Po drugem krogu predsedniških volitev, s katerimi si je dosedanji predsednik republike Borut Pahor še za pet let podaljšal mandat, je jasno vsaj dvoje: omenjene volitve so dejansko dokončno odprle predvolilno kampanjo pred parlamentarnimi volitvami leta 2018, prav tako pa se je še toliko bolj pokazalo, da v Sloveniji v resnici ne odločamo volivci, ampak t. i. Paradržava s svojimi botri ter izvajalci psihološko-kontraobveščevalne dejavnosti. In prav to je tisto, kar se je v resnici (!) zgodilo na volitvah, pa čeprav celo mnogi vidni predstavniki pomladnega tabora zatrjujejo, da so s porazom Marjana Šarca »strici iz ozadja« premagani. Resnica je ravno obratna – v resnici interese »stricev« zastopa Pahor, ki je po osebnostni plati džentelmen in predstavnik moderne evropske socialdemokracije. In prav to je dejansko največja Kučanova prevara: tudi v bodoči »petletki« bomo imeli umirjenega, torej »normalnega« predsednika, ki pa bo imel predvsem funkcijo cesarjevih novih oblačil.
Da bo bi bolje razumeli, kaj se je v resnici zgodilo, moramo skočiti nekoliko v preteklost, natančneje v leto 1989. Medtem ko so se ustanavljale prve samostojne politične organizacije, ki so kasneje predstavljale jedro Demosa, je SZDL razpisala volitve slovenskega člana predsedstva SFRJ. Slovenskega predstavnika v Beogradu torej ni delegirala, ampak ga je taktično ponudila ljudem v izbiro. Šlo je za to, da je ravno v mesecu maju tistega leta vrsta za predsedovanje Jugoslaviji prišla na Slovenijo, kar pomeni, da bi izvoljeni predstavnik tedanje SR Slovenije v jugoslovanskem predsedstvu praktično takoj postal jugoslovanski predsednik za dobo enega leta, torej neke vrste Titov naslednik. Čeprav se je še konec sedemdesetih let o možnem nasledniku diktatorja Josipa Broza govorilo, da bi bil lahko to Stane Dolanc, je slednji kot Kučanov mentor naredil »mali sestop z oblasti« – v trenutku, ko bi lahko čisto zares postal Titov naslednik, se je umaknil s položaja. O tem, kdo bo novi jugoslovanski predsednik, smo Slovenci aprila 1989 odločali na nekakšnem referendumu, ko smo odločali, ali naj gre v Beograd predstavnik establišmenta Marko Bulc ali pa mladi bančnik dr. Janez Drnovšek, ki v javnosti sicer ni bil tako znan, je pa imel nekaj političnih izkušenj z delom v jugoslovanski skupščini. Še nekaj mesecev prej je bilo kandidatov za to funkcijo več deset, kasneje pa jih je kadrovsko sito SZDL zmanjšalo tako, da sta na koncu na »referendum« odšla samo dva. Izvoljen je bil Drnovšek, ki je tako v navezi z novim jugoslovanskim premierjem Antejem Markovićem, ki je bil izvoljen malo prej (nasledil je dogmatika Branka Mikulića, ki je odstop najavil konec leta 1988, praktično takoj po končani stavki ljubljanskih strojevodij, ki so med drugim terjali prav njegov odstop), vsaj nekaj časa v tedanjo skupno državo ter v evropsko javnost vrnil upanje, da je v Jugoslaviji vendarle možno normalno življenje. Drnovšek je v jugoslovansko politiko (zlasti zunanjo) prinesel precej svežine, predsedoval je sicer vrhu neuvrščenih v Beogradu tisto leto, a se je precej bolj usmeril na Zahod, s pomočjo znanja španščine je navduševal latinoameriške državnike, preko njih navezal stike tudi s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeom Bushem. Številni svetovni državniki so ob njegovih umirjenih nagovorih vsaj nekoliko pozabili na gospodarske in politične težave razpadajoče SFRJ, ki jo je izza hrbta že naskakoval srbski vožd Slobodan Milošević.
Kučanova nova oblačila
Toda motili bi se, če bi rekli, da je bil Drnovšek zgolj spontana izbira Slovencev. Bil je predvsem skrivni as iz rokava slovenske komunistične nomenklature, ki se je tri leta prej s prihodom Milana Kučana na vrh CK ZKS začela modernizirati in dajati videz, da sedaj sledi usmeritvi, ki jo je konec šestdesetih let začrtal najbolj liberalen (in zato kasneje odstavljen) slovenski komunist Stane Kavčič. Slovenski komunistični vrh je že najkasneje sredi osemdesetih let vedel, da se dosedanjim enopartijskim režimom počasi bliža konec. Niso se sprijaznili z dejstvom, da bodo morali po novem biti zgolj eden od tekmovalcev v političnih izbirah, zato so iskali možnosti, kako se prilagoditi novim razmeram tako, da bi obdržali oblast v rokah še naprej, hkrati pa navzven dajali vtis, da je vse skupaj stvar volje ljudi, torej demokracija. Ko je maja 1988 nastal prvi zametek prve povojne nekomunistične stranke, namreč Slovenska kmečka zveza, je slednja morala iz statuta črtati oznako, da gre za politično organizacijo, pač pa je bila uradno zgolj stanovska. Kasneje pa so sledile – že izven okvira SZDL kot »pluralizma samoupravnih interesov« – nove politične organizacije, ki so se razvile iz delavstva (Socialdemokratska zveza Slovenije), svobodomiselnih intelektualcev (Slovenska demokratična zveza), krščanskih intelektualcev (Krščansko socialno gibanje oz. Slovenski krščanski demokrati), ekologov (Zeleni Slovenije) ter obrtnikov (Liberalna stranka). Partijski vrh je v tem času taktiziral in eksperimentiral, tehtal je namreč med represijo ter ignoranco. Še dva tedna pred padcem berlinskega zidu se je slovenska partijska vrhuška zaklinjala k samoupravljanju in Jugoslaviji, torej tistima dvema postulatoma, ki ju je ignorirala tako majniška deklaracija kot tudi t. i. pisateljska ustava. A do božiča 1989, ki ga je v slovenskem prostoru previdno »legaliziral« tedanji predsednik republiške konference SZDL Jože Smole, sicer tudi neuspešen akter »skupne mize« opozicije ter komunistične oblasti, se je komunistični vrh že odrekel samoupravljanju, seveda s figo v žepu. Po svoje je k temu pripomoglo tudi tedanje dramatično rušenje komunističnega tirana Ceauşescuja v Romuniji. Res je sicer, da je že pred tem izšel poziv novonastajajoče opozicije z naslovom »Kakšne volitve hočemo«, tako rekoč v istem času je prišlo tudi do njene združitve v koalicijo Demos. Enopartijski sistem je bil že tako nepriljubljen in prerešetan, da je ZKS razglasila »sestop z oblasti« in previdno privolila v večstrankarske volitve.
Okrnjena legitimnost prvih demokratičnih volitev
Toda če bi z današnjega stališča ocenili prve demokratične volitve, izvedene v aprilu 1990 (nekako leto dni po »generalki« z Drnovškom in Bulcem), bi jim težko pripisali polno legitimnost. Mnogi so bili veseli, da so večstrankarske volitve sploh bile, ne glede na številne tehnične podrobnosti glede nadzora nad volilnimi odbori ter štetjem glasov. Namreč, volilni odbori, ki so izvajali volitve, so bili podedovani še iz časov prejšnjega režima, tako kot sta kasneje predsednik vlade Lojze Peterle in predsednik skupščine dr. France Bučar v svojem kabinetu obdržala ljudi iz prejšnje nomenklature. Ta slabost vodilnih ljudi Demosa ter seveda nedorečenost pravne ureditve v zvezi z (Demosovimi) nadzorniki volitev (veliki večini niso dovolili navzočnosti pri štetju glasov) sta pripomogli tudi k temu, da je dr. Jože Pučnik kot osrednja figura izgubil boj proti Milanu Kučanu ob volitvah predsednika predsedstva – slednje je bilo kot ustanova sicer relikt stare samoupravne politične ureditve, le da z manjšim številom članov, kjer je bil med člani vedno tudi aktualni predsednik CK ZKS. Če je bilo razmerje članov predsedstva RS v politični delitvi 2:2, je bila izvolitev predsednika toliko bolj odločilna, saj je predstavljala tudi jeziček na tehtnici.
Danes se lahko vprašamo, ali je Milan Kučan res dobil večino na teh volitvah. Morda. Kot dotedanji šef partije, ki je taktično »sestopil z oblasti« in se znal za potrebe propagande
Figure 1. Okrnjena legitimnostarhiv Zaveze
tudi pošteno skregati s srbskim kolegom Slobodanom Miloševićem (čeprav je bilo znano, da sta bila zasebno vsaj v začetku dokaj dobra politična partnerja, saj sta med drugim po dogovoru centralizirala bančna sistema v obeh »nacionalnih« bankah) je imel javnomnenjsko prednost in tudi podporo režimskih medijev, svojo »intimno opcijo« je spretno skrival in se na zunaj prikazoval kot človek premišljenih dejanj, ki ločevanju Slovenije od Jugoslavije sicer ne nasprotuje, vendar tudi ne rine z glavo skozi zid. Vseeno pa se postavlja vprašanje, ali so slovenski volivci tistega aprilskega dne, že po veliki noči, v resnici večinsko podprli Kučana, ki je nato na sam plebiscitni dan momljal nekaj o tem, da se bomo po plebiscitu lahko spet začeli posvečati vsakdanjim problemom – kot da je komaj čakal, da bo plebiscitno-osamosvojiteljskega cirkusa čim prej konec. Navsezadnje je svoj odnos do nastajajoče slovenske države pokazal tudi na plebiscitni večer z mrkim obrazom ter ignoriranjem slovenske himne, pa tudi na sam dan osamosvojitve (25. junij 1991), ko je v svojem govoru v skupščini iskal še zadnje možnosti, da Sloveniji ne bi bilo potrebno oditi iz Jugoslavije. Pa tudi ob drugih priložnosti, denimo z nenavzočnostjo ob postroju Teritorialne obrambe v Kočevski reki in na vojaški vaji Premik ’91, podpisovanju Deklaracije za mir, prepoznim reakcijam ob razoroževanju TO, je kazal svojo zadržanost do nastanka slovenske države, kar je po svoje razumljivo, saj je bil dejansko politični dedič svojega jugoslovansko usmerjenega mentorja Staneta Dolanca.
A prve demokratične volitve so ob tem prinašale tudi druge skrbi. Tedanja republiška skupščina je bila še vedno razdeljena na tri zbore: družbeno-politični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Neposredne volitve so potekale le v prva dva zbora, v tretjega pa so svoje predstavnike delegirale številne institucije, kjer so glavno besedo imeli pripadniki partijske nomenklature, vendar so tudi poslanci iz Zbora združenega dela imeli enakovreden glas kot v ostalih dveh. To seveda ne bi bilo problematično, če ne bi procedura zapovedovala, da morajo biti zakoni, kot denimo za slovensko osamosvojitev zelo pomemben zakon o obrambi, potrjeni v vseh treh zborih, to pomeni v vsakem zboru posebej. Da so lahko številni zakoni, ki jim je nasledstvo rdečega režima nasprotovalo, vendarle uspešno prestali glasovalni mlin Zbora združenega dela, so se morali Demosovi poslanci tu in tam poslužiti tudi kakšne proceduralne zvijače, kajti v tem času je šlo za biti ali ne biti. Škoda le, da v tem času ni bil sprejet predlog, ki bi namesto ukinitve zbora združenega dela predvideval združitev vseh treh zborov v en skupščinski zbor, v katerem bi imela koalicija Demos še vedno večino, s tem pa bi bili Demosovim ljudem prihranjeni številni živci.
Heglovska ujetost v simetričnost »levice« in »desnice«
Prav te začetniške težave pa so na nek način pokazatelj številnih kasnejših naivnih potez in seveda tudi naivnega dojemanja stvarnosti. Pri tem najbolj prednjači sprejemanje povsem zlagane in napačne delitve na »levico« in »desnico«, pri čemer je »levica« nasledstvo prejšnjega režima, »desnica« pa nasprotje tega, čeprav ti izrazi v sebi skrivajo povsem druge pomene, ki ne ustrezajo resničnosti. Dejstvo je, da je velik del Slovencev usmerjen vsaj zmerno socialistično, kar je seveda razumljivo spričo polstoletnega podkupovanja s socialnimi »bombončki«, prav tako se večina tudi načelno strinja z razlago druge svetovne vojne na način, kot ga je predpisala Partija. S tem je postalo jasno, da ima »levica« že v samem vrednostnem izhodišču privilegiran položaj, medtem ko pojem »desnica« v očeh povprečnega Slovenca predstavlja kapital, izkoriščanje, nazadnjaštvo. Velika škoda je, da je celo velika večina dedičev Demosovih strank sprejela to identifikacijo: »Mi smo desnica.« S tem se v javnosti utrjuje navidezna resničnost, namreč obstoj dveh opcij, ki sta med seboj simetrični in naj bi imeli vsaj teoretično povsem enake zmožnosti. A vsi vemo, da to še zdaleč ni tako. Posledice neizvedene lustracije se danes kažejo praktično vsepovsod, predvsem v obvladovanju družbenih podsistemov (sodstvo, mediji, itd.) ter psihološkemu obvladovanju tako volilnega telesa kot tudi posameznih politikov na »drugi«, torej pomladni strani. Prav slednje se je pokazalo tudi na zadnjih predsedniških volitvah, ki so pokazale številne šibkosti tudi na strani mnogih komentatorjev, ki se deklarirajo kot »desne«. Skratka, v tej desno-levi konfuznosti smo dejansko postali plen heglovskega filozofskega sistema, v katerem se iz teze (levica) in antiteze (desnica) razvije nekakšna nova sinteza, bodisi v obliki »novih obrazov«, bodisi »žlahtne desnice«, a praktično vedno je ta sinteza samo preoblikovana teza, ki tako povsem povozi antitezo. Jasno je torej, da je to, kar predstavlja pojem »levica«, v resnici hegemonija kombinacije vulgo-socializma in tovarišijskega kapitalizma nad slovensko družbo.
Težave s kandidati na pomladni strani
Zagotovo je bilo kar precej dejavnikov, ki so vplivali na razplet predsedniških volitev. Predsedniških kandidatov (prednjačile so dame) je bilo devet, visoko število kandidatov se je izenačilo z volitvami leta 2002 (medtem ko so bili pred petimi leti v prvem krogu le trije kandidati). Vedelo se je, da se bo dosedanji predsednik Borut Pahor, ki je v svojem prvem mandatu pokazal več fleksibilnosti od svojega predhodnika dr. Danila Türka, znova kandidiral in bo zato imel vlogo favorita. Vedelo pa se je tudi, da se je v dosedanji Pahorjevi »petletki« v vrstah neokomunistov ustvarila dokaj močna opozicija proti aktualnemu predsedniku republike, ki je na trenutke deloval klovnovsko (saj se spomnite znanega stavka »Miška, to mi deli«?) in je s tem celo degradiral vlogo predsednika republike, a »borce« je bolj jezilo domnevno Pahorjevo koketiranje z domobranci. Bistvo nasprotovanja borčevskih krogov je bilo predvsem v tem, da se je Pahor upal vstopiti v proces pokopa mrtvih, ne glede na to, da so bili postopki, ki jih je izvajala vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč (pravzaprav morišč, op. G. B.), daleč od tega, kar so svojci umrlih pričakovali. Po tej plati je Pahor lahko pričakoval marsikateri glas tudi s pomladne strani. In tudi v resnici so ga pred drugim krogom podprli nekateri vidnejši predstavniki nominalne »desnice« (kot denimo Ivan Oman, dr. Žiga Turk, dr. Boštjan M. Turk, celo Roman Leljak, itd.). Seveda pa so pomladne stranke prav tako vstopile v kampanjo, seveda vsaka s svojo kandidatko, možnosti za nastop s skupnim kandidatom pa žal tokrat ni bilo. Dosedanje projektno povezovanje med SDS in NSi je padlo v vodo zaradi medsebojnih konfliktov v zadnjem času in ko pa je svojo predsedniško kandidaturo v začetku avgusta najavila predsednica NSi Ljudmila Novak, je bilo jasno, da ni niti teoretičnih možnosti, da bi obe stranki izbrali skupnega kandidata, morda celo nekoga, ki ni član nobene od obeh strank. Romana Tomc, ki se jo je že nekaj časa prej omenjalo kot možno kandidatko SDS, je v tekmo vstopila šele mesec dni po Ljudmili Novak, po mnenju mnogih analitikov celo prepozno, vendar je na kandidaturo pač pristala šele takrat. Kot je kasneje pojasnil predsednik SDS Janez Janša v intervjuju na TV Slovenija, so pogovori z možnimi kandidati tekli že veliko prej, vendar je bil odziv potencialnih kandidatov v glavnem negativen.
Romana Tomc, sicer nekdanja poslanka in podpredsednica DZ, pred tem pa državna sekretarka, je sicer pokazala kvaliteten nastop, po drugi strani pa ji ni šlo na roke dejstvo, da se večina slovenske javnosti ne identificira rada s poslanci v Evropskem parlamentu, češ gre za dobro plačane birokrate, oddaljene od problemov malega človeka. A neki drug »mali človek«, namreč Milan Kučan, je z ostalimi »strici« že pred tem v ogenj poslal kamniškega župana, sicer nekdanjega komika Marjana Šarca, ki je s svojo pojavo dobro ustrezal psihološkemu profilu povprečnega Slovenca. Ne glede na to, da se Šarec sploh ni sramoval svojega bratenja s Kučanom in se celo norčeval iz sintagme »strici iz ozadja«, je simpatije pobiral tudi na podeželju in ukradel marsikateri glas, ki bi šel sicer kandidatom oz. kandidatkam pomladnih strank. Z drugimi besedami: Šarec je bil neke vrste topovska hrana, njegov namen oz. namen tistih, ki so ga poslali v igro, je bil, da je zapolnil vrzel med Pahorjem, skrajnimi neokomunisti ter manj podučenimi volivci, s tem pa preprečil večji uspeh pomladne strani. Prav to je bil namen botrov, namreč oddaljiti Romano Tomc (ali kateregakoli drugega najuspešnejšega predstavnika pomladne strani) od drugega kroga. Pri tem se botrom »globoke države« (s katero imajo težave celo v ZDA, zakaj bi jo torej tajili v Sloveniji?) sploh ni bilo treba ukvarjati z diskvalifikacijami na račun Tomčeve – za to so poskrbeli kar propagandisti najbolj »domoljubnega« kandidata Andreja Šiška, ki so najbolj pompozno napadali prav Romano Tomc, slednja naj bi po njihovo izdala Slovenijo z glasovanjem za migrantske kvote v evropskem parlamentu, torej naj bi torej predstavljala nekakšno »vazelin-desnico«. Takšna propaganda Andreju Šišku sicer ni prinesla veliko novih glasov, je pa zato marsikaterega volivca pomladnih strank zmedla in prepričala, da je raje ostal doma, češ »nihče od kandidatov me ni prepričal«.
Kučanov in Tošev javnomnenjski inženiring
Seštevek glasov in deležev predstavnikov pomladnih strank (tudi če sem prištejemo Andreja Šiška) tako kaže, da je pomladna stran na teh predsedniških volitvah doživela hudo klofuto, med simpatizerji slovenske pomladi pa sprožila še večjo otopelost, ki jo je vladajoča parlamentarna večina ob pomoči satelitskih strank (Levica, Stranka Alenke Bratušek) izkoristila z dvema primeroma ustavno-pravnega banditizma – najprej s primerom politične zaščite ilegalnega migranta Ahmada Šamija pred deportacijo na Hrvaško, nato pa še sprememba ustavnega člena o šolstvu. Dejstvo je sicer, da so številke neusmiljene, saj so predstavnice pomladi dobile skupaj (!) manj kot 25 odstotkov, to pomeni manj kot 170 tisoč glasov. Za primerjavo: leta 2012 je dr. Milan Zver kot skupni kandidat slovenske pomladi dobil dobrih 198 tisoč glasov. Neprijetno spoznanje o slabem odzivu pomladnega (ne)volilnega telesa se je po prvem krogu obrnilo v smer pozivov k bojkotu volitev, morda tudi pod vplivom nekaterih dvoumnih sporočil iz vodstva SDS. Toda Janša je vendarle povsem upravičeno opozoril na Pahorjevo vlogo – ne samo, da je bil Pahor v času, ko je bil predsednik vlade, odgovoren za pranje iranskega denarja v NLB, pač pa je v času prvega predsedniškega mandata predstavljal nekakšno kritje, torej alibi za vse malverzacije, ki jih je izvajala t. i. paradržava (recimo, ko so se organi pregona odločili, da bodo Zoranu Jankoviću, ki nedvomno velja za enega najbolj razvpitih političnih tajkunov, pogledali skozi prste). Z drugimi besedami: v mnogih primerih škandaloznega dogajanja v slovenski družbi je Pahor molčal, tu in tam pa je celo previdno podprl režimsko divjaštvo. Prav iz tega lahko sklepamo, da sta bila kandidata »rdečih stricev« kar oba kandidata, ki sta se uvrstila v drugi krog. Botri so si tako lahko oddahnili, saj so v vsakem primeru zmagali. Ne gre namreč spregledati, da je v Kučanovi ekipi še vedno prisoten star m(M)aček javnomnenjskega inženiringa dr. Niko Toš, ki je najbrž predvidel takšne vzorce obnašanja in vpliva razširjanja spinov na volilno telo.
A poglejmo bolj natančno, kaj se je dogajalo pred volitvami. Janša je zagotovo povsem pričakovano izrekel nekaj kritik na račun Pahorja, saj so se nekateri volivci SDS nagibali k podpori Pahorju že v prvem krogu, kar je zmanjševalo možnosti Romane Tomc za preboj. Milan Kučan je tu reagiral zelo zvito – oglašal se je praktično v istih časovnih terminih kot Janša in to s kritikami na Pahorjev račun, vsebinsko pa so bile te kritike skoraj identične tistim, ki so prihajale iz pomladnega tabora. To je med volivci vneslo še več zmede. Pahor, ki je tako dobil udarce z »leve« in »desne«, je tako izpadel kot žrtev, pot do zmage mu je bila tako olajšana. Nekateri mediji, kot denimo tednik Reporter, so v javnost celo lansirali tezo o nekakšnem paktu Janša-Kučan proti Pahorju, ki naj bi (v primerjavi s Šarcem, ki je deloval kot nekakšna slaba kopija dr. Danila Türka) predstavljal »normalnost«. No, tezo o paktu med Janšo in Kučanom (ki naj bi bila, tako kot v devetdesetih letih Milošević in Tuđman ali pred drugo svetovno vojno Ribbentrop in Molotov, nekakšna »sovražna zaveznika«) je podkrepilo tudi mnenje, da Kučan Pahorja bolj sovraži kot Janšo. A tu ne smemo spregledati, da je mit o omenjenem paktu dejansko dobro premišljen spin, ki pa je prišel prav iz tistega kroga, ki zadnja leta obvladuje NSi in v Janezu Janši vidi večjega sovražnika kot neokomunistično stran. Pri tem celo gradi na tezi, da pomladna stran ne more zmagati na volitvah, ker jo ima Janša za talca svojih interesov – torej se mora Janša umakniti iz politike, da bo lahko prišlo do zmage »desnice«, ker naj bi bil po tej interpretaciji Janša dejansko največji zaveznik »levice«. Seveda pa je jasno, da so takšne teze v resnici pobožne želje tistih, ki si želijo, da bi v notranjem boju na pomladni strani krščanska demokracija (v svoji »žlahtni« oz. dolomitski različici) premagala do sedaj prevladujočo »laično« in radikalnejšo nasledstvo Demosa. A ključno pri vsem tem je, da je potrebno sprejeti resnico. Resnica pa je, da je Slovenija še daleč od demokracije, proceduralna dimenzija demokracije pač še ne zagotavlja svobodne politične pobude in izvolitve vlade, ki bo po volji ljudi (in ne »stricev«). Tudi če bi Janša res odšel iz politike in bi na mesto predsednika SDS stopil nekdo, ki bi bil vsaj približno tako nevaren neokomunistični nomenklaturi kot Janša, bi se verjetno v roku šestih mesecev znašel vsaj na zatožni klopi v kakšni veliki aferi, če že ne v zaporu. Tudi iz tega razloga so primerjave na relaciji Slovenija-Avstrija (tam je novi in mladi konservativni vodja Sebastian Kurz dosegel velik volilni uspeh) precej na majavih temeljih.
Podrimo berlinske zidove!
Če bi torej pomladni strani na zadnjih predsedniških volitvah lahko karkoli zamerili, je to – poleg že klišejsko pregovorne neenotnosti – predvsem psihološka predvidljivost, pa tudi naivnost glede slovenske demokracije in volitev. Volitve v Sloveniji so namreč še vedno nadzorovane, ključna pri tem je javnomnenjska manipulacija z volilnim telesom, kar se je dogajalo že na dosedanjih parlamentarnih volitvah, ko so se na vrh nenadoma prebili »novi obrazi« iz Pozitivne Slovenije oz. SMC in ko je javnomnenjskim inženirjem uspelo razbijati slovensko pomlad tako, da so pasivizirali njeno volilno telo. Volitve so nadzorovane tudi pri štetju glasov in vnašanju rezultatov v bazo podatkov na Državni volilni komisiji. To se bo dogajalo toliko časa, dokler bomo državljani s svojo pasivnostjo to dopuščali in se obnašali toliko predvidljivo, da bomo lahko ves čas hlapci režima, ne da bi se tega zavedali. Potrebno bo torej izstopiti iz začaranega kroga psihološke predvidljivosti. Leta 2000 je to uspelo Srbom, ko so po več kot desetletju vladanja končno nagnali Miloševića z oblasti. In če je bila leta 1989 v kontekstu Miloševićeve »jogurtne revolucije« (zamenjava partijskih in republiških vodstev z »lojalnimi« kadri) tedaj na vrsti Slovenija, je naša država sedaj na vrsti, da dokončno opravi z relikti preteklosti in poruši nevidne berlinske zidove, tako kot so Izraelci ob vstopu v obljubljeno deželo s krikom zrušili jerihonski zid. Čas je za Slovenijo!