ohranila zdrav razum vse do zadnjega diha. Mamin zadnji izdihljaj je bil 18. marca 2018. Dan pred smrtjo je prišel hrvaški duhovnik in dobila je maziljenje ter obhajilo kot popotnico. Dal sem ji križ v roko, objela ga je in z njim zaspala za vedno. Zdaj oba starša skupaj mirno počivata za večno v zemlji, kjer svoboda še obstaja.
V srcu sta vedno nosila svoj rodni dom … ■
[Page 42]