A) Pričevanje gospe Angele Urbanič, roj. Žlender
Angela Urbanič, dekliško Žlender, se je rodila 20. maja 1938 v naselju Sv. Magdalena, danes Vršna vas, KS in župnija Zibika, občina Šmarje pri Jelšah, staršema Alojziji, dekl. Draginec, roj. 11. septembra 1911, in očetu Janezu Žlendru, roj. 21. decembra 1909 v Olimju. V Arhivu Republike Slovenije je na seznamu izseljenih oseb št. 28 tudi seznam izseljenih družine Žlender. Navajam: »Žlender Johann, 21. 12. 1909, Bauer, St. Magdalena 11; Aloisia, geb. Draginec, 11. 9. 1911; Francka, 3. 4. 1934; Aloisia, 13. 6. 1936; Angela, 20. 5. 1938; Johann, 17. 1. 1940.«1
Na mojo prošnjo je bila gospa Angela pripravljena spregovoriti o izselitvi, begunstvu in trpljenju svoje družine v izgnanstvu. Takrat je bila stara komaj 3 leta in 3 mesece. Svoje pričevanje oz. pripoved je začela tako:
»Bilo je 21. avgusta 1941. leta, ko nas je v ranem jutru, ko se je šele svitalo, prebudilo močno razbijanje po vratih in kričanje »Aufstehen! – Vstanite!« Vsi smo prestrašeni skočili iz postelj in oče je šel odpret. V hišo se je takoj zrinilo nekaj nemških vojakov in en slovenski prevajalec. Prevajalec je staršema povedal, da se moramo takoj pripraviti, ker nas bodo odpeljali v pregnanstvo. Jaz sem bila takrat stara 3 leta in tri mesece, sestri 7 in 5 let, brat 1 leto in pol, mama pa je bila v pričakovanju 5. otroka. Mama jih je prosila, naj ji dovolijo, da bi otrokom pripravila zajtrk, da ne bomo šli lačni, Bog ve kam, pa ji niso dovolili. V tem, kar smo imeli na sebi, smo morali iti iz hiše. Le tega se še spominjam, da je mama vzela, preden so nas zrinili iz naše hiše, vzglavnik s postelje in že so za nami zaklenili vrata. Naložili so nas kot živino na prikolico tovornjaka in nas z več drugimi nesrečniki odpeljali v Rajhenburg. Tam smo v hlevu na slami preživeli en teden. Za jesti so nam pa vse dneve dajali samo kuhano kolerabo. Potem so nas stlačili v živinske vagone in nas odpeljali na Hrvaško. Na Hrvaškem so nas nastanili v Dugi Rijeki (v vasi Koprivničkokriževačke županije), v hišo, od koder so pobegnili Srbi, ki so prav tako bili prisiljeni vse zapustiti kot naši starši. Nedolgo za tem se je nam, štirim otrokom, pridružila sestrica Hildika.
V vasi Duga Rijeka so imeli svojo komando partizani, ne kaj daleč stran v Ludbregu pa ustaši, ki so zelo pogosto napadali vas Dugo Rijeko, požigali hiše in pobijali vaščane. Kako močno se nam je tožilo po ljubem domu, to lahko razume samo tisti, ki je sam to doživel.
Deklica iz vasi mi je dala večbarvno kroglico niko (frnikolo), s katero sem se tako rada igrala in občudovala njene barve. Med igranjem sem vprašala mamo kot že mnogokrat:
»Mama, kdaj gremo domov?« Vzela mi je niko iz rok in me vprašala, katere barve so na njej lepe. Jaz sem ji seveda pokazala modro, rdečo, zeleno, ne pa sive in bele. Dejala mi je: »Vidiš, ta kroglica je celi svet in tu, kjer so barve lepe, smo mi doma, tu, ki pa niso lepe, smo sedaj. Veš, pa smo predaleč, zato ne moremo domov!«
Ni rekla niti ene žal besede proti tistim, ki so nam storili toliko gorja, ker ni hotela v moji otroški duši vzbuditi sovraštva do nikogar. To sem spoznala veliko kasneje.
1 Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, Fond SI AS 1627, Pooblaščenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva na spodnjem Štajerskem, Izpostava Brežice, ter v škatli 41, kjer hranijo sezname oseb, ki so bile izseljene z območja Spodnje Štajerske (originalni naslov Ergänzung und Richtstellung der Listen der aus der Untersteiermark ausgesiedelten Personen. Liste Nr. 28 über die Aussiedlung am 21. August 1941 in Reichenburg), so našteti tudi člani družine Žlender.
[Page 43]
Ustaši so vedno pogosteje napadali, pobijali ljudi in požigali hiše. Tako smo bili en cel dan v grmovju skriti in brez vsake hrane. Mama je imela malo sestrico v naročju in to ubogo dete je grabilo z ročicami po maminih prsih, ker bi rado sesalo in jokalo, mama pa ni imela mleka, ker ni imela nič jesti. Še danes jo vidim, kako je jokala in so njene debele solze padale na otrokovo glavico. Potem je sestrica zbolela, tako da ni mogla več glasno zajokati, le rahlo je stokala.
Čeprav so bile iz dneva v dan hujše bitke, smo se mi otroci vendarle igrali zunaj, vedno pa smo bili na preži, kje sta ata in mama, če pride slučajno do borbe, da se bomo skrili skupaj z njima. Oče je bil nekega dne na njivi, mama pa doma, in ko sem šla pogledat, kje je, sem okamnela. Mamo sem zagledala klečečo pred Marijino podobo, držeč v rokah sestrico, privzdignjeno proti Mariji, govoreč: »Marija, pomagaj otroku, da ozdravi, če pa ne more ozdraveti, naj umre, samo da ne bo več trpel!« Niti dihati si nisem upala, bila sem prepričana, da bosta mama in sestrica dobili peruti in bosta odleteli v nebesa, mi pa bomo ostali brez mame in sestrice.
Naslednji dan je dete umrlo, staro komaj sedem mesecev. Ata in mama sta postavila skupaj dva stola, nanj dala edini vzglavnik, tistega, ki ga je mama vzela od doma, in nanj položila dete. Nobene sveče nista imela, da bi ji jo prižgala.
Že prvo noč po sestričini smrti so se sredi noči naenkrat zaslišali streli, stekla na oknu so se samo sesula, vsi smo skočili z ležišč, in ker pri nas ni bilo kleti, smo iz hiše bežali k sosedu. Med sosedom in nami pa je bil visok plot in je bilo treba splezati čezenj. Brat je bil takrat star dve leti in pol, njega so še utegnili dvigniti čez, jaz pa sem ostala na tej strani. Vedela sem, da ne smem klicati na pomoč, pa tudi, da ne smem teči, ampak se plaziti po trebuhu nazaj do naše hiše, ker bi me lahko zadela krogla. V temi sem šla v hišo, odprla krušno peč, zlezla vanjo, zaprla vrata. Ulegla sem se na prostor, ki je bil namenjen za peko kruha in je bil narejen iz opeke, ter molila Sveti angel, varuh moj. Bila sem prepričana, da se mi ne more zgoditi nič hudega, saj peč nima oken, in ker molim, je pri meni angel varuh, ki me čuva. Ko je ponehalo streljanje, sem nehala moliti in zlezla ven iz peči. Bil je že dan. Zaspala sem v sestričini zibelki.
Ko so se naši vračali od soseda domov, so me iskali. Mislili so, da me je pri begu zadela krogla. Kako so bili srečni, ko so me našli živo in zdravo. Naslednji dan je bil pogreb naše sestrice Hildike. Še danes slišim mamo, ko je dejala, da bo položila dete v trugo na vzglavnik, saj je ne more dati na gole deske.
Dan po pogrebu nisem mogla dojeti, zakaj se ni sestrica vrnila domov, saj ni bila nič krvava; drugih mrličev namreč nismo videli kot ubite. Ta dan sem se sama odpravila na pokopališče, ki ni bilo daleč, in videla zasut grobek.
[Page 44]
Blizu pokopališča je tekel potoček in ob njem je cvetelo polno zlatorumenih kalužnic. Nabrala sem jih poln predpasnik in polagala na njen grobek cvet poleg cveta. Ko je bil grobek tako lepo zlat, sem šla domov kar z nekim zanosom in ponosom, da sem to naredila. Ne dolgo zatem so ustaši spet napadli našo vas, in kot vedno požigali hiše in pobijali vaščane. Partizani so se vedno pri vseh ustaških napadih umaknili iz vasi za en bližnji hrib in od tam streljali na ustaše, tako da smo bili vedno med dvema ognjema.
Nam so ustaši dvakrat vse požgali. Ko je drugič gorela hiša, smo bili s starši skriti v grmovju ob potoku. Ko smo zagledali, da naša hiša gori, je mama rekla: »Pokleknimo in molimo, da bi ostal vsaj tisti del hiše, kjer imamo v posodi nekaj moke!« Pokleknili smo in molili. In res je ostal samo tisti vogal hiše, kjer je bila moka. Ko smo se po bitki vrnili domov na pogorišče, je mama nekako izbrskala iz pogorišča osmojen lonec, vzela dve opeki, postavila nanju lonec z vodo in zakurila z ognjem s pogorišča naše hiše. Oče je šel na njivo in izkopal nekaj krompirja. Starša sta ga skuhala, da smo imeli vsaj kaj jesti. Ta dan je bil grozen. Ko smo otroci šli po končanem boju po vasi in so se ustaši že umaknili, je bilo veliko vaščanov pobitih, pa to ne z milostnim strelom, ampak so bili pokončani z bajoneti.
Petdeset let po vojni smo šli pogledat tisto vas našega begunstva in nas je takratna soseda povabila na kosilo. Med kosilom, ko naj bi si vzela solato, se mi je vse uprlo. Spomnila sem se, da so na tem vrtu takrat med vojno in tudi sedaj ob našem obisku cvetele rdeče potonike; med vojno je ob njih ležal ves v krvi ubit mrlič. Imela sem občutek, kot da iz tiste krvi raste solata.
Še mnogo, mnogo hudih stvari smo doživeli, in ko to obujam, ne morem brez solza. Zelo težko je grebsti po teh spominih. Kajti če le pomislim, kakšno grozo in strah sta morala doživljati mama in oče in kakšna mora je bilo izgnanstvo za očeta in mamo in kaj vse sta morala prestati in dala skozi ob skrbi za družino. Nam otrokom pa je bilo vsa ta leta ukradeno brezskrbno otroštvo.«
B) Obisk pri gospe Angeli na domu
Gospa Angela ima zelo dober spomin za te tragične dogodke iz druge svetovne vojne. Ob obisku pri njej je povedala marsikatero podrobnost. Pravega vzroka za izgnanstvo njihove družine ne ve, le sluti. Pove, da so jim v Dugi Rijeki na Hrvaškem dodelili prazno hišo srbske družine, ki je tudi morala zapustiti svoj dom. Starša in starejši otroci so obdelovali zemljo te družine, da so si pridelali nekaj hrane in tako preživeli.
[Page 45]
Imeli so tudi živino, krave in svinje. Tudi kure in gosi.
Nekoč je k njim v hišo prišlo več nemških vojakov. Eden od vojakov je zahteval gos za hrano. Gos pa je ravno takrat sedela na jajcih, da bi izvalila piščeta. Prijel je gos, ji zavil vrat in mama je morala speči gos. Družina je tako ostala brez novih malih gosi in hrane.
Drugič so jim ustaši odgnali brejo svinjo, ki je kmalu zatem začela kotiti kar v bližnjem jarku potoka. Vojaki ene in druge strani, tj. partizani in ustaši, so velikokrat zahtevali od mame, naj jim skuha kakšno boljšo hrano. Ko jim je nekoč ponudila to, kar je skuhala za družino, »prežgano krompirjevo juho in koruzne žgance«, je partizan jezen vse vrgel na tla. Zahteval je meso, ki ga pa niso imeli. Ata v izgnanstvu ni dobil službe. Opravljal je različna priložnostna dela. Tako so preživeli. Uspelo mu je zrediti svinjo. Takrat so prodali nekaj masti v bližnjem trgu Ludbreg. Z denarjem so nato lahko kupili druge potrebne stvari. Gospa Angela je povedala, da si za dva kilograma masti dobil kilogram soli. Vsa štiri leta so živeli v pomanjkanju, redko so imeli sol in sladkor.
Ta vas, Duga Rijeka, naj bi bila bolj partizanska, zato so pogosto prihajali ustaši. Velikokrat je prišlo do bojev med obema vojskujočima se stranema. Vaščani so žal bili vmes, med dvema ognjema, nad njihovimi glavami in tudi po njih so letele krogle. Ob teh spopadih so največkrat bežali v bližnje grmovje, če jim je uspelo, pa v gozd. Umikali so se tako, da so se po trebuhu plazili po tleh. Po bitki je gospa Angela velikokrat naletela na mrtve civiliste iz vasi pa tudi na mrtve vojake z obeh strani. Eno takih bitk je gospa opisala v pričevanju; tudi to, kako ji v naglici pri umiku iz hiše, kjer so živeli in ni imela kleti, ni uspelo preskočiti sosedovega plota. Sama se je vsa prestrašena splazila nazaj domov. V hiši se je skrila v krušno peč, molila Sveti angelin tam čakala konec bitke.
Starejši Angelini sestri sta hodili v šolo. Sestrica Hildika je bila krščena v pravoslavni cerkvi, ki je bila v tej vasi. Povedala je tudi, da so imeli partizani mamo en teden zaprto. Mama ni videla obvestila na plotu ograje, da mora za partizane pripraviti hrano. Ko je bila mama zaprta, so otroci tavali po vasi, jokali in iskali mamo. Videč to, te nesrečne otroke, je predsednik vaškega odbora prosil komandanta, naj mamo izpusti. Po enem tednu so jo res izpustili. Nobeden od obeh staršev o tem, o teh težkih časih izgnanstva ni želel govoriti.
Pri njih je večkrat prespal Pavle Langus, slovenski partizan iz Ljubljane. Bil je še študent. Kot izvidnik na terenu je bil odgovoren za izvidništvo in še kaj. Gospa Angela je povedala, da so ga nekoč ustaši ujeli, mučili in ubili. Pokopan je v Zagrebu. Je partizanski heroj. Gospa hrani lepo skodelico iz porcelana, ki jim jo je podaril Pavle.
[Page 46]
Prvo hišo so jim ustaši požgali. Ko je hiša gorela, so stekli ven in je mama rekla otrokom: »Molimo, da vsaj moka ne zgori!« In res, v pogoreli hiši edino moka ni zgorela. Tako so imeli za nekaj dni še nekaj hrane. Nato so se morali preseliti na drugo lokacijo. Našli so drugo prazno hišo.
Gospa je videla tudi več krvavih grozodejstev. Videla je slovenskega begunca, izgnanca v njihovi vasi, ko mu je ob letalskem napadu sovražnik z rafalom prestrelil trebuh. Mož si je sam držal čreva v rokah in prosil partizana, naj mu dovoli, da gre sam po pomoč k zdravniku v sosednjo vas. Partizan mu tega ni dovolil, ampak ga je ustrelil; mu dal milostni strel, kot je rekel. Drugič so partizani zunaj hiše pustili nabite puške, prislonjene na steno. V hiši je ta čas mlada punca likala, njen mlajši brat, še ne 15leten, se je mislil poigrati s puško. Vzel je puško v roke, skozi okno pomeril proti sestrici in rekel: »Ustrelil te bom!« Sestra mu ni verjela. Brat je sprožil in jo zadel na sredino čela. Sestra je v hipu obležala mrtva.
Oče je večkrat moral po ukazu partizanov vstati in ponoči iti kopat jame za obsojene talce. Še isto noč so jih ustrelili. Oče jih je mrtve moral tudi zakopati. Tako so neko noč ustrelili dva talca, ustaša. Očetu so partizani zapovedali popoln molk o tem. Zagrozili so mu, če katero truplo izgine, bodo njega ustrelili in vrgli v grob. Žena enega od teh dveh talcev je prišla k očetu in ga lepo prosila, naj ji pove za možev grob. Želela ga je pokopati na domačem pokopališču. Tega podatka ji oče ni smel dati niti si ni upal tega povedati zaradi svoje varnosti, saj bi s tem bilo ogroženo njegovo življenje in še varnost družine. To ženo so potem jokajočo partizani gnali po vasi na streljanje, za njo pa so šli njeni trije jokajoči otroci. Partizan ji je govoril: »Plači, plači, neće ti trebati pišati!«
Gospa je na koncu pričevanja povedala, da ne mara boja za oblast. Strinja se s pregovorom, ki pravi: »Banda bando bije, a seljaka obadvije,« ki ga je slišala v izgnanstvu.
C) Po končani vojni
Ob vrnitvi domov iz begunstva v Slovenijo, so našli domačo hišo že zasedeno, in to od domačinov. Spet so doživeli razočaranje nad novim stanjem.
[Page 47]
Razočaranim jim je nova oblast dodelila bivališče v delu župnišča, kjer pa, razumljivo, niso bili dobro sprejeti. Tu so živeli približno eno leto. Mama je takrat hodila na dnino k okoliškim kmetom. Tudi gospa Angela je morala večkrat kot majhen otrok pomagati pri delu na polju, pleti na vrtu in pomagati pri raznih opravilih, saj drugače ne bi dobila hrane oz. ji mama ne bi upala dati hrane dninarskega delavca.
Staršema je nato po enem letu nova oblast v okviru agrarne reforme dodelila kmetijo v Slovenskih goricah v zaselku Lokavec, hišna št. 38, občina Sv. Ana. To je blizu avstrijske meje, daleč stran od rojstne vasi Zibike. To kmetijo je morala kmalu po 2. svetovni vojni zapustiti avstrijska družina. Po dolgih letih jih je ta družina prišla obiskat iz Avstrije. Povedali so, da jim je država Avstrija finančno vse povrnila, kar so izgubili v Sloveniji. Družina Žlender je tako spet zapustila domači kraj Zibiko in šla na pot. Gospa Angela je pri Sv. Ani začela obiskovati osnovno šolo. Učila se je dobro. Vsa leta je bila odličnjakinja. Gospa Angela lepo poje, ima dober posluh in piše tudi pesmi. Leta 1958 se je pri Sv. Ani poročila z Ludvikom Urbaničem. Na moževi kmetiji sta si ustvarila družino in dom. Imata dve hčerki, tri vnuke in sedem pravnukov.
D) Mama rejencem
Gospa Angela je bila dolga leta tudi zelo dobra mama rejencem, ki jih je lepo vzgajala z veliko modrostjo in nežnostjo. Skupaj z možem sta do polnoletnosti pripeljala sedem rejencev. Predvsem sta jih naučila delati, učila samostojnosti, postaviti se na lastne noge. Gospa je bila odlična vzgojiteljica. Marsikatero žalostno zgodbo je rejencu znala prav razložiti, mu pojasniti ter obrisati solzo žalosti in razočaranja. Učila jih je odpuščati napake bioloških staršev, jih navajala k ljubezni in peljala k zreli odraslosti brez zamer. Vsi gospo Angelo in novi dom otroštva še danes radi obiščejo in jo imajo za svojo mamo.
Objavljamo dve pesmi gospe Angele:
Kje si mati
Iskal te bom, da najdem te, o mati.
Iskal te bom, čeprav do dne,
ko odneso te črni svati.
Pokleknil na gomilo tvojo bom
in molil, mati.
Tam bom pri tebi,
ne boš mi mogla ubežati.
Zaupal vse želje ti bom,
ki skrite v srcu sem jih nosil.
Da sem se ti rodil,
odpusti, mati, te bom prosil.
Moji materi
Le enkrat rad čutil toplino tvojih bi dlani.
Le enkrat, mati, samo enkrat name se ozri.
Videla otožnost v mojih boš očeh,
čutila plah drget v mojih boš dlaneh.
Pač vedela ne bodeš,
koliko noči zaman sem tiho zrl v temo,
mi nemi krik srca na ustih je zamrl.
Si, mati, vprašala se kdaj,
kod tvoje dete hodi?
Da si nemočnega zavrgla me,
ne bodem jaz, naj večni Bog ti sodi!
[Page 48]