Idejo, da je človeški čas kontinuum, v katerem je med seboj povezano to, kar je bilo, in ono, kar bo šele prišlo; idejo, da čas poteka neprekinjeno in da imajo zato naša pretekla dejanja posledice za sedanjost in prihodnost to idejo je Sveto pismo Stare zaveze izrazilo z besedami, da Bog kaznuje grehe očetov na sinovih in vnukih.
Te misli so me obhajale, ko smo spremljali novice o grozoviti vojni v Ukrajini. Nad uboge Ukrajince se je zgrnilo morje zla, ki izhaja naravnost iz zgodovine ruskega boljševizma: iz neraziskanega, v Rusiji večidel nepripoznanega in neobžalovanega zla dolgotrajnega ruskega boljševizma. Sedanji ruski režim je večidel onemogočil javno izpraševanje zgodovinske vesti in spomina na žrtve leninizma in stalinizma; milijonske žrtve Stalinovih čistk so ostale neme in marsikod pozabljene, civilni zavod Memorial, ki je njihove usode raziskoval, je bil pred nedavnim sodno prepovedan. Veliko zlo revolucije ni bilo odrešeno v postopnem spoznavanju resnice in z njo povezanem kesanju. Kolikor vemo o stanju v Rusiji, moralnega očiščenja ni bilo, ker je bil proces spoznavanja resnice nasilno ustavljen. Jedro aktualne ruske oblasti sestavljajo oficirji zloglasne KGB. Zdi se, da zlo, nakopičeno v ruski zgodovini, ni moglo mirovati, ampak je znova udarilo – navzven, v Ukrajino. Prav tja, kjer je pred 90 leti že povzročilo nepredstavljivo trpljenje in smrt: v Ukrajini so Sovjeti z gladomorom, načrtno povzročeno lakoto v letih 1932–33, do smrti izstradali več milijonov Ukrajincev … Sovjetski gladomor nad Ukrajinci je gotovo nekaj, kar uhaja zmožnostim človekovega spoznanja in vživetja. Je brez dvoma nekaj, kar je tudi po obsežnosti primerljivo s holokavstom nad Judi, vendar je holokavst svetovno znan pojav, do te mere, da spoštljiv odnos do njega predstavlja določeno kulturno ali kar civilizacijsko normo zahodnega sveta, medtem ko za gladomor Ukrajincev komaj kdo ve, še manj pa si ga kdo žene k srcu. Sledila so najtežja leta Stalinovih čistk, ko naj bi v grozi taborišč spet izginilo več milijonov Ukrajincev. In le malo zatem – druga svetovna vojna s svojimi grozotami, ki so jim Sovjeti dodali večidel še danes neznano, posebej strašno poglavje ob začetku vojne: pokol političnih zapornikov v zahodni Ukrajini leta 1941. Takoj potem, ko so Nemci 22. junija 1941 sprožili napad na Sovjetsko zvezo, so Sovjeti organizirali, da so enote tajne policije NKVD v ukrajinskih zaporih konec junija v samo osmih dneh pobile med 10.000 in 40.000 političnih zapornikov (K. Kiebuzinski, A. Motyl: The Great West Ukrainian Prison Massacre of 1941). Kot izpričujejo iznakaženi telesni ostanki, naj bi mnoge pred smrtjo mučili. V misel se nam vsiljujejo vzporednice med boljševiškim pobijanjem ukrajinskih političnih zapornikov junija 1941 in boljševiškim pobijanjem slovenskih vojnih ujetnikov junija 1945.
Ne vem, ali je obstajala že kakšna vojna, ki bi jo bilo izrecno prepovedano imenovati s pravo besedo: vojna. Uporabljati prave besede za stvari je zdaj v Rusiji prepovedano, zelo nevarno. Morda ob grozodejstvih nad Ukrajinci nismo opazili te podrobnosti. Vendar ni podrobnost, ker je v tem zajet že ves zasnutek skrajnega obvladovanja človeka in skrajnega razpolaganja z resničnostjo. Tega ne dela neka majhna diktatorska državica, temveč največja država, velesila z vplivom in somišljeniki po širnem svetu, tudi pri nas. Za skrajno krivično vojno, ko padajo rakete na šole, bolnišnice in porodnišnice, je treba izvesti tudi skrajno sprevrženje jezika, da ne posreduje več resničnosti in da se ne vidi, kako bombe ubijajo porodnice in dojenčke.
Človek se vpraša, kako more ob tolikšnem zlu v zgodovini in sedanjosti še ostati kamen
[Page 5]
na kamnu, kako more sonce znova vstati, »Ali ne bo še sodni dan?« – kot je ob naših izdanih in pomorjenih zaklicalo neko slovensko dekle na Vetrinjskem polju …
Da, sodni dan bo prišel, nekoč bo prišel – in takrat bo časa konec in ne bo možno več ničesar spremeniti. Do takrat pa imamo čas, svoj človeški čas in skupen slovenski čas, ki je vedno narejen tudi iz nekdanjega časa, iz minulega časa. Temeljni uvid ali spoznanje ustanoviteljev Nove Slovenske zaveze je bilo, da je preteklost sicer zaključena in končana in je nikakor ni mogoče spremeniti, da pa je naši svobodni volji dano, da vplivamo na to, kako bo ta preteklost na nas delovala: ali kot nerazrešena mrtva teža zla, ki le čaka, kdaj se bo znova sprožila v blodni kolobar nasilja in groze; ali pa nasprotno kot trpljenje, ki bo, ozaveščeno v sočutju in obžalovano v kesanju in molitvi, vstopilo v našo zavest kot nova etična norma, podobno, kakor se pričakuje spoštovanje do holokavsta. Več kot le norma – kot garant spoštovanja življenja … To je tisto veliko vprašanje. Preteklost je zaključena, naš odnos do nje pa ne. Naša svoboda namreč ni zaključena, ampak je odprta … vsak čas. In od rabe naše svobode je odvisno – tu smo v skušnjavi, da bi rekli: skoraj vse. Dokler imamo čas, imamo svobodo, da duhovno vplivamo na smisel preteklosti, na njeno učinkovanje na nas. Potem pa, kot je pred natanko 300 leti bistroumno priostril svojo misel kapucinski pater Ferdinand Ljubljanski, »pride potler ta čas, ko ni več časa«. ■
[Page 6]