Desmondu Tutuju, pred leti umrlemu nadškofu anglikanske Cerkve v Južni Afriki, je predsednik Nelson Mandela po prevzemu oblasti novembra 1995 zaupal nalogo, da ustanovi in vodi 17člansko Komisijo resnice. Njena naloga je bila, da »obdela grobe kršitve človekovih pravic« v obdobju apartheidaod 1960–1994. Cilj je bil uresničiti spravni proces (ubuntu) v družbi. Nadškofove komisije so soočile žrtve in storilce zatiralskega režima. 21.000 žrtev se je soočilo s 7000 storilci, ki so prosili za pomilostitev; zahteven in ambiciozen družbeni proces.
Pri nas javnega priznanja za zločine ni napravil ne kak storilec ne v njihovem imenu država oziroma sodni organi, ki so prevzeli odgovornost za zaščito človekovih pravic, še manj je prosil kdo za pomilostitev in priznal zločine, ki jih je počel nad drugimi. Zaradi tega se ponavlja nečloveška krilatica, da komunistični zločini niso bili zločini zoper človeštvo. Sestavni del te negacije je tudi, da državni, posebno sodni organi in druga področja družbe ne delujejo v zaščito človekovih pravic. Nasilnost v družbi se zato ponavlja in celo spodbuja prek nasilnih izgredov, javnega obračunavanja in nespoštovanja človekovih pravic na vseh področjih, tudi v sodstvu, kar je bila značilnost bivšega sistema. Za obrambo teh mehanizmov pa povrh vsega zdaj nasledniki, ki se sklicujejo na omenjene povzročitelje, demokratom celo očitajo fašističnokomunistične metode, niso pa pripravljeni priznati in obsoditi izvrševalcev teh protičloveških metod.
Škof Rožman in Lambert Ehrlich sta se stalno zavzemala za ljudi in njihove pravice, ki so jim jih totalitarni režimi nasilno jemali: nedolžnim talcem, beguncem, od Italijanov in komunistov napadenim vaščanom po Dolenjski in Notranjski. Ehrlich in škof sta bila pretresena zaradi poročil s terena in vse hujšega terorja v Ljubljani. Ehrlich v spomenici Italijanom celo pravi, da so ljudje dobili vtis, da komunisti in Italijani sodelujejo pri uničevanju Slovencev. Zato pa sta ta dva nesebična Slovenca in narodna delavca bila in sta žal še vedno žrtvi tistih, ki so sodelovali pri uničevanju naroda pri svojem pohodu na oblast, ter naslednikov, ki zločinov prednikov ne priznavajo. Čas bi že bil, da s priznanjem celovite resnice prenehamo biti ujetniki tega obračunavanja. A za to je treba priznati resnico in tragedijo, ki je doletela narod zaradi omenjenega uničevanja, ki so ga počeli fašisti, nacisti in komunisti, kot je zapisala tudi Angela Vode. Ta pravi v svojem Skritem spominutudi, da je sprožila peticijo žensk italijanskemu vodstvu zoper odganjanje ljudi v internacijo. A komunistično vodstvo (Kardelj, Kidrič) je podpise zaplenilo in ni dovolilo, da bi jih dobili Italijani. Vodetova je ugotavljala, da so komunisti hoteli, da Italijani Slovence odganjajo v internacijo, da bodo laže prišli na oblast. ■
[Page 94]