Ob številnih moriščih po naši ljubi domovini obnemimo ob silnosti človeške iztirjenosti, ki je povzročila taka grozodejstva. Kot je zapisal zgodovinar, je bilo 20. stoletje res čas skrajnosti, a te skrajnosti so počeli oziroma povzročili ljudje s imenom in priimkom, čeprav so se skrili za zveneča gesla kot narod, razred, partija in podobno. Z njimi pa so le opravičevali svoj prestop ustaljenih človeških moralnih meril in spodobnosti. Postaviti so se hoteli na božje prestole in ob vsej človeški revščini in nepopolnosti delovati, kakor da bi bili bogovi. In presenetljivo! Nekateri še kar častijo te človeške bogove oziroma malike v človeški podobi, čeprav so prizadeli toliko gorja, trpljenja in obupa svojim rojakom, nedolžnim človeškim bitjem. Njihovi nasledniki se še danes nespoštljivo obnašajo do teh žrtev.
Kristjani ob vsem tem še vedno dvigamo svoje roke in srca k Bogu v molitev in prošnjo za spravo in mir. Verujemo namreč, da v vsakem trpečem bitju trpi na križu Jezus Kristus. Ko se judovski pisatelj Elie Wiesel ob teh grozodejstvih nad ljudmi in mučenjih nedolžnega človeka sprašuje, kje je Bog, odgovarja,da Bog umira v dečku, ki so ga nacisti sredi taborišča obesili na križ. In kristjani še naprej prosimo za vero, upanje in ljubezen, s katero je umiral ne le Kristus na križu, pač pa z njim vsi drugi trpini tega sveta, ki so za njim z upanjem nosili in še nosijo križe v veliko noč. S hvaležnostjo za njihov dar v miru obnavljamo zavezo z Bogom, ki sojo v brezizhodnem položaju s krvjo zapečatili naši pomorjeni mučenci. Na vseh moriščih najdemo za njimi sledove molitve in vdanosti v Boga: rožne vence, svetinjice, včasih celo sklenjene roke. Ker so bili verni, so tudi v tej Kalvariji hranili upanje na večno odrešenje. Ob tem zemeljskem trpljenju jim je tolažba in trdno upanje ostajal edinole Bog.
Pogosto govorimo o spravi in miru med nami in to je potrebno. Naši mučenci so že našli svoj mir in se spravili s svetom in med seboj. V knjigi modrosti so zapisane pomenljive besede: »Duše pravičnih so v božji roki in trpljenje jih ne zadene.« Vsi ti mučenci so že odtrpeli, odpustili in se spravili z ljudmi in z Bogom. Uživajo svoj mir, saj je »njih upanje polno neumrljivosti … oni so v miru«. Svoj mir so našli kljub temu, da jih še nismo dostojno pokopali in jim vrnili dostojanstva človeškega obraza, ki so jim ga vzeli njihovi rablji.
Pač pa mir in spravo potrebujemo mi, živeči kristjani in vsi državljani. Zato se moramo zbirati na krajih njihovega trpljenja. Moramo se jih spominjati, da jim vrnemo dostojanstvo, ki jim pripada. Priklicati jih moramo v svojo osebno in družbeno zavest, da bomo tudi mi našli mir in ne bomo kdaj ponavljali hudodelskih dejanj, ki so jih počeli njihovi krvniki. Jezus graja tudi njihove potomce: »Gorje vam, ker zidate grobnice prerokom, ki so jih vaši očetje umorili!« Treba jim je vrniti dostojanstvo. Dostojno ime jim mora vrniti država, če je demokratična in spoštuje človekove pravice. Vrniti ga jim mora tudi vsak državljan, če je ozaveščen demokrat in pošten človek Svoj mir bomo našli mi, ko jih bomo dostojno pokopali in jim tudi po svojih človeških izročilih dali dostojno mesto na grobu ter v našem osebnem in narodnem spominu. To ni le naloga kristjanov in verujočih, pač pa zadeva nas vse državljane in celotno skupnost, vso državo.
Pesnica in pisateljica Milanka Dragar je napisala knjigo z naslovom Dediščina molka o povojnih pomorih na Škofjeloškem. Sprašuje se, kaj vse so morali pretrpeti otroci in matere, ki so jim otroke iztrgali iz njihovih naročij ter jih v poletni vročini pustili žejne in lačne v
Figure 1. Brez besedarhiv Zaveze
vročini Kamnitnika. Kdo se more vživeti v njihovo stisko. Ugotavlja pa, da so pričevalci in tudi sorodniki krvnikov našli mir in osvoboditev svojih travm, ko so izpovedali in podpisali resnico o povojnih morijah.
»Duše pravičnih so v Božji roki in so v miru,« je zapisal Modrec. Mi pa moramo opraviti svojo dolžnost, jih dostojno pokopati ter pričevati o resnici njihove smrti. Tako bomo našli svoj mir, se osvobodili morečih travm in zaživeli bolj svobodno življenje. Ta dolžnost je upanje za vsakega državljana in za vso našo skupnost in hvaležni smo Bogu, da imamo vero, ki nas kakor njih spremlja v življenju, posebno v vseh naših zahtevnih življenjskih preizkušnjah.