Šola kot izobraževalni sistem je najpomembnejša v vseh družbenih ureditvah in političnih sistemih. Vsaka oblast pa želi imeti nadzor nad izobraževanjem, saj na vzgoji mladih temelji prihodnost družbe. Naša mlada država je v zadnjih desetletjih doživela popolno preobrazbo izobraževalnega sistema. Koliko pa so se v tem času spremenili učni programi? Zgodovino, predvsem polpreteklo, bi bilo treba zapisati na novo, spremeniti bi se moral izbor leposlovja in drugih umetniških vsebin, poudariti bi bilo treba domoljubje, pripadnost državi in narodno identiteto.
Štiri desetletja preživeti v vzgoji in izobraževanju je velika odgovornost in tudi osebna izpolnitev. Živeti, kar si in imaš rad. Vedno sem bila rada v šoli – v času svoje šolske poti in kasneje, ko sem sama delila to poslanstvo. Izjemno lepe spomine imam na osnovno šolo in učitelje, ki so me spremljali, ter na sošolce. Obkrožale so me spoštovane osebe, ki jih nosim s seboj, osebe, ki jih imaš za vedno preprosto rad. Nepozabna so bila leta petletne vzgojiteljske šole – profesorji, sošolke, Ljubljana in mladost. Pripadala sem zadnji generaciji, ki se je izobraževala po tem programu. To je bila šola za življenje, saj mi je dala neprecenljivo, tj. znanje, in vzbudila željo do poklica in dela, veselje, žar. Ni pa mi bila dana lahka pot do študija za želeni poklic, saj sem morala nadaljnjo izobrazbo pridobiti ob delu in družini. Kruh sem si služila v različnih vzgojnoizobraževalnih ustanovah, med različno starimi otroki različnih značajev, ki se pokažejo že zelo zgodaj, in med njihovimi starši – najprej v vrtcu, nato osem let v celodnevni OŠ, kasneje pa v OŠ v matičnem kraju. Zame vsa leta do ukinitve COŠ ni bilo razredništva, namenjeni so mi bili le vzgojni predmeti, samostojno učenje, opoldanski prosti čas in paleta interesnih dejavnosti, takrat imenovanih krožki. Celodnevna OŠ se v lokalnem, kmečkem okolju ni obnesla. Družba je začela sprejemati odločitve o načinu vzgoje otrok, da so bili daljši del dneva odtujeni zdravemu kmečkemu družinskemu okolju s tem, da so bili večino dnevnega časa v šoli! Enoten koncept vzgoje? To je bil eden prvih poskusov, kako otroke odtegniti od družine, doma, torej iz najbolj ljubečega okolja. Pasti iz ozadja se nismo zavedali. »Črednost?« Enoumje v družbi, katerega posledice so dolgoročne.
Imela sem privilegij in čast opravljati po mojem mnenju najlepši poklic, a to ne pomeni, da ni bilo težav. Vedno je ob meni kipela mladost, raslo je življenje, kar seveda da svojevrstno življenjsko energijo. Verjetno pa je bil to tudi najtežji poklic, saj mi ni bilo nikoli vseeno, v kaj ta mladost zraste. Razred je bil balzam za mojo dušo, učilnica pa za osebnostno rast. Ko si v razredu, zapreš vrata pred realnim življenjem in vstopiš v čist, lep, drugačen in svetal ter nepokvarjen svet. Takrat pozabiš na vse, kar te obdaja zunaj teh vrat. Šola je bila moje življenje. Svojim učencem še vedno sledim in sem zelo vesela, da sem lahko prispevala delček k njihovemu življenjskemu uspehu. Učitelj namreč občuti svojo uspešnost, ko ga učenci z znanjem prehitijo.
Prva leta
Mladi smo bili vzgajani in smo vzgajali v duhu socialističnega patriotizma. Po letu 1980 je bilo že več svobode glede same izbire vsebin, a še naprej je bilo vse to prežeto z velikim patriotizmom, tudi lokalnim – z ljubeznijo do domače pokrajine in domačega kraja. Spomnim se, da smo veliko prepevali ljudske pesmi. Smotre, tako so se imenovali cilji, si lahko dosegel s prosto izbiro vsebin. Prepovedani pa so bili stoletne krščanske navade in prazniki, kar je Slovence zaznamovalo skozi zgodovino.
[Page 87]
Tega petinštirideset let nismo praznovali. V skupni državi se je poudarjal dan republike, 29. november. Z učenci od 1. do 4. razreda, sedem do desetletniki, smo si takrat vedno ogledali enega od partizanskih filmov: Neretva, Sutjeska, Desant na Drvar, Ne joči Peter itd. To je bilo še po letu 1980. Majhni otroci so jokali in hodili na stranišče. Nadaljevanje zamolčim, je prehudo. V berilih za slovenski jezik so bile vsebine druge svetovne vojne, pa tudi zelo prijetna besedila naših priznanih književnikov. Prav tako v učbenikih zgodovine. Nekatere vsebine so bile že preživete. Umetnostna besedila so bila vključena tudi v naravoslovne vsebine. Učitelji smo imeli bolj malo izobraževanj, če pa so bila, so bila pretežno ideološka oziroma politična usposabljanja. Nad izvajanjem vzgojnega procesa ni bilo nobenega nadzora. Prazniki – dan republike, dan borcev, dan mrtvih, dan mladosti, dan zmage, Dražgoše – so bili obvezno poudarjeni in ideološko usmerjeni. Leta 1984 sem bila okrcana zaradi neudeležbe na spominski slovesnosti v Dražgošah. Otroci (in starši) so dobro vedeli, kaj smejo reči in česa ne. Starši so tudi dobro vedeli, kaj je treba skrivati pred otroki, da ne bodo slučajno preveč povedali. Dvojnost vzgoje in izražanja torej. Živeti dvojno življenje? Še po letu 1980 so otroci govorili zaželeno. Tudi to je bil način vzgajanja v tedanjem sistemu. Desetletja tega so prinesla spremembo značaja. Starejši to vedo: vedeli so, povedali pa tisto, kar se je od njih pričakovalo! Po letu 1985 ni bilo več toliko pritiskov. Učitelji smo vedeli, kaj je dovoljeno in do kod lahko gremo. V tem obdobju ni nihče več oporekal, če je učitelj hodil v cerkev ali dal svoje otroke krstiti. V tem času je že tlela želja po naši, slovenski domovini. Še vedno pa smo bili vabljeni k vključitvi v organizacijo ZK. Že leta 1988 se je čutilo, da Slovenija izgublja svojo nacionalno identiteto. Spomnim se predavanja Cirila Zlobca učiteljem v avgustu 1988 v Škofji Loki. Pripravljal nas je na čas, ki je prihajal. Obstajala je nevarnost, da bomo tudi ob svoj jezik. Načrti politične oblasti so bili, da bo v celotni Jugoslaviji prevladal le en jezik, srbohrvaški, in pretila je nevarnost oziroma težnja, da bomo pisali v cirilici. Večina starejših sodelavcev je bilo članov ZK, a nas s tem niso obremenjevali. Problematična je bila štiri desetletja mlajša generacija, in sicer zaradi svoje razdeljenosti in ideologije.
Ob demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije je bil prehod v šolstvu mehak, saj se ni nič prav posebno zamajalo – spremenil se je šolski koledar, dodane so bile nekatere nove vsebine.
Nova domovina Slovenija
Po demokratizaciji Slovenije je torej zavel nov, svež veter. Učitelji smo se razveselili in dobrodošlo sprejeli dokaj kakovostna izobraževanja, med njimi pa so bila nekatera le, da so bila. Balast! Bilo je izjemno veliko možnosti izobraževanja in ustvarjalnosti. Učitelj je bil pri svojem delu svoboden in kreativen in kot tak je vplival tudi na kreativnost otrok. To so bila najlepša in najbolj ustvarjalna, pravzaprav najboljša leta tudi glede dogodkov in povezanosti z bogatim podeželskim okoljem, ki je ponujalo izjemno veliko možnosti za ustvarjalnost, za katero smo si vzeli čas. Program in vsebine so dopuščali odprte možnosti. Vsebine za starostno obdobje do deset let so bile življenjske in vzete iz okolja: narava, letni časi, človek, domače okolje, zgodbe iz domačega okolja, domači kraj, raziskovanje etnoloških vsebin ipd. Ustvarjalno raziskovanje. Mir, svoboda, dejavnosti v gozdu, poslušanje zvokov iz narave. Otroke je šolsko delo zanimalo, zato so se v ta proces vključevali z dogodki, letnimi časi, zgodbami, ki so širile besedni zaklad. Poslušanje, pripovedovanje, doživljanje, zapisi – navdih za ustvarjalna besedila. Iz ene same zgodbe pri slovenskem jeziku smo potegnili vzporednice. Eno zgodbo ali pesem smo obravnavali večkrat in na različne načine, da so se besede ponotranjile. Sledila je povezava z likovno, glasbeno ali plesno vzgojo.
[Page 88]
Po starem učnem načrtu se je odkrivalo, raziskovalo iz vsebine in nadaljevalo ciljno. Ni bilo veliko razlik. Predanost za delo v šolah je bila velika, učitelj je imel proste roke pri izbiri vsebin. Zavedali smo se, da je zdravo le odraščanje v naravi svojega okolja. Otroci so bili ustvarjalni tudi na estetskem področju – likovnem, glasbenem in plesnem. Ustvarjalen učitelj je bil in je še vedno vešč improvizacije, odziva(l) se (je) na aktualne in nepredvidene dogodke v razredu, kraju, svetu.
Spremembe so prišle z devetletko, vendar ne takoj, saj sistem stvari posrka bolj počasi. Spomnim se, da smo učiteljice več tednov timsko pregledovale predlagane nove učne načrte, jih dopolnjevale, a naše pripombe niso bile upoštevane. Nekako do leta 2000 ni bilo čutiti večjih sprememb glede poseganja v naše delo z določenimi ukrepi ali nezaupanjem vanj. Vse to se je začelo dogajati počasi. Korenite spremembe so nastopile pred desetimi leti, ko so se začeli posodabljati učni načrti, učiteljeva prisotnost na delovnem mestu pa se je podaljševala. Iz učnih načrtov so za nižjo starostno skupino učencev izginile vsebine iz narave. Skoraj četrt leta smo se ukvarjali z vlogami v družbi, pravicami in dolžnostmi. Toda pravice in dolžnosti je treba živeti! Vsakodnevno. Vsebine pri slovenskem jeziku so zamenjali jedilniki, televizijski spored, telefonski imenik, opravičila, vabila, obvestila ipd. Skoraj najpomembnejše je postalo, kam napisati datum. Otroci zdaj obkrožujejo, dopolnjujejo in rezultati tega so že vidni. Pogosto namreč slišimo, da so naši učenci slabo opismenjeni. V pouk književnosti so vključene nemogoče zgodbe, izbran je bil nabor fantazijskih izmišljujočih zgodb nove dobe, kot sta npr. Harry Potter in Drekec Pekec. Šestletnik ima preduro tujega jezika! Domačih avtorjev in ljudske literature je občutno premalo, ni več zdravega razmerja med domačo in tujo literaturo. V zgodbah se na različne načine prepletajo moralnoetična načela, vse je predpisano in učiteljem so ponujene že izdelane učne priprave. Vsi enako – cel svetenako. Nadaljevanje COŠ, le drugo poimenovanje. Učitelj ima pred seboj razred, ki se mu mora, glede na zelo raznolike osebnosti, prilagajati, poleg tega živimo tudi v kulturno raznoliki Sloveniji.
V naravoslovje so že za najmlajše vstopile abstraktne in vse mogoče fizikalne in kemijske vsebine (potiskamo, vlečemo, precejamo, presejamo, odprti in zaprti sistem, energija, sile ipd.). Kljub praktičnemu delu oziroma poskusom je to zanje abstraktno in pretežko. Otroci ne poznajo več dreves in živali iz domačega okolja, ki bi ga morali dobro poznati. Šport ni več igra in sprostitev, temveč eno samo tekmovanje za rezultate, glasba je glasbena teorija, petja skoraj ni več. Vsebine pri predmetu likovna umetnost izhajajo iz likovne teorije o materialih, črtah, kompoziciji itd. Otroci ne poznajo več življenjskih okolij. Učitelj razreda ne more več kadar koli peljati na travnik, v gozd ali muzej, saj mora biti to načrtovano eno leto vnaprej. Učitelja torej omejuje cel kup administracije. Zgodovinska področja so se zablendirala, hodi se po poti starih (ne)resnic. In danes v domačem kraju otroci ne vedo, kje pravzaprav so, niti ne poznajo krajev iz bližnjega okolja, če jim tega učitelj posebej ne ozavesti.
Veliko novosti je prinesla devetletka, kar je razumljivo, saj je tudi znanost napredovala. Na bolje in tudi na slabše. Ogromno novosti, balasta, prenapolnjeni učni programi, razkošje delovnih zvezkov, s katerimi prehitevamo Evropo. Izvaja se vrsta projektov – mnogi od njih so sami sebi namen, saj učiteljem otežijo delo in jih odtegnejo od bistva in temeljnega poslanstva. Vse je urejeno z zakoni. Številne učitelje to stanje vodi v izgorelost. Ni problem delati. Človek izgori, če vidi, da je določeno delo nepotrebno niti ne prinaša rezultatov in napredka. Učitelji smo postali podobni otrokom na obali, ki gradijo peščene gradove, ki vzdržijo do prvega vala, zaradi česar ni pomembno, kaj se dela, pomembno je le, da se dela in da smo bili prisotni čez mero.
[Page 90]
Ni več pomemben odnos z otroki, medsebojni stik, temveč le še ogromna količina (nekakovostnih) aktivnosti. Za vsakim vogalom se skriva kultura. Prireditve čez vse meje, različne dejavnosti, projekti – vsak mesec se nekaj dogaja. S tem otroke učimo površnosti. Otrokova duševnost pa tega ne zmore. Vse je dobro, samo da se nekaj dela. Pomembno je, da se nekaj obesi in predstavi, četudi ni nič vredno. Znanje v razredu ni več pomembno, pomembni sta vsa beda in navlaka zunaj šole. Adijo, pamet! Vse staro ni bilo več dobro. Seveda sem za napredek, spreminjanje in sprejemanje novosti po zdravi kmečki pameti. Ne vem pa, katera roka se je usedla na učitelja in njegovo delo, da se je vse tako razvrednotilo in se začelo ukalupljati, da ga je pahnilo v globoko negotovost. Z izkušnjami in znanjem. Redki si upajo izbirati vsebine po svoji vesti, vse to pa učiteljstvu jemlje žar in energijo. Vrnili smo se v radikalizacijo. Šestletnike smo na silo poslali v šolo, vzeta jim je bila igra. Je res treba šestletnim otrokom nato v devetih letih tako zagreniti življenje? Mladim je treba vcepiti žar do izobraževanja, dovoliti, da do tja pridejo ob svojem času, ko to zmorejo, ko so zreli za to.
Pri matematiki šestletniku ne dovolijo uporabljati prstov. Spomnim se svoje profesorice matematike, ki je poudarjala, naj človek prste uporablja celo življenje, če mu jih slučajno kaj ne poreže. Grobo poseganje v otrokovo dušo in njegovo naravo. Načrt devetletke je predrugačiti družbo, narediti nekritično populacijo, uničiti tradicionalno družino – najranljivejšo celico. To je tudi svetovni načrt za lažji nadzor in obvladovanje družbe. Edina vrednost je trdna družina, trdno družinsko okolje. Družba pa ponuja površnost! Otrok se pri devetih letih lahko izjasni, ali je fantek ali punčka. Zares bolno. Tega k sreči pri nas še ni bilo, ker pač živimo na podeželju. Toleranca do vsega?! S temi vsebinami namreč uničujejo šolstvo. Pol stoletja ne bomo mogli nazaj, pa če začnemo šolstvo korenito spreminjati takoj danes. Marsikaj se je spremenilo, a žal ne samo na bolje.
Znanje mora biti poglobljeno. Otroke bi morali naučiti branja, pisanja, javnega nastopanja, sproščenega govora, raziskovanja, kritičnega razmišljanja in jih seveda navajati tudi na uporabo nove tehnologije. Podatki se namreč spreminjajo, zato moramo otroke naučiti poiskati prave informacije. Bistvo so osnova, vztrajnost, navajanje na zdrav način življenja, razvijanje čustvene inteligence. Z devetletko se je vse sesulo: izgubili so učenci, saj je vsega preveč, ni pa poglobljenega znanja, izgubili so (smo) učitelji. Manjkajo učitelji, ki bi znali trezno razmišljati. Mnogi si niti kontrolne naloge ne upajo več sestaviti sami, saj se morajo, če bi bilo kaj narobe, braniti s timom najmanj štirih do petih ljudi. V učiteljih zamira volja do ustvarjalnosti, saj so ujeti v gori nepotrebne administracije. Učitelj pa potrebuje svobodo in ustvarjalnost, da bo samostojno izpeljal program dela.
In zdaj k bistvu. Zakaj toliko otrok sovraži šolo? Zakaj je bilo nekaterim lepo v šoli na daljavo? Zato, ker jim je bilo doma lepo. Mnogi otroci so bili doma srečni. Niso bili poteptani od nekaterih učiteljev ne od sošolcev. Ja, sošolci tudi teptajo, včasih prikrito. Ali učitelj to opazi? V tem so spretnejše deklice, zlasti tiste, ki potrebujejo publiko. Gorje, da se nekoč povzpnejo do vodstvenega položaja. Pa se tega dotaknemo? V zadnjih desetletjih so se povečevale vzgojne, čustvene in učne težave. V prihodnosti bo treba razmisliti, kaj naj predstavlja obvezno učno snov v osnovnih šolah, in spodbuditi k treznemu razmišljanju tudi o tem, na kako trhlih temeljih stojita človeška etika in pamet.
Pozabili pa smo na domovino. Do konca svoje službene poti sem praznovalapraznik nekdanje države – dan upora proti okupatorju. Partizanske vsebine so me spremljale do konca mojih službenih let, do leta 2019. Zadnja leta bistveno močneje kot pred demokratizacijo Slovenije. Zadnje leto, torej leta 2019, sem si nakopala hud konflikt, ker sem za proslavo ob dnevu upora odklonila deklamacijo o kurirčku.
[Page 91]
Zavedala sem se pravice, da me nihče ne more prisiliti v nekaj, s čimer se ne strinjam. Na neprimeren način sem bila odstranjena tudi od urejanja šolskega glasila. V letu 2019 je bilo v program izobraževalne ekskurzije za učitelje vključeno Staro selo (Kumrovec), a je vodstvo to preprečilo.
Še vedno ne morem razumeti, kako nam je uspelo sloneti na starih in preživetih vzorcih. Imam občutek, da liberalni populaciji ni bilo nikoli za demokratizacijo Slovenije, da so se je celo sramovali. Najraje bi videli, da do samostojne države ne bi nikoli prišlo. Stare ideološke vsebine so bile očitno tolikokrat ponujene, poudarjene, predvajane, da nekateri še danes ne morejo stopiti iz njenih okovov. Ali pa je bilo morda izobraževanje z zaključkom osnovne šole zaključeno? Je morda splošna razgledanost tako zelo nizka? V šoli se je še vedno pojavljala simbolika druge svetovne vojne, oživljale so se vsebine, ki zakonsko niso bile predpisane in ki moralno in etično niso predstavljale nobenih vrednot.
Leta 2019 so otroke mojega razreda več kot očitno namerno spodbujali, da so mi desetletniki govorili o desantu na Drvar in dražgoški bitki. Večkrat so me vprašali, kdaj se bomo pogovarjali o Titu. Razložila sem jim, da se o njem ne bomo pogovarjali, saj je eden največjih svetovnih zločincev.
Zakaj sem proti praznovanju preživetih vsebin?
Šola je bila v medijih zaradi poveličevanja totalitarnih simbolov že javno okrcana (Demokracija, 2016), in to k ugledu vzgojno izobraževalne ustanove ne prispeva. Mnogo staršev je namreč ozaveščenih, zato se nad takšnimi vsebinami zgražajo.
Praznovanje dneva upora s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS že dolgo ni obvezno. Namesto tega bi lahko vsako leto imeli poseben dan, ko bi se spominjali izjemnih rojakov, ki so prispevali h kulturi in napredku našega naroda, naše doline, in bi jih na ta način naši učenci tudi spoznavali. Obdobje, v katerem so živeli, jih je namreč do konca pozabilo.
Partizanski praznik pa seveda sodi v drugi čas. »To je bila naša zgodovina. /Ne delajmo sovraštva./Tega praznika nam ne bodo vzeli.« Izjave nevednih, ki ne sledijo dejstvom, kaj je bila res naša zgodovina. O njej je pri nas na SCNR napisano več kot 18.000 člankov, izdanih je več tisoč knjig. Mi pa praznujemo praznik nekdanje države. Tudi velika noč, veliki šmaren in božič so državni verski prazniki, pa nimamo proslav. Mnogo stvari se iz zgodovine že izpušča, saj so bili narodnim herojem dokazani zločini. Spoštujem zgodovino s pravim namenom, a danes so drugi časi. Danes živimo v samostojni in demokratični Sloveniji, zato ne morem razumeti nošnje komunističnih simbolov na majicah in kapah.
Starši šoli kot instituciji zaupajo, prav tako učiteljem
Večina v to, kar da šola, verjame in tega se ne da spremeniti. To vedo tudi tisti, ki imajo nadzor nad šolstvom. Šola lahko veliko da, s čimer dopolni družino. A bistvo je vendarle družina. Ali družine še vzgajajo k domoljubju? Če vrednote domoljubja niso vraščene v družino, tudi šola ne prepriča niti ne spremeni. Danes odraščajo otroci, katerih starši so odraščali z vrednotami nekdanje države. Svojim otrokom privzgajajo prave vrednote le, če so bili doma deležni prave pokončne vzgoje. Ta generacija ima danes družine, v katerih so v ospredju ekonomski vidik, intelekt in uživanje. Njihov otrok vstopi v izobraževalni sistem pri enem letu. Po dvajsetih letih šolanja je generacija, če jo vzgaja samo šola, izgubljena, brez vrednot in naravnana zgolj ekonomsko. Izobraževalni sistem je izpodbil tudi vrednote prednikov in družine.
[Page 92]
Manjšina sicer ima uvid in zaznava to realnost, a res zgolj manjšina. Veljamo za bogat kulturni narod, toda narod se bo ohranil le, če bomo znali ohraniti svojo kulturo. Ohranili pa jo bomo le z novimi generacijami, katerih temelji ne bodo predvsem ekonomski. Šolstvo je zapeljano, kot je – za politične interese, in to že desetletja. Brez poudarka na vrednotah se družba torej ne bo spremenila. Zakaj so nekateri mali narodi lahko uspešni? Zaradi ohranjanja kulture in jezika.
Berila za slovenski jezik
V zelo bogati knjižnici sva z gospo knjižničarko leta 2016 iskali prozo in poezijo z domoljubno vsebino. Pregledovali sva berila za slovenski jezik za razredno in predmetno stopnjo. Iskali sva novejšo literaturo, zato sva natančno pregledali vsa berila. Ugotovili sva, da so pomanjkljiva glede domoljubnih vsebin za starost do deset let! Za predmetno stopnjo pa so vključena le starejša besedila, kar je vsekakor prav, a vendar manjkajo tudi novejša. V 25 letih za populacijo osnovnošolskih otrok ni bilo skoraj nič napisanega na temo domoljubja in domovine. V poplavi različnih besed in besedil nisva našli besede »domoljubje«, kar je žalostno. Novejših besedil na temo domoljubja sploh ni, v drugi literaturi najdeva le štiri pesmi, ki bi ga lahko izražale. Vprašam se, kolikokrat uporabimo besedo »domovina«? Nič ni samo po sebi umevno, niti to ne, da imamo svojo domovino. To velja izključno za berila pri pouku slovenščine, vsekakor pa je veliko možnosti za spodbujanje domoljubja tudi pri drugih predmetih. Kako, da tega ni? Če bi se zgledovali po nekdanji državi tudi na tem področju, bi imeli tega na pretek. Takrat so to znali tako dobro vcepiti v glavo mladine, da naši mladi državi še vedno povzroča velike težave. Če me lahko kdo prepriča o nasprotnem, bom zelo vesela. Koliko novih besedil na temo naše domovine je nastalo v treh desetletjih?
Domovina, domoljubje
Najpomembnejše je izobraževanje. Vnašanje domoljubja in domovinske vzgoje je osnovna vzgoja naroda – je duhovno in značajsko oblikovanje. Največji uspeh je, ko nam uspe to prenesti na otroke. Kdaj bomo začeli vzgajati otroke v našem pravem slovenskem duhu – v zavesti, da smo Slovenci – in jih spodbujati k domoljubju in spoštovanju domovine? Domoljubje je nekaj najbolj dragocenega, kar v človeku nastane za zdravo in napredno državo! Krepijo ga običaji in ljudska umetnost. Tudi slovenska pesem, ki pa je danes v družinah redkost. ■
[Page 93]