Neuravnoteženost sveta postaja vse večja, a nanjo opozarjajo le posamezniki. Kar ob tem posebej skrbi, je zapažanje, da ni svobodna izbira tista, ki bi tako asimetrično razvrščala ljudi, pač pa so kriteriji sami, uravnavani iz meglenih ozadij, vse bolj manipulativni.
Levo-desni izhod v sili
Uvodna stavka veljata za premnoga okolja in za različne vsebine. Tu imamo v mislih Evropo oziroma Zahodni svet kot prostorski okvir, vsebina pa je idejna razdeljenost. Vsi vidimo, kako zapleteno postaja politično opredeljevanje. Nekdanja klasična razdelitev, ki je politični prostor delila na krščansko, socialno in liberalno demokracijo, je komaj še kaj več kot spomin. Tako je vsaj za slovenski prostor še vedno najbolj razumljivo preprosto poimenovanje, ki uporablja izraz levica in desnica, čeravno je res, da ta velja skoraj izključno na temelju revolucionarnega dogajanja, ko se je del naroda zavzemal za ustaljene, konstitutivne vrednote, del pa je hotel prevrat z uničenjem veljavnega sveta. Če ti dve silnici poimenujemo z desnico in levico, ju dokaj verno in uporabno pripeljemo tudi v najnovejši čas, z njima pa si za silo in vsaj za naš prostor pomagamo tudi pri razlaganju svetovnih nazorskih gibanj. Večinoma se na isti ločnici lomi tudi odnos do življenja in sploh do bioetičnih vprašanj. Kljub temu se je brezpogojne in toge rabe nujno izogibati, saj se za ponazoritev netočnosti, ki jo slutimo zlasti na polju politike, lahko ozremo k rojakom čez severno ali zahodno mejo in nemudoma občutimo, kako zločest nahrbtnik tovori desnica.
V Zavezi fenomen, o katerem je govor, praviloma imenujemo z najbolj natančnim izrazom, se pravi s katero od variant besedice boljševizem. Ta v jedru zadane bistvene poteze, s katerimi imamo Slovenci opraviti od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej in vsaj posredno ali posledično vse do danes. V vsakdanjem življenju je ta izraz manj navzoč, saj je človeško preproščino z nastavki hudobije, ki danes rezultat televizijske in »fdvjevske« indoktrinacije raznaša med točilnimi pulti, težko dosledno imenovati s tako definitivnim izrazom, kot je boljševik. Poleg tega zasilen izraz »levica« ulovi nekaj dodatnih naplavin, ki pustošijo v sedanjem času, zajema celoten Zahod, deloma pa sega tudi v čas, preden se je boljševizem sploh pojavil. A glavni razlog, da tokrat govorimo o levici, pač tiči v ustaljenosti tega nenatančnega izraza in v dandanašnjem dogajanju, ki ga v mnogih segmentih dihotomija levo-desno najlažje predoči.
Zasuk: non licet Iovi, quod licet bovi
Tu in tam se najdejo posamezniki, ki opažajo, ne da bi nujno to izrecno zaključili ali poudarili, kako se zahodni politični prostor nagiba v levo. Nekateri opažajo diktaturo politične korektnosti, na hrbtni strani istega fenomena spet drugi odkrivajo, da se krči prostor svobode govora. Čeprav omenjamo dve postavki, ki navzven izkazujeta verbalno raven, gre za dejanske družbene in politične premike, ki so otipljive in nevarne posledice tega dogajanja. Francija denimo pripravlja zakonodajo, s katero bi onemogočila delovanje organizacijam, ki opozarjajo na škodljive posledice abortusa. V Sloveniji pa smo videli, kako je ob isti temi, ker si je drznil našteti nekaj dejstev, z velikih višin priljubljenosti in avtoritete treščil »ugledni pravnik«.1
V takih razmerah ni čudno, da se teroristično delovanje raznih levičarskih skupin tolerira in naklonjeno označuje kot demonstracije, po možnosti antifašistične in nikoli nasilne, najsi so še tako nasilne. S tem so deležni vnaprejšnje amnestije pri poročanju in pri politiki, obenem pa dobivajo občutek normalnosti tudi pri ljudeh. Povsem druga pesem je, če se zbere skupina ljudi, ki hoče karkoli v zvezi s tradicionalnimi vrednotami. Iz previdnostnih razlogov pa tudi povsem iskreno je treba tu poudariti sledeče: če tako skupino dejansko kdo zlorabi za izkazovanje skrajnih stališč, simbolov in obnašanja, mu zato, ker morda ni levičar, z naše strani ne pritiče noben odpustek – obsojamo vsako nasilje in ekstremizem. (Mimogrede: tudi s takimile vnaprejšnjimi varovali se mora obdati ta, ki hoče vzeti v bran tradicionalne vrednote. Levičarji in njihovi politični ali medijski zagovorniki so pod odpustkom v kompletu z vsakršnimi izgredi.) Skratka, to, kar velja za tradicionalno in dobi nek zunanji ali, bognedaj, celo manifestativni izraz, je pod lupo levičarskega moralizma na vseh mogočih forumih in ustanovah. Spomnimo se lahko samo do konca dobrohotne molitve pred porodnišnico in pogromov nad njo. V Sloveniji je potem treba take benigne pobude zmerjati s fašizmom, ker ni – vsaj na demokratični strani ne – nikjer nobene sledi o fašističnih aspiracijah.
Vdaja na hrbtu nedolžnih
Kljub temu se prav na demokratični strani že poltretje desetletje vse bolj intenzivno in na celotnem torišču njenega življenja dogaja nekakšna vnaprejšnja vdaja, nekakšno apriorno dokazovanje, kako smo korektni, kako smo progresivni, kako smo strpni in dialoški. Vse to teče, upajmo, večinoma nezavedno, a kljub temu z zaudarjajočo vsebino in privoščljivo manipulacijo, ki se za tem leporečjem skrivata. Si lahko predstavljamo naslado tistih, ki so vrgli v slovenski prostor denimo besede o revanšizmu, potem pa poslušajo poslušne pridigarje, ki pri kompleksnem spravnem procesu pridejo le do zapovedovanja odpuščanja tistim, ki so že zdavnaj odpustili. Beseda o kesanju, pravičnosti in – spet bognedaj – celo o kazni bi bila zagotovo revanšizem … Pastirji, ki se umikajo, tudi pri čredi ne spodbujajo hrabrosti. Vpliven duhovnik Branko Cestnik je za režimsko glasilo takole komentiral molitev pred porodnišnico: »Če so te molitve preveč vsiljive, niso več molitve. So agitacija in po nepotrebnem pritiskajo na ženske.« 2
Z roko v roki s tem gre zanemarjena skrb za dobro ime slovenskih mučencev in njihove takratne Cerkve. Tudi na demokratični strani je kdaj slišati, da je bil tradicionalen slovenski človek dejansko fašistični in nacistični kolaborant. Zaenkrat (še) ne s tako neposredno formulacijo, a kakršnokoli priznanje kolaboracije, ki ima v pokomunistični Slovenji samo en in edini pomen, kriči natanko to. To laž, to krivico, ta nesmisel.
V somraku velikih
Kar neprijetno preseneča, je to, da levičarska prevlada velja tudi za svobodni zahodni svet. Denimo: je res Poljska večji problem, kot so tranzicijske države, ki se ne morejo osvoboditi boljševiških spon? Vsekakor nemška predsednica, ki je krščanskodemokratski politik, za razliko od žuganja Poljski ni Sloveniji nikoli niti malo oponesla, da nam (post)boljševiki dušijo praktično vse državne sisteme in podsisteme. Na drugi strani oceana so ameriški teologi raznih veroizpovedi po demonstracijah v Charlottesvillu protestirali proti »zli nadvladi belcev«, predsednikovemu sloganu »Najprej Amerika« in podobno. Take pobude in taka politika so v zgoraj opisanem svetu sicer všečne, uravnovešene pa prav gotovo ne. Tudi za tele teologe lahko dvomimo, da so se oglašali pri veliko številnejših levičarskih izgredih. Če so se po kakem čudežu vendarle, v občilih tega vsekakor ni bilo zaslediti, kar zopet potrjuje neuravnovešenost sveta. Pri vsem skupaj je še posebej zanimivo to, da je to politično korektno ameriško novico v Slovenijo prinesel cerkveni medij, ki ne poroča prav pogosto o divjanju levičarskih tolp. A zopet, da ne bo nesporazuma, moramo po par stavkih ponoviti za Zavezino plemenito orientacijo ponižujočo zarotitev, da zavračamo ekstremizem in nasilje kakršnekoli barve!
Vse to dogajanje ima dolgo razsvetljensko zgodovino in sega, kot smo videli, daleč prek političnega polja. O svojevrstnem izrazu te sorte je v eni zadnjih številk Družine pisal Alojz Rebula, ki je opozoril na dejstvo, da je bil ob stoti obletnici fatimskih prikazovanj iz Marijinih sporočil cenzuriran pekel. Če je Marijine besede zadela teološko/pastoralno/medijska anatema, se pač ne moremo čuditi, da se zamolčuje tudi pekel, ki so nam ga uprizorili slovenski boljševiki, in da so pod cenzuro tisti, ki so se mu uprli. Naj se čudimo ali ne, se receptorji in zdravorazumski kriteriji slovenskega človeka topijo. Svet pa se nagiba čedalje bolj.
Figure 1. Poraz levice … Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe