Po 25 letih delovanja Nove Slovenske zaveze je z letom 2016 prišlo do prve večje preizkušnje. Preizkušnjo je prineslo dogajanje, povezano z izkopom žrtev iz Hude Jame in njihovim pokopom na Dobravi v Mariboru. Mnogi naši najbolj zvesti člani so bili ob tem izjemno razdvojeni, vznemirjeni in žalostni.
Upravičeno so imeli občutek, da oblast pri tem ravna samovoljno, brez upoštevanja želja svojcev, brez usklajevanja z društvi, ki svojce predstavljajo – še zlasti z NSZ. Posebej pa so upravičeno imeli občutek, da država na vso silo in vso moč hiti s čisto zunanjimi dejanji izkopa in pokopa žrtev, nič pa se ne spremeni pri globinskem odnosu do naših pokojnih: ne pove se, kdo so ti ljudje bili, kaj so hoteli in zakaj so bili umorjeni. Država jim ne povrne dobrega imena, ne pove, da gre za nedolžne žrtve komunistične revolucije, ne pove, da so to žrtve neizmerno težkega hudodelstva, ki se ga moramo kot narod osvoboditi, da bomo mogli normalno živeti. Začeti bi bilo treba z resnico o ljudeh in dogodkih, saj se je tudi revolucija začela z lažjo o ljudeh, ki so ji sledili umori teh ljudi. Začeti bi bilo treba z obsodbo zločinov in z rehabilitacijo nedolžnih žrtev. Na to je NSZ opozarjala 25 let svojega delovanja, a jo je državna oblast dosledno ignorirala. Ko je NSZ postavljala farne spominske plošče, je ob blagoslovitvi plošče potekal tudi pogrebni obred, in tako smo tam zapisane žrtve tudi simbolno pokopali. To je bil naš pristop, tedaj tudi edino mogoč: NSZ je pokojne pustila počivati, kjer so bili, pričevala pa je o resnici njihove usode.
Zdaj se je stvar nenadoma zasukala čisto drugače, kakor ni morda nihče med nami pričakoval: vlada, ki jo vodi levica – ob nji pa raznorodni drugi dejavniki – je izkop in pokop žrtev revolucije vzela v svoje roke, z njimi ravna po svojih predstavah in namenih: hiti z zunanjimi dejanji, povsem nedotaknjeno pa pusti resnico stvari, ki je pri tem bistvena. To, kar bi moralo biti prvo, je puščeno v temi; tisto, kar bi moralo biti sklep in dovršitev, pa je narejeno takoj in z vso naglico. Zaradi vsega tega smo mnogi dobili občutek, da pri tem pokopu vlada manipulira z žrtvami: uprizarja »spravna dejanja« in se z njimi predstavlja kot sredinska, vseslovenska politična usmeritev. Pri tem pa je veliko vprašanje, ali se je in se bo odnos Slovencev do resnice kaj spremenil?
Za člane in prijatelje Nove Slovenske zaveze je zelo pomembno, da v tej novi situaciji, ki nas po 25 letih delovanja prvikrat resno preizkuša, razumemo troje reči.
Prva stvar: država bo z izkopi žrtev nadaljevala in jih bo vodila po svoje brez večjega upoštevanja stališč svojcev; mislimo celo, da se bo to nadaljevalo pod katero koli vlado, ker bo skoraj vsaka politična usmeritev hotela iz te velike rane slovenskega naroda vendarle potegniti kakšno majhno korist tudi zase. Te besede so trpke, toda verjetno so resnične.
Druga stvar: Nova Slovenska zaveza tega dogajanja ne more preprečiti, saj ni politična sila in v politiki nima veliko realnih zaveznikov. NSZ pri izkopu in pogrebih žrtev lahko vpliva na nekatere detajle, ne pa na glavni tok dogodkov. Zelo pomembno je, da se tega zavedamo!
Tretja stvar: izbiramo lahko le med dvema možnostma. Bodisi da NSZ povsem obsodi in bojkotira izkopavanje ter pokop žrtev, dokler se s pravnimi dejanji ne spremeni odnos slovenske države do njih; v tem primeru bo država seveda nadaljevala z izkopavanji in pogrebi, NSZ pa bi se distancirala od vseh slovesnosti in kot člani NSZ ne bi šli na pogreb naših lastnih ubitih ljudi. S komer koli od naših zvestih in preizkušenih starejših ljudi sem govoril, se mu je ta možnost zdela neprimerna in nemogoča. Za sabo bi potegnila tudi razdor s Cerkvijo in neštete očitke, da smo proti spravi.
[Stran 005]
Ostane nam le še druga možnost, ta, po kateri gre NSZ že vse leto 2016: da sicer sodelujemo na slovesnostih ob pokopu žrtev, pri tem pa povemo tisto, česar tam nihče drug ne pove: kdo so ti pokojni ljudje in kaj je bila njihova stvar; in predvsem: da je resnica prva, zunanja dejanja pa drugotna.
To so tri ključne stvari, ki jih je treba razumeti, da v novi situaciji ohranimo enotnega duha Nove Slovenske zaveze.
Osnovna, čisto temeljna vrednost NSZ je v tem, da naši starejši ljudje imajo osebno izkustvo kataklizme, ki je prišla na slovenske katoličane; v njih živi spomin na pobite bližnje; v njih sta realno izkustvo in spomin na to, kaj je njihove ljudi, verne Slovence, zadelo z revolucijo in po nji. To izkustvo in z njim zvezan spomin je temeljni logos NSZ. V tem izkustvu, ki ga naši člani predstavljajo in nosijo s svojimi življenji, je bistvo NSZ. Lahko bi rekli: v njih je spoj najbolj temeljnih stvari iz najtežjega časa v zgodovini Slovencev: izkustvo – trpljenje – spomin – resnica. Člani Nove Slovenske zaveze nosijo v sebi, v svojih življenjih – veliko resnico tega časa.
Vsa vrednost našega društva, vsega njegovega delovanja je v tem, ali in koliko s svojim delovanjem izražamo refleksijo tega izkustva, te resnice, jo artikuliramo in jo v skladu z možnostmi družbeno uveljavljamo, ji dajemo prostor v družbi.
Evidentna naloga NSZ je torej, da skrbi še naprej za ohranjanje enotnosti in kontinuitete tega izkustva, to je resnice, ki jo v sebi nosijo naši ljudje, pričevalci o nasilju revolucije. Če smo prepričani, da sta to izkustvo in spomin jedro našega gibanja, naša podstava, potem naredimo vse, da ljudje, ki so nosilci tega spomina, ostanejo v Novi Slovenski zavezi nedeljeno povezani.
Figure 1. Preizkušnja v nepričakovanem arhiv Zaveze