V meglici nejasnosti, ki prekriva slovensko deželo, se občasno pojavijo rezki glasovi, zahtevni in odločni, kakor da temeljijo na največji jasnosti in razumnosti. Pred leti je – resda, priznam, v skrajno napetem vzdušju, v katerem so rušili Janševo vlado – neki teolog apeliral, da bi morali nasprotni strani iz državljanske vojne začeti prirejati skupne slovesnosti, skupaj polagati vence in prirejati podobna spravna dejanja, ki naj bi zmanjšala polarizacijo v slovenski družbi. Potem se je pojavila blodna ideja o »spravnem« spomeniku žrtvam vseh vojn, ki zdaj na Kongresnem trgu v Ljubljani s kričečim nasprotjem med zunanjo pompoznostjo in notranjo praznoto opozarja na žalobni nesmisel svoje eksistence. In potem so se pojavile stvari, ki so nas v NSZ postavile pred globoko dilemo: ko je država dokončala izkop žrtev iz Hude jame in jih na hitrico, samovoljno in pragmatično pokopala na Dobravi pri Mariboru – daleč od svojcev, daleč od pozornosti osrednje Slovenije, predvsem pa daleč od smisla, ki bi ga njihov pokop moral izžarevati med nas.
Tako se pojavi nekakšna vročica zunanjih dejanj – polaganje vencev, slovesnosti, nazadnje celo pokop žrtev v hitrici in za vsako ceno – neke zunanje stvari, ki bi morale biti le naravni nasledek in sklep nekega daljšega procesa, ki bi se začenjal pri bistvenem. Tega procesa, ki bi se začenjal pri spoznavanju zgodovine in pri spremenjenih pogledih na preteklost, pa nikoli ni bilo, le omenjena »spravna dejanja« je bilo domnevno treba izvesti, za vsako ceno – kot nekakšno naličje, paravan, fasado, za katero ne stoji nikakršna hiša.
Zdi se namreč, da četudi se je v zadnjih letih zvrstilo več odmevnih »spravnih dejanj«, ob tem ostaja nedotaknjena notranjost velike večine ljudi, ki bi morali kaj novega, pomembnega spoznati, občutiti in v globini doživeti. Toda iz zunanjih dejanj in drž ljudi, še zlasti v medijih in politiki, je moč razbrati, kako zelo je njihova človeška notranjost ostala ob vsem tem nedotaknjena: nedovzetna za resničnost revolucije, njenih žrtev in njihovega trpljenja … Zato temveč zunanjega gomazenja – brez kakšne resnične spremembe uma in srca. To je pragmatizem.
Takšno razmišljanje se žal večkrat opira tudi na plehko »krščansko« pravičništvo. Plehko, toda rušilno formulo iz dnevne medijske politike – vsi so enaki, vsi so pokvarjeni, zato naj vsi gredo! – se prenese iz sedanje politike na področje zgodovine: obe strani v državljanski vojni sta enako krivi, obe nas enako utrujata, nam zastrupljata ozračje, vodita nas v nove napetosti in nevarnosti … Ljudje, ki tako govorijo, nam dajejo za zgled Nemce, njihovo spravo s Francozi in Poljaki. Naj po analogiji, če si drznejo, rečejo Francozom ali Poljakom, da ne smejo omenjati zla, ki so jim ga zadali nacisti, kajti če bodo Francozi obnavljali svoje spomine, bodo Nemce razjezili, da, Francozi bodo sami krivi, če bo prišlo do novih preganjanj, ali ne?
Sprava med Francozi in Nemci je bila vse kaj drugega. Leta 2013 je ob 50. obletnici elizejske pogodbe papež Benedikt XIV. poslal po državnem tajniku v Pariz mdr. tele besede: »Že pred podpisom pogodbe sta Charles De Gaulle in Konrad Adenauer, dva velika protagonista povojne Evrope, s svojo udeležbo pri sv. maši v katedrali v Reimsu poudarila, da politika temelji na načelih, ki jih ne more sama sebi postaviti. Naravni moralni zakon, ki ga je Stvarnik vpisal v človeško srce, človeške vrednote in pravice, ki jih je oblikoval Evangelij, vse to vzpostavlja temelj politike, ki je resnično v službi pravice in miru.« Ali leva politična stran priznava kakršen koli zakon, ki je nad njimi kot osebami, nad njimi kot strankami, nad politiko sploh in si ga politika ne more postaviti sama? V dolgih desetletjih od leta 1941 naprej
Figure 1. Ne govoriti resnice, žrtvovati resnico, da bi prišli do sprave … arhiv Zaveze
so kazali, da ga ne poznajo; ali so danes med njimi drugačni ljudje? In še več, vprašati se moramo, ali politične stranke, ki se potegujejo za glasove slovenskih katoličanov, zares priznavajo nad sabo tak zakon in iz njega živijo?
Za dejanja, ki naj bi vodila k spravi, po Benediktovih besedah obstajajo vodila, ki si jih pri ravnanju ne moremo postaviti sami, ampak so nam dana – vnaprej, a priori, od zgoraj. Mi lahko izbiramo le, ali se jim bomo pokorili ali pa jih bomo prezrli. In prvo, čemur se je treba pokoriti, je gotovo čim bolj celovita resnica.
Zadnja konsekvenca pobud, ki (včasih kar nestrpno) priganjajo k t.i. »spravnim dejanjem« – konsekvenca, ki je njihovi pobudniki v tej direktni obliki ne bi želeli – se po raznih zavitih poteh steka v eno glavno silnico: ne govoriti resnice. Predvsem to. Žrtvovati resnico, da bi prišli do sprave. To je bilo stališče Antona Trstenjaka že pred 30 leti in več. Doseči nekaj dobrega – brez resnice. Nekaj dobrega, kar bo celo v nasprotju z resnico. Jasno, da je takšno »dobro« le lažno in potvorjeno dobro: prazno naličje in zdenje. Kajti resnično in dobro sta neločljiva, sta dve strani iste stvari. Katoličani bi morali zaradi svojega verskega izkustva o tem vedeti kaj več; zato bi morali tudi t.i. »spravna dejanja« presojati kaj globlje kot drugi.