Vabilo slovenski mladini na Kočevski Rog

V

V soboto, 6. junija ob 11. uri, bo pod Krenom na Kočevskem Rogu 20. slovesna spominska maša za 12.000 domobrancev in njihovih spremljevalcev in spremljevalk, ki so bili v prvih junijskih dneh leta 1945 pomorjeni tam ali drugod po Sloveniji. Mašo bo, ob asistenci škofov in duhovnikov, bral apostolski nuncij v Republiki Sloveniji mons. Santos Abril y Castelló. Po maši bodo, letos predvsem mladi, prisotnim povedali, kako razumejo to, čemur z metaforo pravimo Kočevski Rog.

Dragi mladi prijatelji,

te vrstice vam pišem z gorečo željo, da bi jih prebrali s srcem in pametjo; da bi tako mogle stopiti v vas ne samo s tem, kar je v njih povedano, ampak tudi s tem, kar je v njih hotelo biti povedano. Zakaj pišem vam o stvareh, ki so tako neznane in neznanske, da jim samo molk zagotavlja pravični prostor prebivanja. Razumeli jih boste torej le tedaj, če ste take vrste ljudje, da jih boste – paradoksno – razumeli, še preden vam bodo povedane. Zato sem apeliral na vaše srce in pamet.

Boljševiki so strašni junijski umor leta 1945 uprizorili zato, ker so vedeli, da z zgodovinskim človekom ne bodo mogli postaviti svojega imperija. Zato so ga odstranili tako, da so ga ali umorili ali pregnali iz domovine. Dve besedi sta v jeziku sprejeli vlogo, da odslej sporočata to odločitev: Kočevski Rog in Argentina.

V soboto 6. junija vas vabimo na Kočevski Rog, da bomo tam skupaj podoživeli prvi del te odločitve. Ko boste stali med smrekami ob breznu, ne bo mogoče, da ne bi v vas stopilo veliko usmiljenje. Kakšni bi sicer bili, če se to ne bi zgodilo! Dvanajst tisoč fantov boste videli iti mimo vas, nagih, pretepenih, z razbitimi usti, predvsem pa mladih, mladih: v povprečju niso bili starejši od dvaindvajset let; bili so skoraj tako zelo mladi, kot ste vi. Kako ne bi v vas vstalo veliko usmiljenje? In potem boste še videli, da grejo mirno in da se ne upirajo, kakor da bi izpolnjevali neko veliko in sveto dolžnost. Kako vas ne bi mogla ob tem miru prevzeti groza, kakršne niste vajeni? To ravno je pretresljivo, da so šli tako vdano – da so umirali tako vdani. Kakor da bi vse to imelo skrivni smisel. Kako bi bilo mogoče, da ob tem ne bi začutili, da prihaja v vas spoznanje, za katero veste, da vas bo – če boste zvesto in dovolj dolgo sedeli na njegovem pragu – postavilo kot človeka – postavilo za prihodnost. Še več! Začutili boste, da ima Kočevski Rog to moč v sebi, da je

njegova velikost tolikšna, da lahko postavi ves narod – za vso prihodnost, za vso zgodovino. Obšla

vas bo misel, da se je v letu Gospodovem 1945 – anno Domini millesimo nongentesimo quadragesimo quinto – zgodilo v nekih gozdovih naše domovine neka grozna, strašna in

neizrekljiva reč zato, da bi živeli. In spet, ali nas ob tem ne obide hvaležnost? Kljub vsemu, kljub vsemu, hvaležnost. Za tiste uboge fante, ki so na pol živi padali v brezna in ki so bili … Kaj so bili,

ali so bili junaki ali so bili svetniki?

Ali ne bi Slovenci prevzeli nase preveliko odgovornost, če bi dovolili, da bi Kočevski Rog šel mimo nas?

Premislite!

Za uredništvo Zaveze

Justin Stanovnik

Avtor NA