Leto, ki se je začenjalo z rekami beguncev in je imelo sprva pridih apokaliptičnega, je kasneje kazalo na mirnejše obdobje. A v to umirjenost je stopilo dogajanje, ki v nekem smislu še bolj spominja na poslednje reči: izkop in pokop posmrtnih ostankov tistih ljudi, ki jih je serijsko moril boljševizem. Ni moril samo njihovih teles, pobijal je tudi spomin nanje in onečaščal njihovo dobro ime. Slednje počne do današnjih dni, s čimer letošnje dogajanje ob izključevanju svojcev, ki jih povezuje Nova Slovenska zaveza, očitno podaljšuje prakso brezkončnih manipulacij s slovensko tragedijo. O tem je na naslednjih straneh mogoče prebrati veliko tehtnih misli, tu pa nekoliko poglejmo splošen slovenski kontekst, v katerem se to dogaja.
Vsak dan sproti smo zaprepaščeni, ko gledamo, koliko besed, morda celo src, se z domotožjem ozira v moreče obdobje boljševizma: lepo je bilo, nismo se prepirali, zdravstvo je bilo zastonj, vsi smo imeli službe in podobno poslušamo vedno znova. Večina ljudi je diametralnemu izkustvu navkljub sprejela ta zlagan prikaz resničnosti. Vendar so bili celo ti, ki se zavedajo lažne resničnosti, presenečeni nad neposrednim pogledom na to, kakšna beda je bila razlezena čez deželo, ko jim jo je delček odstrl dokumentarec1 o jugoslovanski vojski. Blišč elite, blišč propagande in brezmejna mizerija neštetih, ki so bili ujeti v 28. odstotkih avstrijskega standarda: brez stanovanj, brez služb, brez bencina in osnovnih potrebščin. Stanovske organizacije so bdele nad svojimi člani in morebitnimi svobodnimi prebliski, novinar pa je (bil), kot pove Jože Smole, »družbenopolitični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma.« Film bežno prikaže tudi diktatorjevo smrt oziroma odzive nanjo. Da je bila stvar v vsej abotnosti sinhronizirana z najnovejšim dogajanjem, je poskrbela Kuba, ki se je s sorodno obscenostjo poslavljala od svojega trinoga. V tem smislu niti ni čudno, da so začeli deževati napadi na avtorja in na vsebino. Reakcija je bila hipna, javna televizija je oddajo skrivala iz enega v drugi kibernetični kot, obenem pa v novinarski izdelek še cenzorsko posegala.
Treba je poudariti, da film v grobem našteva le znana dejstva pravzaprav vsakdanjega socialističnega življenja in nekaterih njegovih ozadij, ki so nam deloma ušla iz zavesti. Še zdaleč ne prikazuje osrednjih, najbolj zavrženih vsebin boljševizma. O začetkih te vojske pove le to, da sega v obdobje »odpora partizanskih čet v drugi svetovni vojni, ki so ga vodili komunisti, da bi se borili proti okupatorju in da bi prevzeli oblast … « Najmanjšega namiga ni o dogajanju med vojno, s katerim se ta druščina brezpogojno zapisuje zlu.
Kar nas zanima, je pojav tako nesorazmerne reakcije, če se pomotoma najde nekdo, ki prikaže delček resnice tistega časa, ki ga je povrgla revolucija. Ves ta nevrotični kraval pač ne bi bil kaj posebnega, če bi se dogajal pred tridesetimi leti. Letos pa mineva četrt stoletja, odkar je bila ustanovljena samostojna država, ki naj bi bila tudi svobodna in demokratična. In ob vsem trudu, da bi bilo vendarle razkrito in razloženo zgodovinsko dogajanje spred sedemdesetih let, se je treba spotikati še ob sprotne tranzicijske zaplete, povzročene iz istega zgodovinskega središča, ki mu rečemo boljševiška revolucija.
Jasno je, da so v ozadju elite, ki od ideologij in mitov, ki jih slutimo za vsem tem, živijo. A njihova prozorna in otročje zbanalizirana sla po obvladovanju, bogatenju in onemogočanju drugače mislečih se v prizmi tako zlorabljene politeje strašno zaplete in zamegli. Posebej za [Stran 002]tistega, ki kompleksen ustroj države jemlje resno, kot je to značilno za demokratično čuteče ljudi. Tem ni vseeno za državo in njene sisteme in še posebej ne za njene prebivalce. A vse našteto je obvladovano od omenjenih elit. Nenehno kot v mravljišče dregajo v to ali ono konstitutivno ustanovo, kot je denimo družina ali parlamentarna demokracija ali osamosvojitev ali slovenski jezik ali teritorialna obramba, da potem demokratična stran na vse pretege skuša popravljati škodo. Ne samo da je na ta način nenehno ujeta v njihove zapredke in v reševanje iz njih, pač pa je treba vedno znova dogajanje motriti in ga verodostojno predstaviti ljudem, ki jih stvar iz enega ali drugega razloga presega. Kljub omenjeni omejenosti jim enostavne razlage, kako je za veliko večino teh stvari kriv boljševizem, ne pridejo do živega, za kompleksnejše vzročno posledične poti istega mehanizma pa nimajo volje in moči, da bi jih ponotranjili. In dejansko je to danes ena največjih težav: namreč da je povsem neučinkovito, če je slovenski problem identificiran bodisi v boljševiški revoluciji bodisi v današnjih političnih in drugih silah, ki se ji niso nikoli odpovedale. Največji in osrednji problem naroda in države ni prepoznan kot tak. Če v težavah ne vidimo ali nočemo videti, od kod izvirajo, jih bo težko odpraviti.
Tu se kaže ustaviti pri nekoliko manjši obletnici, da ne bo šla mimo nas brez omembe. Dvajset let je minilo, odkar je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela resolucijo 1096, ki nosi naslov O ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. Ko človek bere ta dokument, ima mešane občutke. Na eni strani imamo tipično opreznost, na drugi pa genialnost malodane preroških besed za primer neuspešne tranzicije, ki jih ne bo odveč ponoviti: »Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.« Zares se lahko čudimo, od kje taka smela in možata dikcija neki zvodeneli evropski ustanovi le nekaj let po padcu komunističnih režimov. Med Evropejci, vzhodnimi in zahodnimi, je to opozorilo navzoče že dvajset let, a povprečna mentaliteta in povprečen uvid v realno stanje kljub njenemu potrjevanju v življenju caplja daleč za njo.
Od preostalega besedila bi lahko resoluciji to in ono tudi poočitali, zlasti glede na standarde Zaveze, a glede na stanje slovenske države in slovenske družbe bi bila že najmanjša njena implementacija strahoten korak naprej. Največji dokaz za to je dejstvo, da je slovenska politična večina, ki nas drži v pasteh preteklosti in v vsakršnem nazadovanju, nikoli ni hotela potrditi v parlamentu.
Predvsem pa navedeno opozorilo iz te resolucije po dvajsetih letih pred vesoljno Slovenijo, ki več kot očitno naše revije ne bere, postavlja vprašanje: kje smo? Smo se nevarnosti izognili ali pa smo ujeti v katero od postavk resolucijske grožnje? Veseli bi bili, če bi lahko rekli, da nas ne zadevajo. Nekoliko manj veseli bi bili, če bi bil lahko to začetek dolge študije, v kateri bi razpravljali, ali smo prizadeti v tem ali onem. Nas pa žal čaka kratek odgovor na negativnem polu.
V zadnjem obdobju je med mislečimi ljudmi utemeljeno in splošno sprejeto stališče, da tranzicija ni uspela. Torej nas citat brez dvoma zadeva. Oligarhijo, ki vlada v ozadju, je, ker svojim ljudem težje verjamemo, v splošno zavest umestil in sploh ubesedil eden njihovih ljubljencev. Da se demokracija, še bolj pa sodstvo, mediji in gospodarstvo ukrivljajo po nekem zunanjem pritisku, lahko vidi vsak kolikor toliko vešč opazovalec. Korupcija prav tako že nekaj let ni več tabu in je ni treba posebej dokazovati. Od primerjalnih kvalifikacij pravnega sistema ostaja le vtis poraznih postavk in prekrškarskega birokratizma, od tu naprej do vrhovnega nivoja pa je očitna ra-[Stran 003]zpoložljivost za skrajno brezsramno servisiranje postboljševiških elit. In smo že pri »najslabšem primeru«, pri žametni obnovitvi totalitarnega režima … Politične sile, ki nočejo sprejeti resolucije 1096 in ki koketirajo z nekdanjo državo, nekdanjimi ustanovami in nekdanjim režimom, imajo v parlamentu kar dvotretjinski delež glasov, a to je njihov daleč najmanjši oz. najslabši izkupiček. Izvršilna oblast, sodna oblast, birokratski aparat, šolska vertikala, znanost, sindikati, mreža »civilnih organizacij«, mediji in premnoge lokalne skupnosti pa beležijo oziroma od nekdaj ohranjajo še veliko višji procent enoumja. Zraven moramo prišteti tudi dejavnike, ki odločajo o pokopu žrtev boljševiškega nasilja. Se temu reče žametna obnovitev totalitarizma? Vsekakor so te pozicije, opremljene z demokratično fasado in celo z domnevno dostojnim pokopavanjem svojih sovražnikov, zaenkrat preudobne, da bi jih mikala še zadnja točka: strmoglavljenje formalne demokracije.
Figure 1. Kako do uspešnega prehoda? Ljubelj 1945 Lojze Erjavec