Govor pred spomenikom, ki ga ni smelo biti

G

13. oktobra 2007 naj bi v Mančah, rojstnem kraju bana Marka Natlačena, odkrili njegov doprsni kip kot spomenik v zahvalo temu plemenitemu možu. Spomenik naj bi odkril župan vipavske občine skupaj s poslanko Evo Irgl, slavnostni govornik pa naj bi bil takratni finančni minister Andrej Bajuk, ki naj bi obenem odprl tudi prostore osnovne šole v Vrhpolju. Priprave so se začele kmalu po izidu knjige »Ban dr. Marko Natlačen, Ob stodvajsetletnici rojstva« izpod peresa Mirka Kovača. Vse je potekalo gladko, pridobili so zemljišče, doprsni kip je izdelal kipar Drago Tršar, poslali so vabila. 6. oktobra pa se je začelo. Primorske novice so objavile članek »Spomenik Duceju, temu plemenitemu možu«, v katerem borci in tigrovci ostro nasprotujejo postavitvi spomenika »narodnemu izdajalcu« in citirajo spomenico, s katero naj bi se zahvalil Duceju za njegovo plemenitost ob zasedbi slovenskega ozemlja. V naslednjih dneh so se v raznih časopisih vrstili članki in pisma bralcev, ki so razen redkih izjem vsi po vrsti pljuvali po Marku Natlačenu in po ljudeh, ki so sodelovali pri postavitvi spomenika: »Bo spomenik razdvojil ljudi«, »Spomenika ne bo. Postavitvi nasprotujejo tudi prebivalci Manč«. V resnici je spomeniku nasprotoval le en prebivalec. 10. oktobra je v Delu Boris Mlakar objavil članek, v katerem sporoča, da je bil »kronski dokaz ponarejen« (prej omenjena spomenica). Vendar škode ni bilo več mogoče popraviti. Odločitev, da spomenika ne bo, je bila že postavljena. Vendar se je gonja proti Natlačenu v člankih in pismih bralcev nadaljuje, čeprav Boris Mlakar razlaga nasprotno. Draga Ahačič »Tudi Angleži vedo za servilnost Natlačena Lahom«. Omeniti je treba tudi dva dokaj objektivna članka: »Likvidacija dr. Marka Natlačena« in članek v Družini izpod peresa Iva Žajdele. Gonjo je nekako zaključil članek predsednika borčevske organizacije v Nedeljskem Dnevniku: »Postavimo spomenik kar Mussoliniju«, kjer komentira »najnovejše poskuse rehabilitacije kolaboracije«, za Natlačena pa pravi, da »ga je res ubil VOS, obsodil pa ga je narod«. Prav za konec te »polemike« pa so poskrbeli članki z razlago, ki jih je napisal Mirko Kovač, ki je bil eden glavnih akterjev pri organizaciji postavitve spomenika. Poslanka Eva Irgl in minister Andrej Bajuk pa sta izjavila, da nista »imela nič« z odkrivanjem spomenika.

Torej spomenika niso postavili. Bila je le maša zadušnica in slovesnost po njej. Zvrstilo se je več govorcev. Najbolj prisrčne pa so bile besede Marte Jakopič Kunaver, ki jih tukaj navajamo.

Blagor mrtvim, ki umrjejo v GospoduNaj se spočijejo od svojega trudazakaj njih dela gredo z njimi …

Po zadnjih dogodkih v zvezi s spomenikom Marku Natlačenu ne morem in ne smem molčati.

Bila sem rojena v Ljubljani l. 1942 kot deseti otrok. Družina se je finančno komaj prebijala. V šoli so bile po vojni učiteljice primorane pljuvati po banu Natlačenu. Moj oče, rejnik številne družine, pa ga je pogosto omenjal z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, ker je namesto slavnostnih gostij, ki naj bi jih prirejal po svoji funkciji, denar namenil raje za družine s številnimi otroki. Človek, ki je razmišljal na ta način, je bil vse prej kot zločinec!

O njem so pravili še to, da je pogosto izkoristil svojo službo v dobro političnim zapornikom ene ali druge strani. Ob primerjanju komunističnih parol in dejstev sem že takrat mogla ločiti laž od resnice. In sem vzljubila resnico!

Ker je v teh dneh spet laž prevpila resnico, sem spoznala, da sem dolžna povzdigniti tudi svoj glas. Da se v imenu vsega slovenskega naroda, ki si ga preprosto prisvaja peščica borcev, psuje pravičnega človeka, ki je narod ljubil, je nezaslišana zavrženost! V imenu istega naroda, ki se je l. 1990 skoraj 100 % izrekel proti komunističnemu totalitarizmu. Namesto da bi osramočeno molčali, prav ti že ves čas izzivajo Slovence. Ko je za nedolžnimi žrtvami njihovega genocida ostalo vsaj štirikrat toliko globoko ranjenih src. Kdo je bil naš najhujši okupator? Gotovo tisti, ki je pod krinko osvoboditve najprej načrtoval državljansko vojno, nato pa pod krinko ljubezni do naroda izvedel nad njim najstrašnejši genocid! Slovenski narod bo razdeljen, dokler resnica ne bo zmagala nad lažjo! Molimo zanje, ki nosijo v sebi pekel krivde in sovraštva, da se skesajo in jim Bog odpusti! Če nam v demokratični državi ni dana pravica postaviti spomenik plemenitemu človeku, medtem ko še stojijo spomeniki množičnim zločincem in krvnikom naroda, pa naj bo njegov spomenik v naših srcih in našem spominu. Bog, ki vse ve, mu je že dal svoje plačilo.

Marko Natlačen, hvala ti, da si ljubil svoj narod, posebno uboge, ponižane in razžaljene!

Avtor Marta Jakopič Kunaver