Nezmožnost razlikovati med komunizmom in skupnim moralnim idealom je povzročila, da je v trenutku, ko se mu je oglasil čut za pravičnost, zlorabo pripisal zunanjemu sovražniku. V Rusiji se je do padca komunizma pogosto dogajalo, da so ljudje, ki so jih policisti ali vojaki trpinčili, krvnike imenovali »fašisti«. Niti pomislili niso, da bi jih poklicali s pravim imenom – komunisti.
Alain Besançon
Spadam v generacijo, ki je še občutila mrzlo sapo socializma. Zapletenost političnega sveta in nedavne zgodovine smo otroci v razmeroma varnem naročju družine začeli spoznavati na začetku osemdesetih let. Nekatere teme so zahtevale pridušen glas in preverjanje, ali so okna zaprta. Po tem ritualu se je strah začel umikati, kljubovanje in zarotništvo sta stopila na stran, ozračje pa se je napolnilo z nečim slovesnim – kot ob prihodu spoštovanega gosta. V državi, kjer je lajež laži odmeval od vsepovsod, je za uro, dve, tri vzniknil prostor s pridihom svetišča: vstopila je resnica in ga posvetila. To ni bila katera koli resnica, ampak prepovedana resnica o velikih zamolčanih rečeh. Otroci nismo veliko razumeli, če sploh kaj. Smo pa do zadnjega vlakna čutili, da to ni profano dogajanje. In iz teh dodobra zabrazdanih spominov prihajajo tudi prvi odmevi magične besede – Ukrajina.
Ukrajina je nastopala kot pojem streznitve, pojem intelektualnega razoroževanja. Ko je pogovor tekel o začetkih slovenske revolucije in o raznih izgovorih, kaj naj bi takrat slovenski človek mislil in zakaj se je premnog tako lahkotno odločil za boljševiško družbo, takrat je neizprosno padla beseda Ukrajina. Ni izgovorov: naši ljudje so vedeli, kaj je komunizem, kaj je počel v Rusiji, kaj je počel v Ukrajini. Ljudje so lahko slišali, kaj se dogaja, ljudje so lahko v knjigi in časopisih prebrali, zaradi kakšnih strahot Ukrajino stresa jok in kdo jih je povzročil.
Prvi križev pot
Počasno, tiho množično ubijanje z lakoto v svetovni zgodovini nima primerjave. Kadar je boljševiški teror sovpadel z narodnostno dimenzijo, je še dodatno poblaznel. In še dodatno, ko je trčil – kot v tem primeru – na cerkev, ki ni bila ruska pravoslavna … Latvijski zgodovinar dr. Edvīns Šnore v svojem filmu Sovjetska zgodbaprikazuje, kako je v zimi 1932 in 1933 potekalo to pošastno iztrebljanje Ukrajincev, kako so jim izropali vso hrano, milijone ton njihovega žita prodali na zahod, njih pa pustili umirati, jih potem mnogokrat še žive jemali iz hiš, jih metali med trupla in zasuli. V enem samem letu so sedem milijonov ljudi sestradali do smrti. To je bil holokavst pred očmi vsega sveta, ki je jedel ukrajinski kruh.
»Toda svet ni naredil nič, da bi jim pomagal,« zaključuje Šnore. Genocidna dejanja se zaradi velikosti upirajo medsebojnim primerjavam in primerjanje se upira tudi nam, a vendar si je kaj strašnejšega, kot je holodomortakih razsežnosti, kljub vsemu težko zamisliti.
Ukrajina je Slovenijo priznala med prvimi, a je vsa ta leta po razpadu Sovjetske zveze tudi v naši zavesti ponižno ostajala v senci pomembnejših. Kmalu je Rusija začela znova kazati protiukrajinske zobe, najprej s tem, da je tja nameščala prorusko oblast. Ko je to večinska želja po svobodni ureditvi države odnesla, pa se je začela pojavljati groba sila. O Krimu si lahko mislimo kar koli, a z aneksijo je Rusija posegla v del ukrajinske države. Zahod je malo pocepetal, veliko govoril o sankcijah,
[Page 2]
izvajal jih je pa toliko, da se je ruski samodržec mirno pripravljal na vojno.
Namesto manipulacij dve leti skrbi za skupno dobro
Slovenija je bila v tem času, pa tudi prej in potem, sredi enobarvno postboljševiških vlad. Ne vem, ali je kdo štel, a vtis je vsekakor, da so Erjavec in podobni zunanji ministri vse od leta 2008 uradno obiskali komaj kakšno demokratično državo, veselo pa so si podajali ruske kljuke. Tirana so si drznili gostiti v Sloveniji celo v času sankcij. Da je menjava vlade, če jo kdaj sestavi sredinska koalicija, samo površinska, državni podsistemi pa pod taktirko inercije ali neposredno globoke države nadaljujejo po nespremenjenem kurzu, dokazuje obisk generalnega državnega tožilca v Rusiji tik pred njenim napadom na Ukrajino.
Z veliko hvaležnostjo sprejemamo dejstvo, da je vsaj v tem ozko političnem segmentu pred dvema letoma pri nas prišlo do spremembe oblasti. Ne upamo si niti pomisliti, kakšno smrtonosno katastrofo bi sicer povzročila kitajska epidemija, kakšno brezbarvno predsedovanje Svetu Evropske zveze bi odigrala Slovenija in kako klavrno bi se odzivali na vojno v Ukrajini. Ničkolikokrat je ugotavljal Justin Stanovnik, da so boljševiške oblasti zmožne do virtuoznosti izmojstriti manipulacijo, smisel za politiko, torej za skupno dobro, pa jim je bil odvzet.
Med bistvom in lahkotnostjo
A kot rečeno, dveletna sprememba na politični povrhnjici slovenske mentalitete ni spremenila. Če se osemdeset let v skladu s smernicami OF kvari slovenski narodni značaj, ta ne bo ozdravljen čez noč. To se vidi tudi pri odzivu na vojno v Ukrajini. Razen najbolj sadistično skojevskega dela je sicer tudi postboljševiška politika nekako prisiljena, da enotno obsoja rusko agresijo. A inercija gre spet svojo pot. Porabijo vsako možnost, da dajo vedeti, kako se njihova politična bit ne sklada s formalnimi stališči. Enako je z večinskimi mediji, vključno državno televizijo. Ne morejo povsem skriti zadovoljstva, s katerim navajajo ruska stališča. Trikrat zapored sem zmogel gledati Odmeve in dosledno je moskovska dopisnica brez vsake distance navajala, da so šli Rusi v Ukrajino denacificirat itd. Pa gospa ni bila najhujši primerek. Da posttotalitarna stran nadaljuje običajno ideološko pot, ne glede na trenutno uradno stališče njihovih strank, dokazujejo tudi večinsko proruski komentarji na spletnih straneh.
Komunist je fašist
Na splošno je evropska in svetovna levica v precepu in samo vprašaje časa je, kdaj bo popustila v kolikor toliko enotni obsodbi ruske agresije. Njihova nekritična simpatija do vseh mogočih marksističnih poganjkov in lahkotno slikanje fašizma vsepovsod drugod jim nikakor niso v pomoč. Na srečo imajo možnost, da ruskemu kagebejevcu narišejo nacistične brke, nad njimi pa značilno črno prečo, in se jim verjetno zdi, da so notranja neskladja nekako poravnali. A zelo verjetno si ne bodo dolgo belili glave, saj so argumenti zanje brez vrednosti, življenje v laži pa jih tudi ne moti. Kolikor ni laž sploh duša njihove ideologije. Močna nagnjenost v levo se pozna tudi na drugih delih političnega prostora. Za zdaj so sankcije znatno močnejše, kot so bile leta 2014, a ob vseh vojnih podobah in grozečih pretnjah, kot jih izrisujejo zgodovinske izkušnje, je to premalo. Upajmo, da nekoč, glede na epilog, ne bodo zgodovinarji znova prisiljeni napisati, da »svet ni naredil ničesar dovolj odločnega, da bi jim pomagal«.
Pomoč iznad neba
Nas pa skrbi še nekaj globljega. Kako je mogoče, da je ukrajinski narod, ki je v ne tako davni
[Page 3]
zgodovini že toliko pretrpel, znova tako hudo preskušan? Po analogiji se ta skrb prenaša na Slovenijo. Tisti, ki se zatekamo k slovenskim mučencem, to počnemo z zaupanjem, da nas bosta njihova priprošnja in njihova nedolžna žrtev obvarovali zločestih zgodovinskih repriz. Vendar smo pri tem osamljeni: večina rojakov se na ta svetostni kapital požvižga. Podoba je, da je pri slovenski Cerkvi komaj kaj bolje. Če ni ravno konkretna slovesnost na to temo, slovenski mučenci zlepa ne bodo vpeti ne v bogoslužje ne v katehezo.
Naj nam bo ta greh opustitve, vzvišenosti in malomarnosti odpuščen. Naj osamele prošnje k prvim in drugim mučencem zadoščajo, da se usmiljenje čim prej razlije nad Ukrajino in da bo Slovenija skupaj z Evropo obvarovana pred podobnim zlom. ■
[Page 4]