Volilni čas je čas žolčnih razprav, ideoloških prepirov in pomembnih odločitev. To je tudi čas, ki družbo vabi v razmislek, od kod prihaja in kam naj gre, iz kakšnih družbenih razmer v kakšno bodočnost sobivanja.
Človek je živo bitje, ki se mora vedno znova odločati med različnimi ponudbami in zahtevami okolja. Človek je »animal«, žival, ki se nagonsko odloča. Je pa tudi »racionale«, razumska žival, ki je pri svojih odločitvah sposobna upoštevati zgodovinske izkušnje in pričakovane posledice svojih odločitev. Pomembne človekove odločitve so dolgoročne, če ne celo trajne in sodijo v kategorijo svetovnonazorske opredelitve.
Ponudba različnih svetovnih nazorov pa je bila in je zelo bogata. Pogosto so si ti nazori tako različni in nasprotujoči si, da ustvarjajo družbeni razkol in celo ozračje sovraštva. Nazor se namreč izraža v človekovem odnosu do pomembnih življenjskih dejstev. Zato je skupni nazor oziroma skupno vrednotenje temeljnih življenjskih dejstev tisti pogoj, tisto lepilo, ki ljudsko množico spreminja v človeško družbo. Če skupen odnos do temeljnih družbenih vprašanj razpade, razpade tudi družba.
In takrat se človek hote ali nehote postavi na določeno stran zgodovine. Nekateri se resnično prilagodijo in celo sprejmejo nov svetovni nazor, nekateri pa spremenijo le svoje obnašanje, kot da bi spremenili svoje vrednotenje temeljnih življenjskih dejstev. Ni jih veliko, ki tudi očitno ostanejo pokončni uporniki. Slovenska komunistična revolucija nam je podarila jasno in dragoceno sliko tega dogajanja.
Na napačni strani zgodovine
Ko smo pred leti v Državnem zboru razpravljali o vojnih zakonih in o žrtvah revolucije, so nekateri poslanci vztrajno opravičevali povojne poboje s tem, da so se premaganci pač postavili na »napačno stran zgodovine«. S tem so hoteli reči, da če se postaviš na stran zmagovalca, si se postavil na pravo stran, pa čeprav gre za zmagovalca s prevaro, sovraštvom in fizičnim nasiljem.
In res so se komunisti na začetku vojne postavili na stran zmagovitega Hitlerja, po napadu na Sovjetsko zvezo pa na stran zmagovitega Stalina. Danes pa na stran močne Kitajske, ne na stran majhnega demokratičnega Tajvana. Tudi v predvolilnem času se mnogi nagonsko postavljajo na stran globoke države, za katero so prepričani, da bo tudi po volitvah ohranila svoj zmagoviti vpliv v vseh državnih podsistemih. Osebna korist kot kriterij »prave strani« je še vedno aktualna.
Trenutna materialna in karieristična koristnost kot kriterij izbire pa razkriva tudi osebnostno in nazorsko plehkost. Ljudje, ki po takih kriterijih izbirajo zgodovinsko stran, postanejo prej ali slej koristni idioti, potrošni material, saj ima pravo korist v revoluciji vedno le avantgarda. Kljub materialni koristnosti vodi taka izbira zelo pogosto v globoko osebnostno izpraznjenost. Edino, kar jim ostane, je prepričanje, da so bili »na pravi strani zgodovine«. Pa še to jim grozi, da se bo prej ali slej razblinilo.
Če opredelitev za zmagovalca v prevari, sovraštvu in fizični premoči pomeni biti na pravi strani zgodovine, potem je bil tudi Jezus na napačni strani.
Na pravi strani zgodovine
Tako pojmovanje prave in napačne strani zgodovine nujno vodi v ontološki razkol človeške družbe. Zmagovalci to svoje prepričanje, da so na pravi strani zgodovine, do onemoglosti dokazujejo in spodbujajo s samohvalo in utemeljevanjem svojih privilegijev.
[Page 7]
V psihologiji so znane raziskave in tudi izvedeni poizkusi, ki jasno dokazujejo, da če okolje vzpostavi sistem smešenja, poniževanja, zapostavljanja določene skupine in sistem pohval, spoštovanja, vrednotenja druge skupine, potem se vzpostavi samodelujoč sistem dvorazredne družbe, v kateri privilegirani del postaja vse bolj oholo dominanten, zapostavljeni del pa vse bolj vdan v svojo podrejenost.
Od vseh totalitarizmov je prav komunizem – tudi slovenski – to zakonitost uspešno zlorabil. Določen del prebivalstva je označil z etiketo izdajalci, kolaboranti, kulaki, buržoazija, izkoriščevalci, notranji sovražniki itn. Ta degradirana skupina je bila izgnana ne samo z vseh vodilnih položajev, ampak iz celotnega javnega življenja. Z leti je postala tiha, zagrenjena in celo njeni otroci so se čutili manjvredne. Spremenila se je v idealno tarčo šikaniranja, preganjanja in izživljanja oblastnega razreda.
Visoko pod vrhom privilegirane družbe so bili sodni in fizični izvajalci totalitarnega terorja. Brez moralnih pomislekov in ne glede na lastno obremenitev z umorom, so pridno sledili željam revolucionarne oblasti, ker so bili ali so vsaj upali, da bodo trajno zaščiteni in bogato nagrajeni. Prodali so svojo svobodo, da so si izboljšali gmotni položaj in ostali na vrhu privilegiranega razreda, pa tudi zato, da so se razbremenili osebne odgovornosti.
V Skritem spominu Angele Vode najdemo zapis, kako zlo dobi samostojen notranji pospešek, kot bi ga načrtovala in vodila neznana sila. Ko se je na začetku vojne razmahnilo revolucionarno pobijanje vidnih Slovencev, so bili mnogi sodelavci OF v dilemi. In kot piše Angela Vode: »Vedela sem, da bi mnogi radi sestopili, toda niso si upali tvegati. In tako se je krogla, ki so jo sprožili komunisti, kotalila naprej in z njo vsi, ki so se jim pridružili. Niso mogli odskočiti, deloma iz strahu, ki je kotalil kroglo, deloma iz koristoljubja, saj so se jim na cilju obetale dobrine, o kakršnih so komaj kdaj sanjali. Proti koncu jih je bilo le še malo, ki so tekli iz prepričanja, iz idealizma, iz zavesti, da morajo tvegati za svetle ideale.«
Komunizem je od svojih voditeljev in izvajalcev zahteval ne le dejanja, ampak tudi prepričanje, ki je v popolnem nasprotju s tradicionalno krščansko moralo. Zapustil nam je omrežje hinavskih in pokvarjenih ljudi, ki so postali nosilci nove družbe, v kateri so tradicionalne vrline, kot so poštenost, zaupanje in sočutje, zlorabljene in zasmehovane kot znak slabosti, naivnosti in nesposobnosti. Še najbolj boleče pa je, da v slovenskem sodstvu celo na visokih vodstvenih mestih še vedno najdemo ljudi, ki jim je komunistična ideologija dokončno zatrla občutek za pravičnost in poštenost.
Kje je prava stran zgodovine
Na pravi strani zgodovine je naslov uspešnice, ki jo je leta 2019 v New Yorku izdal Ben Shapiro. Hvala Družini, ki jo je že leto kasneje izdala v slovenskem prevodu z odlično spremno besedo Draga Ocvirka. Kdor jo vzame v roke, bo o njeni vsebini zagotovo razmišljal in našel odgovore na ozadje številnih sodobnih vprašanj.
Ben Shapiro izhaja iz osnovnega dejstva, da je svoboda zgrajena na dvojnem konceptu: prvič, da je Bog vsakega človeka ustvaril po svoji podobi, in drugič, da smo ljudje sposobni proučevati in raziskovati Božji svet. Prvi koncept se je rodil v Jeruzalemu, drugi v Atenah. Jeruzalem in Atene sta zgradila znanost, človekove pravice, blaginjo, mir in umetniško lepoto. Končala sta suženjstvo, premagala naciste in komuniste, dvignila milijarde ljudi iz revščine in dala milijardam ljudi duhovni smisel. Jeruzalem in Atene sta bila temelj magne karte, vestfalskega mirovnega sporazuma in tudi temelj Evropske zveze.
Pristen, avtentičen svetovni nazor ne temelji na filozofski teoriji ali celo izmišljotini, ampak na zgodovinskih dejstvih: da smo vsi
[Page 8]
[Page 9]
ljudje božji otroci, ustvarjeni po božji podobi, in da imamo razum, s katerim je možno raziskovati svet in odkrivati zakonitosti narave – tudi človeške narave. Že antični miselni velikani (Pitagora, Platon, Aristotel) so davno pred krščanstvom verjeli, da je človeški um svoboden in sposoben razvozlati pravila narave, stvarstva, ki ima svoj namen, svoj končni cilj, h kateremu je stvarstvo usmerjeno. Od tod tudi smiselno odkrivanje naravnega prava in etičnih zakonitosti, ki ne morejo biti izročene človeški samovolji.
Krščanstvo ni temeljilo samo na spoštovanju božjega razodetja, ampak tudi na spoštovanju božjega stvarstva in njegovih zakonitosti. Tomaž Akvinski je v 13. stoletju znova združil Jeruzalem in Atene: »Bog nam narekuje, naj uporabimo razum, in razum nas priganja, naj odkrivamo naravno pravo – zakone, ki jih je zasnoval Bog.« Razvoj zahodne znanosti je izviral iz prepričanja, da je človekova naloga slaviti Boga prek svojega znanja o njegovem stvarstvu. Doba znanstvenega napredka se ni začela z razsvetljenstvom; začela se je že v evropskih samostanih. Zato je zahodna civilizacija temeljila na resnici, na dejstvih, tako razodetih v Bibliji in Evangeliju kot tudi odkritih v naravi. Vsak svetovni nazor, ki ignorira in sprevrača resnico, pomeni rušenje temeljev zahodne civilizacije.
Na poti razkroja
Grško prepričanje, da je z razumom možno in treba razkrivati in spoštovati zakonitosti narave, ter krščansko zaupanje v biblično in evangeljsko razodetje sta pomenila temelj zahodne civilizacije. Danes pa je celotna zahodna civilizacija v procesu opuščanja grškega naravnega prava in judovskokrščanskih vrednot. Celo razsvetljensko zaupanje v razum in spoštovanje naravnih zakonitosti stvarstva sta ogrožena. Vse bolj prevladuje slepi nagon, rušiti vse, kar je staro, čeprav preizkušeno dobro.
Osemnajsto stoletje je poteptalo judovskokrščansko osnovo etike in z Voltairom odprlo vrata moralni samovolji, to je kaosu in tiraniji. Izginilo je tudi prepričanje, da človek lahko v stvarstvu odkriva smoter in zakonitost. Immanuel Kant je še verjel, da človek poseduje instinkt za moralnost, ko je rekel: »Dve stvari me navdajata s čudenjem: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni.« Friedrich Nietzsche pa je zavrnil kakršnokoli možnost odkrivanja smotra in moralnih zakonitosti v stvarstvu. Pri človeškem ravnanju, pravi, »gre le za voljo do moči« in oblasti.
Zato je že francoska revolucija dokazala, kam privede zabloda o popolni človeški svobodi, ki se požvižga na zakonitosti narave in večna moralna načela. Edmund Burke, ki je revolucijo spremljal z angleške strani Rokavskega preliva, je revolucionarje takole označil:
»Njihova svoboda ni liberalna. Njihova znanost je domišljava ignoranca. Njihova humanost je divjaška in surova.« Napovedal je, da se bo ta surovost razširila na zaseganje lastnine in samega življenja.
In res je komunistična revolucija dvajsetega stoletja pristala na dnu vseh teh grozljivih napovedi: od množičnega ropanja, mučenja in pobijanja do zabetoniranja družbe v pekel tiranije, sovraštva in krivic. Judovskokrščanskega Boga, ki je garant moralnih načel, je bilo treba izgnati, humanistično znanost pa z odkrivanja notranjih zakonitosti o človeku preusmeriti v stvarjenje novega človeka po svoji zamisli.
Želja teh vsemogočnih ustvarjalcev je bila ustvariti družbo in človeka – ne po božji podobi in ob spoštovanju notranjih zakonitosti človeške narave, ampak po svoji zblojeni zamisli. Tako smo že na začetku dvajsetega stoletja dobili »evgenična gibanja«, v katerih se je na primer zagovarjala obvezna sterilizacija oseb, ki imajo dedne bolezni ali le neprimerne lastnosti. Že po prvi svetovni vojni je bilo v zahodnih državah šestdeset tisoč oseb prisilno steriliziranih. Sledil je Hitler, ki je družbo očistil šestih milijonov Judov, nevrednih življenja,
[Page 10]
nato pa Stalin in drugi komunistični liderji, ki so s sto milijoni pobitih ustvarjali novo srečno družbo po svoji zamisli.
Vsi ti režimi so propadli. A svetovni nazor, ki bolestno zavrača odkrivanje in spoštovanje naravnih zakonitosti stvarstva in večnih moralnih načel, je še vedno živ in uveljavljen. Margaret Sanger, ustanoviteljica organizacije Načrtovano starševstvo, ki ostaja pomembna še dandanes, je tako čislala evgeniko, da je predlagala sterilizacijo kakih petnajstih ali dvajsetih milijonov Američanov, saj je v tem videla le »odstranjevanje plevela neprimernih in prizadetih v družbi«.
Postati kakor bog
Po drugi svetovni vojni in predvsem po padcu berlinskega zidu in ob prelomu tisočletja je želja po stvarjenju novega človeka in nove družbe po svoji zamisli dobila nevarno fanatično razsežnost, ki spominja na obsedenost. Obenem se je razbohotilo snovanje novih filozofij, novih nazorov o človeku in njegovih zakonitostih, ki niso le v neskladju, ampak celo v živem nasprotju z resnico o človekovi naravi. Kulturni marksizem frankfurtske šole (Antonio Gramsci, Max Horkheimer, Theodor Adorno, Erich Fromm, Herbert Marcuse itn.) uči, da brez marksističnega preoblikovanja ljudje postanejo bodisi nacisti bodisi plehki potrošniki, ki posledično postanejo fašisti. Rešitev je po njihovem samo popoln upor. Upor v spolnosti, upor v umetnosti, upor pri delu, upor vsepovsod.
Vodilni zagovornik tega upora je bil Herbert Marcuse. Svojo filozofijo je prignal do utemeljevanja cenzure in preganjanja svobode govora s tako imenovano represivno toleranco. Osvobajajoča toleranca mu torej pomeni netoleranco do desničarskih gibanj in toleranco do levičarskih, kar je treba razširiti tako na raven delovanja kot na raven razprave in propagande, tako na dejanja kot na besede. Cilj je, da se sliši le ena stran, zato mora trg idej umreti, opozarja Ben Shapiro.
Namen tega gibanja ni ozavestiti ljudi in jih pripeljati do kritičnega pogleda na resnico, ampak ustvariti generacijo, ki bo obsedena s svojo lastno podobo. Zato se še danes kot gobe po dežju rojevajo tržno uspešne psihološke doktrine in prakse, kako utrditi samozavest, uveljaviti svoj jaz, »biti to, kar si«. Človek naj končno postane sam svoj stvarnik, sam svoj bog!
V tej svoji vsemogočnosti in vsevednosti se vedno znova porajajo silno pametne ideje o socialističnih nebesih, čeprav jih je zgodovina že tolikokrat demantirala. Vse bolj se celo uveljavlja ideologija o prosti izbiri spola, kar je v posmeh in v popolnem nasprotju z biomedicinskimi dejstvi. Praksa, ki temu sledi, pa poraja vedno nove tragedije. Znan slovenski plastični kirurg, ki se je veliko ukvarjal s kirurško preobrazbo spola, je nazadnje rekel: »Jaz se tega več ne grem!« ker je vedno znova ugotavljal, da so tem posegom sledile vse bolj resne psihične tragedije operirancev. Surov poseg v genetsko določen spol se ne more dobro končati. Odnosu do narave in njenih zakonitosti, pa naj gre za spoštovanje, ignoriranje ali nasprotovanje, vedno sledijo ustrezne dolgoročne posledice.
Tudi feministično gibanje, ko je zaplavalo v ignoriranje in nasprotovanje ženski naravi, je do samih žensk postalo neprijazno in krivično. Že Simone de Beauvoir, avtorica Drugega spolain Sartrova eksistencialistična partnerica, je šla tako daleč, da je rekla, da bi morala družba ženskam prepovedati, da postanejo matere: »Nobeni ženski ne bi smelo biti dovoljeno, da ostane doma, da vzgaja svoje otroke.« Kje je tu spoštovanje in vrednotenje materinstva, ki ga noben moški ne more nadomestiti?! Ponižujoč odnos do specifično ženskih lastnosti je obenem ponižujoč odnos do samih žensk.
Agresivnost uveljavljanja protinaravnega nazora o človeku in etičnih zakonitostih dobiva podobo norega totalitarizma. Jordan Peterson,
[Page 11]
profesor na Univerzi v Torontu, je dobil pismo od svoje uprave, v kateri so ga opozorili, da je njegovo zavračanje uporabe transspolnih zaimkov »v nasprotju s pravicami teh oseb do enake obravnave brez diskriminacije na podlagi njihove ‚spolne identitete‘ in ‚spolnega izraza‘«. Mnoge, ki so imeli govore na univerzah, so nagnali, navadno po nasilnih protestih, zaradi greha, da so navajali statistiko. Bolje lažna statistika in izkrivljena znanost, kot pa da nekomu prizadeneš lažno samopodobo.
Ne bojte se
Zahodna civilizacija svobode in odgovornosti ter etičnih načel pravičnosti in enakosti ni izšla le iz judovskokrščanske religioznosti niti ne le iz racionalnega odkrivanja naravnih zakonitosti, ampak iz napetosti med njima. Iz stalnega usklajevanja med racionalno odkritimi dejstvi in globoko religioznimi spoznanji, iz nenehnega usklajevanja med Jeruzalemom in Atenami.
»Zahodna civilizacija je most, razpet nad vodami kaosa. Če odstranimo to napetost, se most zruši v bobnečo reko spodaj,« pravi Ben Shapiro. In to se nam danes dogaja.
Pa vendar!
Razvoj razumevanja človeka, kot ga zasledimo pri izhodiščnih avtoritetah sodobne psihologije, kot so Sigmund Freud, Carl Gustav Jung in Alfred Adler, je v drugi polovici prejšnjega stoletja ubral bolj pozitivno smer. Že Kurt Goldstein je postavil trditev, da človeka motivira ena sama vrhovna težnja po samouresničevanju. Zato nehote išče primerno okolje in primerno družbo, v kateri bo lahko razvil svojo osebnost in svoje talente. Samouresničitev je torej možna le v odnosu z okoljem.
Končno pa je Viktor Emil Frankl opozoril na novo dimenzijo človekove osebnosti, ki jo je dotedanja sodobna psihologija usodno zanemarjala. Samouresničitve človek ne more doseči, če si jo zavestno postavlja za cilj svojega ravnanja, kot jo postavljajo že omenjena všečna gesla: »Stori nekaj zase!«, »Bodi ti!« itn. Občutek samouresničitve in življenjskega smisla je lahko le podarjen, če človek živi za nekaj ali za nekoga zunaj sebe.
Ideologija kulturnega marksizma frankfurtske šole je vse bolj ogrožena, ker zahod že doživlja poplavo kritičnega intelektualnega sveta, obnavljanje primitivne komunistične ideologije pa celo med mladimi ne uspeva več kot nekoč. Govorjenju o desetini različnih spolov, prosti izbiri spola, brezspolnem definiranju starš1 in starš2 itn. pa se ne le strokovnjaki biomedicine, ampak tudi preprosti ljudje samo še smejijo.
Zahod, ki ga je preplavil levičarski primitivizem in ga začel ideološko terorizirati, se prebuja. Normalna kmečka pamet se vse bolj množično odziva v obrambi svojega dostojanstva in svoje identitete, saj nosi v sebi razum in vero, spoštovanje materialne in nadmaterialne resničnosti.
Zdi se, da se ta renesansa začenja dogajati predvsem v tistih družbah, ki jim je komunistični primitivizem tako dolgo podiral oba bregova, tako razum kot vero, tako raziskovanje in zagovarjanje naravnih dejstev kot spoštovanje judovskokrščanske modrosti. Zdi se, da renesansa dobiva tudi svojo politično razsežnost v prebujanju klasičnega konservativizma v Evropski zvezi.
»Ne bojte se, jaz sem svet premagal!« je pred dva tisoč leti rekel tisti, ki naj ne bi bil na pravi strani zgodovine. ■
[Page 12]